V govorih velikih učiteljev tajske gozdne tradicije so pogosto podobe iz borilnih veščin. Nečistosti opisujejo kot zagrizene sovražnike, krute, premetene in brezvestne. Meditator jih mora ubiti ali vsaj, če uporabimo boksarsko prispodobo, boksniti ven iz ringa. Ta način govora o praksi je razumljiv, glede na to, da so bili poslušalci večinoma menihi v najboljših letih življenja. Za mlade moške je duhovni bojevnik močna podoba. Nekaj let sem bil eden od teh mladih mož in sem bil temu primerno navdihnjen.

Vendar pa se je z leti moj pogled na nečistosti nekoliko spremenil. Sedaj vidim pomen raziskovanja načinov, na katere najbolj trdovratne nečistosti zapolnijo nekatere globlje potrebe znotraj nas. Če smo vpleteni v vojno, je to državljanska vojna in so naši bližnji na obeh straneh.

Moramo prepoznati, katera je ta potreba, ki jo nečistost navidezno izpolnjuje. Kako lahko to potrebo opustimo, obidemo ali zamenjamo? Te vrste raziskovanje ne zamenja prakse samādhija, jo pa dopolnjuje.

-adžan Džajasaro 

Običajno vidimo predmet jasneje, če nanj posvetimo z lučjo. A včasih nam luč pokaže, da je bil naš pogled napačen. V bistvu smo gledali nekaj čisto drugega, kot smo si predstavljali. Tu in tam odkrijemo, da je kača, ki leži na cesti, le kos vrvi ali da je kos vrvi na cesti, kača. Z meditacijo se naučimo posvetiti z lučjo na našo izkušnjo. Posledično nam nekatere stvari kot grdota jeze ali lepota prijaznosti postanejo jasnejše. Posledično se spremenijo naše vrednote in prioritete. Druge stvari, ko so jasno osvetljene, postanejo neznatne. Od teh je najpomembnejše dojemanje jaza. Vidno postane, da to, kar smo prej dojemali kot trdno in zanesljivo, kot mesto in lastnika izkušnje, ni nič od teh stvari. Namesto tega najdemo pogojen tok telesnih in mentalnih pojavov.

Razmislite o meditaciji na tak način: ne kot uporabo tehnike, da dosežemo določen rezultat, ampak kot način, da posvetimo z lučjo na telo in um in se učimo iz tega, kar vidimo.

-adžan Džajasaro 

Vsako kammično dejanje (hoteno dejanje), naj bo še tako nepomembno, pusti posledice na našem telesnem, moralnem in duhovnem blagostanju. Nekoristna kamma, ki jo motivirajo nečistosti, vodi do naraščanja trpljenja. Koristna kamma, ki jo motivirajo vrline, vodi do zmanjšanja trpljenja in končno do osvoboditve. S kammo, ki jo ustvarimo, ustvarjamo to, kar smo v sedanjem trenutku in v prihodnosti.

Rezultate kamme, ki smo jo ustvarili v preteklosti, tako v tem kot v prejšnjih življenjih, imenujemo »vipāka«. Neuradno ji pogosto rečemo »stara kamma«. Buddha je močno izpodbijal idejo, da so naša življenja določena s staro kammo. Vipāka ni usoda. Če bi bila, ne bi bilo osemčlene poti, niti osvoboditve, niti budizma. Stara kamma ne določa naših življenj, vendar pa jih bolj ali manj pogojuje, dokler ne spoznamo sadov dhamma prakse.

Staro kammo lahko jasno vidimo v naših samodejnih reakcijah. Na primer ljudje, ki hranijo svojo jezo, bodo izkusili jezo kot svojo avtomatsko reakcijo na določene sprožilce. Ni lahko zamenjati avtomatske jezne reakcije s pozornim odgovorom brez jeze. Potrebni so čas in potrpežljivost in stalen trud. A je to mogoče narediti. Sčasoma je z budističnim treningom mogoče preseči vse kammične ovire. To je poglavitno prepričanje za našo vero v trojni dragulj.

-adžan Džajasaro 

Ljudje, ki niso vredni zaupanja, se skrivajo pred svojimi lažmi stopenjsko.
»To je absolutno neresnično. Užaljen sem, da lahko tako misliš o meni.
»Ni res. Kolikokrat moram to ponoviti?«
»Da, res, a le do neke mere.«
»Žal mi je reči, da je res, a to nič ne pove o tem, kdo sem v resnici.«
Potuhnjen um se lahko domisli sto načinov, na katere bolj pozitivno prikaže svoje obnašanje.
»Le enkrat se je zgodilo. Enkrat samkrat.«
»Skoraj nikoli nisem tega naredil. Zelo redko.«
»Sem samo človek.«
»Vsakdo bi bil v skušnjavah v mojem položaju.«
»V bistvu sem to naredil dosti manjkrat kot veliko drugih ljudi.«
»Toliko dobrih stvari sem naredil. Zakaj nihče ne govori o njih?«
»Pravzaprav to ni nič v primerjavi z dobrimi stvarmi, ki sem jih naredil.«
»Čas je, da se premaknemo naprej.«
Pošteni ljudje prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Brez pomisleka se opravičijo zaradi škode, ki so jo povzročili. Rečejo: »Prosim povej mi, kaj lahko naredim, da se odkupim.«

-adžan Džajasaro

Buddha je pogosto poudaril, da njegovo učenje o različnih nivojih bivanja ne temelji na splošnih prepričanjih ali filozofskih načelih, ampak na neposredni izkušnji. Rekel je, na primer, da je sposoben razkriti, kako različna hotena dejanja telesa, govora in uma vodijo do ponovnega rojstva v različnih nebeških ali peklenskih svetovih, ker je »spoznal sam, videl sam, opazoval sam«. Zdelo se mu je ključno, da njegovi učenci zaupajo v obstoj drugih svetov.

Vendar pa Buddha ni zahteval slepe vere na tem področju. Resnično najdemo povsod v pogovorih njegove kritike napak, ki spremljajo slepo vero. Buddha pa je vzpodbujal vzgojo zaupanja, ki v začetku temelji na zaupanju v njegovo modrost in sočutje. Obstoj drugih svetov je vključen v pravilni pogled, prvi člen osemčlene poti, kar nam pokaže, kako pomemben je bil za Buddho. Lahko zaključimo, da brez sprejemanja drugih svetov, vsaj kot delovno hipotezo, naše razumevanje zakona kamme ne bo nikoli dovolj globoko, da bi podprlo prakso, ki doseže višek v osvoboditvi.

-adžan Džajasaro

Ena od velikih podcenjenih moči na svetu je moč poznavanja / seznanjenosti. Človeška bitja so lahko ravnodušna v prisotnosti velike lepote ali velike groze le zato, ker so jo prej že velikokrat videla. Ljudje, ki jih niti malo ne gane kruto nasilje, niso pošasti. Enostavno so navajeni tega, kar vidijo in delajo.

Življenje lahko postane nekoliko mirnejše, če si dovolimo, da se na stvari navadimo. A to je varljiv mir, ki ga dosežemo tako, da se odpovemo delu sebe, ki nas dela resnično človeške.

Norci poskušajo pobegniti tiraniji znanega, tako da stalno iščejo nove izkušnje in so torej večno nemirni in nezadovoljni. Modri vedno znova ponovno vzpostavijo zavedanje v sedanjem trenutku. Na tak način obdržijo vedno sveže razumevanje izkušnje. Mir, ki ga dosežejo, ni rezultat otopelosti, ampak globoko razumevanje stvarnosti, takšne kot je.  

-adžan Džajasaro

Včeraj zvečer sem sedel v majhni dhamma dvorani tajskega budističnega samostana sredi švedskega podeželja. Spraševale so me številne tajske žene in posamezni od njihovih švedskih mož. Potem se je nenadoma pojavila globoka prošnja: »Prosim, opišite nibbāno.« Odvrnil sem, da ne morem. Nečesa, kar leži onkraj jezika, ni mogoče ujeti v besede. Žena ni bila zadovoljna z odgovorom. Tako sem postavil še mojo prošnjo: »Prosim, opišite mi okus kruha.« Rekla je, da ne more. Rekel sem, če ne more opisati nekaj tako vsakdanjega, kot je okus kruha, ni pravično pričakovati od mene, da opišem okus nibbāne.

Razložil sem, da se je Buddha izogibal govorjenju o nibbāni. Raje je poudarjal pot, ki vodi do njenega uresničenja. Rekel sem, da je to tako, kot bi nekomu govorili o kruhu. Poveš jim, katere sestavine so potrebne: moka, voda, kvas, sol in tako dalje. Potem razložiš, kako se naredi testo, za koliko časa ga postaviš v pečico, na kateri temperaturi. »Potem,« rečeš osebi, »ugrizni košček in sam boš vedel, kako odličen je okus svežega kruha.«

-adžan Džajasaro

Med meditacijo o smrti ne zavračamo razmišljujočega uma, ampak ga uporabljamo na discipliniran način. Umu dovolimo, da  razmišlja o seznamu različnih tem, eno za drugo. Tu je predmet meditacije povezan tok usmerjenih misli. Meditacijo začnemo z bolj splošnim razmišljanjem in se potem osredotočimo na sebe. Ko resnica o smrti velja za nas, postane praksa globoka. Skoznjo pridobimo nov trezen pogled na naše osebne drame, da lahko opustimo motnje in zavlačevanje. Dojamemo: »Smrt prihaja k meni, v to življenje in temu ni mogoče ubežati.«

Tu je nekaj splošnih tem, s katerimi začnemo meditacijo:

Vsakdo mora umreti. Vsako bitje, ki je bilo kadarkoli rojeno in bo kadarkoli rojeno, je umro ali bo umrlo.

Človeško telo je krhko; obstaja tako veliko vzrokov smrti.

Smrt lahko pride pri katerikoli starosti, ob vsakem času, vsak trenutek.

Ko se osredotočimo na sebe:

Moja življenjska doba se z vsakim vdihom krajša.

Smrt prihaja k meni. Brez dvoma.

Ko pride smrt, mi nič od moje lastnine ali dosežkov ne bo moglo pomagati.

Ko pride smrt, mi moji ljubljeni ne bodo mogli pomagati.

Ko pride smrt, mi lahko pomaga le dhamma.

- adžan Džajasaro

Maja 1977 sem ravno prečkal prelaz Khyber med Pakistanom in Afganistanom, stal ob robu ceste in poskušal štopati do Kabula, ko je ustavil taksi. Na zadnjem sedežu je sedel lepo oblečen zahodni par. Po njihovih laseh spetih v rep sem uganil, da so privrženci Hare Krišne. Vstopi, sta rekla s toplim nasmehom in vstopil sem.

Rekla sta, da sta poslovneža iz San Francisca. V Peshawarju sta nakupovala rokodelske izdelke in sta se vračala v njuno bazo v hotelu Hilton v Kabulu. Mislim, da sem bil za njiju eksotična pojava, tako kot sta bila onadva zame, a smo vseeno skoraj neprekinjeno klepetali na dolgi poti. Ko smo prispeli do predmestja Kabula, smo bili dobri prijatelji. Njima se je moje življenje zdelo nepredstavljivo asketsko, in ko smo se poslovili, je eden od njiju vztrajal, da sprejmem majhno darilo. To je bil petdesetdolarski bankovec – zame zaklad v tistem času.

Ko se je taksi odpeljal, sem se zaobljubil. Če bom ta dan srečal popotnika, ki bo ta denar potreboval bolj kot jaz, mu ga bom dal. Usedel sem se v čajnico in v nekaj minutah je vstopil mlad Anglež. Izgledal je zaskrbljen in obnemogel. Ko sem ga vprašal, če je v redu, mi je povedal, da so mu ravnokar ukradli ves denar in vse premoženje. Brez obžalovanja sem mu dal bankovec.

Vsi smo naredili stvari, na katere smo ponosni. Spomin nanje in čustva, ki jih sprožajo, lahko postanejo močna meditacijska tehnika. Buda je rekel, da spomin na lastno radodarnost umu prinaša veselje. Veselje vodi do zamaknjenosti, zamaknjenost pa do globoke telesne sprostitve in mentalne blaženosti. Blaženost vodi v samādhi, ki oblikuje temelje, da lahko vidimo stvari v njihovem resničnem življenju. Čudovito je videti, kako lahko vsako dejanje dobrote prispeva k Buddhovi poti prakse.

- adžan Džajasaro

Nedavno sem zelo užival med branjem besed ameriškega športnika. Rekel je, da ni bil nikoli posebej nadarjen, a je dosegel uspeh, ker je »bil dober v izboljševanju«. Kako čudovit stavek! Ljubezen do učenja, vztrajnost, stalna prizadevnost, skrb za majhne podrobnosti in redne neznatne pridobitve so zaščitni znak prvakov med treningom. Plavalec, zmagovalec olimpijskih iger, je pripomnil: »Ljudje ne vedo, kako vsakdanji je uspeh.« Kot budisti lahko dodamo, da se vrata neobičajnemu odprejo, ko v popolnosti prevzamemo odgovornost za običajno.

Meditacija je lahko neprijetna, ko si želimo več kot neznatne pridobitve, medtem ko se trudimo manj, kot je najbolj primerno. Veliko ljudi želi miren um, ne da bi opustili vzroke za pomanjkanje miru. To nagnjenje lahko lepo popravimo, če si postavimo cilje znotraj same prakse. Za vsak del dhamma prakse se lahko odločimo, da bomo dobri v izboljševanju. Neznatne pridobitve se kopičijo.

- adžan Džajasaro

Med prakso ne gre le za to, da se postavimo v sedanji trenutek. Ključne so vrednote in kvalitete uma, ki jih postavimo v sedanji trenutek.

Zavedanje sedanjega trenutka ni očiščujoče samo po sebi. Vlomilci znajo biti v sedanjosti. Narcisi, ki se postavljajo pred publiko, so zelo v sedanjem trenutku, a to njihov narcisizem bolj hrani kot spodkopava. Umetniki in športni zvezdniki so pogosto zelo intenzivno osredotočeni na sedanji trenutek, a ko izstopijo iz njega, ta izkušnja nima nobenega zaznavnega učinka na njihovo moralo ali duhovno zrelost.

Sedanji trenutek je edina učilnica, kjer se lahko skozi direktno izkušnjo naučimo pomena štirih plemenitih resnic. Ko zavzamemo naš sedež v tej učilnici, moramo biti opremljeni s pravilnim pogledom, ponižnostjo, ostrim očesom in iskreno ljubeznijo do resnice. Zdaj smo pripravljeni poiskati najglobljo osvoboditev – svobodo pred tiranijo »jaza« in »mojega«.

- adžan Džajasaro

Nikoli nisem bil navdušen študent naravoslovnih ved. Vseeno pa je ena tema iz fizike pritegnila mojo pozornost. Odkril sem, da lahko svetlobo razumemo kot sestavljeno ali iz delcev ali iz valovanja. Navdušen sem bil, da lahko posamezno entiteto vidimo na dva navidezno izključujoča načina. Najboljša razlaga, ki sem jo našel, je bila tale: če svetlobo vprašaš po delcih, bo odgovorila z delci. Če jo vprašaš o valovanju, bo odgovorila z valovanjem.

Kasneje sem razmišljal, da je v tem pogledu um nekoliko podoben svetlobi. Če um vprašaš vsebinsko vprašanje, odgovori z vsebino; če ga vprašaš o procesu, odgovori o procesu.

Vsebinska vprašanja so pomembna. Moramo si postaviti vprašanja kot »Zaradi katerih dokazov je to zame resnično? Kaj je prav narediti v tej situaciji? Je to koristno? Me te vrste razmišljanje o tej temi privede bližje osvoboditvi od trpljenja ali me nanj še bolj veže?«

Vendar pa nas vsebinska vprašanja peljejo le do določene točke na budistični poti. Vedeti moramo tudi, kako premaknemo naš fokus od vsebine na proces. Vprašamo »Kaj pogojuje pojav tega mentalnega stanja? Kaj pogojuje njegovo izginotje? Ali lahko opazujem to pojavljanje in izginevanje  - univerzalno naravo vseh pojavov – v realnem času kot direktno izkušnjo.« Ko prestavimo poudarek iz vsebine na proces, postane naša praksa dhamme globoka.

- adžan Džajasaro

Če bi nam kdo rekel, da misli, da on ne bi smel biti to, kar je, da bi moral biti nekdo drug, nekdo, ki je boljši, bi se nam zdelo žalostno in morda bi nas celo skrbelo za njegovo duševno zdravje. Vendar pa se pogosto sliši ljudi, ki rečejo, da vedo, da bi morali biti boljši, kot so - boljši starši, boljši budisti, boljši ljudje. Tako govorjenje pogosto vzamemo kot znak ponižnosti in iskrenosti. V bistvu pa le trdijo - očitno absurdno – da ne bi smeli biti to, kar so. Najboljši odgovor na trditve, ki se začenjajo z »moral bi…«, je »Zakaj bi moral?« Če imamo določene standarde in ideale, ki jim nismo kos, so morda ti standardi in ideali nerealističn in jih je potrebno spremeniti. To je najprej potrebno preiskati. Če ne, so določeni vzroki in pogoji, ki nam preprečujejo živeti v skladu z našimi ideali. Naša naloga je, da jih identificiramo in se jih lotimo odstranjevati. To je pravzaprav enostavno. Ni si potrebno oteževati dela z vlaganjem svojih sil v idejo o »slabem, neustreznemu jazu«, ki »bi moral biti boljši«.

- adžan Džajasaro

V govoru v Itivuttaki Buddha uči, da je daleč najmočnejši in najlepši način, s katerim pridobimo zasluge, osvoboditev uma s pomočjo metta (dobrohotnosti) meditacije. Pravi, da srce, ki ga osvobodi metta, »sije svetlo in žareče«.

Buddha ponazori svoj vidik s tremi prispodobami: osvoboditev srca z metto presega druge prakse, s katerimi pridobimo zasluge, kakor polna luna sveti močneje kot skupna svetloba vseh zvezd na nebu.

Srce, ki je osvobojeno z metto, odžene notranjo temo, kakor vzide sonce po koncu deževne dobe na jasnem nebu brez oblačka in odžene temo v prostranstvu.

Srce, ki je osvobojeno z metto, je tako lepo in sijoče kot danica ob zori.

Ko se sredi pritiskov in odgovornosti modernega življenja trudimo slediti Buddhovemu nauku,  je lahko srce napolnjeno z metto, ki ne sprejema meja ali izjem, luč, ki osvetljuje našo pot.

- adžan Džajasaro

Nekatera od Buddhovih naukov lahko brez posebnih težav preverimo. Njegovo analizo vzrokov za človeško srečo  in bolečino lahko preizkusimo v našem življenju in preverimo, če vzdrži temeljit pregled. Na primer Buddha pravi, da nesebična dejanja prijaznosti in radodarnosti umu prinesejo veselje. Ko odkrijemo, da so ta opazovanja resnična, naša vera v njegovo modrost nenehno raste.

Veliko Buddhovih naukov lahko preveri samo dobro izurjen um. Resnično, nekatere lahko preveri le um arahanta. V teh primerih naukov ne sprejmemo le iz slepe vere. Sprejmemo jih z zaupanjem, da se je Buddha vedno znova dokazal kot zaupanja vreden. Na tistih področjih, kjer smo njegove nauke lahko preverili, nas niso nikoli razočarali.

Pripravljenost zaupati Buddhi je v ospredju pri učenjih o kammi in ponovnem rojstvu. Brez te se naša nesposobnost, da bi si o tako globokih zadevah ustvarili mentalne podobe, zdi pomembna ovira za sprejemanje njihove resnice.

Ob neki priliki je Buddha razkril, zakaj ima lahko zaupanje v njegova učenja velike posledice na to, kako živimo življenje:

»Menihi, če bi bitja poznala, kot jaz poznam, posledice dajanja in deljenja, ne bi jedli, ne da bi prej darovali, niti bi dovolili madežu škrtosti, da jih obsede in se ukorenini v njihovih umih. Četudi bi bil zadnji zalogaj, zadnji grižljaj, ne bi jedli, ne da bi ga podelili, če bi imeli koga, s komer bi ga lahko delili. Toda, menihi, ker bitja ne poznajo, tako kot jaz poznam, posledic dajanja in deljenja, jedo, ne da bi prej dajali, obseda jih madež škrtosti in se ukorenini v njihovih umih.«

- adžan Džajasaro

Eno od najbolj temeljnih telesnih izkušenj je prisotnost ali odsotnost toplote. Subjektivno lahko razvrstimo to izkušnjo kot občutek toplote, mraza ali niti toplote niti mraza. Pogosto na ta pojav nismo pozorni, še posebej, ko nam ni niti toplo niti hladno. Vseeno pa lahko takoj odgovorimo, če se kadarkoli vprašamo ali nam je toplo, hladno ali ne eno ne drugo.

Ravno tako kot je relativna toplota našega telesa telesna konstanta, je »vedanā« mentalna konstanta. Vedano običajno prevajamo kot »občutek«, a izraz bolje razumemo kot odtenek občutka vsakega posameznega trenutka. Lahko je predmet trojne razvrstitve: prijeten, neprijeten in nevtralen.

Pomanjkanje zavedanja vedane ima resne posledice. Brez pozornosti prijeten občutek vzgaja pohlep, neprijeten občutek vzgaja odpor in nevtralni občutek vzgaja nepazljivost in vse nečistosti, ki jo spremljajo.

Ravno tako, kot se lahko vprašamo, če nam je toplo, mraz ali nič od tega, se morajo meditatorji stalno obračati na odtenek občutka: ali je ta trenutek prijeten, neprijeten ali nevtralen? Le na tak način lahko zaščitimo um pred poželenjem, navezanostjo in trpljenjem.

- adžan Džajasaro

To jutro je bilo v samostanu mrzlo in vlažno. Po dnevnem obroku sem se vrnil v svoj kuti, se zavil v svoj šal in si pripravil skodelico čaja.

Ko sem sedel v svojem stolu, gledal na živo zelena drevesa, ki obkrožajo kuti, in srkal čaj, se je moj um obrnil na tistega, ki mi je poklonil čaj, in oblil me je val hvaležnosti.

Potem se je moj um obrnil do laičnih podpornikov, ki so ponudili vodo, iz katere je skuhan čaj,

in do osebe, ki je darovala skodelico, iz katere pijem,

in do tistega, ki je daroval čajnik,

in do osebe, ki je plačala električno napeljavo v kutiju,

in osebe, ki plačuje račune za elektriko.

Bolj kot je moj um premišljal o radodarnosti, ki je omogočila to eno skodelico čaja, bolj sem v tem užival.

Biti v sedanjem trenutku ni cilj budistične prakse sam po sebi; obstajajo različni načini bivanja v sedanjem trenutku, nekateri so boljši kot drugi. Kot budisti se urimo bivati v sedanjem trenutku, ker ta prekine vse površinske opravke uma. V sedanjem trenutku se lahko zavedamo celotne dimenzije našega življenja: vprašanj o smislu, namenu in pomenu. V sedanjem trenutku lahko odpremo naše oči za resnice življenja, ki jih tako zlahka spregledamo.

- adžan Džajasaro

Star angleški pregovor, ki ga je moj oče zelo spoštoval, pravi: »Poskrbi za penije in funti bodo sami poskrbeli zase.« Mislim, da je princip pameten in ga lahko uporabimo za meditativno prakso. V tem kontekstu ga lahko drugače izrazimo: »Poskrbi za dihe in samādhi bo samo poskrbel zase.« Posamezen dih se lahko zdi tako majhna, nepomembna stvar. Jhāne in ňāne se lahko zdijo zelo velike stvari. A je vse, s čimer je potrebno delati v tem trenutku, ta preprost, ponižen dih. V bistvu je najbolj dragocena stvar. Spoštujte ga. Skrbite zanj. Ne izgubite niti enega diha.

- adžan Džajasaro

Perfekcionisti so obsedeni za najmanjšo napakico in besnijo, da nihče ne vidi njene pomembnosti tako kot oni. Običajno trpijo zaradi stresa in tesnobe zaradi svojega dela, kar stresajo na tiste, ki so v bližini, običajno na sodelavce. Zdi se kot da perfekcionisti živijo na višjem nivoju od nas ostalih, le korak stran od pomembnega dosežka. V bistvu pa perfekcionisti niso junaški borci na poti k uspehu, ampak so ujeti v globoki kolesnici na poti.

Mislim, da perfekcionizem ni le slab. Težava je v tem, da je definiran tako ozko. Predlagam, da ga razširimo na neoporečnost dejanj in mentalnih stanj pri perfekcionistih. Z drugimi besedami, če je skoraj brezhiben rezultat dosežen nepošteno, po bližnjicah ali z zlorabo tistih okoli, potem zaradi teh razlogov rezultat ni popoln.  Če je rezultat odličen, a je tisti, ki ga je naredil, poln razočaranja, depresije ali obupa, potem glavne nepopolnosti ni mogoče najti v majhnih, minimalnih napakah izdelka. Nepopolnost najdemo v nezrelih odzivih izdelovalca izdelka na napake.

Zdrav vzorec popolnosti se ne osredotoči le na kratkoročne rezultate. Osrednjo pomembnost da dolgoročnim procesom in odnosom. Popolnost ni v nobenem trenutku čista večna belina. Je najbolj harmonična mešanica barv, ki je možna v tem trenutku v sedanjih pogojih tega inherentno nepopolnega, spreminjajočega sveta.

- adžan Džajasaro

Ko živimo svoje življenje modro in s sočutjem, postanemo prejemniki resničnih blagoslovov življenja.

Izogibanje ljudem, ki vas tlačijo

ali vzpodbujajo najslabše v vas.

Druženje z ljudmi, ki vas navdihujejo

in vzpodbujajo najboljše v vas.

Čaščenje le tega, kar je

resnično vredno častiti:

to so bistveni blagoslovi.

Sposobnost čutiti in izraziti spoštovanje,

ponižno zavedanje svojih meja,

sposobnost ohraniti um prost

ljubosumja in nezadovoljstva,

sposobnost ceniti vsa dobrohotna dejanja,

ki so vam koristila, ne glede,

kako majhna so:

to so nekateri od visokih blagoslovov življenja.

Imeti um, ki ga ne pretresejo

vzponi in padci življenja,

um brez žalosti,

um brez madežev,

ki biva v vzvišenem stanju

prost od vsega trpljenja:

to je najvišji blagoslov življenja.

- adžan Džajasaro

Starejši gvardijan samostana blizu mojega nekdanjega bivališča je imel posebno sposobnost. Med tedensko Wan Phra celonočno prakso je bila njegova navada, da je imel zelo dolge dhamma govore. Vsake toliko, če je bil za njim posebej dolg in naporen dan, je sredi govora nenadoma zaspal. A to ni bil njegov poseben dar. Njegov dar je bil, da je po nekaj minutah (ki jih je občasno prekinjalo nežno smrčanje) odprl oči in takoj nadaljeval govor točno tam, kjer ga je končal.

Zelo malo mojih bralcev bo kadarkoli imelo priložnost, da se preizkusijo ali so sposobni zaspati pred veliko publiko, še manj pa, če lahko, ko se zbudijo, brez obotavljanja nadaljujejo zadnji stavek. Kakorkoli, vsi lahko opazujemo povezavo med zadnjim počutjem preden smo zvečer zaspali in prvim počutjem takoj, ko se zbudimo naslednje jutro. Zaradi tega je pomembno, da se ne trudimo uporabiti spanec kot beg pred negativnimi čustvi. Redko deluje, običajno jih le podaljša. Prečistite svoj um pred spanjem z molitvami, meditacijo ali razširjanjem misli o dobrohotnosti. Boljše boste spali, če boste sanjali, boste lepše sanjali in zbudili se boste osveženi.

- adžan Džajasaro

Na vseh koncih sveta je dolgo življenje blagoslov. A kaj je dolgo življenje? Kaj, če bi bilo definirano kot čas, ko se zavedamo, da smo živi? Po tej definiciji bi 60 let stara oseba, ki spi osem ur dnevno, preživela le 40 let življenja.

Kaj, če bi šli še dlje? Nihče si ne želi dolgega nesrečnega življenja; pozitivno dojemanje dolgega življenja predpostavlja, da je to srečno. Poglejmo na življenje s stališča kakovosti časa in opazujmo, kako je povezano s kakovostjo uma. Adžan Ča je rekel, da je vsak trenutek, ki ga preživimo brez pozornosti, neke vrste živeča smrt. Seštejte koliko vašega življenja se porabili na avtomatskem pilotu, ujeti v sanjarjenje o prihodnosti ali ste zapravljali čas z nepomembnimi, neznatnimi skrbmi. Toliko mrtvih trenutkov! In koliko časa smo izgubili zaradi pohlepa, jeze, odpora, ljubosumja, tesnobe in depresije. Pogledano s tega stališča se lahko življenje osemdesetih koledarskih let skrči na zelo malo.

Stremimo k blagoslovu dolgega življenja. Ne po tistem, ki se meri v letih in desetletjih, ampak po številu dragocenih trenutkov pozornosti, prijaznosti in modrosti.

- adžan Džajasaro

Leta 1970 so v Ameriki živečega korejskega učitelja zena vprašali: »Ali lahko ženska postane Buddha?« Brez omahovanja je odgovoril z zelo odločnim »ne«. Veliko žensk med občinstvom je zajelo sapo. Potem, ko je dovolil med poslušalci različne reakcije na njegov odgovor, je učitelj nadaljeval »In tudi moški ne more. Dokler se poistovetite s tem, da ste moški ali ženska, je nemogoče postati Buddha.«

Podobno je poudarila nuna Soma je v samyutti nikayi. Ko jo je Māra zasmehoval, da ni sposobna doseči osvoboditve, ker je ženska, je Soma mirno odvrnila, da izgublja čas:

»Kje je ženskost v umu, ki je dobro osredotočen, ko vedenje steče dalje s pomočjo jasnega, pravilnega pogleda v dhammo? To je tisti, ki mu lahko pride na misel, ͵jaz sem ženska' ali ͵jaz sem moški' ali ͵jaz sem karkoli', s komer Māra lahko govori.«

- adžan Džajasaro

Bolj kot gledamo naše telo in um, bolj vidimo njuno minljivost in nepredvidljivost. Razmislite: ne vemo niti, katera bo naslednja misel v našem umu. Kakšno bo naše počutje čez pet minut? Kdo je lahko prepričan?

Mir na svetu lahko najdemo tako, da nam postane ta resnica domača in jo v popolnosti sprejmemo. Spremenljivost, nejasnost, negotovost so tako ogrožajoče in ustvarjajo toliko tesnobe le zato, ker ne vidimo, kako te lastnosti tvorijo samo strukturo naših življenj.

Za meditatorje je izziv, kako uporabljati lekcije, ki so se jih naučili, ko so bile njihove oči zaprte, v vsem, kar je jim dogaja, ko so njihove oči odprte.

- adžan Džajasaro

Ker je vsak od nas v preteklih življenjih ustvaril precej dobre kamme, smo se rodili v človeški dimenziji in prišli v stik z budizmom. Ali pa bomo iz tega dragocenega rojstva v človeški podobi naredili najboljše možno, je najbolj odvisno od našega neprenehnega, dolgotrajnega in neomajnega truda, da bi dojeli resnico Buddhovih učenj skozi neposredno izkušnjo. Ključno načelo tega truda je, da prakticiramo, ko smo navdušeni in polni vere. Prakticiramo, ko se počutimo na tleh ali leni ali brezvoljni.

Ob neki priložnosti so adžana Čaja vprašali, katerim vzrokom in pogojem pripisuje svoje velike dosežke. Rekel je: »Pravzaprav sem imel veliko nečistosti, ko sem bil  mlad menih. Če sem se v čemerkoli razlikoval od ostalih menihov, je bilo to, da sem bil potrpežljiv, vztrajal sem skozi vse moje težave, nikoli nisem obupal.«

- adžan Džajasaro

Te dni je po celem svetu tako veliko sporov zaradi toliko pomembnih zadev. Pogosto nimamo časa ali nimamo virov, da bi si ustvarili verodostojno mnenje, kje dejansko lahko najdemo resnico.

Obstajajo pa določeni preprosti kriteriji, s pomočjo katerih lahko določimo, koliko so ljudje, ki nas skušajo prepričati o zadevi, vredni zaupanja. Tu so tri:

1. V kakšni meri izražajo absolutno zaupanje, da imajo prav? Moj učitelj je vedno govoril, da modri nikoli ne pozabijo resnice o negotovosti. Z ljudmi, ki so vneto prepričani o stvareh, o katerih nimajo neposredne izkušnje, in so gluhi za katerekoli nasprotne argumente, je treba ravnati previdno. Znak inteligence in poštenosti je ponižno priznavanje meja in možnih napak svojih lastnih stališč.

2. Kako se obnašajo z ljudmi, s katerimi se ne strinjajo? Jih omalovažujejo ali demonizirajo? Tistim, ki predpostavljajo, da so vsi, ki jim nasprotujejo šibki, neumni, s spranimi možgani ali motivirani z nečistostmi, ne smemo zaupati. Neupoštevanje nasprotnikov zaradi nezmožnosti empatije do tistih z drugimi prepričanji in mnenji je resna šibka točka.

3. Ali poskušajo manipulirati z vašimi čustvi? Ali uporabljajo besede, ki skušajo na primer sprožiti vaše želje, strahove, tesnobo ali nesigurnosti ali vaš ponos, vaše predsodke, vaše usmiljenje, vašo pripadnost, da bi okrepili svoje argumente. Če je tako, jim ne smemo zaupati.

Ljudje, ki niso vredni zaupanja, niso njuno vedno v zmoti glede pomembnih stvari, večinoma pa so.

- adžan Džajasaro

Zadovoljstvo v budističnem smislu je občutek, ki se pojavi takrat, ko znamo ceniti dobre strani nečesa in hkrati zaznamo šibke strani, ne da bi se vdali depresiji ali negodovanju ali ljubosumju na tiste, za katere se zdi, da jim gre boljše.

Cenimo dobre strani stvari, ki nas obkrožajo, tako da se pogosto ustavimo in premišljamo o njih. Ko ta praksa postane del naše vsakodnevne meditacije, izkusimo osrečujoče občutke hvaležnosti.

Za zadovoljstvo pa se ni potrebno obrniti stran od težav in pomanjkljivosti. Ne pomeni, da sami sebi govorimo, da je vse dobro, tako kot je. Ne zapira vrat pred izboljšanjem na materialnem nivoju. Da nam čustveno zrelost, da presodimo, do kakšne mere je željen objekt resnično uporaben, primeren in vreden časa, sredstev in truda, ki so potrebni, da ga dobimo.

- adžan Džajasaro

Buddha je pred več kot 2500 leti med sedenjem pod bodhi drevesom v severovzhodni Indiji spoznal resnično naravo eksistence in način, ki je nujen, da bi dosegel to spoznanje. Povzemajoč svoje razsvetljenje je govoril o prepoznavi štirih plemenitih resnic (oz. resnic, ki plemenitijo) in o dolžnostih, ki jih je vsako posebej nujno opraviti. Rekel je, da je zaradi zavedanja, da je odlično opravil vsako od teh dolžnosti, vedel, da je postal Buddha.

Obstaja dukkha. Potrebno jo je popolnoma razumeti.

Obstaja vzrok dukkhe. Potrebno ga je opustiti.

Obstaja prenehanje dukkhe. Potrebno ga je spoznati.

Obstaja pot, ki vodi do prenehanja dukkhe. Potrebno ji je slediti.

Buddha nam ni dal seznama dogem, v katere je potrebno verjeti. Resnični budisti postanemo z našim trudom prakticirati celotno osemčleno pot, da bi popolnoma razumeli dukkho, opustili vzrok zanjo in spoznali njeno prenehanje.

- adžan Džajasaro

Med meditacijo se učimo delati nekaj, kar se sliši zelo enostavno, tako enostavno, da večina ljudi predpostavlja, da to že delajo. A v resničnosti tega ne dela skoraj nihče in ta neuspeh ali le neuspeh, da bi videli vzroke, zakaj bi nekdo to hotel delati, leži v koreninah človeškega trpljenja. Veščina, o kateri govorim, je doživljati telesne občutke kot telesne občutke, čustva kot čustva in mentalna stanja kot mentalna stanja.

Glavna značilnost nerazsvetljenega uma je, da  svojih izkušenj ne doživlja na tak način. Vidi skozi filter »jaz« in »moje«. Napredek na poti k osvoboditvi lahko tako merimo glede na obseg, do katerega smo uspeli oslabiti občutek za »jaz« in »moje«.

Ko se med meditacijo um stabilizira in je brez ovir, se telesni občutki, čustva in mentalna stanja razkrijejo, oropani vseh identifikacij in navezanosti.  Vidimo jih take, kot so sami po sebi.

Prosim opazujte to in si zapomnite.

To je preblisk, generalka razsvetljenja.

- adžan Džajasaro