Kruh

on .

Včeraj zvečer sem sedel v majhni dhamma dvorani tajskega budističnega samostana sredi švedskega podeželja. Spraševale so me številne tajske žene in posamezni od njihovih švedskih mož. Potem se je nenadoma pojavila globoka prošnja: »Prosim, opišite nibbāno.« Odvrnil sem, da ne morem. Nečesa, kar leži onkraj jezika, ni mogoče ujeti v besede. Žena ni bila zadovoljna z odgovorom. Tako sem postavil še mojo prošnjo: »Prosim, opišite mi okus kruha.« Rekla je, da ne more. Rekel sem, če ne more opisati nekaj tako vsakdanjega, kot je okus kruha, ni pravično pričakovati od mene, da opišem okus nibbāne.

Razložil sem, da se je Buddha izogibal govorjenju o nibbāni. Raje je poudarjal pot, ki vodi do njenega uresničenja. Rekel sem, da je to tako, kot bi nekomu govorili o kruhu. Poveš jim, katere sestavine so potrebne: moka, voda, kvas, sol in tako dalje. Potem razložiš, kako se naredi testo, za koliko časa ga postaviš v pečico, na kateri temperaturi. »Potem,« rečeš osebi, »ugrizni košček in sam boš vedel, kako odličen je okus svežega kruha.«

-adžan Džajasaro

Sāriputta

on .

 
Sanghānussati, spominjanje na vrline razsvetljenih, lahko slabi ovire in prinaša veselje umu. Eden od velikih menihov, vreden takega razmisleka, je častiti Sāriputta. Dobro je znano, da je bil častiti Sāriputta Buddhov najbolj moder učenec in se zato lahko zdi precej stroga oseba. Vendar so v komentarjih razkriti drugi aspekti njegove osebnosti. Zapisano je, na primer, da je zgodaj zjutraj, ko so šli drugi menihi prositi hrano, pometal, pobiral smeti in pospravljal. Potem je šel obiskat bolne menihe v bolniške sobe, da bi jih opogumil in preveril, če potrebujejo zdravila. Če so jih potrebovali, jim je priskrbel nujne stvari od podpornikov, ki so uradno ponudili zdravila. Na dolgih pohodih je častiti Sāriputta redko zavzel svoje mesto na čelu skupine. Raje je ostal zadaj s starejšimi in slabotnimi. Bil je znan po tem, da je pogosto nanašal olje na krvaveče rane bolnih menihov.
Častiti Sāriputta je bil znan po svoji prijaznosti med obiski bolnih in po vzpodbudnih dhamma govorih ob takih prilikah. Ob neki priliki je dal tako prodorna navodila za kontemplacijo na občutek častitemu Samitigutti, menihu, ki je trpel zaradi gobavosti, da je bolnik dosegel stopnjo arahanta. Ob drugi priliki so Anathapindikove neznosne bolečine popolnoma prenehale, potem ko ga je častiti Sāriputta učil dhamme. Na koncu, ko je Anathapindika ležal na smrtni postelji, mu je častiti Sāriputta poklonil ganljiv govor o nenavezanosti. Po smrti se je Anathapindika ponovno rodil kot božanstvo v kraljestvu Tusita in se je vrnil v gaj Jeta, da bi se poklonil in izrazil svojo hvaležnost. V Buddhovi prisotnosti je recitiral naslednje verze:
 
Sāriputta je resnično obdarjen z modrostjo,
z vrlinami in notranjim mirom.
Tudi menih, ki je stopil onkraj,
mu je v najboljšem primeru le enak.
 
-adžan Džajasaro

 

Novice

(C) SloTheravada, 2022