Užitki tega sveta so kratkotrajni. Ko enkrat minejo, se zdijo kot sanje. Ne zagotavljajo nobene dolgotrajne izpolnitve, tolažbe ali zatočišča. Dobra dejanja živijo dolgo. Ko minejo, spomin nanje prinese veselje. Dobrota nam zagotavlja trajno izpolnitev, tolažbo in zatočišče.

Buddha je v Dhammapadi učil:

»Srečen je tukaj in po smrti
kdor si je nabral zaslug, povsod je srečen.
Ko bo opazil sadove svojih čistih del,
bo srečen in radosten.« (v. 16)

»Veseli se tukaj in po smrti,
kdor si je nabral odlik, je vesel povsod.
Veseli se z mislijo: ''Dobro sem naredil.''
Še bolj se veseli v času prijetnega soočenja.« (v. 18)

(Dhammapada, Pot postave, Buddha Gotama; prevod Bhikku Hiriko; poglavje I., verz 16. in 18.)

- adžan Džajasaro

Enostavno je dvomiti v zakon kamme. Vidimo tako veliko ljudi, ki delajo dobra dela, a se zdi, da ne dosežejo nobene koristi. Tako veliko ljudi dela slabe stvari in postanejo bogati in uspešni.

Buddha je dejal, da se bodo posledice kamme pojavile hitro le, če okolica to dovoli. Na primer, pokvarjen človek bo v skorumpiranem okolju prejel kammične posledice svojih slabih dejanj dosti kasneje kot pokvarjen človek v okolju, ki visoko ceni poštenost. Vendar se bodo posledice prej ali slej pokazale.

Najpomembneje si je zapomniti, da se vsakič, ko delujemo z dobrim, prijaznim, plemenitim namenom, te lastnosti nemudoma okrepijo v naših srcih. Enako je s sebičnimi, krutimi nameni. To utrjevanje dobrih in slabih lastnosti v srcu je vidna posledica kamme, v katero ne le preprosto verjamemo, ampak jo lahko sami vidimo.

- adžan Džajasaro

Plemenita osmeročlena pot začne s pravilnim pogledom. Na temeljni ravni se pravilen pogled nanaša na poglede, teorije, verovanja in vrednote, ki se ravnajo po zakonu kamme in poudarjajo osebno odgovornost. Na globlji ravni se pravilen pogled kaže kot videnje vzročne narave pojavov, ki doseže višek z osvoboditvijo.

Pravilen pogled je odvisen od dveh dejavnikov.

1. Zunanji vplivi v obliki informacije in navdiha. V idealnih razmerah jih zagotovi učitelj, znan kot »dober prijatelj«, a lahko v neki meri izvira tudi iz posameznikove kulture, staršev, šolanja ali medijev.

2. Moder premislek: razmišljanje, raziskovanje, predelovanje in vključevanje informacij, ki jih posameznik sprejme, da bi jih uporabil kot vodilno luč v življenju.

Da bi poudaril pomembnost modrega premisleka, je Buddha nekoč rekel:

»Menihi, katerokoli dobro stanje… vsa imajo korenine v modrem premisleku, se združijo v modrem premisleku in modri premislek je vodilni med njimi.

- adžan Džajasaro

Pojavljanje želje je pojavljanje občutka pomanjkanja. Želja nam pove, da moramo dodati to stvar, to izkušnjo našem življenju, ker smo brez nje nepopolni. Željo spremlja nemir in nepripravljenost, da bi upoštevali kakršnekoli moralne zadržke. Šepeta nam na uho: »Ne razmišljaj toliko. Naredi to!«

Samādhi (zbranost) nam priskrbi občutek popolnosti, odsotnost pomanjkanja. Ko praksa pozornosti dozori v stabilen notranji mir in jasnost, se želja pojavi manj pogosto in z manjšo močjo. Ko se pojavi, jo lahko v popolnosti izkusimo kot pogojen mentalni dogodek. Ne počutimo se primorani slediti njeni potrebi. Ne more nas prisiliti k ubogljivosti. Lahko opazujemo, kako se želja pojavi, izrazi in izgine znotraj mirnega uma.

- adžan Džajasaro

Stalno pozabljamo stvari, ki si jih je pomembno zapomniti. Tu ne mislim na imena ali obraze ali kam odložimo ključe, četudi je to lahko pomembno v vsakodnevnem življenju. V mislih imam osnovne resnice bivanja kot minljivost in krhko negotovost našega življenja. Toliko naših najbolj neumnih dejanj in besed izvira iz nagonskega občutka, da ne bomo nikoli umrli. Telesna nesmrtnost je tako očitno nemogoča, da ni potrebna nobena razprava. A vseeno pozabljamo, da smo umrljivi. Vedno znova. Naša dejanja so redko izraz našega zavedanja stvari, kakršne so. Pogosteje nas odnese tok nevednosti. Včasih namerno obrnemo hrbet stran od neprijetne resnice. A pogosteje enostavno pozabimo. In zato budistična praksa toliko poudarja pozornost.

Praksa pozornosti je praksa spominjanja. Vključuje razvoj sposobnosti v mislih obdržati enostavne resnice o življenju in po njih naravnati način, na katerega živimo življenje. Pomeni spomniti se širšega konteksta naše izkušnje znotraj pritiskov, pričakovanj in skušnjav vsakodnevnega življenja.

- adžan Džajasaro

Obredi so osnovani tako, da vplivajo na naša čustva. Ritualni gibi in petje lahko v novem udeležencu sprožijo nepričakovana občutke vere in navdiha in s tem prvi vstop v Dhammo. Obredi zagotovijo stičišče, kjer se ljudje družijo in si pridobijo zasluge. Pomembne dogodke obeležijo na nepozaben način. Obredi ustvarijo resnične vezi z drugimi budističnimi skupnostmi in tudi z budisti prejšnjih rodov. Prispevajo k poživljajočem občutku tradicije in kulture. Obredi, kjer sprejemamo pravila, tako formalizirajo, kot poglobijo našo obvezo, da živimo dobro in skrbno življenje v skupnosti. Obredi ob smrti lahko zagotovijo zdravilen prostor, v katerem se lahko soočimo z bolečino zaradi žalosti in ločitve in celo dobimo vpogled v resnico o življenju in smrti.

Še dosti drugih pozitivnih rezultatov lahko iščemo v budističnih obredih. A teh rezultatov ne zagotovijo sami obredi. Obredi in rituali so lahko podpora za rast v Dhammi, a če nismo pozorni, lahko vodijo tudi v vraževerje in navezanost. Na nas je, da pazimo na našo tradicijo z ljubeznijo in modrostjo.

- adžan Džajasaro

Učitelj mora prepričati učence o ključnem principu, da trpljenje nastane in se vzdržuje z željami, se zmanjša z opuščanjem želja in izgine, ko želje opustimo, kar dosežemo s prakso osemčlene poti. To razumevanje tvori temeljni steber pravilnega razumevanja.

Učitelj mora učence vzpodbujati, da vedno znova opazujejo, kako želje zastrupljajo njihov um in kako ga opuščanje želja osvobodi. Učenci morajo sami videti, kako žareča želja, da bi dobili, da bi postali, da bi se česa znebili, stvari vedno poslabša. Zahtevne situacije, zahtevni ljudje so vzrok težavam. Niso sami po sebi vzrok trpljenja. V našem življenju je veliko stvari, ki jih ne moremo kontrolirati. Upanje ne leži v manipulaciji zunanjih pogojev, ampak v praksi osemčlene poti. Bolj kot smo prizemljeni v Dhammi, modrejši bodo naši odgovori na izzive, s katerimi se soočamo.

- adžan Džajasaro

Um se lahko spremeni tako zelo hitro. V trenutku lahko iz razmišljanja o globokem bistvu Dhamme preskoči na vprašanje, kaj bo za kosilo. Z osupljivo hitrostjo se lahko premakne z višave v nižino in spet nazaj. Telo pa v kratkem času ne more narediti ekstremnih sprememb. To si je pomembno zapomniti, ko um in telo skupaj ustvarita močno čustvo, kot je strah. Najpogosteje na strah odgovorimo s pozornostjo le na mentalni vidik, na primer z logiko ali tolažbo. Ta strategija nam lahko pomaga, da za kratek čas opustimo prestrašene misli. Problem pa je, da telesni pojavi, ki jih sproži strah – pospešeno bitje srca, naval adrenalina – še vedno vztrajajo in z lahkoto sprožijo nov krog prestrašenega razmišljanja. Ker je tako, je bolje osredotočiti pozornost na telesne občutke, ki jih sproža strah po celem telesu. Ko je ta naloga namera uma, se telo sprosti in prestrašene misli običajno zbledijo same od sebe.

- adžan Džajasaro

Adžan Ča je učil svoje učence, da v svojem umu vzpostavijo vednost in jo poskušajo ohraniti skozi celo meditacijo. To idejo je pojasnil s prispodobo sobe s šestimi vrati in enim samim stolom, ki je postavljen v središču sobe. Če lastnik sobe sedi na stolu in ne vstane, je rekel, potem morebitni gosti, ki bi skozi različna vrata hodili v sobo in iz sobe, ne bi dolgo ostali, ker za njih ne bi bilo stola, na katerega bi se lahko usedli. Um je kot soba in vrata so kot čutila. Če sta pozornost in čuječnost razvita v popolnosti, je kot bi zasedla prostor v središču uma. Druga mentalna stanja lahko pridejo v um, a za njih ni nikjer udobno in kmalu odidejo.

- adžan Džajasaro

Ko so učeni brahmini prvič slišali Buddho učiti, so bili prenekateri tako navdahnjeni, da so takoj zaprosili za zatočišče v Buddhi, Dhammi in Sanghi, in da jih od tega dne dalje štejemo kot laične privržence Buddhe. Vzkliki hvale za Buddho so pogosto vključevali naslednji stavek: »Razjasnil je Dhammo, kakor bi popravil, kar je bilo preobrnjeno, razkril, kar je bilo skrito, pokazal pot do tistega, ki je bil izgubljen, ali pridržal svetilko v temi, da lahko tisti z dobrim vidom, vidi, kaj je tam.«

Ta stavek dobro zajame zavedanje, da kljub temu, da so pomembne resnice o življenju vedno okrog nas, smo jim v svoji nevednosti dovolili, da so preobrnjene ali skrite. Pot je bila vedno prisotna, a smo zavili na stranske poti, ne da bi se zavedali. Če ne vidimo, to ni zaradi okvare naših oči, ampak zato, ker smo odtavali v kraj brez razsvetljave. Buddha ne reče »Ali boste to verjeli?«, ampak »Ali lahko zdaj to vidite?«.

- adžan Džajasaro

Tehnike meditacije lahko razdelimo v dve vrsti: tiste, ki vključujejo mišljenje in tiste, ki ga ne. Primera za meditacijo brez razmišljanja bi bila pozornost na dihanje in motrenje fizičnih občutkov po celem telesu. Meditacije z razmišljanjem vključujejo premišljevanje o smrti, o ljubeči naklonjenosti in o neprivlačnih vidikih človeškega telesa. Meditacije z razmišljanjem so lahko zelo dobra izbira, ko je um zaposlen in nemiren.

Pri meditacijah z razmišljanjem mora meditator uporabljati um sistematično. Točke, o katerih mora um razmišljati, so določene preden se meditacija začne. Meditatorji pogosto opažajo, da postane mišljenje po določenem času težko in utrudljivo. To je znak, da je um pripravljen preklopiti na ne-razmišljajoč objekt, kot je dih. V drugih primerih razmišljanje vodi do močnih občutkov ugodja ali blaženosti. Ko se to zgodi, se lahko meditator osredotoči na ta občutek kot ne-razmišljajoč objekt meditacije, da popelje um globje v samādhi.

- adžan Džajasaro

Ko se soočimo z ločitvijo od nečesa ali nekoga, ki ga imamo radi, se po naravi nagibamo k temu, da se ali prepustimo žalosti ali se je poskušamo znebiti. Obe reakciji stvar še poslabšata, kot bi svežo rano izpostavili okužbi. Srednja pot med obema skrajnostma predajo in potlačenjem je enostavno prepoznati čustva žalosti in izgube kot normalno posledico ločitve. Če mirno prenašamo ta neprijetna čustva, jim dovolimo, da brez vmešavanja prenehajo. Ko to počnemo vedno znova, se pogostnost in moč čustev zmanjša. Navsezadnje nastopi zdravljenje, kakor pri čisti oskrbovani rani.

- adžan Džajasaro

Vzgib dati in deliti in pomagati drugim je čudovit dragulj človeškega uma. Vendar mora biti ta vzgib podprt z modrostjo, če naj vodi do resnične in trajnostne dobrobiti tistih, ki jim želimo pomagati. Pred kratkim sem zasledil navdihujoč primer.

Ko je profesor s Tehnološkega inštituta Massachusettsa Thimoty Presto obiskal bolnišnico na indonezijskem podeželju, je ugotovil, da je vseh osem inkubatorjev, ki so jih donirale humanitarne organizacije, pokvarjenih in jih zaposleni ne znajo popraviti. Dr. Presto je s svojo ekipo začel izdelovati nov načrt, v katerem so uporabili dele avtov, ki so bili v tej deželi na razpolago: žarometi za gretje, ventilatorji armaturne plošče za ventilacijo in baterija motornega kolesa za energijo. Če bi se kateri od teh inkubatorjev pokvaril, bi osebje bolnišnice moralo le poiskati nekoga, ki zna dobro popravljati avte – principi so bili isti.

- adžan Džajasaro

Ko sem bil mlad menih, je bilo včasih težko najti sveče. Spomnim se, da sem šel kakšenkrat na čistino v gozdu in bral sutte ob svetlobi polne lune. Težko je bilo verjeti, da nič od neverjetno sijoče svetlobe ne izvira iz same lune, ampak je v bistvu vse odsev nevidnega sonca.

To je moj štirideseti deževni umik od kar sem menih. Z minevanjem časa smo postali zahodni menihi na Tajskem bolj poznani in veliko menihov je celo dobilo uradno priznanje. Ko se je to sedaj zgodilo meni, me opominja, da je bil moj učitelj adžan Ča kot sonce, ki je razsvetlilo mojo odraslo dobo. Če je karkoli v mojem življenju vredno hvale, potem so to tisti trenutki, ko sem bil sposoben odsevati luč modrosti in sočutja mojega učitelja za dobrobit drugih.

- adžan Džajasaro

V tekstih, ki razlagajo Pravilen govor, več vrst nespretnega govora ni posebej omenjenih. Pogosto zdrsnemo v neizurjeno govorico, ko se kdo, ki nam je blizu, posebej otrok, neprimerno obnaša. Na tak način pogosto govorimo z dobrimi nameni. Vendar je tak način govora neizurjen, ker redko zagotovi učinek, ki smo ga imeli namen doseči, in pogosto stvari še poslabša. Tu je nekaj primerov, ki se jim je dobro izogniti:

• Postaviti retorično vprašanje:

»Kako si lahko to naredil? Le kaj si mislil?«

• Kriviti in sramotiti:

»To je sramotno, popolnoma nesprejemljivo! Za vse si povzročil velik problem!«

• Ukazovati:

»Uredi to takoj zdaj. Pojdi in se opraviči.«

• Poimenovati:

»To le kaže, kakšna lena, sebična, nehvaležna oseba si.«

• Govoriti s sarkazmom:

»Temu jaz pravim biti pozoren v vsakodnevnem življenju.«

• Groziti:

»Če v kratkem ne spremeniš svojega obnašanja, bom naredil nekaj, kar ti resnično ne bo všeč.«

• Svariti:

»Če boš nadaljevala tako, boš končala življenje kot žalostna in osamljena stara ženska.«

- adžan Džajasaro

Buddha je govoril o treh čudežih: o čudežu psihičnih moči, čudežu branja misli in čudežu poučevanja. Buddha je rekel, da je v prvih dveh videl nevarnost in je le zadnjega smatral za plemenitega in vzvišenega. Sposobnost posredovati pot do dokončne osvoboditve je resničen čudež.

Danes (16. julij 2019) obeležujemo Asalha Pujo, dan ko je Buddha prvič pokazal čudež poučevanja. Dva meseca po tem, ko je postal razsvetljen, je prispel v Jelenji park v Sarnathu, da bi učil pet svojih nekdanjih učencev. Spočetka so bili ti asketi sovražni in nezaupljivi do Buddhe. Njihov um je bil navezan na napačne ideje o duhovnem razvoju. Toda v nekaj minutah je Buddha uspel pomiriti njihovo sovraštvo in ga spremeniti v vero in navdih. Sposoben je bil predstaviti svoje revolucionarno učenje »Srednje poti« s takšno močjo in prepričljivostjo, da so ga brez oklevanja sprejeli. Ob koncu govora je Kondaňňa, najstarejši član skupine, dojel prvo stopnjo razsvetljenja, ostali štiri pa so bili že daleč na poti do razsvetljenja.

- adžan Džajasaro

Ko preko čutil zaznavamo živ ali neživ objekt, se pojavi eden od treh občutkov: prijeten, neprijeten ali nevtralen. Naši instinkti nam pravijo, naj se usmerimo proti temu, kar vzbudi prijeten občutek, stran od vsega, kar vzbudi neprijeten občutek in naj ignoriramo vse, kar vzbudi nevtralen občutek. A tu je težava. Stvari, ki lahko kratkoročno vzbujajo prijetne ali nevtralne občutke, so lahko pogubne za našo dolgoročno dobrobit. Posledično nas lahko pritegne slediti ali ignorirati stvari, s katerimi ustvarjamo pogoje za trpljenje v prihodnosti. Podobno lahko stvari, ki dolgoročno vodijo do naše dobrobiti, kratkoročno vzbudijo neprijeten ali nevtralen občutek. Posledično se lahko izogibamo ali zanemarjamo stvari, ki bi lahko povečale našo dolgoročno dobrobit.

Zato je pomembno, da neprestano opazujemo naše občutke in nismo preveč pod njihovim vplivom. Občutki nam zagotovijo informacijo o objektu, ki ga zaznavamo, a niso zanesljivi vodniki za delovanje. Ena od naših najpomembnejših nalog je vaditi, kako med izkušnjo obdržati zavedanje na naše vrednote in na dolgoročne duhovne cilje ne glede na to, kakšni občutki se pojavijo v umu.

- adžan Džajasaro

Neprestano iskanje novosti in vznemirjenja nujno vodi do obdobij dolgočasja in depresije. Vznemirjenje ni protistrup za dolgočasje nič bolj, kot je praskanje zdravilo proti srbenju.

Budisti nismo osvobojeni nemirnega iskanja novega. Dandanes so učenja različnih budističnih šol tako lahko dostopna, da skušnjava poskusiti nekaj drugačnega nikoli ne mine. Ko naša pot postane zahtevnejša, nas zlahka mami privlačnost drugih pristopov. Toda ko zamaknjenost nad novim mine, se lahko ponovno znajdemo na začetku razdraženi in polni dvomov.

Nauk je enostaven: bodite potrpežljivi. Bodite ponižni učenci Dhamme, ne pa nemirni potrošniki učenja.

- adžan Džajasaro

Buddha je učil, da zamera do drugih ljudi v nas raste kot strup, če premlevamo devet misli:

»Oni so mi povzročili škodo.«

»Oni mi povzročajo škodo.«

»Oni mi bodo povzročili škodo.«

»Oni so povzročili škodo nekomu, ki mi je drag.«

»Oni povzročajo škodo nekomu, ki mi je drag.«

»Oni bodo povzročili škodo nekomu, ki mi je drag.«

»Oni so delovali v korist nekoga, ki mi ni všeč.«

»Oni delujejo v korist nekoga, ki mi ni všeč.«

»Oni bodo delovali v korist nekoga, ki mi ni všeč.«

Tu Buddhe ne zanima, kako na upravičen način skrbimo zase in za naše drage. Osredotoča se na zamero. Predlaga, da z namenom opustiti te obsesivne misli premislimo, kako bi lahko bilo drugače, upoštevajoč verovanja in zaznavanje in želje in strahove in navade te osebe.

Buddha poudarja, da je trpljenje vedno v misli: »Ne bi smelo biti tako!«

- adžan Džajasaro

Ena od prvih velikih zmag človeške inteligence je bila, ko smo se naučili gledati na spreminjajoče se fenomene z nespremenljivimi imeni. Omogočila nam je označiti zapletene sisteme s tako enostavnimi besedami, kot so reka ali elektrika ali denar. Rezultat tega je, da imamo učinkovit in priročen način za razmišljanje in komuniciranje.

A tu so tudi pomanjkljivosti. Zelo enostavno nam je pozabiti, da je bistvena razlika med samim fenomenom in njegovim imenom. Če tadva zamenjamo, izgubimo iz vida temeljno nestalnost vseh stvari in tako izgubimo stik z resničnostjo. Veliko trpljenja izvira iz te napake.

Kot budisti bi morali redno raziskovati, kako zaznavamo druge ljudi. Ali lahko vidimo, kaj leži onkraj oznak, s katerimi jih označujemo? Čisto na koncu, ali lahko vidimo, kako smo vsi združeni kot sopotniki v rojstvu, starosti, bolezni in smrti.

- adžan Džajasaro

Na katerikoli objekt meditacije se osredotočimo, je naš izziv sprva, kako ustvariti in vzdrževati takšen odnos med umom in objektom, da se nečistosti uma ne morejo pojaviti. Takšen odnos je v mnogočem podoben zdravemu odnosu v zunanjem svetu – pri obeh moramo vzgajati iskrenost, hvaležnost in zadovoljstvo. Odnos do objekta meditacije je naše sidro in zatočišče. Ni beg od naših problemov, ampak nam priskrbi okolje, v katerem lahko v polnem zavedanju brez straha, tesnobe ali odpora prepoznamo korenine trpljenja. Včasih se naši problemi enostavno raztopijo v tej luči zavedanja. Drugič moramo raziskovati minljivo, pomanjkljivo, neosebno naravo naše izkušnje, da bi se razrešili. Mi vsi sami sebe vežemo v vozle. Meditacija nam dopušča, da te vozle razvežemo.

- adžan Džajasaro

Želja po pojasnilu ni nujno isto kot želja izvedeti resnico. Pogosto je naš glavni cilj občutek zaključka. Želimo, da imajo naše boleče izkušnje smisel in običajno to naredimo tako, da jih vgradimo v zgodbo. Skozi celo zgodovino so bile od teh zgodb ideje o usodi in božji volji najbolj popularne. Hindujci in budisti so se običajno obrnili na učenje o kammi, da bi zadovoljili to globoko potrebo po smislu in tolažbi.

Ob neki priložnosti je laična budistka adžanu Čaju razkrila niz bolečih izkušenj. Vprašala ga je, zakaj so se ji te stvari zgodile. Namesto, da bi ji rekel, da je njena bolečina rezultat dejanj iz prejšnjih življenj, je preprosto dejal: »Zato, ker si se rodila.«

Odgovor adžana Čaja ni bila tolažba. Bil je opomnik na izzivov polno resnico. Ker smo se rodili kot človek, smo ranljiva, krhka bitja. Ne moremo imeti nobenih zagotovil, da se boleče stvari ne bodo zgodile nam ali našim ljubljenim. Vedno hodimo po tankem ledu. Ni niti pravično niti nepravično, je takšno, kakršno je življenje. Praksa Dhamme je naša najboljša možnost. S široko odprtimi očmi lahko razvijemo notranjo stabilnost, jasnost in sočutje, da živimo dobro in modro v tem po naravi nestabilnem svetu.

- adžan Džajasaro

Življenjska pot ni za nikogar lahka. Kakršnokoli vozilo vozimo bomo morali prečkati razrite dele ceste. Praksa Dhamme ne pomeni, da lahko obidemo razpoke in luknje na cesti. Kar nam Dhamma da, so notranji viri, da se lahko spoprimemo z izzivi, s katerimi se soočamo, ne da bi ustvarjali dodatno nepotrebno trpljenje poleg telesne bolečine.

Modri ljudje odvržejo samopomilovanje kot umazano cunjo. Ne ujamejo se v strupenih vprašanjih kot: »Zakaj jaz? Zakaj vedno jaz?« Ne vpijejo v mislih: »To ni pošteno!« Ne oštevajo se: »Kako si lahko bil tako neumen? Ko bi le naredil to namesto onega, se nič od tega ne bi zgodilo. To vendar že veš. Zakaj si poslušal njega ali njo? Moral bi biti pametnejši!«

Modri ljudje rečejo: »V tem trenutku je tako. Je enostavno tako. Glede na to, da je tako, katera je najboljša stvar, ki jo lahko naredim točno zdaj? Kaj je najboljše, kar lahko naredim s svojim umom prav to minuto? Ali je mogoče do neke mere spremeniti katastrofo v priložnost?«

- adžan Džajasaro

Kot budisti bi morali biti pazljivi opazovalci naše izkušnje in še posebej vzročnih povezav, iz katerih je sestavljena. Predanost praksi radodarnosti, držanju vodil in treningu uma se okrepi, ko opazujemo učinke, ki jih ti povzročijo znotraj nas. Ko vedno znova vidimo, kako sebičnost in pohlep, jeza in ljubosumje oblatijo naše srce, se jasno obrnemo stran od njih. Opazovanje povezave med našimi dejanji telesa, govora in uma in mentalnimi stanji in navadami, ki iz njih izhajajo, nam da zaupanje v zakon kamme. Naokrog nosimo veliko praznoverja, nepreizkušenih idej o nas, naših življenjih, naših razmerjih, naši sreči. Kot meditatorji ne jemljemo ničesar kot samo po sebi umevno. Na našo izkušnjo gledamo v njeni celovitosti z jasnimi svežimi očmi pozornosti. Neverjetno je, kaj lahko odkrijemo.

- adžan Džajasaro

Zaupanje v Buddhova učenja raste, ko vedno več teh učenj postavimo na preizkušnjo. Ko opažamo, da je vsako posamezno učenje, ki smo ga lahko preverili, resnično, raste naše zaupanje in vera v tista učenja, ki se dotikajo stvari, ki še vedno ležijo pred nami.

Budistična logika je enostavna. Buddha me ni nikoli pustil na cedilu. Bolj kot prakticiram njegova učenja, jasneje vidim, vse bolj zmanjšujem trpljenje v mojem življenju, bolj zadovoljen in izpolnjen se počutim, vedno več imam, kar lahko dam drugim.

Budisti ne verujejo v dogme. Njihovo vera je v Buddho kot velikega zdravnika in vodnika, Dhammo kot pravo pot do osvoboditve in Sangho kot odlične vzornike in učitelje.

- adžan Džajasaro

Še kot dijak sem nekoč brač anekdoto, ki jo je napisal psihiater o moškem, ki so ga mučili hrupni glasovi v njegovi glavi. Sprejet je bil v bolnišnico in narejena je bila lobotomija. Potem je begal po bolnišnici in vpil svojim glasovom: »Kaj praviš? Govori. Ne slišim te.«

Spominjam se, da sem se hahljal, ko sem bral to anekdoto. Ko sem se potem zavedal, da se smejim bolečini osebe, ki si v resnici zasluži sočutje, sem nehal in se začel počutiti krivega. Čudil sem se, kako sem lahko bil tako trdosrčen. Samemu sebi sem odgovoril, da se ne bi smejal, če bi bil tega moža srečal v bolnišnici. Smejal sem se, ker je bila ironična situacija predstavljena v taki obliki, da se je izognila bralčevemu sočutju. To je bila ena od mojih prvih lekcij, kako pozorno brati in poslušati. Vsaka pripoved, pisna ali ustna, vključuje odločitve, kaj naj bo vanjo vključeno in kaj izključeno.

- adžan Džajasaro

Nekoč eden od menihov ni hotel sodelovati v skupinskih dejavnostih. Pri nobenem od delovnih projektov ni hotel pomagati. To je sprožilo nekaj negodovanja. Ko so ga kritizirali, je v opravičilo povedal, da le enostavno sledi Buddhovim učenjem: odmaknil se je od motenj, da bi lahko zavzeto stremel k razsvetljenju. Na koncu je bil poklican pred Buddho. Toda ko je s svojo ljubeznijo do samote opravičeval svoje obnašanje, je Buddha odvrnil, da je v zmoti, in da ne živi sam, v resnici deli svojo kočo s prijateljem. Meniha je ta trditev zmedla in Buddha mu je razložil, da živi z nečistostjo kot s svojim prijateljem.

Bolj kot študiramo Dhammo, lažje je najti učenje, ki, vzeto iz konteksta, lahko utemelji ali opraviči, početi to, kar si želimo. Eden od vidikov pozornosti je zavedati se nagnjenosti uma, da išče plemenite razloge za ne ravno plemenita dejanja. Ko pogledamo odznotraj, moramo najti srednjo pot med cinizmom in lahkovernostjo.

- adžan Džajasaro

Buddha je učil, da je neumno željo potrebno opustiti, modro željo pa gojiti.

Modra želja je žeja, strast, vnema, predanost, ki zraste iz Pravilnega razumevanja. Kaže se v Pravilni vztrajnosti.

Modra želja je osredotočena na vzgajanje dobrote in vrlin v naših dejanjih telesa, govora in uma in na odkrivanje resnice o stvareh.

Modra želja ima temelje v sedanjosti. Bolj stremi k optimizaciji kakovosti in smisla naših dejanj, kot da bi si le prizadevala uživati rezultate teh dejanj. Lahko jo spremljajo prijetni občutki, a ti niso cilj modre želje.

Modra želja daje energijo umu. Ne povzroča notranjega vznemirjenja, brezbrižnosti ali depresije. Ne vodi v spore s samim sabo ali z drugimi.

Neumna želja vodi v suženjstvo. Modra želja vodi v osvoboditev.

- adžan Džajasaro

Gozdni samostani se lahko posebej novincu zdijo zelo strogi in resni. A so tudi mesta pristne topline in dobrega razpoloženja. To se zlahka vidi iz odnosa med predstojnikom samostana in laičnimi podporniki. Moram priznati, da sem se takrat, ko sem bil sam tak predstojnik, včasih prijazno šalil s starejšimi babicami in dedki. Ko je ena od vaških gospa zaklicala v Dhamma dvorani: »Prosim, govorite glasneje. Vaš glas je tako tih. Ne slišim niti besede,« sem včasih odvrnil: »Torej, čigava krivda je to? Ko ste bili mladi in so vaša ušesa delovala še dobro, ste želeli poslušati le glasno glasbo. Šele sedaj, ko ste stari in na pol gluhi, si želite poslušati Dhammo. Vsi vi opomnite vaše družine: ni vam treba čakati, da so vaši lasje sivi in začnejo vaši zobje izpadati, preden začnete prakticirati Dhammo. Dlje kot odlašate, težje je, debelejše in bolj lepljive postajajo vaše nečistosti.« Vsi so se smejali in jaz sem poskušal govoriti nekoliko glasneje.

- adžan Džajasaro

Končno je na samostan padlo nekaj dežja. Kako hvaležna se zdijo drevesa! V nekaj dnevih je na utrujenih rjavih gozdnih tleh zrastla zelena preproga. Žalostne, gole veje so se oblekle z listjem. Hladne zaplate sence se vsak dan večajo. Zdi se mi čudovito, da ti listi, vsak zase tako tanek, skupaj lahko zagotovijo takšno zaščito pred vročim poletnim soncem.

Naša srca potrebujejo Dhammo. Ko vložimo trud v kakovost naših dejanj in besed, ki jih govorimo, ko vzgajamo stalno notranjo budnost, je tako, kot bi pogasili globoko žejo. Vsako dobro, prijazno, modro dejanje, ki ga naredimo s telesom, govorom ali umom, nas osveži. Naša celostna dejanja, vsako zase morda majhno in krhko, nam združena skupaj lahko zagotovijo čudoviti občutek hladne sence sredi vročega, morečega sveta.

- adžan Džajasaro

Pred davnimi leti so vprašali velikega učitelja, če ženska lahko doseže odrešitev. S strogim obrazom je empatično odvrnil: »Ne.« Med več ženskami v prostoru je zavladala osupljiva tišina. Potem je dodal: »In niti ne more moški.« Občinstvo je bilo popolnoma zmedeno in učitelj je razložil: »Tisti, ki se poistoveti s tem, da je moški ali ženska, ne more nikoli najti resnične osvoboditve.«

Buddha je nekoč rekel, da je za dolgoročno blagostanje družbe ključni dejavnik, kako spoštljivo in pošteno moški ravnajo z ženskami. Vzpodbujanje modrega, primernega in sočutnega odnosa med moškimi in ženskami je pomemben del naše pomoči, da svet postane boljše mesto za življenje. Hkrati moramo kot budisti stalno iskati dostop do preprostega, vedno razpoložljivega zavedanja, ki nima spola.

- adžan Džajasaro

Obstaja zgodba o planincu, ki ga je blizu vrha gore ujela huda nevihta. Čeprav je izgubil vse svoje zaloge hrane, je uspel najti zatočišče pod veliko skalo. Po treh dneh je nevihta prenehala. Mož je bil tedaj zelo šibek. Videl je staro podgano in sklepal je, da bo imel dovolj energije za sestop z gore le, če jo ubije in poje. Moral bi prelomiti svojo vodila*, a je kazalo, kot da bo podgana tako ali tako kmalu umrla in zdelo se mu je, da nima druge izbire. Zgrabil je kamen, ubil podgano, jo pojedel in se resnično uspel rešiti na varno.

A življenje podgane ni bilo brez pomena. V visoki starosti ni bila več sposobna loviti zdravih žuželk in se je hranila le z bolnimi. Ko je podgana umrla, se je populacija bolnih žuželk povečala. Bolezen se je razširila na celotno vrsto in žuželke so poginile. Brez žuželk, ki bi opraševale in oplojevale rastline, se je rastlinstvo začelo zmanjševati. Z zmanjšanjem rastlinstva je prst začela erodirati. Nazadnje se je sprožil velik zemeljski plaz, ki je ubil veliko ljudi, živečih ob vznožju gore.

Veriga vzroka in posledice je zapletena. Vodila* zagotavljajo varnost in zatočišče zase in za druge.

- adžan Džajasaro

OPOMBE:

* Kdor želi slediti Buddhovi poti, mora najprej razvijati vrline. V ta namen se je v vsakodnevnem življenju potrebno držati petih vodil (panca sila):

1. Vzdržati se ubijanja živih bitij.

2. Vzdržati se jemanja tistega, kar nam ni dano.

3. Vzdržati se neprimernega vedenja v spolnosti.

4. Vzdržati se osornosti in neresnic v govoru.

5. Vzdržati se uživanja opojnih pijač in drog.

Ko si v navzočnosti učitelja, kot je adžan Ča, se počutiš popolnoma izpostavljenega. Tako je, kot bi držal veliko ogledalo, v katerem lahko vidiš svoje nečistosti tako hitro, kot se pojavijo v tvojem umu. Nekateri ljudje utegnejo misliti, da se počutiš osramočenega ali razočaranega, a ni res. Občutiš hvaležnost. Pomisliš: »To je torej delo, ki ga moram opraviti. Opravil ga bom.«

- adžan Džajasaro

Občutek ( vedana) se nanaša na nianso izkušnje.

Med vadbo Dhamme se trudimo:

• zavedati se prijetnih občutkov kot prijetnih občutkov,

• zavedati se neprijetnih občutkov kot neprijetnih občutkov,

• zavedati se nevtralnih občutkov kot nevtralnih občutkov.

Če se neprenehoma zavedamo nihajoče nianse izkušnje kot enostavno prijetne, neprijetne ali nevtralne, ne da bi se z njo poistovetili kot »jaz« ali »moja«, je hrepenenje uničeno pri koreninah.

- adžan Džajasaro

Dobro izobraženim meditatorjem je posebej težavno opustiti njihovo navezanost na mišljenje. Trud, da bi mišljenje opustili, vzbudi strah in odpor. Počutijo se, kot da bi poskušali opustiti bistven del sebe. Navezanost zmanjšamo s preprosto vajo. Postavimo vprašanje: »Ali je mogoče zanesljivo napovedati, katere misli bodo v našem umu čez natančno eno leto? Ali en mesec? En teden? En dan? Eno uro? Ali v naslednjih nekaj sekundah?« Če imamo tako malo kontrole in tako majhno sposobnost napovedati vsebino naših misli, s kakšno veljavo imamo naše misli za ključne sestavne dele tega, kdo smo.

- adžan Džajasaro

Ni vedno mogoče odgovoriti na vprašanja na isti način, kot so postavljena. Včasih si ljudje želijo odgovor da ali ne na zapleteno zadevo, ki je ni mogoče skrčiti na da ali ne. Včasih se ljudje, ki postavijo vprašanje, ne zavedajo drugega bolj pomembnega vprašanja, ki stoji za prvim. V takšnem primeru lahko učitelj raje odgovori na njihovo skrito vprašanje kot pa na izgovorjeno. Včasih vprašanja ljudi temeljijo na toliko nepravilnih predpostavkah, da bo katerikoli odgovor prej povečal njihovo zmedo, kot pa jo odstranil. V tem primeru učitelj morda sploh ne bo odgovoril. Včasih si vprašanje zasluži nasprotno vprašanje. Če kdo vpraša: »Kam bom odšel, ko bom umrl?«, lahko učitelj odgovori: »Komu se smrt dogodi?« Raje kot da izreče trditev, za katero se spraševalec lahko le odloči ali ji bo verjel ali ne, učitelj izreče izziv. Pove, da lahko resnično razumemo proces življenja in smrti le z natančnim opazovanjem naše sedanje izkušnje. Vse ostalo je verovanje in vraževerje.

- adžan Džajasaro

V skupini stotih ljudi je lahko tišina le, če vseh sto ljudi sodeluje, kar sploh ni enostavno. Vendar pa lahko v skupini stotih ljudi le ena sama oseba povzroči hrup in nemir.

Gozd, ki je obstajal tisoč let, lahko uniči en sam požar. Stavbo, ki je bila zgrajena v nekaj sto letih, lahko uniči ena sama eksplozija bombe. Dobro kammo, zbrano v veliko življenjih, lahko uniči en sam trenutek jeze.

Skrbite za dobro. Naučite se ga zaščititi. Nikoli ga ne jemljite kot samoumevno. Dobrota je lepa in krhka cvetlica.

- adžan Džajasaro

Danes (19.02.2019) na dan Magha Puja obeležujemo dogodek, ki se je zgodil na dan polne lune v februarju v prvem letu, potem ko je Buddha postal razsvetljen. Na ta dan se je v samostanu Bambusov gaj v Rādžagahu brez predhodnega dogovora zbralo 1250 arahantov. Med nagovorom je Buddha povzel osnovne principe redovniškega usposabljanja v učenju, ki je postalo znano kot Ovāda Patimokkha. Ta kratka navodila so vsem velikim menihom, ki so razširjali Dhammo po celi Indiji in onkraj nje, služila kot seznam, ki si ga je mogoče enostavno zapomniti.

Ovāda Patimokkha trdi, da je Nibbana končni cilj in potrpljenje (khanti) najmočnejša očiščujoča vrlina. Nenasilje telesa in govora opredeli kot bistveno značilnost budističnega redovnika. Opogumlja menihe k življenju znotraj mej pravilnega obnašanja, k skromnosti pri hranjenju, k bivanju v odročnih bivališčih in k predanosti treningu uma.

Kratek verz Ovāde Patimokkhe je postal prepoznan kot srce poti za vse budiste, redovnike in laike:

»Ne delati slabo,
izpopolniti se v vrlinah,
prečistiti um,
to je učenje vseh Buddh.«

- adžan Džajasaro
 

Morda je presenetljivo, da v osrednjem delu obreda pomenišenja menihov pripravnikov ti recitirajo pet delov telesa v jeziku Pali: lasje, dlake, nohti, zobje in koža. Ta seznam je vključen zato, ker zagotavlja osnovo za najbolj temeljno od vseh redovniških meditacijskih tehnik. Od vseh čustev je poželenje najbolj moteče in diktatorsko. Njegova intenzivnost je pogojena s tem, do katere mere na fizično telo projiciramo določene ideje, želje in zaznave. Menihe se spodbuja, da stalno preučujejo, kako so lasje, dlake, zobje in koža enostavno minljivi, pogojeni pojavi, ki sami po sebi niso privlačni, če na njih gledamo nepristransko. S tem zmanjšamo poželenje in ga morda povsem odstranimo iz uma. Razmišljanje o teh petih delih telesa je ravno tako uporabna kontemplacija za laične budiste. Četudi odstranitev poželenja morda ni cilj v laičnem življenju, pa ta praksa močno krepi sposobnost modro vladati seksualnim željam, da jim ne bi bili sužnji.

- adžan Džajasaro

V otroški pravljici Trije prašički dva neumna in lena prašička zgradita svoji hiški iz slame in šibja. Te hudobni volk odpihne, preden ju poje. Tretji marljiv prašiček si zgradi hiško iz opeke. Hudobni volk je ne more odpihniti. Volk, neomajen, poskuša zlesti v hišico skozi dimnik. A bister prašiček vnaprej predvidi ta volkov korak. Na ognjišču zavre vodo, hudobni volk pade v lonec in požanje rezultate svoje slabe kamme.

Hiša je zatočišče. Zatočišče mora biti sposobno vzdržati osem posvetnih vetrov dobitka in izgube, ugleda in izgube ugleda, hvale in graje, užitka in bolečine. Modrost je tista, ki jasno spozna minljivo in nezanesljivo naravo posvetnih izkušenj in nam da našo trdno hišo iz opeke. In ko svet poskuša najti subtilnejše poti skozi naše obrambe, nam naša praksa Dhamme omogoči, da se učinkovito spoprimemo s katerimkoli izzivom.

Vsem srečno novo leto! Da bi bili v prihajajočem letu tako modri kot tretji mali prašiček.

- adžan Džajasaro

Ravnokar sem z velikim občudovanjem prebral o čudovitem dosežku Jasmin Paris, angleške veterinarke in doktorandke, matere male deklice. Pred nekaj dnevi je zmagala na tekmi Montane Spine 2019, ki se je odvijala v hribih severne Anglije. 430-kilometrsko traso je pretekla v 83 urah. Moški, ki je končal na drugem mestu, je zaostal za 15 ur. Na tako dolgih tekmah, kot je bila tale, fizične prednosti, ki jih imajo moški pred ženskami, izgubijo svojo pomembnost. Najpomembnejši dejavnik je moč uma.

Moč uma ne pomeni biti sposoben ignorirati neprijetne občutke. Pomeni, da znamo, ko je to primerno ali neizogibno, sobivati s temi občutki, ne da bi um postal tesnoben ali depresiven, ne da bi postali žrtev panike ali strahu. To je mogoče zaradi enostavnega dejstva, da sta neprijetnost in razumevanje neprijetnosti dve različni stvari.

- adžan Džajasaro

Pri praksi Dhamme gre za razvijanje sposobnosti biti prisoten v svoji izkušnji, da se iz nje lahko učimo. Kaj se želimo naučiti iz izkušnje? Štiri plemenite resnice: kako prisotnost nečistosti povzroča trpljenje v umu in kako opustitev nečistosti vodi do prenehanja trpljenja. Glejte. Raziskujte. Kje je trpljenje točno ta trenutek? Natančno preglejte svoj um. Trpljenje obsega tako hudo muko kot komaj zaznavno nezadovoljstvo. Vprašajte se: »Kje je želja?« Iščite povezavo. Naučite se opustiti željo po dobivanju in porabljanju. Naučite se opustiti željo po biti, biti viden kot, biti poznan kot, postati.

Naučite se opustiti željo, da bi se česa znebili, da bi pobegnili pred čim. Kjerkoli ste, karkoli počnete, s komerkoli ste, to je praksa.

- adžan Džajasaro

Učitelji nas učijo s tem, kdo so, kako živijo svoje življenje, kako utelesijo učenje, ravno tako kot s svojimi besedami.

Ječe so polne ljudi, ki vedo, da niso svobodni. Učitelj nam razkrije, da je večina ljudi kot jetniki, ki verjamejo, da so svobodni. V bistvu pa so ujeti znotraj ječe, ki so si jo sami ustvarili iz svojih nečistosti.

Učitelj nam drži ogledalo, v katerem se zrcalijo naše napake in šibkosti, a ne da bi nas razžalostil ali osramotil, ampak da bi nas opozoril na delo, ki nas še čaka.

Kako čudovito je, da veliki učitelji nikoli ne obupajo nad svojimi učenci, ne glede na to, kako smo včasih lahko otopeli, leni in trmasti!

Nobena nečistost ne more vzdržati moči dobro prakticirane Dhamme. Bi temu resnično verjeli, če ne bi bilo velikih učiteljev?

Želje pometajo z nami tako, kot deroč potok odplavi krhek čoln. Učitelj nas opogumi, da veslamo proti toku. Zdi se nam, da tega ne zmoremo. Toda zmoremo.

Težko se je roditi v človeški podobi. Še težje je priti v stik z Buddhovimi učenji. Najtežje je najti učitelja, ki nas uči, kako se učimo sami in dojamemo globoko resnico Dhamme.

Učitelj je kot zdravnik, ki nam ne da sladkih stvari, ki si jih želimo, ampak zdravilo, ki ga potrebujemo, čeprav je včasih, a ne vedno, grenko.

Pomagati drugim je naraven izraz učiteljeve modrosti, prav tako kot so sadeži manga naraven izraz zrelosti mangovca.

- adžan Džajasaro

Prepričanje v stvari, ki so neresnične, občutimo natančno tako kot prepričanje v stvari, ki so resnične.

Ne zaupajte preveč svojim prepričanjem.

Zaradi navezanosti na poglede in mnenja postane um neprožen in nezmožen učenja.

Ne zaupajte preveč svojim pogledom in mnenjem.

Vedno lahko najdemo sprejemljiv razlog, da se grdo obnašamo.

Ne zaupajte preveč svojemu razmišljanju.

Posvetiti preveč pozornosti napakam drugih je enostavno.

Ne zaupajte preveč svojemu nezaupanju.

- adžan Džajasaro

Tik preden je Buddha umrl, je svojim učencem dal še zadnje napotke. Preprosto jih je spomnil na minljivost vseh stvari in jih vzpodbudil, da se izpopolnijo v pazljivosti (v jeziku pali »appamāda«).

Biti pazljiv pomeni, da ničesar ne jemljemo kot samo po sebi umevno. Pazljivi ljudje nimajo občutka, da so upravičeni do česarkoli. Ne pričakujejo, da bodo stvari gladko izpeljali. Ne iščejo tolažbe v molitvah in obredih. Trudijo se ustvariti notranje zatočišče. Pazljivi ljudje ne padajo v pasti nesmiselnih skrbi ali nerealnih upov za prihodnost. Vso energijo usmerijo v ustvarjanje pripravljenosti soočiti se s čimerkoli, kar nam življenje prinese z mirno potrpežljivostjo, prijaznostjo in modrostjo.

Moj novoletni blagoslov torej ni, da bi šlo v vaših življenjih vse tako, kot si želite. Ne bo šlo. Moja srčna želja je, da lahko razvijete notranje vire, s pomočjo katerih se modro spoprimete z vsemi vašimi izzivi, in da uspevate tako v zunanjem svetu dolžnosti in odgovornosti kot v notranjem svetu uma.

- adžan Džajasaro

Prva odločitev, ki jo moramo sprejeti v zvezi z določenim užitkom, je ali ga sploh želimo izkusiti ali ne. Tu je kriterij ali bo to dejanje škodovalo meni ali drugim v bližnji ali daljni prihodnosti. Tako se lahko na primer vprašamo ali gre za fizično škodo, mentalno škodo ali škoduje odnosom, premoženju ali ugledu. Kot budistom nam je glavni razlog odklanjanje vsakega užitka, zaradi katerega bi morali prelomiti naša pravila.

Pri drugi odločitvi se vprašamo do kolikšne mere lahko ali naj bi užitku, ki prestane test ne-škodljivosti, sledil nekdo, ki je predan Buddhovi poti prebujenja. Nekatere prijetne izkušnje nas bolj poživljajo kot druge. Ker je naš čas kratek in nepredvidljiv, je smiselno dati največjo veljavo tistim prijetnim izkušnjam, ki neposredno pripomorejo k osnovnemu dobremu počutju, ki omogoča temelje za učinkovito prakso Dhamme. Te je na kratko mogoče najti v prijetnih občutkih, ki jih izkusimo ob dejanjih radodarnosti, prijetnih občutkih, ki nas spremljajo, ko smo brez obžalovanja, in občutek samospoštovanja, ki nastopi, ko se držimo pravil, in veselje in blaženost, ki zraste skozi meditacijo.

- adžan Džajasaro
 

Veliko veselje je, ko prvič poslušaš globoko učenje, ali ko končno razumeš učenje, ki se ti je vedno zdelo preveč težko, da bi ga dojel. A tu se skriva nevarnost: lahko začnemo tako hrepeneti po tem veselju, da nam postane skoraj vseeno za osnovna učenja, ki smo se jih naučili že davno. Zdaj se ta učenja lahko zdijo očitna in nezanimiva. Zato je neki učitelj govoril o tem, kako pomembo je obdržati »um začetnika«. S tem je mislil, da bi se morali truditi pristopiti k vsakemu učenju z umom, ki je svež in brez predsodkov. Ko vzgajamo začetniški um, nam tudi učenja kot na primer to, da imajo dejanja telesa, govora in uma, ki jih motivira dobrota, dobre posledice in tista, ki jih motivira nečistost, slabe posledice, lahko dajo občutek blaženosti v Dhammi.

- adžan Džajasaro

Temeljni del treninga uma je opuščanje spominov in domišljije in vračanje vedno znova k objektu meditacije. Toda kako sploh lahko opustimo motnjo? Če jo grobo spodimo stran in prisilimo um nazaj k objektu, pogosto nosimo v sebi občutek nedokončanega dela. V kratkem se um vrne k motnji. Torej, ko se um zave motnje, jo je bolje za trenutek preprosto zadržati v popolnem zavedanju brez odpora in jo videti samo kot misel in potem iskreno in brez obžalovanja opustiti. Opomnite se, da ne glede na to, kako navdušujoča ali prijetna utegne biti misel, je na zadnje slepa ulica. Nobeno minljivo mentalno stanje vas ne more voditi do vašega resničnega cilja, ki je osvoboditev.

- adžan Džajasaro

Pred veliko leti sem nekega dne vprašal mladega meniha, ki se je učil tajščine, kolikšen del mojega jutranjega Dhamma govora je razumel. Odvrnil mi je: »80 do 90 odstotkov.« A ko sem ga potem vprašal, naj mi prevede v angleščino nekatere od ključnih konceptov govora, tega ni bil sposoben narediti. Posvaril sem ga pred nevarnostmi, s katerimi se soočajo učenci tujih jezikov. Na določeni stopnji znanja se pojavi skušnjava ustvariti pomen tako, da preletimo neznane besede in znane besede nanizamo skupaj v prepričljivo zaporedje. Zmota leži v predpostavki, da manjkajoče besede niso bistvene za pomen celotnega odlomka. Učenci tujih jezikov lahko verjamejo, da so dosegli osnovno razumevanje snovi takrat, ko se iz njihovega znanja v resnici lahko razvije nevarno napačno razumevanje.

V mnogih situacijah v življenju nimamo dostopa do vseh informacij, ki jih potrebujemo, da bi do potankosti razumeli, kaj se dogaja. Nevarnost, ki preži na nas je, da se obnašamo kot mladi menih, ki se je učil tajščine, in predpostavimo, da je naša interpretacija zadeve v bistvu pravilna, in da tisto, česar ne vemo, ni pomembno za razumevaje. Modra oseba se nauči jemati poglede in mnenja »na rahlo« in biti vedno pripravljena sprejeti nove informacije.

- adžan Džajasaro

Meditatorji pogosto tožijo, da njihov um takrat, ko se umiri, vstopi v prazen prostor, ki se zdi kot slepa ulica. A privzeti, da je izkušnja miru, ki nastopi, ko v umu ni besed in podob, stopnja samadhija, je njihova napaka. Jasno mora biti, da občutek ravnodušja, ki ga izkusimo, ni nič. Prepoznan mora biti takšen, kakršen je. Pozornost se tako posveti razpoloženju, strukturi uma, samemu mentalnemu platnu, na katerega je naslikan svet izkušenj. Če je v umu še najmanjša togost ali otopelost, je meditator še vedno ujet v kraljestvu ovir. Potrebno se je bolj zavzeto potruditi. Nujno je opustiti identifikacijo z nevtralnim občutkom in povečati jasnost in razločevanje mentalnih stanj.

- adžan Džajasaro