Petdesetdolarski bankovec

Maja 1977 sem ravno prečkal prelaz Khyber med Pakistanom in Afganistanom, stal ob robu ceste in poskušal štopati do Kabula, ko je ustavil taksi. Na zadnjem sedežu je sedel lepo oblečen zahodni par. Po njihovih laseh spetih v rep sem uganil, da so privrženci Hare Krišne. Vstopi, sta rekla s toplim nasmehom in vstopil sem.

Rekla sta, da sta poslovneža iz San Francisca. V Peshawarju sta nakupovala rokodelske izdelke in sta se vračala v njuno bazo v hotelu Hilton v Kabulu. Mislim, da sem bil za njiju eksotična pojava, tako kot sta bila onadva zame, a smo vseeno skoraj neprekinjeno klepetali na dolgi poti. Ko smo prispeli do predmestja Kabula, smo bili dobri prijatelji. Njima se je moje življenje zdelo nepredstavljivo asketsko, in ko smo se poslovili, je eden od njiju vztrajal, da sprejmem majhno darilo. To je bil petdesetdolarski bankovec – zame zaklad v tistem času.

Ko se je taksi odpeljal, sem se zaobljubil. Če bom ta dan srečal popotnika, ki bo ta denar potreboval bolj kot jaz, mu ga bom dal. Usedel sem se v čajnico in v nekaj minutah je vstopil mlad Anglež. Izgledal je zaskrbljen in obnemogel. Ko sem ga vprašal, če je v redu, mi je povedal, da so mu ravnokar ukradli ves denar in vse premoženje. Brez obžalovanja sem mu dal bankovec.

Vsi smo naredili stvari, na katere smo ponosni. Spomin nanje in čustva, ki jih sprožajo, lahko postanejo močna meditacijska tehnika. Buda je rekel, da spomin na lastno radodarnost umu prinaša veselje. Veselje vodi do zamaknjenosti, zamaknjenost pa do globoke telesne sprostitve in mentalne blaženosti. Blaženost vodi v samādhi, ki oblikuje temelje, da lahko vidimo stvari v njihovem resničnem življenju. Čudovito je videti, kako lahko vsako dejanje dobrote prispeva k Buddhovi poti prakse.

- adžan Džajasaro