Pedagogi so ugotovili, da je koristno učencem preden jim nameravamo predstaviti nov koncept, najprej dati test z vprašanji, ki jih lahko odgovorijo le s tem novim znanjem, ki se ga še niso učili. Trud in frustracija, ki jo učenci občutijo, medtem ko poskušajo odgovoriti na testna vprašanja, poveča razumevanje in pomnjenje novega koncepta, ko ga končno predstavimo. Dopuščati učencem, da se spopadajo s kompleksnimi problemi, ki presegajo njihovo trenutno razumevanje, imenujemo »ustvarjalni napor«.

Učencem dhamme »ustvarjalni napor« ni tuj, a je po naravi nekoliko drugačen. Ni jim treba obvladati vse večjega števila konceptov. A se lahko najpomembnejše učenje resnično razume le, ko je um dovolj ustaljen in prečiščen. Ko primanjkuje zrelosti, da bi preverili dhammo, pa to vseeno poskušamo, je to frustrirajoče, a nikakor ni izguba časa. Če um vedno znova obrnemo k »trem značilnostim«, ustvarimo navado in domačnost, ki bosta na koncu prispevali k najglobljemu razumevanju.

- adžan Džajasaro

»Sappurisa« je eden od izrazov, ki jih je Buddha uporabljal, ko se je nanašal na modre, vzgojene ljudi. Sedem kvalitet sappuris nam nudi uporaben seznam, s katerim preverimo posameznikovo stopnjo izobrazbe.

1. Poznajo »dhammo«: Tako med učenjem kot med aktivnostjo se zavedajo pomembnih načel in naravnih zakonov. Imajo veliko znanja in so dobro obveščeni. Vedo, kateri vzroki povzročijo učinek, katere metode ali tehnike so potrebne za doseganje uspeha.

2. Poznajo »attho«: Razumejo pomen, vpletenost, posledice, rezultate. Pri vsaki dejavnosti se zavedajo svojih ciljev in jih ne izpustijo izpred oči.

3. Poznajo sami sebe: Natančno razumejo svoje močne in šibke točke, svoje znanje in sposobnosti, svoje vrline in slabosti. Vedo kje in kako se lahko izboljšajo.

4. Poznajo zmernost: Občutljivi so na »točno pravo količino, ne preveč ne premalo« pri vseh stvareh, začenši s hrano, spanjem, vadbo, bogastvom, lastnino.

5. Poznajo čas in kraj: Vedo kdaj in v kakšnih okoliščinah je primerno delovati ali govoriti in kdaj ne. Niso niti prehitri niti prepozni.

6. Poznajo skupine: Opazujejo in so taktni sredi različnih skupin in skupnosti. Vedo, kako se primerno pogovarjati in kako se prilagoditi, ko je to potrebno.

7. Poznajo posameznike: Natančno razumejo osebnosti, sposobnosti, vrline in slabosti tistih okrog njih. Znajo se primerno vesti z različnimi ljudmi, ali naj se z njimi družijo ali ne, kako najboljše lahko komunicirajo z njimi, kako se od njih lahko učijo ali kako jih lahko učijo.

- adžan Džajasaro

Buddha ni vzpodbujal vere v dogme. Učil je, da se zgodi pomemben preskok, ko dosežemo trdno prepričanje, da je naše trpljenje pogojen pojav in ga lahko popolnoma odpravimo s prakso osemčlene poti. Ta vera naznanja začetek procesov, ki dosežejo višek v osvoboditvi.

V Upanisha Sutti (SN12.23) Buddha podrobno razloži:

»Trpljenje je predpogoj za vero,

vera je predpogoj za veselje,

veselje je predpogoj za radost,

radost je predpogoj za spokojnost,

spokojnost je predpogoj za srečo,

sreča je predpogoj za samādhi,

samādhi je predpogoj za vedenje in videnje stvari takih kot so,

vedenje in videnje stvari takih kot so sta predpogoja za streznitev,

streznitev je predpogoj za mirnodušnost,

mirnodušnost je predpogoj za osvoboditev,

osvoboditev je predpogoj za znanje o uničenju (madežev (āsava)).«

- adžan Džajasaro

Eno od značilnosti velikih učiteljev je njihova sposobnost, da najgloblje zadeve razložijo v enostavnem jeziku, ki v ničemer ne izneveri njihov globok pomen. Adžan Ča je pogosto uporabljal enostavne predmete iz svoje okolice za učenje dhamme. Na tak način je razjasnil zmedo o dhammi. Pokazal je, kako so najbolj preobrazbene ideje redko intelektualno zapletene. Če se zdijo zapletene, je to zato, ker nasprotujejo našim navadam in navezanostim. Da bi razložil, kako želja izkrivi zaznavo, je s tal pobral bližnji predmet in rekel: »Če želiš, da je dolg, izgleda prekratek, če želiš, da je kratek, izgleda predolg.« Ko je govoril o odnosu, ki ga zavzamemo do pogojene prehodne narave vsega, kar imamo radi, je pokazal na kozarec vode poleg sebe: »Videti morate, da je ta kozarec že počen.« Ko smo za svoje trpljenje krivili druge ljudi ali situacije, je hahljajoč pokazal na svojo meniško torbo. To je tako, je rekel, kot če bi imel torbo polno iztrebkov in bi hodil okrog z njo na rami ter se pritoževal, da smrdi, kamorkoli greš. ˟ 16. januarja 2022 je bila trideseta obletnica smrti adžana Čaja.

- adžan Džajasaro

»Sappurisa« je eden od izrazov, ki jih je Buddha uporabljal, ko se je nanašal na modre, vzgojene ljudi. Sedem kvalitet sappuris nam nudi uporaben seznam, s katerim preverimo posameznikovo stopnjo izobrazbe.

1. Poznajo »dhammo«: Tako med učenjem kot med aktivnostjo se zavedajo pomembnih načel in naravnih zakonov. Imajo veliko znanja in so dobro obveščeni. Vedo, kateri vzroki povzročijo učinek, katere metode ali tehnike so potrebne za doseganje uspeha.

2. Poznajo »attho«: Razumejo pomen, vpletenost, posledice, rezultate. Pri vsaki dejavnosti se zavedajo svojih ciljev in jih ne izpustijo izpred oči.

3. Poznajo sami sebe: Natančno razumejo svoje močne in šibke točke, svoje znanje in sposobnosti, svoje vrline in slabosti. Vedo kje in kako se lahko izboljšajo.

4. Poznajo zmernost: Občutljivi so na »točno pravo količino, ne preveč ne premalo« pri vseh stvareh, začenši s hrano, spanjem, vadbo, bogastvom, lastnino.

5. Poznajo čas in kraj: Vedo kdaj in v kakšnih okoliščinah je primerno delovati ali govoriti in kdaj ne. Niso niti prehitri niti prepozni.

6. Poznajo skupine: Opazujejo in so taktni sredi različnih skupin in skupnosti. Vedo, kako se primerno pogovarjati in kako se prilagoditi, ko je to potrebno.

7. Poznajo posameznike: Natančno razumejo osebnosti, sposobnosti, vrline in slabosti tistih okrog njih. Znajo se primerno vesti z različnimi ljudmi, ali naj se z njimi družijo ali ne, kako najboljše lahko komunicirajo z njimi, kako se od njih lahko učijo ali kako jih lahko učijo.

- adžan Džajasaro

»111. Čemu bi človek živel sto let
brez modrosti in nemiren?
Boljši je en dan življenja,
ki ga živi modro in zbrano.

112. Čemu bi človek živel sto let
len in brez volje?
Boljši je en dan življenja,
ki ga živi v vztrajni odločnosti.

113. Čemu bi človek živel sto let
slep za naravo nastajanja in prenehanja?
Boljši je en dan življenja
z uvidom v naravo nastajanja in prenehanja.

114. Čemu bi človek živel sto let
slep za naravo nesmrtnosti?
Boljši je en dan življenja
z uvidom v naravo nesmrtnosti.«¹

Kakršenkoli je že trud in so izzivi na Budovi poti, je to stokrat, tisočkrat boljše, kot nikoli ne odkriti poti.

- adžan Džajasaro

Meditacija nam omogoči razumeti pomen besede »nečistost« in izkusiti čudež njene odsotnosti. Razkriva, kako razširjena je nečistost in kako globoko je zakoreninjena. Neizpodbitno pokaže, da lahko dosežemo resnično notranjo svobodo le, če popolnoma opustimo nečistosti.

Med meditacijo se učimo, kako se nečistosti pojavljajo in izginevajo, kaj jih sproži, kaj jih hrani, kaj jih šibi, kaj jih odstrani. Nečistosti ni mogoče kar obiti ali izstreliti ven iz uma. Svoje sovražnike moramo razumeti in ukaniti.

Osvoboditev je mogoča le, ko meditacija temelji na štirih plemenitih resnicah. Če ta okvir manjka, le zamenjamo grobe nečistosti za bolj pretanjene.

- adžan Džajasaro

Le malo ljudi razvije ključne vrline, da jih je enostavno opozoriti, je enostavno govoriti z njimi, so iskreno odprti do dobronamernega feedbacka. A brez tega se borimo za stalen napredek, ker nismo zelo dobri pri samo-ocenjevanju. Vsakdanji primer: veliko študij je pokazalo, da se ljudem, ki opravljajo več del hkrati, zdi, da so bolj produktivni, medtem ko se dejansko njihova produktivnost zmanjša tako po količini kot po kvaliteti. Glavni razlog za njihovo napačno zaznavanje je pomanjkanje kontrolne skupine ali objektivnih zunanjih meritev, ki bi nudile povratno informacijo. Drugi razlog je, da takrat ko dosti delamo, nas to vzpodbudi, da neodvisno od dejanskega dosežka verjamemo, da smo v tej stvari postali dobri. Zamešamo domačnost z veščino. Ubogi študentje pogosto precenijo svoje sposobnosti, ker se ne zavedajo vsega, česar še ne vejo. Njihova samozavest je odvisno od njih – če ne iščejo dejstev ali razlag, ki je ne potrjujejo. Pri njih feedback ni dobrodošel. Po drugi strani pa se dobri študentje osredotočijo na tisto, česar še ne znajo in ne obvladajo. Njihova pristna ljubezen do učenja vzpodbuja ponižnost in odprtost do feedbacka. Buddha je učil, da je biti »suvaca«, nekdo, ki ga je preprosto opozoriti in je sposoben sprejeti feedback s hvaležnostjo in vljudnostjo, eden od najvišjih blagoslovov v življenju.

- adžan Džajasaro

Pokloni prijazno dejanje.

Pokloni prijazen govor.

Pokloni prijazne misli.

Pokloni svoj čas.

Pokloni svoje znanje.

Pokloni tolažbo.

Pokloni vzpodbudo.

Pokloni povratno informacijo.

Pokloni spoštovanje.

Pokloni odpuščanje.

Pokloni svojo resnico,

ponižno.

- adžan Džajasaro

Dva prijatelja, Jay in Joe sedita na štiri motornem letalu, ko se letalo strese zaradi eksplozije enega krila. Nemudoma sta po interfonu zaslišala pilotov pomirjujoč glas. Rekel je, da eden od motorjev ne deluje več. Ni razloga za skrb, vendar pa bo let zamujal za kako uro. Čez nekaj minut se zasliši nova eksplozija in drugo pomirjujoče obvestilo z novim popravkom časa prihoda. Le malo kasneje je slišati tretjo eksplozijo in tretje obvestilo. Zaskrbljen Jay se obrne k Joeu: »Upam, da ne bo več eksplozij, sicer bo res pozno, ko bomo pristali.«

Sama po sebi ne bil bila eksplozija četrtega motorja nič drugačna kot tiste prejšnje. A rezultat bi bil popolnoma drugačen.

S pomočjo meditacije se prebudimo za stvari takšne, kakršne so. Vidimo, da to življenje, ta svet, v katerem živimo, poganja ta edini četrti motor.

Ničesar ne moremo vzeti kot samo po sebi umevno.

- adžan Džajasaro

Ko ji je otrok umrl, je Kisa Gotami zblaznela od žalosti. Močno je stisnila otrokovo truplo na svoje prsi in ni hotela verjeti resnici. Kisa Gotami je brez prestanka iskala človeka, ki bi pozdravil bolezen njenega otroka. Noben nasvet, naj bo prijazen ali oster, je ni mogel prepričati, da otroku ni več pomoči.

Na koncu je prišla po pomoč k Buddhi. Ko je opazil njeno psihično stanje, ji ni nudil ne učenja ne tolažbe. Rekel je: »Če mi lahko prineseš sezamovo seme iz hiše, v kateri ni nikoli nihče umrl, ti bom pomagal.« Naenkrat polna upanja – morda je to neke vrste čarovnija – je stekla stran trkat na vrata. A je od vsakogar, s komer je govorila, dobila isti odgovor. »Da, imamo sezamova semena, a smo imeli v hiši tudi smrti.« Počasi, razočaranje za razočaranjem, je neizogibnost smrti pronicala v njen um. Ko se je vrnila k Buddhi, je bila Kisa Gotami pripravljena poslušati dhammo. Kmalu je postala arahant.

Meditacija je za nas kot Kisa Gotami, ki trka na vrata. Resnici omogoči, da postopno pronica v naš um. V pogojenem svetu ni nič resnično naše. Vse je minljivo in bo kmalu izginilo. To je več, kot lahko neizurjen um sprejme. Le če se vedno znova izpostavljamo resnici, se postopno prepričamo in smo sposobni opustiti naše iluzije.

- adžan Džajasaro

Adžan Ča ni govoril angleško, zelo spretno pa je učil svoje učence Zahodnjake, ki so znali le malo tajščine. Nekega dne v tednih po mojem prihodu v Wat Pah Pong, sem pometal listje, ko je prišel mimo med obhodom in nadzorom. Kakor hitro sem ga zagledal, mi je srce začelo razbijati v prsih, kot bi hotelo skočiti ven v gozd. Pokleknil sem ob robu poti s sklonjenimi očmi in rokami sklenjenimi v anjali.

Rekel je, »Chaun (»žlica« - njegov nadimek zame, ker ni mogel izgovoriti mojega angleškega imena Shaun), si dobro?«

»Da, Luang Por, dobro sem.«

»A si zelo dobro?«

»Zelo dobro sem.«

»Zelo dobro ni dobro.«

In adžan Ča je s strogim izrazom na obrazu odšel stran. Bil sem osupel. Kaj sem naredil narobe? Nedolgo tega sem se naučil frazo »sabai dee« in nihče mi nikoli ni rekel, da ni dobra. Kako bi lahko bila slaba?

Očitno mi je sporočal nekakšno učenje. Tistega dne sem si več ur skušal razložiti, kaj mi je adžan Ča hotel povedati.

Prišel sem do naslednjega zaključka: Biti dobro je dobro. Pomeni, da sem zadovoljen z mojo odločitvijo, da začnem z urjenjem in sem se dobro ustalil. Toda zelo dobro ni dobro, ker sem bil na začetku prakse in je bilo moje srce še vedno polno nečistosti. Zelo dobro počutje je bilo možno le, če sem spregledal vse notranje izzive, s katerimi sem bil soočen. Dobil sem svarilo pred samozadovoljstvom. Razumel sem, da je adžan Ča videl, kako všeč mi je meniško življenje, opazoval mojo sproščeno osebnost in mi v nekaj preprostih besedah sporočil najboljše možno učenje.

- adžan Džajasaro

V Buddhovem času so menihe pogosto spraševali, kakšen je cilj meniškega urjenja. Eden od najobičajnejših odgovorov je bil, da prakticirajo dhammo, da bi popolnoma razumeli dukkho. Buddha je ob številnih priložnostih potrdil, da je to pravilen odgovor.

To je ključna točka. Popolno prenehanje dukkhe pride s popolnim razumevanjem dukkhe. Po spoznanju, da prakticiramo, zato da bi dosegli globoko razumevanje narave stvari, bi se morala ravnati vsaka meditacija. Če prakticiramo le da bi pobegnili pred določenimi mentalnimi stanji ali dosegli določena druga stanja, potem smo še vedno na posvetni poti, ne glede na to, kako uspešni utegnemo biti. Na poti osvoboditve moramo ustvariti in vzdrževati pristno zanimanje od začetka vsake meditacije: točno sedaj, telo in um, kaj se dogaja?

- adžan Džajasaro

Med ljudmi, ki prakticirajo dhammo, je pogosta napaka, da dopustijo, da določene navezanosti ostanejo v njihovih življenjih, ne da bi jih izpodbijali, ker se zdijo nepomembne v primerjavi z velikimi navezanostmi, ki so se jim uspeli odpovedali. »Toliko stvarem sem se odpovedal«, si rečejo, »ta malenkost gotovo ni pomembna«. A to, kar smo odslovili kot malenkost, lahko prevlada nad našim srcem v obsegu, ki bistveno presega njegov zunanji izgled. Buddha je nekoč poudaril, da lahko tudi gnil povodec zadrži ujeto prepelico dovolj dolgo, da pride lovec. Razlika med nepazljivostjo in pazljivostjo je taka kot med mislimi »to bi zlahka lahko opustil, kadarkoli bi želel, ampak ne bom še sedaj« in »to bi zlahka lahko opustil, kadarkoli bi želel, torej bom opustil točno sedaj«.

- adžan Džajasaro

»Tako kot zlata luč na vzhodu pomeni skorajšnji sončni vzhod, tako gotovo krepostne lastnosti pomenijo skorajšnji pojav plemenite osemčlene poti«, je ob neki priliki dejal Buddha. Te lastnosti so naslednje:

1. Druženje z dobrimi in modrimi ljudmi: imeti učitelje in prijatelje, ki učijo, navdihujejo in so vzorniki.

2. Dosegati sīlo: vaditi svoje obnašanje in govor, da je premišljen in prijazen; ne delovati ali govoriti na način, ki škodi nam ali drugim.

3. Dosegati samo-motivacijo: usmerjati svoje želje v prizadevanja za dobroto, odličnost in resnico.

4. Dosegati konvencionalno identiteto (attā): posvetiti se vzgoji svojih odnosov do materialnega in socialnega sveta in treningu srca in modrosti.

5. Dosegati pogled: tekoče poznati osnovna načela dhamme, ki tvorijo osnove za pot do osvoboditve.

6. Dosegati pazljivost: biti prost samozadovoljnosti; ne izgubljati čas za nepomembne skrbi; biti sposoben obdržati zavedanje skozi celo aktivnost.

7. Dosegati modro premišljevanje: vedeti, kako formulirati zadeve in kako o njih premišljevati, da najbolj olajšamo opustitev nečistosti, vzgojo vrlin in vpogleda v resnično naravo stvari.

- adžan Džajasaro

Buddha je pogosto hvalil prakso meditacije o smrti. Izjavil je, da dobra vzgoja te prakse vodi do nesmrtnega. Ko je nekoč vprašal skupino menihov, kako razvijajo to prakso, je eden odgovoril, da misli: »Naj živim le dan in noč, da lahko prisluhnem Buddhovemu učenju. Potem bi lahko veliko dosegel.« Buddha ni bil zadovoljen. Presodil je, da je taka naravnanost lena in nepremišljena.

Buddha je bil najbolj vesel odgovorov dveh drugih menihov. Eden je rekel, da misli: »Naj živim le še toliko časa, kot je potrebno, da zgrizem in pogoltnem en sam grižljaj hrane, da lahko prisluhnem Buddhovemu učenju. Potem bi lahko veliko dosegel.« Drugi je šel še dlje: »Naj živim le toliko časa, kot je potrebno za izdih po vdihu ali vdih po izdihu.«

Četudi priznamo, kakšno dragoceno priložnost nam daje to človeško življenje, da prakticiramo Buddhovo učenje za osvoboditev, je motivacijo težko obdržati. Spominjanje krhkosti in nepredvidljivosti življenja je odličen način ustvarjanja občutka nuje, ki je potreben za napredek na poti.

Buddha je zaključil svoja navodila s svarilom: » Vaditi bi morali tako: ͵Pazljivi bomo. Vneto bomo razvijali pozornost na smrt, zato da nečistosti prenehajo.' Tako bi se morali vzgajati.«

- adžan Džajasaro

Irski dramatik Samuel Becket je nekoč napisal, da tisti trenutek, ko neka oseba neha jokati, druga oseba začne jokati. To zamisel pa bi lahko izrazil tudi z besedami, da tisti trenutek, ko neka oseba začne jokati, druga preneha. Ista zamisel, vendar pa način, na katerega jo izrazimo, vpliva na naša čustva zelo drugače.

Eden od največjih izzivov prakse dhamme v vsakdanjem življenju je vzdrževati pozornost med pogovori. Pomemben del pri doseganju tega cilja je opazovati, kako besede in način, kako so združene, vpliva na naša čustva. Če zmanjka pozornosti, ko so naša čustva vzdražena, smo nagnjeni k temu, da spregovorimo besede, ki jih kasneje obžalujemo. Nekateri ljudje uporabljajo jezik z namenom manipulirati z našimi čustvi, da bi imeli poslovni dobiček; nekateri to delajo, da bi nas prepričali, da sprejmemo njihovo stališče; nekateri to delajo iz navade brez jasnega namena. V vsakem primeru se poskusite zavedati, kaj se dogaja. Ne borite se s čustvom. Dovolite mu, da steče skozi vas, a se ne prepustite toku.

- adžan Džajasaro

2 Dve vrlini, ki ščitita svet

1 Hiri: mnenje, da je slaba kamma tako sramotna kot odvajanje sredi trga.

2 Ottappa: mnenje, da je slaba kamma tako strah vzbujajoča, kot če bi zagrabili za strupenjačo.

0 Zatočišče pred norostjo sveta

Samadhi: Mirnost ničle, potem ko smo izčrpali vzpone in padce, seštevanje in odštevanje      misli in čustev.  

2 Dve vrlini, ki ustvarjata lepoto in milino

1 Khanti: popustljivost, potrpežljivost.

2 Soracca: umirjeno in skromno obnašanje.

2 Dve vrlini, ki sta v veliko pomoč

1 Sati: pozornost, spominjanje tega, kar se moramo spomniti, imeti v mislih to, kar moramo imeti v mislih.

2 Sampajaňňa: jasno razumevanje tega, kar se s sati porodi v umu; nepristransko zavedanje okoliščin, cilja, ustreznosti.

Vsem želim plodno 2022.

- adžan Džajasaro

Buddha je častil potrpežljivost (khanti) kot »edinstveno sežigalnico« nečistosti. Definiral jo je kot »spokojno sobivanje z neprijetnim«. Najbolje vzgajamo potrpežljivost takrat, ko jasno vidimo njeno vrednost in nam postane glavni vmesni cilj na naši poti prakse.

Da bi to dosegli, se moramo vedno znova opominjati, kako pomembna je potrpežljivost. To naredimo s pomočjo premišljanja o nevarnostih pomanjkanja potrpežljivosti in prednostih potrpežljivosti. Vprašamo se: »Katero trpljenje smo v preteklosti povzročili sebi in drugim zaradi pomanjkanja potrpežljivosti? Katero srečo in koristi smo izkusili v našem življenju kot rezultat prakse potrpežljivosti? Koliko trpljenja nas še čaka v prihodnosti, če zanemarimo vzgojo potrpežljivosti? Koliko naše prihodnje sreče in napredka na poti je odvisno od potrpežljivosti?«

Poleg tega se lahko spomnimo primerov pomanjkanja potrpežljivosti pri drugih in vseh nesrečnih posledic, ki so iz tega izhajale. Lahko se spomnimo vseh primerov potrpežljivosti, ki nas navdihujejo. Postopno misel na potrpežljivost prične bivati v ospredju našega uma in vse bolj vpliva na naše življenje. Vsak trenutek, ki ga potrebujemo za prakso potrpežljivosti, ne vidimo kot morečo in depresivno izkušnjo, ampak kot neločljiv del poti do osvoboditve.

- adžan Džajasaro

Nekega dne mi je laična budistka govorila o frustraciji, ki jo je občutila, ko je poskušala spodbuditi svojo hči, da bi se zanimala za dhammo. Rekla je, da je njena hči vztrajala, da pri njenih letih za to ni nobene potrebe. Pri budizmu gre le za trpljenje, je rekla mlada ženska in tega je imela zelo malo. Pri njenih letih jo je bolj zanimalo uživati življenje.

Materi sem predlagal naj hčeri ponudi triurno delo za radodarno plačilo. Vse, kar bi morala narediti, da bi zaslužila denar, je vstopiti v prazno sobo, brez kateregakoli od njenih naprav, brez knjige ali kateregakoli drugega razvedrila in preživeti tri ure v svoji lastni družbi. Ves čas bi morala biti pri zavesti, če bi iskala umik v spancu, ne bi bila plačana.

Te vrste izkušnja lahko spremeni življenje. Dojeti, kako težko je biti sam s sabo, kakšen izziv je živeti brez razvedrila, koliko naših dnevnih dejavnosti je le strategija, da smo sami s seboj najkrajši možni čas: ti uvidi oživijo Buddhovo učenje. Za pristno zanimanje za budizem ni potrebno veliko vere, le prvo prebujenje v človekovo stanje.

- adžan Džajasaro

Človeška bitja niso ravno dobra pri samoocenjevanju. Precenjevanje znanja, veščin in razumevanja je razširjeno vsepovsod. Študija med tehnološko naprednimi podjetji v ZDA je ugotovila, da med 30 in 40 odstotkov programerjev uvršča svoje veščine med najboljših 5 odstotkov v svojem podjetju. V dobro znani raziskavi univerze v Nebraski je 90 odstotkov članov učnih kolegijev uvrščalo svoje učenje med nadpovprečno in 68 odstotkov jih je verjelo, da sodijo med najboljših 25 odstotkov.

Naše nagnjenje, da zmanjšamo pomembnost, opravičimo ali popolnoma spregledamo naše pomanjkljivosti ima lahko resne posledice. Da bi se čuvali pred tem, se moramo zaobljubiti saccaparamī, popolnosti v resnicoljubnosti. Skozi to ljubezen do resnice in zavračanje vseh prevar, lahko najdemo pogum pogledati znotraj, ne da bi se izmaknili tudi pri najneprijetnejših stvareh. S pomočjo potrpežljivosti in odpuščanja se na najbolj moder način lahko soočimo z našimi pomanjkljivostmi.

Istočasno se moramo odpreti za povratni odziv in ga aktivno vzpodbujati. Četudi nas ljubezen do resnice okrepi, smo še vedno pogosto žrtev predsodkov in slepih peg. Dobri prijatelji, ki so, ko je to potrebno, pripravljeni z nami odkrito govoriti, so neprecenljiva pomoč na poti.

Tretja kvaliteta, ki jo moramo poklicati, je chanda, pametna motivacija. Precenjevanje je pogosto rezultat naše želje po zunanjih nagradah in potrditvi. Ko je naše veselje v učenju samem in v soočanju z izzivi na poti, izgubimo samozadovoljnost. Pot uspeha, tako posvetnega kot duhovnega, se začne s chando.

- adžan Džajasaro

Če smo pripravljeni stopiti korak stran od nenehnega toka našega življenja, ugotovimo, da nas kratkost, nepredvidljivost naše eksistence sprašuje: Kaj je in kaj ni bistveno? Kaj je koristno? Kaj je najbolj koristno?

Presenetljivo malo ljudi obravnava ta vprašanja. Živimo v času, ko se toliko naših najbistrejših umov posveča projektom, ki so ali škodljivi zanje in za druge ali na koncu lahkomiselni. Toliko ljudi podaja bistre odgovore na neumna vprašanja!

V Dhmmapadi je Buddha dejal:

»Kdor ima nebistveno za bistveno
in bistveno za nebistveno,
napačno razmišlja
in nikoli ne bo prišel do bistva.

Kdor pa v bistvu vidi bistveno,
v nebistvu pa nebistveno,
prav razmišlja
kmalu bo prišel do bistva.«

(verz 11-12) prevod Bh. Hiriko

Lahko rečemo, da je budistična meditacija trud, da bi odkrili bistvena vprašanja življenja in nanje odgovorili.

- adžan Džajasaro

Eden od ključnih pogojev, da um stopi onkraj ovir in vstopi v samādhi, je opustitev čutnih poželenj, misli in spominov.

S tem namenom je Buddha vzpodbujal raziskovanje čutnih užitkov. Uvid v slabosti čutnosti da umu sposobnost, da se ob primernem času loči od nje. Četudi si laični budisti običajno ne prizadevajo popolnoma opustiti čutnih užitkov, je zanje pomembno, da se jih naučijo pametno obvladovati, še posebej, če si želijo napredovati na poti meditacije.

Med takim raziskovanjem lahko na primer razmislimo:

Koliko je čutni užitek resnično zadovoljujoč? Ali kdaj resnično izpolni naša upanja in pričakovanja, in če, za kako dolgo?

Kako občutimo poželenje po čutnih užitkih? Je prijetno?

Kako občutimo prisotnost čutnih užitkov in kako ločenost od njih?

Kako čutni užitki vplivajo na naše odnose z drugimi in kako vplivajo na sposobnost živeti v harmoniji z našimi bistvenimi moralnimi in duhovnimi vrednotami?

Kakšen je odnos med čutnim poželenjem in človeško krutostjo in nasiljem?

Ali lahko čutni užitek zagotovi resnično zatočišče srcu?

- adžan Džajasaro

Medtem ko je Buddha nekega jesenskega dne hodil skozi gozd s svojimi učenci, se je sklonil in pobral več listov. Obrnil se je k menihom, ki so bili z njim, in rekel, da je število stvari, ki jih Buddha ve tako ogromno, kot je število listov na gozdnih tleh. Vendar pa je nadaljeval, da je število stvari, ki jih uči, dosti manjše, kot je številom listov v njegovi roki. Drugod je rekel, da je edini kriterij po katerem izbira učenje, da mora le-to ali razjasniti naravo človeškega trpljenja ali pot za njegovo prenehanje.

Buddhovi govori predstavljajo liste v Buddhovih rokah. Lahko zaključimo, da je vsako od tem, ki jo najdemo v teh suttah, Buddha izbral zaradi njene praktične pomembnosti. To vključuje učenja o ponovnem rojstvu in drugih nivojih znotraj samsāre. Četudi moramo priznati, da ne moremo dokazati obstoja nebes in nivojev pekla, se moramo spomniti, da se je Buddhi z njegovo veliko modrostjo in sočutjem zdelo pomembno, da z zaupanjem ali kot delovno hipotezo sprejmemo informacijo, ki nam jo je dal o tem. Ponovno rojstvo ni dogma, ki jo moramo slepo sprejeti. Je teoretičen okvir za razumevanje naših življenj, ki nam zagotovi potrebne podporne pogoje za stalen napredek na poti.

- adžan Džajasaro

Nedavno me je menih vprašal za nasvet. Prvih pet let učenja je preživel v dobrem gozdnem samostanu, zdaj pa je za nekaj časa užival v izzivu samostojnejše prakse. Povedal mi je, da mu je njegova sestra pred kratkim podarila pametni telefon in ni bil prepričan ali naj ga uporablja ali ne. Pogosto sem izrazil mnenje, da dandanes pametni telefoni v rokah mladih menihov bolj kot skoraj katerikoli drugi dejavnik spodkopavajo standarde samostanov. Kakorkoli, ta menih je imel za sabo že nekaj let izkušenj in se je sedaj preizkušal v okolju, ki je bilo tako brez omejitev kot tudi zaščite njegovega domačega samostana. Nisem želel vzeti izbire iz njegovih rok.

Menihu sem svetoval, da naredi spisek vseh prednosti in nevarnosti, ki jih vidi za svojo prakso dhamme zaradi uporabe pametnega telefona. Če se mu zdi, da prednosti prevladajo nad nevarnostmi, naj si vzame poskusno dobo treh do šestih mesecev. Zase naj naredi osnutek pravil obnašanja (bom …., ne bom …) in mi jih pride prebrat. Dnevno mora voditi seznam vseh prekrškov in jih povedati drugemu menihu pred dvakrat mesečno recitacijo pātimokkhe v mojem samostanu. Na koncu poskusne dobe naj še enkrat pregleda prednosti in nevarnosti, preden se odloči ali naj obdrži telefon ali naj ga prijazno vrne tistemu, ki mu ga je poklonil.

- adžan Džajasaro

Na mojem svetišču je majhna kepa peščenjaka. Štirinajst stoletij je bil del enega od dveh ogromnih bamiyanskih Buddh v osrednjem Afganistanu. Pred skoraj dvajsetimi leti sem dobil kamen od tajskega laičnega budista. Dobil ga je, ko je obiskal Bamiyan kot član mednarodne organizacije. V času njegovega prihoda so Talibani Buddhi že uničili in moj kos kamna je bil le ruševina.

Stvari, ki jih ustvarimo, lahko kljubujejo spremembi, a nanjo niso imune. Verski objekti, ki so bili zgrajeni, da bi zdržali tisoč let, lahko resnično tako dolgo preživijo plenilstvo narave, a kdo lahko predvidi, kako bodo nanje gledali in za kaj jih bodo uporabljali v prihodnosti? Britanska vojska je v sredini devetnajstega stoletja uporabljala pagodo Shwedagong v Rangoonu kot trdnjavo. V Indiji si veliko budističnih spomenikov, ki jih niso uničili pripadniki drugih religij, le ti prilastijo in jih preimenujejo.

Ali bo budizem preživel naslednja stoletja, ne bo odvisno od materialov kot je peščenjak ali celo granit. Odvisno bo od nege ognja dhamme v srcu in umu živečih ljudi. Ni se nam treba boriti proti minljivosti, potrebno jo je le razumeti.

- adžan Džajasaro

Vzgajanje samādhija ima tri pomembne koristi:

Prvič, poveča mentalno moč. Da bi to razumeli, lahko primerjamo meditacijo z uporabo povečevalnega stekla, da bi usmerili sončne žarke. Ali, po Buddhovi analogiji, kot bi zajezili vse pritoke gorskega potoka in s tem stabilizirali tok in dovolili, da teče hitro in s seboj odnese  vse naplavine.

Drugič, samādhi prinaša srečo in lahkotnost. Sprostitev, globok občutek blagostanja, veselje, mirnost – vsi so naravni rezultati opustitve negativnih misli in čustev. Ne gre toliko za to, da dosežemo srečo, ampak da se odstranijo ovire za srečo, ki smo jih sami naredili.   

Tretjič, samādhi prinaša jasnost in ostrino uma. Buddha jo je primerjal s očiščenjem vode v blatnem ribniku. Ko enkrat  odstranimo plavajočo tujo stvar, je možno pogledati skozi vodo in videti prod, skale, plevel in ribe. Podobno se  razkrije resnična narava stvari znotraj uma, ko smo osvobojeni mentalnih ovir, in lahko prepoznamo navezanosti, ki uspevajo v blatu podobni nevednosti. Tako samādhi zagotovi pogoje za osvobajajoč uvid.

- adžan Džajasaro

Kriva obtožba vodi do bolečine in ogorčenja. A ob neki priliki je Buddha opozoril svoje učence, da bi si ustvarjali nepotrebne težave, če bi postali jezni ali vznemirjeni zaradi ljudi, ki krivično kritizirajo Buddho, dhammo ali sangho. Vprašal jih je, če so, kadar so jezni, sposobni jasno in objektivno opozoriti, na katerih točkah so napadi neupravičeni. Menihi so priznali, de ne bi bili sposobni. Buddha je rekel, da bi morali z mirnim umom »razkriti, kar je lažno in to prikazati kot lažno« rekoč: »Zaradi tega in tega razloga je to napačno, neresnično, te stvari ni v nas, tega ne najdemo med nami.«

Ideja popularna zahodna kulturna je, da je lahko jeza v določenih okoliščinah – na primer, ko se zoperstavljamo krivici – krepostna. Postalo je običajno verjeti, da je v teh primerih edina alternativa jezi ravnodušnost ali obup.

Z budističnega stališča je dovoliti, da jeza vstopi v um, tako kot dovoliti, da se zakuri ogenj na suhih gozdnih tleh. Zajame cel um in izkrivlja presojo. Jeza naredi um kratkoviden in grob, nesposoben zaznavati subtilnosti in kompleksnosti  situacije. Iz nasprotnikov ustvarja demone, medtem ko opravičuje lastne napake. Jeza lahko priskrbi motivacijo, a to je motivacija neumnih in na koncu ne reši ničesar.

- adžan Džajasaro

V sodobnem svetu s poudarkom na osebni neodvisnosti, je to, kar mi je všeč, in to, kar mi ni všeč postalo neizmerno pomembno. V teh časih veliko ljudi določi, kdo so, glede to, kaj jim je všeč ali jim  ni všeč. Pravzaprav je bilo to do neke mere vedno tako. V prvem govoru je Buddha govoril o trpljenju, ki se pojavi z ločitvijo od tistega, kar nam je všeč, in združitvijo s tistim, česar ne maramo. Če svet vidimo preveč skozi oči tega, kar nam je všeč, česar ne maramo in za kar nam je vseeno, zožimo in osiromašimo naš um. Pohlep se hrani s tistim, kar nam je všeč, odpor s tistim, česar ne maramo, medtem ko otopelost in brezbrižnost rasteta z ravnodušnostjo.

Vendar se stvari, ki so nam všeč, ki jih ne maramo in do katerih smo ravnodušni, spreminjajo. In če se spreminjajo, kako bi lahko bile to, kar mi v resnici smo? Celo v primeru stalnih všečkov, ne-všečkov in ravnodušnosti, nas podrobno opazovanje privede do zanimivih rezultatov. Trenutek za trenutkom opazujte občutke, ki se pojavijo, ko na primer uživamo v nečem, kar nam je všeč – recimo priljubljeni hrani. Če brez predsodkov pogledamo, lahko opazimo dosti več nevtralnih občutkov, kot jih pričakujemo, in morda celo kak trenutek neprijetnih občutkov. Soodvisnost med biti všeč in prijetnim občutkom ni tako nedvoumna. Ideje biti všeč in ne marati in biti ravnodušen lahko zakrivajo in popačijo našo izkušnjo življenja. Buddhova pot je vzgajanje zanimanja, radovednosti, veselja, da pogledamo globoko vase v sedanjem trenutku.

- adžan Džajasaro

Dobro začeti je umetnost. Meditacijo začnemo na dober način z ritualom. Ko se s spoštovanjem in hvaležnostjo priklonimo Buddhi, dhammi in sanghi, nadaljujemo recitiranjem  posameznih verzov  posvetitve in opominjanja, nam to pomaga, da čutimo, da smo vstopili v poseben prostor, v katerem smo se trenutno oddaljili od posvetnih skrbi.

Dobro je, da se na začetku meditacije spomnimo našega namena za prakso meditacije  - namreč naučiti se, kako opustiti nekoristno, vzgajati koristno in kako osvoboditi um trpljenja in njegovih vzrokov. Tako razmišljanje dvigne um in ga napolni z energijo.

A včasih to ni dovolj. Da bi dobro začeli, moramo oceniti stanje našega uma. Je v umu še vedno robatost, nemir, depresija? Če v umu manjka zanimanja in gorečnosti za meditacijo, moramo najprej obravnavati to pomanjkljivost, preden se obrnemo k subtilnem objektu, kot je dih. Če je temu tako, lahko nekaj minut porabimo, da bi pripravili um z eno od naslednjih praks.

Sistematično preiskovati občutke v telesu od glave do pet.

Praksa meditacije dobrohotnosti, da odstranimo jezo in zamere.

Praksa meditacije na 32 delov  telesa, da odstranimo čutne obsedenosti.

Praksa meditacije na smrt, da odstranimo lenobo in samozadovoljnost.

- adžan Džajasaro

V nekaterih primerih je Buddha razporedil nečistosti v skupine glede na priložnosti, ob katerih se pokažejo (npr. nivaranā) in v drugih primerih glede na priložnosti, ob katerih jih opustimo (samyojanā). V nekaterih primerih so elementi skupine izbrani glede na njihov običajen učinek na um.

Te zadnje vrste je skupina, ki se imenuje štiri poplave (ogha). Buddha je izbral poplavo kot prispodobo za nečistost, zaradi načina, na katerega lahko nečistost preplavi vse na svoji poti, povzroči veliko uničenje in celo izgubo življenja. Ravno tako kakor vse, kar poplava zajame, postane del poplave, tako lahko vse, kar prinaša srečo in korist v našem življenju, služi nečistosti.

Prvi ogha je poželenje po čutnih užitkih (kāma). Brez zaščite vodil, izogibanja in pozornosti in brez dostopa do višjega veselja samādhija, čutni užitki zlahka preplavijo um.

Drugi ogha je bitnost (bhava). Tisti, ki jih ujame močen tok želje po položaju, slavi, bogastvu in moči, kmalu izgubijo modrost in mir.

Tretji ogha so »pogledi, prepričanja, mnenja« (ditthi). Ko ljudi odnese prepričanje »imam prav, jaz sem na strani resnice«, izgubijo svoje temelje v ponižnosti in sočutju.

Četrti ogha je nevednost (avijjā). Dokler ne doumemo štirih plemenitih resnic, nas nebogljene pometa po neskončnih poteh samsāre.

Buddha nas je vzpodbujal, da najdemo zatočišče pred temi poplavami na visokem, da zase naredimo otok.

- adžan Džajasaro

Buddha je vzpodbujal svoje učence: »Opustite vse, kar ni vaše, opuščanje tega bo vodilo v vašo trajno dobrobit in srečo.«

To je zanimiva trditev, ki sproža številna vprašanja. Na primer, kako sploh lahko opustiš, kar ni tvoje? In kaj natančno pomeni, da je nekaj »tvoje« ali »ni tvoje«?

Odgovor na prvo vprašanje se glasi, da lahko opustimo stvari, ki nam ne pripadajo, če smo jih ukradli od drugih. Ali – in to je tu pomembno – ko pomotoma mislimo, da so naše. Buddha uči opuščanje napačnega občutka lastništva.

Lastništvo ni naravna resnica, je koncept. Definiran je z močjo nad »lastnino«. Buddha opozarja, da domnevamo, da smo lastniki našega telesa, občutkov, spominov in zaznav, misli in čustev in naše čutne zavesti. Vendar pa, če pobližje opazujemo, lahko vidimo, da pravzaprav nad njimi nimamo take moči, ki bi si zaslužila naziv »lastništvo«. Verjeti, da je pet skupin pojavov, ki tvorijo naše telo in um, naša lastnina, je osnovna utvara, ki podžiga naše trpljenje. Resnično srečo prinese opuščanje navezanosti na ta koncept.

- adžan Džajasaro

Danes (24. julij 2021) je Asalha Puja, dan, ko se spominjamo učenja Dhammacakkha Sutte, prvega budističnega govora. Lahko rečemo, da pomeni julijska (Asalha) polna luna točno dva meseca po Buddhovem razsvetljenju rojstvo budizma. Na ta dan je lahko Buddha s svojo veliko modrostjo in sočutjem prvič ubesedil svoje globoko razumevaje resničnosti – razumevanje, ki presega vse koncepte in jezik. S tem prvim učenjem je njegovo razsvetljenje postalo popolno. Na ta dan se je na svetu manifestirala dhamma. Učenja, ki so opisovala stanje človeka, in tista, ki so priporočala najboljši odgovor na to stanje, so bila podana na mojstrski način, ki je navdušil, navdihnil in razsvetlil um Buddhovih poslušalcev. Preko te manifestacije je dhamma postala popolna. Na ta dan je pet precej užaljenih asketov postalo prvih pet menihov – bhikkhujev, učencev Buddhe. Od teh petih je postal mož, ki se je imenoval Kondaňňa, prva oseba, ki je dojela vstop v tok, začetno stopnjo razsvetljenja. Ko sta se pojavili obe - navadna in plemenita sangha, je sangha postala popolna. Zavedajmo se, kako ugoden je ta dan. Vsi ga izkoristimo na način, ki najbolje izraža hvaležnost in spoštovanje.

- adžan Džajasaro

Stoletja so evropski zdravniki predpisovali arzenik za prebavne težave. Odveč je reči, da to zdravljenje nikoli ni nikogar ozdravilo. Razlog, zakaj so ga zdravniki tako dolgo priporočali, ne da bi dvomili, je spoštovanje avtoritete. Na žalost je bila avtoriteta, v tem primeru medicinski učbenik, kjer je bilo to zdravilo, slabo prevedena iz arabščine. Beseda »darsini«, ki je bila v angleščino prevedena kot »arzenik«, pravzaprav pomeni »cimet«.

Zame in za mnoge mlade zahodnjake moje generacije je bilo razodetje, ko smo odkrili Buddhov napotek, naj ne verjamemo ničemur le zaradi spoštovanja tradicije ali zaupanja ali celo logike. Vendar pa je bila subtilnost Buddhovih besed glede našega odnosa do avtoritete pogosto spregledana. Veliko sodobnih komentatorjev vzame te besede le kot spodbudo za odklanjanje vsake zunanje avtoritete in postavljanje lastne presoje na prvo mesto. V bistvu pa Buddha ni zavračal koristi takih virov, kot je zunanja avtoriteta, logika in seveda svoje lastne besede. Svetoval nam je, da vzamemo vse te stvari v zakup in jim damo primerno težo. Svaril pa nas je pred tem, da popolnoma in brez vprašanj verjamemo čemurkoli, kaj je lahko zmotno ali napačno interpretirano.

- adžan Džajasaro
 

Rad bi izkoristil to priliko, da izrazim iskreno in mnogo prekasno opravičilo nojem. Priznam, da sem v svojem življenju velikokrat poniževal njihovo inteligenco. S prezirom sem gledal na njihov način spopadanja z neposredno nevarnostjo, tako da zakopljejo glavo v pesek. »Smo ljudje«, sem oznanjal med dhamma govori, »nismo noji. Moramo se soočiti s svojimi problemi in jih ne smemo ignorirati, tako da zakopljemo svojo glavo v pesek.« Prijazno priznam, da se nisem niti enkrat vprašal, kako uspejo noji dihati, medtem ko so njihove glave zakopane v pesku.

Resnico mi je razkril internet. Odkril sem, da nobenega noja še nikoli niso videli zakopati glavo v pesek, ko je v nevarnosti. Še enkrat bom ponovil. Niti enkrat. Nikoli.

Mit – kajti to je mit – je domnevno osnovan na dejstvu, da noji ležejo svoja jajca v pesek in jih tu in tam s kljuni premaknejo drugam. Ali morda zato, ker počepnejo z glavo položeno na tla, ko jih sovražniki ujamejo in nimajo kam iti.

Ne bom šel po lažji poti in krivil moje starše ali učitelje, ker so me zavajali o tej zadevi. Moja edina skrb je le, koliko drugih delov mojega razumevanja sveta in drugih ljudi je osnovano na nepreverjenih predpostavkah.

- adžan Džajasaro

Vera ljudem da smisel in namen in zagotovi čustveno udobje med vzponi in padci v življenju. Proučevanje zgodovine močno kaže, da te psihološke koristi uživamo neodvisno od objekta vere. Večina religij vidi vero kot srce religije in je tem boljše, čim več vere je.

Pogled budizma je drugačen. Na vero gleda kot le enega od številnih duhovnih sposobnosti, ki jih je potrebno harmonično vzgajati. Poudarja pomembnost uravnovešenja vere z modrostjo, da bi se zavarovali pred nevarnostjo, da bi nas vera vodila v zagrizenost, fanatičnost in vraževerje. V budizmu je vera postavljena v človeški potencial za razsvetljenje in leži na začetku poti prakse. Dokaz budistične vere ne najdemo v moči verovanja. Najdemo jo v iskrenosti, s katero se posameznik trudi preizkusiti svoja prepričanja v doživetju.

- adžan Džajasaro

Zamislite si umetnika pri delu. Naredi grob obris pokrajine iz izmišljenega sveta, potem ga začne zapolnjevati. Nekatere lastnosti njegove nastajajoče pokrajine so prepoznavne. Druge so izkrivljenje podobe rastlinstva in živali, ki so nam domači v našem svetu. Nekatere so precej čudne. Več kot umetnik doda barv in podrobnosti, bolj realistična se zdi pokrajina. Ko skrbimo za stvari, smo kot ta umetnik. Vendar ne dodajamo barv in podrobnosti v dejansko pokrajino, ampak v grob obris naše prihodnost. Več kot dodamo barv in podrobnosti našim osnovnim strahovom in skrbem, resničnejša se zdi izmišljena prihodnost, za katero verjamemo, da je pred nami. V resnici pa je le malo njenih značilnosti podobnih resnici, veliko jih je izkrivljenih in nekatere so popolnoma bizarne. Veliko zelo malo verjetnih stvari se lahko zdi zelo verjetnih zaradi vsega dela, ki ga naš zaskrbljen um vloži v to, da se zdijo zelo verjetne. Veliko ljudi porabi toliko časa s skrbjo za stvari, za katere je zelo malo verjetno, da se bodo zgodile, da nimajo časa in energije, da bi se pripravili na izzive pred njimi, ki se jim nihče ne more izogniti: starost, bolezen in smrt. Skrb ni pripravljanje, v resnici je ravno obratno od pripravljanja.

- Ajan Janjaar

Sedemnajstega junija 2021 je bila stotretja obletnica rojstva adžana Čaja. Te noči sem sedel v mesečini obkrožen s skupino menihov in vsakega od njih poprosil, da z nami deli eno od učenj adžana Čaja, ki ima zanj poseben pomen. Nekateri menihi so omenili njegov poudarek na »mynae«, pravzaprav nepredvidljivi, spremenljivi, odvisni naravi življenja. Drugi so govorili o njegovem nasvetu o opuščanju in pomembnosti potrpežljive in dosledne prakse dhamme. Sam posebej cenim kratek citat, o katerem že nekaj let nisem razmišljal. V njem je adžan Ča zatrdil, da je čistost moč najti znotraj nečistosti in nikjer drugje.

Biti prost nečistosti ne pomeni obrniti se stran od nje in oditi, ker bomo vedno nosili semena nečistosti, ki so pripravljena vzkliti drugje, znotraj nas, dokler nečistosti ne bomo resnično razumeli. Prostost od nečistosti lahko dosežemo tako, da se soočimo z njo, dokler se ne zavemo vzrokov in pogojev, ki jo vzdržujejo, in jih opustimo. Nečistost je preprosto ime za nespameten odnos do telesa in uma; čistost je pameten odnos, ki lahko nadomesti nespametnega.

- adžan Džajasaro

Pot dhamme teče redko gladko tudi za velike učitelje. Adžan Ča je nekoč rekel svojim učencem, da razlika med njim in njimi ni v številu ali težavnosti ovir, ki jih je moral premagati, ampak v moči njegove odločitve, da jih premaga.

Kako torej lahko vzgajamo take vrste pogum in odločnost? Tako, da imamo določena osnovna prepričanja stalno v mislih. Najbolj pomembno od teh je, da se trpljenje pojavi zaradi vzrokov in pogojev, in da lahko popolnoma preneha z odstranitvijo teh vzrokov in pogojev s prakticiranjem osemčlene poti. To prepričanje postaja vse močnejše z natančnim opazovanjem odnosa med trpljenjem in nečistostmi v našem umu. Ko trpimo, se vprašajmo: »Katera želja je tu, katera navezanost je tu? Katere vrline manjkajo?« Ko je um bleščeč, lahek in jasen, se vprašajmo: »Katera želja, katera navezanost sta tu odsotni? Katere vrline podpirajo to koristno stanje uma?«

- adžan Džajasaro

Ljudem se pogosto zdi, da morajo sprejeti odločitev ali povedati resnico in s tem prizadeti druge ali povedati »belo« laž in jim prizanesti. A to je napačna dilema. Obstajajo tudi druge možnosti, če smo jih pripravljeni poiskati. Za resnico lahko skrbimo na veliko različnih načinov.

Nek mož je imel močno deformirano desno nogo in slepoto enega očesa. Na srečo je podedoval veliko bogastvo, ki ga je s trdim delom občutno povečal. Ker je na svetu dosegel velik uspeh, se je odločil naročiti svoj portret za potomce. Za to delo je poklical enega izmed najbolj znanih umetnikov tistega časa. Ko pa je bil portret končan in so mu ga pokazali, je videl, da ga je umetnik naslikal kot lepo podobo z dvema dobrima očesoma in nogama. Besen je umetnika odslovil brez plačila. Najel je drugega umetnika. Njegova slika je bila zelo verodostojna s poudarkom na moževem slepem očesu in deformirani nogi. Mož je ponovno pobesnel in ga odslovil. Na koncu so našli tretjega umetnika. Ko je razkril portret, je bil mož končno srečen. Na sliki je bil prikazan z desno nogo dvignjeno na skalo s puško v rokah, z zaprtim levim očesom, medtem ko je meril na svojo žrtev.

- adžan Džajasaro

Vedanā, ki jo običajno prevajamo kot »občutek«, se nanaša na razpoloženje ob izkušnji – prijetno, neprijetno ali nevtralno. Ko ni pozornosti in modrosti, občutek pripravi pogoj za nastanek želje (tanhā). Ta želja je vzrok mentalnega trpljenja. Zavedanje vedane kot le vedane, ne kot jaz ali moja, prepreči pojav želje in dukkhe.

Tu je nekaj izrazov želje, ki nastopijo, ko izkusimo neprijeten občutek:

Pojdi stran.

Pusti me pri miru.

Tega ne maram.

Ta trenutek tega ne potrebujem v mojem življenju.

Zakaj jaz?

To ni pošteno.

Ne bi smelo biti tako.

To ni to, kar hočem.

Tega ne prenesem.

Tisti, ki ne meditirajo, so prepričani, da je vzrok tem reakcijam občutek in niso te reakcije občutku le po nepotrebnem dodane. Skozi prakso dhamme lahko dokažemo sami sebi, da lahko izkusimo vedano brez želje. Bolečina in nelagodje lahko obstajata brez trpljenja.

- adžan Džajasaro

Dva meniha sta ob prihodu do rečne plitvine opazila lepo mlado žensko, ki je sedela pod drevesom in jokala. Povedala jima je, da se je izgubila in je prestrašena in si ne upa sama prečkati hitrega toka reke. Mlajšemu od menihov se je ženska smilila. Odločil se je, da bo prenesel žensko na drugo stran reke, četudi je to kršitev meniške discipline, saj je sočutje na prvem mestu. Toda starejši menih mu je to prepovedal. Vztrajal je pri tem, da vodita žensko več kilometrov po reki navzdol do mosta, kjer sta jo pustila zanesljivemu vodniku. Meniha sta nadaljevala potovanje v tišini, dokler ni čez nekaj ur mlajši menih spregovoril: »Po nepotrebnem sva dodala dvajset kilometrov najini poti. Če bi prenesel žensko čez rečno plitvino, bi bila sedaj že v samostanu in bi uživala v osvežujoči skodelici čaja.« Njegov tovariš je odgovoril: »Utrujen si in razdražen, ker sanjariš o tej ženski od kar sva jo srečala. Morda se ti zdi, da si izgubljal svoj čas zaradi ovinka, meni pa se zdi, da sem svoj čas porabil zelo dobro. Na vsakem koraku potovanja sem svoj um obdržal na predmetu meditacije. Vesel sem tudi, da sem lahko pomagal mladi ženski na način, ki je primeren za meniha. Poleg tega, prosim, razumi, da naša vodila ne omejujejo našega sočutja, le načine, na katere ga izražamo.«

- adžan Džajasaro

Najbolj učinkovit način, s katerim zagotovimo, da naša dejanja in govor ostanejo skladni z našimi vrednotami, je pozornost na vodila. Ko se zaobljubimo vodilom in o njih pogosto razmišljamo, ustvarimo pogoje, da ta vzniknejo v našem umu, kadarkoli se pojavi namera kršiti vodila. Tudi v najbolj zapletenih situacijah, ko imamo veliko opravkov, smo se sposobni modro odločati.

Pet vodil laičnih budistov nam preprečuje ustvarjati kammo najtežje vrste. Koristi naše prakse lahko še povečamo, če napišemo seznam naših slabih navad, majhnih in velikih, in se odločimo »obvezujem se, da se bom vzdržal …«. Pomembno je, da se omejimo na dejanja in govor in ne sprejemamo nerealističnih zaobljub o stanjih uma. Ne moremo se zaobljubiti, da se nikoli ne bomo razjezili, lahko pa se zaobljubimo, da drugih ne bomo preglasili in loputali z vrati.

Nekoč je živela želva, ki bi ji koristila te vrsta praksa. Ko je prišel čas za odhod njenih dveh najboljših prijateljic štorkelj, je rekla: »Vzemita me s sabo!«

»Kako?«

»Vedve vzemita dolgo palico. Vsaka od vaju naj drži en konec in jaz se bom sredine palice držala z zobmi.«

Štorklji sta se strinjali in sta zleteli v zrak. Kasneje sta leteli čez vas. Deček, ki je pogledal navzgor, je vzkliknil: »Kako pametni štorklji!« Želva je zakričala: »To je bila moja idejaaaaaaa.«

- adžan Džajasaro

Danes vam bom ponovno povedal staro zgodbo. Udobno se namestite in začel bom pripovedovati.

Nekoč je majhna opica zapustila svoje domovanje na Veliki gori in se spustila v dolino. Prispela je do koruznega polja. Okrog nje je bilo toliko velikih koruznih storžev, da je postala lačna. Nabrala jih je polno naročje in odšla stran. Malo kasneje je prišla do breskve, polne velikih, rdečih, sočnih sadežev. Odvrgla je koruzo in odtrgala dve breskvi. Tako sta bili veliki, da je morala držati vsako v eni roki.

Medtem ko je hodila naprej z breskvama v rokah, je zagledala polje lubenic. Ko je videla, koliko večje so lubenice od breskev, je odvrgla breskvi in stekla do polja.

Nenadoma je zagledala majhnega zajca, ki je skakljal stran. Obrnila se je stran od lubenic in stekla za zajcem v gozd. Zajca je dolgo časa lovila, potem pa je obupala. Sedaj je bila izgubljena globoko v gozdu in ni imela ničesar.

Mala opica se je žalostna in prestrašena vsedla pod veliko drevo. Na njeno presenečenje se je zraven nje vsedel menih. Menih je bil velik in je imel smešno, rožnato obarvano kožo, a se ni zdel nevaren. Opica je svojemu novemu prijatelju povedala, da se je izgubila. Menih je rekel: »Ne skrbi. Meditirajva skupaj. Ko se bo tvoj um umiril, se boš spomnila rešitve za tvoj problem.« Tako sta menih in opica meditirala skupaj. Čez nekaj časa je opica odprla oči in se nasmehnila. Zlezla je na veliko drevo, in ko je gledala dol, je pod sabo videla pot, ki je vodila nazaj vse do njenega doma.

- adžan Džajasaro

Danes vam bom ponovno povedal staro zgodbo. Udobno se namestite in začel bom pripovedovati. Nekoč je majhna opica zapustila svoje domovanje na Veliki gori in se spustila v dolino. Prispela je do koruznega polja. Okrog nje je bilo toliko velikih koruznih storžev, da je postala lačna. Nabrala jih je polno naročje in odšla stran. Malo kasneje je prišla do breskve, polne velikih, rdečih, sočnih sadežev. Odvrgla je koruzo in odtrgala dve breskvi. Tako sta bili veliki, da je morala držati vsako v eni roki. Medtem ko je hodila naprej z breskvama v rokah, je zagledala polje lubenic. Ko je videla, koliko večje so lubenice od breskev, je odvrgla breskvi in stekla do polja. Nenadoma je zagledala majhnega zajca, ki je skakljal stran. Obrnila se je stran od lubenic in stekla za zajcem v gozd. Zajca je dolgo časa lovila, potem pa je obupala. Sedaj je bila izgubljena globoko v gozdu in ni imela ničesar. Mala opica se je žalostna in prestrašena vsedla pod veliko drevo. Na njeno presenečenje se je zraven nje vsedel menih. Menih je bil velik in je imel smešno, rožnato obarvano kožo, a se ni zdel nevaren. Opica je svojemu novemu prijatelju povedala, da se je izgubila. Menih je rekel: »Ne skrbi. Meditirajva skupaj. Ko se bo tvoj um umiril, se boš spomnila rešitve za tvoj problem.« Tako sta menih in opica meditirala skupaj. Čez nekaj časa je opica odprla oči in se nasmehnila. Zlezla je na veliko drevo in, ko je gledala dol, je lahko videla daleč po njo pot, ki je vodila vse do njenega doma.

- adžan Džajasaro

Ko gre kaj narobe, se običajno vprašamo »kdo je kriv?«. Nekateri ljudje, ki so v zadevo vpleteni, se trudijo pa najboljših močeh, da bi našli opravičilo zase in zvalili krivdo na druge. Drugi ljudje prav tako odločno krivijo sebe in opravičujejo druge. A v Buddhadhammi je zmotno pripisati krivdo za katerikoli dogodek le enemu vzroku.

Na dogodke gledamo kompleksno. Raje kot bi določali, kdo je kriv, naštejemo vse dejavnike, ki so prispevali k problemu. Ti vključujejo individualna dejanja in motivacijo, poglede in verovanja, želje in strahove udeleženih, pa tudi okoljske, socialne in kulturne dejavnike.

Z naštevanjem dejavnikov pa ne mislimo spodkopavati posameznikovo odgovornost, temveč se želimo nanjo bolj osredotočiti in jo natančno opredeliti. Določanje krivde redko pripelje do srčike problema. Raziskovanje dejavnikov vodi do razrešitve in tudi do postopkov, ki preprečijo nastanek podobnih problemov v prihodnosti.

Ajahn Jayasaro

Ko gledam nazaj na svoja najstniška leta, ko sem sam potoval po deželah kot je Afganistan, sem presenečen, kako sem bil občasno brezglav. Mamljivo je gledati mojo naravnanost ob takih dogodkih kot na pogum. Dejansko pa je bila to le omama. Ne omama z drogami (vsaj ne v osnovi), ampak z življenjem samim. Predpostavljal sem, da sem junak svoje zgodbe kot Batman. Spravil sem se v nevarne situacije, a sem se vedno rešil. Zakaj? Ker tako delajo junaki. Buddha je prepoznal tri ključne vrste omame: biti pijan od mladosti, biti pijan od dobrega zdravja in biti pijan od življenja. Zaradi te nespametnosti ustvarimo veliko slabe kamme, ki bi se ji lahko izognili, in požanjemo veliko nepotrebnega trpljenja. Zaradi tega se moramo vedno znova vrniti k vsakodnevnem premišljanju: V moji naravi je staranje, nisem presegel staranja. V moji naravi je bolezen, nisem presegel bolezni. V moji naravi je smrt, nisem presegel smrti. Sem lastnik svoje kamme, dedič svoje kamme, rojen zaradi svoje kamme, povezan s svojo kammo, bivam ob podpori svoje kamme. Kakršnokoli kammo bom ustvaril, dobro ali slabo, takšno bom podedoval.

Ajahn Jayasaro

Prvi predmet meditacije, ki ga dobijo novi menihi in je vključen v Pabbajja obred ob ordinaciji menihov, je kontemplacija na pet delov človeškega telesa: lase, dlake, nohte, zobe in kožo. Ti predstavljajo prvih pet predmetov iz seznama dvaintridesetih sestavnih delov telesa, ki jih najdemo povsod v suttah. Prepoznavni so po tem, da so to najbolj vidne stvari in je najbolj verjetno, da bodo povzročile vznemirjenje. Hitro nas strezni razmišljanje, koliko nečimrnosti je skozi celotno zgodovino človeštva vezano na teh pet stvari, koliko poželenja, ljubosumja, koliko tesnobe in koliko depresije.

Ko vedno znova premišljamo o teh petih delih telesa, lahko prepoznamo vse, kar nanje projiciramo in načine, na katere se poistovetimo z njimi. Razumemo, da nam ta projekcija in poistovetenje povzročata toliko nepotrebnega trpljenja.

Premišljanja, ki nam najbolj pomagajo, so tista, v katerih se spomnimo:

1. neprivlačnih vidikov dela telesa, ki se jih ponavadi izogibamo;

2. njegove minljive, stalno spreminjajoče narave;

3. telesnega neudobja in trpljenja, ki je s tem povezano;

4. njegove neosebne, pogojene narave.

Ajahn Jayasaro

Večini posestnikov se zdi kopičenje bogastva najboljši način za zagotavljanje varnosti v negotovi prihodnosti. To je razumljivo: jasno je, da igrajo materiali viri pomembno vlogo. A modri dajo enako prednost manj otipljivim pripravam. Ravno tako vzgajajo odnose s prijatelji in družinskimi člani, ki so topli in v podporo. Najbolj pomembno pa je razvijanje integritete, potrpežljivosti, pozornosti, prijaznosti in modrosti, ki bodo omogočili narediti najboljše iz česarkoli, kar nas čaka v prihodnosti, naj bo dobro ali slabo. Menihi opustijo, vsaj idealno, vso finančno varnost in postavijo ves poudarek na duhovno vzgojo. Pravijo, da so po smrti velikega tibetanskega mojstra Milarepe njegovi učenci našli v njegovih skromni zapuščini sporočilo zanje, napisano na listku riževega papirja. Na njem je pisalo, da je Milarepa pod bližnjo skalo zakopal ves zaklad, ki ga je nakopičil v svojem življenju, in da naj tam kopljejo, če ga želijo dobiti. Menihi so pohiteli k skali, začeli kopati in kmalu odkopali volnen zavoj. Vznemirjeni so ga odvili in odkrili posušen kos iztrebka. Zraven je bilo drugo sporočilo: »Če ste tako malo razumeli moje učenje, da ste verjeli, da sem zbiral zlato, potem je to vsa zapuščina, ki si jo zaslužite.«

- adžan Džajasaro

Upāli je bil eden najpametnejših in najbolj znanih sledilcev džainizma. Tako zelo je zaupal svoji veri v džainistična učenja, da se je odločil razpravljati z Buddho. Odločen je bil enkrat za vselej dokazati, da so Buddhova učenja o Kammi nepravilna. Dejansko pa je bil Buddha sposoben dokazati Upāliju, da je bilo njegovo razumevanje polno nedoslednosti.

Upāli, ki ga je Buddha navdušil in razveselil, je zaprosil za tri zatočišča. Buddha je odgovoril, da je Upāli slavna oseba v družbi in da bi si moral vzeti čas za razmislek preden naredi tako velik korak. Upālija so te besede še bolj navdihnile in je drugič ponovil svojo prošnjo. Tedaj ga je Buddha opomnil, da je bila njegova družina že vrsto let pomemben podpornik džainističnih menihov. Če bi postal budist, jim ne bi smel prenehati darovati miloščino. Še enkrat so Buddhove besede razveselile Upālijevo srce. Na njegovo tretjo prošnjo je Buddha privolil.

Buddha je vedno vzpodbujal menihe, naj ga dobro opazujejo, da bi pregledali, če resnično uteleša učenja. Ob tej priliki je prikazal več ključnih lastnosti: bil je pripravljen in sposoben braniti svoja učenja pred najbolj spretnimi govorniki in nasilnimi nasprotniki. Ni se trudil spreobrniti tistih, ki so sledili drugim veram, in je opozarjal tiste, ki so se odločili postati budisti med poplavo čustev, naj se ustavijo in premislijo svojo odločitev v mirnejšem stanju uma. Nove budiste je spodbujal, da se do članov prejšnje vere obnašajo radodarno in prijazno.

- adžan Džajasaro