Pali kanon / Sutte

 

Pali kanon (ang. Pali Canon) je ogromen zbir zapisov v starodavnem indijskem jeziku pali, ki se glede na theravadsko šolo budizma jemlje kot dokončno recenzirana Buddhova beseda oz Dhammavinaya (učenje in disciplina). Tudi med učenjaki je na splošno vzeto, da je to najbolj pristen vir originalnih učenj zgodovinskega Gotama Buddhe. Znano je, da so nekateri menihi memorirali vsako Buddhovo učenje, ki ga je podal med svojih petinštiridesetletnim poučevanjem, besedo za besedo. Prvi tak menih je bil Ānanda, izbrani spremljevalec in stalni tovariš Buddhe zadnjih petindvajset let njegovega življenja. Da bi se lažje zapomnili besedila, so bila le ta notranje urejena na način, ki je omogočal enostavno pomnenje. Ta učenja so učitelji skozi leta ustno prenašali na učence. Združeni napori teh nadarjenih in predanih menihov so omogočili, da se je učenje, kot ga je poučeval Buddha, ohranilo v originalni obliki.

Pāli kanon je tako rezultat Buddhovega odkritja osvobajajoče poti čistega Učenja (Dhamme). Ta pot omogoča vsem, ki ji sledijo, da živijo mirno in srečno življenje. Buddha je rekel svojim učencem, da je bistveno, ko ga ne bo več med njimi, da se Saṅgha zbere zaradi skupinskega recitiranja Dhamme, natančno kot jo je učil. V skladu s tem navodilom so se starejši menihi zbrali tri mesece po Buddhovi smrti na srečanju, imenovanem prvi koncil (zbor). Tam je petsto arahantov (popolnoma prebujenih menihov) recitiralo sedem mesecev Vinayo in Dhammo in uskladilo vse nejasnosti glede tekstov, tako da je vse učenje, tako v suttah kot v Vinayi notranje in medsebojno popolnoma skladno. Tudi kasneje, na naslednjih petih koncilih, so vsakič skupno recitirali vso Vinayo in Dhammo, besedo po besedo in odpravljali morebitne nejasnosti ali napake, ki bi se lahko pojavile med enim in drugim koncilom.

Pali kanon se deli na tri dele:

Vinaya – vsebuje vsa pravila ki jih je Buddha zapustil menihom in nunam.Pravila uravnavajo medsebojna razmerja med menihi, nunami in med njimi ter laično skupnostjo. Večino teh pravil izhaja iz Buddhovih odzivov na posebne situacije v skupnosti. Pravila so pojasnjena z več primeri, ki kažejo, kako je posamezno pravilo nastalo in čemu je namenjeno.

Abhidhamma – (»Višje znanje« ali »posebna« učenja). Osnovni predmet pisanj je budistična filozofija in psihologija. Vse tradicije in menihi ne priznavajo Abhidhamme, saj je nastala precej kasneje, kot druga dva dela Pali kanona in nekateri dvomijo o tem, da je to Buddhovo učenje.

Suttaṅta –  vsebuje več kot 10.000 sutt (govorov, predavanj), ki so jih podali Buddha in njegovi bližnji učenci med Buddhovim petinštiridesetletnim poučevanjem. V njih je govora o učenju (Dhammi), s katerim mora biti sodobni menih ali učenec na Poti seznanjen in ga mora upoštevati, če želi napredovati proti prebujenju. V suttah nastopajo Buddha in njegovi najpomembnejši učenci, menihi, kralji, navadni posvetni ljudje ali pa predstavniki drugih pomembnih verskih gibanj tistega časa (npr. brahmani, jaini). Podajanje teme je lahko zelo abstraktno ali pa prav enostavno, pač odvisno od publike ali sogovorcev, s katerimi komunicira glavna oseba v sutti, vse s ciljem, da je bistvo podajanja sogovorniku jasno. To jasnost pogosto ponazarjajo prispodobe, pogosto pa je v več suttah vpleten isti (pomemben) odlomek, kar omogoča, da branje sutt ni potrebno v sosledju oz. od začetka. Večkrat naletimo tudi na ponavljanje delov teksta. Vzrok za to je običajno pomembnost teme, ki jo je potrebno osvojiti.

Sutte so nastale v pali jeziku, ki je bil pogovorni jezik tistega dela Indije. S širjenjem budizma v Azijo se je oblikovalo več vej budizma, ki so končno tudi zapisale vse sutte v svoj jezik (npr. kitajski, burmanski, delno tibetanski). S propadom budizma v Indiji zaradi vdora muslimanov v enajstem in dvanajstem stoletju, je bila vsa budistična literatura v Indiji uničena. Ostal je le v paliju zapisan celoten Pali kanon, ki so ga v tretjem stoletju prenesli na Šrilanko. Pali jezik je zaradi uporabe v budistični literaturi preživel do sedanjosti. Še vedno ga obvladajo nekateri menihi, ki s poznavanjem učenja omogočajo pravilno prenašanje sutt v sedanje moderne jezike.

Sutte so uvrščene v pet nikāy ali zbirk/kolekcij:

Dīgha nikāya (DN) - Zbirka "dolgih" govorov (pāli dīgha = "dolgi") vsebuje 34 sutt, ki so razdeljene v tri knjige ali vaggas in vključuje najdaljše govore v kanonu. Tematika teh sutt je različna, od slikovitega ljudskega pripovedovanja o bitjih, ki bivajo v svetovih dev, do čisto prizemljenih praktičnih navodil za meditacijo.

Madžhima nikāya (MN) - Zbirka "srednje dolgih" govorov (pāli majjhima = "srednji") vsebuje 152 sutt različnih dolžin, ki so razdeljene v tri  vaggas. Tu so nekatere najbolj globoke in težavne sutte v kanonu, pa tudi zgodbe s polno človeškega zanosa in dramatike.

Saṁyutta nikāya (SN) - "Grupirani" govori (pāli saṁyutta = "skupina" ali "zbirka") vsebujejo 2,889 relativno kratkih sutt, ki so grupirane skupaj po temah v 56 saṁyutt.

Aṅguttara nikāya (AN) - "Bolj razčlenjeni" govori (pāli aṅga = "faktor" + uttara = "izza," "naprej") je največja zbirka in vsebujejo približno 2400 kratkih sutt, ki so grupirane v enajst nipāt, v skladu z številom elementov Dhamme, ki nastopajo v vsaki sutti. Na primer, Eka-nipāta ("Knjiga enic") vsebuje sutte o enem elementu Dhamme; Duka-nipāta ("Knjiga dvojk") vsebuje sutte, ki obravnavajo dva elementa Dhamme in tako dalje. Značilno za to zbirko je, da se v glavnem ukvarja s praktičnimi aspekti budizma, to je z etiko (laikov in meništva), šolanja uma (meditacijo) in življenjem v skupnosti menihov. Filozofskih tekstov je manj.  

Khuddaka nikāya - "Kratka zbirka" (Pali khudda = "manjši," "nižji"), vsebuje sedem originalnih knjig (petnajst v kasnejših tradicijah, osemnajst v burmanski izdaji):
 - Dhammapada (Dh) — besede modrosti
 - Sutta-nipata (Sn) — zbirka sutt
 - Udāna (Ud) — vzkliki
 - Itivuttaka (It) — tako je bilo rečeno
 - Theragāthā (Thag) — verzi starejših menihov
 - Therīgāthā(Thīg) — verzi starejših nun
 - Jātaka (Ja) — zgodbe o rojstvih