Odgovorno branje in poslušanje

Še kot dijak sem nekoč brač anekdoto, ki jo je napisal psihiater o moškem, ki so ga mučili hrupni glasovi v njegovi glavi. Sprejet je bil v bolnišnico in narejena je bila lobotomija. Potem je begal po bolnišnici in vpil svojim glasovom: »Kaj praviš? Govori. Ne slišim te.«

Spominjam se, da sem se hahljal, ko sem bral to anekdoto. Ko sem se potem zavedal, da se smejim bolečini osebe, ki si v resnici zasluži sočutje, sem nehal in se začel počutiti krivega. Čudil sem se, kako sem lahko bil tako trdosrčen. Samemu sebi sem odgovoril, da se ne bi smejal, če bi bil tega moža srečal v bolnišnici. Smejal sem se, ker je bila ironična situacija predstavljena v taki obliki, da se je izognila bralčevemu sočutju. To je bila ena od mojih prvih lekcij, kako pozorno brati in poslušati. Vsaka pripoved, pisna ali ustna, vključuje odločitve, kaj naj bo vanjo vključeno in kaj izključeno.

- adžan Džajasaro