Perfekcionizem

Perfekcionisti so obsedeni za najmanjšo napakico in besnijo, da nihče ne vidi njene pomembnosti tako kot oni. Običajno trpijo zaradi stresa in tesnobe zaradi svojega dela, kar stresajo na tiste, ki so v bližini, običajno na sodelavce. Zdi se kot da perfekcionisti živijo na višjem nivoju od nas ostalih, le korak stran od pomembnega dosežka. V bistvu pa perfekcionisti niso junaški borci na poti k uspehu, ampak so ujeti v globoki kolesnici na poti.

Mislim, da perfekcionizem ni le slab. Težava je v tem, da je definiran tako ozko. Predlagam, da ga razširimo na neoporečnost dejanj in mentalnih stanj pri perfekcionistih. Z drugimi besedami, če je skoraj brezhiben rezultat dosežen nepošteno, po bližnjicah ali z zlorabo tistih okoli, potem zaradi teh razlogov rezultat ni popoln.  Če je rezultat odličen, a je tisti, ki ga je naredil, poln razočaranja, depresije ali obupa, potem glavne nepopolnosti ni mogoče najti v majhnih, minimalnih napakah izdelka. Nepopolnost najdemo v nezrelih odzivih izdelovalca izdelka na napake.

Zdrav vzorec popolnosti se ne osredotoči le na kratkoročne rezultate. Osrednjo pomembnost da dolgoročnim procesom in odnosom. Popolnost ni v nobenem trenutku čista večna belina. Je najbolj harmonična mešanica barv, ki je možna v tem trenutku v sedanjih pogojih tega inherentno nepopolnega, spreminjajočega sveta.

- adžan Džajasaro