Meniška vodila

Dva meniha sta ob prihodu do rečne plitvine opazila lepo mlado žensko, ki je sedela pod drevesom in jokala. Povedala jima je, da se je izgubila in je prestrašena in si ne upa sama prečkati hitrega toka reke. Mlajšemu od menihov se je ženska smilila. Odločil se je, da bo prenesel žensko na drugo stran reke, četudi je to kršitev meniške discipline, saj je sočutje na prvem mestu. Toda starejši menih mu je to prepovedal. Vztrajal je pri tem, da vodita žensko več kilometrov po reki navzdol do mosta, kjer sta jo pustila zanesljivemu vodniku. Meniha sta nadaljevala potovanje v tišini, dokler ni čez nekaj ur mlajši menih spregovoril: »Po nepotrebnem sva dodala dvajset kilometrov najini poti. Če bi prenesel žensko čez rečno plitvino, bi bila sedaj že v samostanu in bi uživala v osvežujoči skodelici čaja.« Njegov tovariš je odgovoril: »Utrujen si in razdražen, ker sanjariš o tej ženski od kar sva jo srečala. Morda se ti zdi, da si izgubljal svoj čas zaradi ovinka, meni pa se zdi, da sem svoj čas porabil zelo dobro. Na vsakem koraku potovanja sem svoj um obdržal na predmetu meditacije. Vesel sem tudi, da sem lahko pomagal mladi ženski na način, ki je primeren za meniha. Poleg tega, prosim, razumi, da naša vodila ne omejujejo našega sočutja, le načine, na katere ga izražamo.«

- adžan Džajasaro