Opica

Danes vam bom ponovno povedal staro zgodbo. Udobno se namestite in začel bom pripovedovati. Nekoč je majhna opica zapustila svoje domovanje na Veliki gori in se spustila v dolino. Prispela je do koruznega polja. Okrog nje je bilo toliko velikih koruznih storžev, da je postala lačna. Nabrala jih je polno naročje in odšla stran. Malo kasneje je prišla do breskve, polne velikih, rdečih, sočnih sadežev. Odvrgla je koruzo in odtrgala dve breskvi. Tako sta bili veliki, da je morala držati vsako v eni roki. Medtem ko je hodila naprej z breskvama v rokah, je zagledala polje lubenic. Ko je videla, koliko večje so lubenice od breskev, je odvrgla breskvi in stekla do polja. Nenadoma je zagledala majhnega zajca, ki je skakljal stran. Obrnila se je stran od lubenic in stekla za zajcem v gozd. Zajca je dolgo časa lovila, potem pa je obupala. Sedaj je bila izgubljena globoko v gozdu in ni imela ničesar. Mala opica se je žalostna in prestrašena vsedla pod veliko drevo. Na njeno presenečenje se je zraven nje vsedel menih. Menih je bil velik in je imel smešno, rožnato obarvano kožo, a se ni zdel nevaren. Opica je svojemu novemu prijatelju povedala, da se je izgubila. Menih je rekel: »Ne skrbi. Meditirajva skupaj. Ko se bo tvoj um umiril, se boš spomnila rešitve za tvoj problem.« Tako sta menih in opica meditirala skupaj. Čez nekaj časa je opica odprla oči in se nasmehnila. Zlezla je na veliko drevo in, ko je gledala dol, je lahko videla daleč po njo pot, ki je vodila vse do njenega doma.

- adžan Džajasaro