Meditacija o smrti

Buddha je pogosto hvalil prakso meditacije o smrti. Izjavil je, da dobra vzgoja te prakse vodi do nesmrtnega. Ko je nekoč vprašal skupino menihov, kako razvijajo to prakso, je eden odgovoril, da misli: »Naj živim le dan in noč, da lahko prisluhnem Buddhovemu učenju. Potem bi lahko veliko dosegel.« Buddha ni bil zadovoljen. Presodil je, da je taka naravnanost lena in nepremišljena.

Buddha je bil najbolj vesel odgovorov dveh drugih menihov. Eden je rekel, da misli: »Naj živim le še toliko časa, kot je potrebno, da zgrizem in pogoltnem en sam grižljaj hrane, da lahko prisluhnem Buddhovemu učenju. Potem bi lahko veliko dosegel.« Drugi je šel še dlje: »Naj živim le toliko časa, kot je potrebno za izdih po vdihu ali vdih po izdihu.«

Četudi priznamo, kakšno dragoceno priložnost nam daje to človeško življenje, da prakticiramo Buddhovo učenje za osvoboditev, je motivacijo težko obdržati. Spominjanje krhkosti in nepredvidljivosti življenja je odličen način ustvarjanja občutka nuje, ki je potreben za napredek na poti.

Buddha je zaključil svoja navodila s svarilom: » Vaditi bi morali tako: ͵Pazljivi bomo. Vneto bomo razvijali pozornost na smrt, zato da nečistosti prenehajo.' Tako bi se morali vzgajati.«

- adžan Džajasaro