Jasnost

Jasnost je lahko zelo prepričljiva.

Predstavljajte si, da ste enkrat narobe razumeli komentar nekoga kot žalitev. Tako vas je prizadelo, da je spomin na to kristalno jasen še leta pozneje. Spomin je tako živ, da predpostavljate, da se je zato stvar, ki se je spomnite – boleča žalitev, zagotovo zgodila. V bistvu pa je jasnost preprosto le rezultat čustev, ki jih spomin sproži. Toliko preteklim prepirom bi se lahko izognili, če bi to razumeli.

Predstavljajte si abstraktno temo, ki se jo že leta trudite razumeti. Zelo ste razdraženi. Potem slišite čudovito analogijo, ki pojasnjuje to točko. Vaša frustracija popusti. Kar je bilo megleno in zatemnjeno je sedaj enostavno in jasno. Predpostavljate, da je jasnost podobe dokaz natančnosti analogije. Pa ni. Modri ljudje ne opustijo načela »nisem prepričan«.

Četudi mentalna jasnost lahko zavaja, je v enem primeru zanesljiva: jasnost, ki se pojavi, ko s pomočjo meditacije opustimo pet ovir. Tu jasnost ni značilnost objektov, ki nastanejo v zavesti, temveč podlage, na kateri se pojavijo. To je jasnost, ki omogoča, da prepoznamo mentalne objekte kot minljive pojave brez lastnika, ne pa kot jaz ali lastnino jaza. Ta jasnost je predpogoj za razvoj modrosti.

- adžan Džajasaro