Norveški gozd

 

Pred nekaj dnevi sem sedel v opatovem kutiju v gozdnem samostanu na jugu Norveške. Bil je jasen dan brez vetra. Skozi okensko steklo kutija se je zdel gozd popolnoma negiben in tiho sem sedel in opazoval spokojnost. Čez čas sem se zavedal komaj zaznavnega gibanja. Spoznal sem, da gre za list visoko na drevesu na moji desni. Trenutek kasneje je na levi zadrgetal drugi majhen list. S sproščeno pazljivostjo sem se s časom zavedal še drugih, zelo drobnih, skoraj nevidnih tresljajev. Čez nekaj časa je nežen vetrič zapihal skozi gozd in miriada listov je odgovorila.

 

Nekaj dni kasneje v Angliji mi je meditatorka rekla, da njen um z lahkoto doseže mirnost, a se je spraševala, kaj naj naredi potem. Rekel sem, da je um kot norveški gozd. Opazuj dalje.