Ob neki priliki je Buddha povedal, kako je Araka, učitelj iz daljne preteklosti, vzbujal občutek nuje v svojih učencih. »Araka je to naredil«, je rekel, »s pomočjo več vzpodbudnih prispodob:
 

Kot bo kapljica rose na konici trave hitro izginila ob sončnem vzhodu, ravno tako je človeško življenje kot kapljica rose.
 

Kot pada dež v debelih kapljah in mehurčki, ki nastajajo na vodi, naglo izginjajo, ravno tako je človeško življenje kot tak mehurček vode.
 

Kot bo črta, ki jo s palico narišemo na vodno gladino, hitro izginila, ravno tako je človeško življenje kot s palico narisana črta na vodni gladini.
 

Kot se gorski potoček, ki hitro teče in s sabo nosi veliko naplavine, ne bo ustavil niti za delček trenutka, ampak bo hitel vedno naprej in se vrtinčil, ravno tako je človeško življenje kot gorski potoček.
 

Kot lahko močan mož zbere pljunek sline na koncu svojega jezika in jo z lahkoto izpljune, ravno tako je človeško življenje kot pljunek sline.
 

Kot se bo kos mesa, če ga vržemo na železno ponev, ki jo cel dan segrevamo, hitro osmodil, ravno tako je človeško življenje kot ta kos mesa.
 

Kot krava, ki jo peljejo za zakol in jo vsak gib njenih okončin vodi bližje smrti, ravno tako je človeško življenje kot krava, obsojena na zakol.«
 

Ko je naštel vse Arakove prispodobe, je Buddha dodal osupljivo novico: »Toda v tistem času, menihi, je človeško življenje trajalo 60 000 let.«

 

-adžan Džajasaro

 

Da bi lahko opustili nečistosti, jih moramo videti, ne da bi si jih lastili ali bi se z njimi poistovetili. Nečistosti v našem umu razkrijemo na najboljši način tako, da se trudimo obdržati pozornost na koristna mentalna stanja, ki jim direktno nasprotujejo.

 

Nič ne razkrije naše odvisnosti od nesmiselne mentalne aktivnosti tako jasno kot trud ohraniti pozornost na dih.

 

Nič ne razkrije naše odvisnosti od telesa in njegovih užitkov tako jasno kot razmišljanje o neprivlačnih značilnostih telesa (asubha).

 

Nič ne razkrije naše odvisnosti od godrnjanja in užaljenosti in splošne negativnosti tako jasno kot mettā meditacija.

 

Nič ne razkrije naše samovšečnosti in malomarnosti tako jasno kot meditacija na smrt.

 

Zaslepljen um je nagnjen k temu, da nečistostim obrne hrbet ali jih poskuša opravičiti ali celo trdi, da so dobre stvari. Meditatorji si bolj kot tolažbe želijo resnice. Svoj um podvržejo urjenju, ki izpostavi nečistosti kot minljive, pogojene pojave, ki blatijo um. Brez obžalovanja te nečistosti spretno opustijo.

-adžan Džajasaro