Rad bi izkoristil to priliko, da izrazim iskreno in mnogo prekasno opravičilo nojem. Priznam, da sem v svojem življenju velikokrat poniževal njihovo inteligenco. S prezirom sem gledal na njihov način spopadanja z neposredno nevarnostjo, tako da zakopljejo glavo v pesek. »Smo ljudje«, sem oznanjal med dhamma govori, »nismo noji. Moramo se soočiti s svojimi problemi in jih ne smemo ignorirati, tako da zakopljemo svojo glavo v pesek.« Prijazno priznam, da se nisem niti enkrat vprašal, kako uspejo noji dihati, medtem ko so njihove glave zakopane v pesku.

Resnico mi je razkril internet. Odkril sem, da nobenega noja še nikoli niso videli zakopati glavo v pesek, ko je v nevarnosti. Še enkrat bom ponovil. Niti enkrat. Nikoli.

Mit – kajti to je mit – je domnevno osnovan na dejstvu, da noji ležejo svoja jajca v pesek in jih tu in tam s kljuni premaknejo drugam. Ali morda zato, ker počepnejo z glavo položeno na tla, ko jih sovražniki ujamejo in nimajo kam iti.

Ne bom šel po lažji poti in krivil moje starše ali učitelje, ker so me zavajali o tej zadevi. Moja edina skrb je le, koliko drugih delov mojega razumevanja sveta in drugih ljudi je osnovano na nepreverjenih predpostavkah.

- adžan Džajasaro