Bolj kot so naša čustva intenzivna, večja je razlika med časom, kot ga izkusimo, in časom, ki ga izmeri ura. Ko trpimo se lahko ena minuta zdi kot ura. Ko smo srečni, se lahko ura zdi kot minuta.

Veliko laičnih budistov si pridobiva zasluge, da bi dosegli ponovno rojstvo v nebeškem kraljestvu. Pravijo, da je življenjska doba bitij v nebeškem kraljestvu veliko milijonov let. Toda to je čas, ki ga meri ura. V izkušnji nebeškega bitja se to lahko zdi kot zelo kratek čas. Z dobrimi dejanji si prizadevati za ponovno rojstvo v nebeškem kraljestvu ni ravno napačno, je pa kratkovidno. Ko se naš čas v nebesih izteče, ostane pravo delo opuščanja omadeževanosti. Nebesa so le zelo prijeten počitniški kraj.

- adžan Džajasaro

Buddha je učil, da modri ljudje razumejo, kaj je bistveno v življenju in kaj ni bistveno. Pozornost posvetijo temu, kar je bistveno in za nebistveno porabijo tako malo časa, kot je le mogoče.

Po drugi strani nespametni ljudje napačno presodijo bistveno kot nebistveno in nebistveno kot bistveno. Na primer meditacijo omalovažujejo kot nebistveno in kot izgubo časa. Čas in denar imajo za nujna pri njihovi banalni gonji po uživanju.

Prvi korak na Buddhovi poti osvoboditve se ne začne s preskokom v veri. Začne se, ko začnemo spraševati iskrena vprašanja o življenju: »Kaj je bistveno?«, »Kaj ni bistveno?«

- adžan Džajasaro