Pomen besede dukkha kot ene od treh značilnosti eksistence je drugačen od pomena dukkhe kot plemenite resnice.

V treh značilnostih se dukkha nanaša na inherentno nestabilnost vseh minljivih, pogojenih pojavov.

V štirih plemenitih resnicah se dukkha nanaša na izkušnjo nerazsvetljenega uma. Ta um stalno reagira s slo in navezanostjo na notranji in zunanji svet, za katerega sta značilna minljivost in nestabilnost. Tu je dukkha občutek pomanjkanja, nepopolnosti, praznosti, nezadovoljivosti, ki jih ni mogoče ločiti od življenja, ki temelji na teh reakcijah.

Dukkha je v »tilakkhani« neprizadeta ob pojavu Buddhe. Vtkana je v samo tkanino eksistence. Po drugi strani pa je dukkha kot plemenita resnica lahko popolnoma odstranjena s pomočjo prakse Buddhovih učenj.

 

-adžan Džajasaro 

 

Pred več kot 2500 je Buddha, sedeč pod svetim figovcem v severovzhodni Indiji, spoznal resnično naravo vsega, kar obstaja, in kaj je potrebno, da dosežemo to spoznanje. Ko je povzel svoje razsvetljenje, je govoril o prepoznavi štirih plemenitih resnic (ali štirih resnic, ki oplemenitijo) in o dolžnostih, ki jih je potrebno opraviti za vsako posebej. Rekel je, da je vedel, da je postal Buddha, ker se je zavedal, da je vzorno opravil vsako od teh dolžnosti.

Obstaja dukkha. Potrebno jo je popolnoma razumeti.

Obstaja vzrok za dukkho. Potrebno ga je opustiti.

Obstaja prenehanje dukkhe. Potrebno jo je uresničiti.

Obstaja pot, ki vodi do prenehanja dukkhe. Potrebno ji je slediti.

Buddha nam ni dal seznama dogem, v katere je potrebno verjeti. Resnično postanemo budisti, ko se trudimo prakticirati celotno osem-členo pot, da bi popolnoma razumeli dukkho, opustili njen vzrok in uresničili njeno prenehanje.

 

-adžan Džajasaro