(MN 122) Mahāsuññata Sutta – Dolgo učenje o praznosti

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v deželi Sakyanov, v Nigrodhovem parku pri Kapilavatthu.

2. Ko je bilo jutro, se je Blaženi oblekel, vzel svojo skledo in zunanje oblačilo ter odšel v Kapilavatthu po miloščino. Ko je hodil po miloščino v Kapilavatthuju in se vrnil iz poti po miloščino, po svojem obroku hrane, je odšel da prebije dan pri Sakyanu Kāḷakhemaku. V bivališču Sakyana Kāḷakhemaka je bilo takrat pripravljenih mnogo ležišč za počitek. Ko je Blaženi to videl, je pomislil: “Pri bivališču Sakyana Kāḷakhemaka je pripravljeno mnogo ležišč za počitek. Ali tukaj živi mnogo menihov?”

Takrat je bil častiti Ᾱnanda skupaj z mnogimi zaposlen z izdelovanjem oblačil pri Ghāṭu, bivališču Sakyana. Ko je bil večer, je Blaženi prišel iz samote in odšel do Ghāṭā, bivališča Sakyana. Tam je sedel na pripravljen sedež in vprašal častitega Ᾱnando:

“Ᾱnanda, v Kāḷakhemaku, bivališču Sakyana, je veliko pripravljenih ležišč. Ali tam živi mnogo menihov?”

“Častiti gospod, v Kāḷakhemaku, bivališču Sakyana, je pripravljeno mnogo ležišč za počitek. Mnogo menihov živi tukaj. To je čas za izdelavo oblačil, častiti gospod.”

(TOVARIŠTVO)

3. “Ᾱnanda, menih ne žari navdušen v tovarištvu, se veseli tovarištva, se posveti radosti v tovarištvu; ni navdušen v družbi, vesel v družbi, radosten v družbi. Resnično, Ᾱnanda, ni mogoče, da bi menih, ki je navdušen v tovarištvu, se veseli tovarištva in se posveti radosti v tovarištvu, ki je navdušen z družbo, ima rad družbo in je z veseljem v družbi, sploh kdaj dobil z voljo, brez težav ali zadrege, blaženost odpovedi, blaženost samote, blaženost miru, blaženost prebujenja.[1] Toda, lahko se pričakuje, da ko menih živi sam, umaknjen iz družbe, doseže z voljo, brez težav ali zadrege, blaženost odpovedi, blaženost samote, blaženost miru, blaženost prebujenja.

4. Resnično, Ᾱnanda, ni mogoče, da bo menih, ki uživa v tovarištvu, ima rad tovarištvo in se posveti navdušenju v tovarištvo, ki uživa v družbi, ima rad družbo in je z veseljem v družbi, sploh kdaj vstopil in bival bodisi v osvoboditvi srca, ki je začasna in prijetna, bodisi v [osvoboditvi srca], ki je večna in neomajna.[2] Toda, lahko se pričakuje, da ko menih živi sam, umaknjen iz družbe, vstopi in biva v osvoboditvi srca, ki je začasna in prijetna ali v [osvoboditvi srca], ki je večna in neomajna.

(UMIRITEV SRCA)

5. Jaz ne vidim niti ene same oblike, Ᾱnanda, iz katere spremembe in prekrojitve ne bi nastala skrb, tožba, bolečina, gorje in obup v njem, ki si jo želi in uživa v njej.

6. Vendar, Ᾱnanda, obstaja to bivanje, ki ga je odkril Tathāgata: vstopiti in bivati v notranji praznosti tako, da ne daješ pozornosti vsem znakom. Če ga, medtem ko Tathāgata tako biva, obiščejo menihi ali nune, moški ali ženske laične privrženke, kralji ali kraljevi ministri ali drugi pripadniki sekt ali njihovi učenci, potem s srcem naklonjenim samoti, usmerjen in naklonjen k samoti, usmerjen v notranjost, navdušen v odpovedi in s popolnoma odpravljenimi stvarmi, ki so osnove za vplive, vedno govori na način, ki se tiče njihove odslovitve.

7. Torej, Ᾱnanda, če bi si menih želel: ‘Naj vstopim in bivam v praznosti notranje,’ naj umiri svoje srce notranje, ga utiša, pripelje do enosti in ga zbere. In kako naj umiri svoje srce notranje, ga utiša, pripelje do enosti in ga zbere?

8. Ᾱnanda, popolnoma odmaknjen od čutnosti, ločen od slabih stanj, menih vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti … drugi stopnji zbranosti … tretji stopnji zbranosti … četrti stopnji zbranosti, , brez prijetnosti ali neprijetnosti, s čisto mirnodušnostjo in pozornostjo. Tako menih umiri svoje srce notranje, ga utiša, pripelje do enosti in ga zbere.

9. Pozornost posveti praznosti notranje. Ko posveti pozornost praznosti notranje, njegovo srcem ne vstopi v praznost notranje ali pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Ko je to tako, razume: ‘Ko dajem pozornost praznosti notranje, moje srce ne vstopi v praznost notranje ali pridobi zaupanje, trdnost in odločnost.’ Na ta način se tega zaveda.

Pozornost posveti praznosti zunanje… Pozornost posveti praznosti notranje in zunanje … Pozornost posveti mirnodušnosti. Ko posveča pozornost mirnodušnosti, njegovo srce ne vstopi v mirnodušnost ali pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Ko je to tako, razume: ‘Medtem ko posvečam pozornost mirnodušnosti, moje srce ne vstopi v mirnodušnost ali pridobi zaupanje, trdnost in odločnost.’ Na ta način se tega zaveda.

10. Potem bi moral ta menih utrditi svoje srcem notranje, ga utišati, pripeljati v enost in ga zbrati na ta isti znak za zbranost kot prej. Potem posveti pozornost praznosti notranje. Ko posveča pozornost praznosti notranje, njegovo srce vstopi v praznost notranje in pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Ko je to tako, razume: ‘Ko posvečam pozornost praznosti notranje, moje srce vstopi v praznost notranje in pridobi zaupanje, trdnost in odločnost.’ Na ta način se tega zaveda.

Pozornost posveti praznosti zunanje … Pozornost posveti praznosti notranje in zunanje … Pozornost posveti mirnodušnosti. Ko posveča pozornost mirnodušnosti, njegovo srce vstopi v mirnodušnost in pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Ko je to tako, razume: ‘Ko posvečam pozornost mirnodušnosti, moje srce vstopi v mirnodušnost in pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Na ta način se tega zaveda.

(NAGNJENOST SRCA)

11. Ko menih biva tako, če se njegovo srce nagne k hoji, hodi z mislijo: ‘Medtem ko jaz tako hodim, me ne bodo napadala zla slaba stanja poželenja in nezadovoljstva.’ Na ta način ima popolno pozornost o tem. In ko menih biva tako, če se njegovo srce nagne k stanju, on stoji … Če se njegovo srce nagne k sedenju, on sede … Če se njegovo srce nagne k ležanju, leže, misleč: ‘Medtem ko jaz tako ležim, me ne bodo napadala zla slaba stanja.’ Na ta način se tega zaveda.

12. Ko menih tako biva, če se njegovo srce nagne h govorjenju, sklepa: ‘Takšen govor kot je ta, je primitiven, vulgaren, grob, podel, nekoristen in ne vodi do razočaranja, razstrastenja, prenehanja, miru, direktne vednosti, prebujenja in ugasnitve, to je, govor o kraljih, roparjih, ministrih, vojski, nevarnostih, bitkah, hrani, pijači, obleki, posteljah, ogrlicah, parfumih, sorodnikih, vozilih, vaseh, mestih, deželah, ženskah, junakih, ulicah, izvorih vode, mrtvih, banalnostih, o izvoru sveta, izvoru morja, pa če so stvari take ali niso take: takšnega govora ne bom govoril.’ Na ta način se tega zaveda.

On sklene: ‘Takšen govor, ki se ukvarja z izbrisom, ki podpira osvoboditev srca in vodi do popolnega razočaranja, razstrastenja, prenehanja, miru, direktne vednosti, prebujenja in ugasnitve, to je, govor o tem, da se hoče malo, o zadovoljenosti, samoti, vzvišenosti od družbe, povečanju energije, kreposti, zbranosti, modrosti, osvoboditvi, znanju in viziji o osvoboditvi: takšen govor bom govoril.’ Na ta način se tega zaveda.

13. Ko menih biva tako, če se njegovo srce nagne k mišljenju, sklepa: ‘Takšne misli kot so te, so primitivne, vulgarne, grobe, podle, nekoristne in ne vodijo do razočaranja, razstrastenja, prenehanje, miru, direktne vednosti, prebujenja in ugasnitve, to je, misli čutne želje, misli zlobe in misli o krutosti: takšnih misli ne bom mislil.’ Na ta način se tega zaveda.

On sklene: ‘Takšne misli kot so te, so plemenite in osvobajajoče in vodijo tega, ki vadi v skladu s tem, vse do popolnega uničenja neprijetnosti, to je, misli o odpovedi, misli o nezlobi in misli o nekrutosti: takšne misli bom mislil.’ Na ta način se tega zaveda.

14. Ᾱnanda, obstaja pet vezi čutnosti. Katerih pet? Snov prepoznana z očmi, po kateri se želi, se hrepeni, je prijetna in simpatična, povezana z željo po čutnosti in izziva poželenje. Zvoki prepoznani z ušesi … Vonjave prepoznane z nosom … Okusi prepoznani z jezikom … Tipnosti prepoznane s telesom, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetne in simpatične, povezane z željo po čutnosti in izzivajo poželenje. To je pet vezi čutnosti.

(PREGLEDOVANJE SRCA)

15. Menih bi moral neprestano pregledovati svoje lastno srce: ‘Ali katerikoli miselni dražljaj, ki se tiče teh petih vezi čutnosti, sploh nastane v meni ob katerikoli priložnosti?’ Če, ko pregleda svoje srce, menih razume: ‘Miselni dražljaj, ki se tiče teh petih vezi čutnosti, ob določenih priložnostih nastane v meni,’ tedaj razume: ‘Želja in poželenje po petih vezeh čutnosti nista opuščena v meni.’ Na ta način se tega zaveda. Toda če, ko pregleduje svoje srce, menih razume: ‘Nič mentalnih dražljajev, ki se tičejo teh petih vezi čutnosti v meni ob katerikoli priložnosti ne nastane,’ potem razume: ‘Želja in poželenje po petih vezeh čutnosti sta opuščena v meni.’ Na ta način se tega zaveda.

16. Ᾱnanda, obstaja pet agregatov [pod vplivom] predpostavk, glede na katere naj menih biva v premišljevanju o njihovem nastajanju in izginevanju: ‘Takšna je snov, takšno njeno nastajanje, takšna njena izginitev; takšen je občutek, takšen njegov nastanek, takšna njegova izginitev; takšna je zaznava, takšen njen nastanek, takšna njena izginitev; takšne so tvorbe, takšen njihov nastanek, takšna njihova izginitev; takšna je zavest, takšen njen nastanek, takšna njena izginitev.’

17. Ko biva v opazovanju pojavitve in izginitve v teh petih agregatih s predpostavko, je predstava ‘jaz sem’, ki temelji na teh petih agregatih s predpostavko, v njem opuščen. Ko je to tako, ta menih razume: ‘Domislek “jaz sem”, ki temelji na teh petih agregatih s predpostavko, je v meni opuščen.’ Na ta način se tega zaveda.

18. Ta stanja so popolnoma dobra, imajo dober izid; so plemenita, nadsvetna in nedosegljiva zlobnežu.

(UČITELJ IN UČENEC)

19. Kaj misliš, Ᾱnanda? Kaj dobrega učenec vidi, kaj naj bi iskal v družbi učitelja, tudi če se mu reče, naj gre stran od njega?”

“Častiti gospod, naše učenje je osnovano v Blaženem, ga vodi Blaženi, ima Blaženega za svoje zatočišče. Bilo bi dobro, če bi Blaženi razložil pomen teh besed. Ko ga bodo slišali od Blaženega, si ga bodo menihi zapomnili.”

20. “Ᾱnanda, učenec naj ne išče družbe učitelja zaradi govorov, verzov in razlag. Zakaj je tako? Dolgo časa, Ᾱnanda, si se učil učenja, se jih zapomnil, jih ustno recitiral, jih pregledal s srcem, in jih dojel s pogledom. Toda takšen govor, ki se ukvarja z odstranitvijo, ki daje prednost osvoboditvi in ki vodi do popolnega razočaranja, razstrastenja, prenehanja, miru, direktne vednosti, prebujenja in ugasnitve, to je, govor o tem, da se hoče malo, o zadovoljenosti, samoti, osamljenost od družbe, dvigu energije, kreposti, zbranosti, modrosti, osvoboditvi, znanju in viziji osvoboditve: zaradi takega govora bi moral učenec iskati družbo učitelja, tudi če se mu reče, naj gre stran od njega.

21. Ker je to tako, Ᾱnanda, lahko pride do pogube učitelja, lahko pride do pogube učenca in pogube tega, ki živi sveto življenje.

22. In kako lahko pride do pogube učitelja? Tako se neki učitelj napoti do osamljenega počivališča: v gozd, k vznožju drevesa, v gore, v gorske globeli, v gorske jame, na tla za kremiranje, v goščavo pragozda, na odprti prostor, otep slame. Ko živi tako odmaknjen, ga brahmani in gospodarji iz mest in dežele obiščejo in kot rezultat tega stopi na napačno pot, postane napolnjen z željami, podleže željam in se vrne k razkošju. Za tega učitelja se reče, da je pogubljen z učiteljevim pogubljenjem. Uničila so ga zla slaba stanja, ki onesnažijo, prinesejo obnovitev bitnosti, prinesejo težave, dozorijo v neprijetnost in vodijo do bodočega rojstva, staranja in smrti. Tako pride do pogube učitelja.

23. In kako lahko pride do pogube učenca? Učenec tega učitelja, ki oponaša samoto učitelja, se napoti do osamljenega počivališča: v gozd … otep slame. Ko živi tako odmaknjen, ga brahmani in gospodarji iz mest in dežele obiščejo, in kot rezultat tega stopi na napačno pot, postane napolnjen z željami, podleže željam in se vrne k razkošju. Za tega učenca se reče, da je pogubljen z učenčevim pogubljenjem. Uničila so ga zla slaba stanja, ki onesnažijo, prinesejo obnovitev bitnosti, prinesejo težave, dozorijo v neprijetnost in vodijo do bodočega rojstva, staranja in smrti. Tako pride do pogube učenca.

24. In kako pride do pogube tega, ki živi sveto življenje? Tathāgata se pojavi v svet, popoln in popolno prebujen, popoln v pravi vednosti in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov, neprimerljiv vodja posameznikov, ki jih je potrebno ukrotiti, učitelj božanstev in ljudi, prebujen, blažen. Napoti se do osamljenega počivališča: v gozd … otep slame. Ko živi tako odmaknjen, ga brahmani in gospodarji iz mesta in dežele obiščejo, vendar ne stopi na napačno pot in ne postane napolnjen z željami, ne podleže željam in se ne vrne k razkošju. Toda učenec tega učitelja, ko oponaša samoto svojega učitelja, se napoti do osamljenega počivališča: v gozd … otep slame. Ko živi tako odmaknjen, ga brahmani in gospodarji iz mesta in dežele obiščejo in kot rezultat tega stopi na napačno pot, postane napolnjen z željami, podleže željam in se vrne k razkošju. Za tega, ki živi sveto življenje je rečeno, da je pogubljen s pogubljenjem tega, ki živi sveto življenje. Uničila so ga zla slaba stanja, ki onesnažijo, prinesejo obnovitev bitnosti, prinesejo težave, dozorijo v neprijetnost in vodijo do bodočega rojstva, staranja in smrti. Tako pride do pogube tega, ki živi sveto življenje. In v tem, Ᾱnanda, ima poguba tega, ki živi sveto življenje, bolj boleč rezultat, bolj grenek rezultat, kot pa je učiteljeva poguba ali učenčeva poguba in vodi celo do prekletstva.

25. Torej, Ᾱnanda, do mene se obnašaj s prijaznostjo, ne s sovražnostjo. To bo vodilo do tvojega blagostanja in sreče za dolgo časa. In kako se učenci obnašajo do učitelja s sovražnostjo, ne s prijaznostjo? Ᾱnanda, iz milosti in iskanjem njihove dobrobiti, učitelj uči Dhammo učence iz milosti: ‘To je za vaše blagostanje, to je za vašo srečo.’ Njegovi učenci nočejo slišati ali pazljivo poslušati ali uporabiti svoje srce, da razumejo; zaidejo na kriva pota in se obrnejo stran od učiteljevega predpisa. Tako se učenci obnašajo do učitelja s sovražnostjo, ne s prijaznostjo.

26. In kako se učenci obnašajo do učitelja s prijaznostjo, ne s sovražnostjo? Ᾱnanda, iz milosti in v iskanju njihove dobrobiti, učitelj uči Dhammo učence iz milosti: ‘To je za vašo dobrobit, za vašo srečo.’ Njegovi učenci hočejo slišati in poslušati in uporabiti svoje srce, da razumejo; oni ne zaidejo na kriva pota in se ne obrnejo stran od učiteljevega predpisa. Tako se učenci obnašajo do učitelja s prijaznostjo, ne s sovražnostjo. Torej, Ᾱnanda, obnašaj se do mene s prijaznostjo, ne s sovražnostjo. To bo vodilo da tvojega blagostanja in sreče za dolgo časa.

27. Jaz ne bom ravnal s tabo kot lončar ravna s surovo, vlažno glino. Vedno znova te bom brzdal, govoril ti bom, Ᾱnanda. Vedno znova te bom opominjal, govoril ti bom, Ᾱnanda. Zdravo jedro bo prestalo [test].”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Častiti Ᾱnanda je bil zadovoljen in vesel besed Blaženega.

 

Opombe


[1] Glej MN 66:20.

[2] Prva je osvoboditev skozi stopnje zbranosti in nematerialne dosežke, druga je osvoboditev skozi nadsvetne poti in sadove. Glej tudi MN 29:6.

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / junij 2018, rev. marec 2021

 

(CC) SloTheravada, 2020

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Učenja gvardijana samostana