Adžan Hiriko - "Budistični menihi v Trebnjem" [intervju Glasilo občanov Trebnje]

št. 145 / Januar 2019

Za gozdni samostan na Goljeku sem izvedela od prijateljev in staršev predstojnika samostana. Na prvem skupnem obisku budističnih menihov nisem čutila nobene pričakovane zadrege in komunikacija med nami je presenetljivo hitro stekla. Prevzela me je skromnost njihovega bivanja ter odprtost in širina njihovega pogleda na svet. Od takrat sem šla že nekajkrat k njim na klepet in vedno sem kaj novega izvedela o Budovem učenju in življenjskih resnicah, ki so aktualne tudi za današnji čas. Njihova prisotnost v našem prostoru nam daje možnost, da se znebimo predsodkov in strahov pred neznanim, »drugačnim« svetom, ki nas ne ogroža, lahko pa nas bogati, če si to dovolimo.

Se lahko predstavite?

Smo budistični menihi in imamo manjši samostan v Goljeku. Če sem lahko bolj specifičen, spadamo v »gozdno tradicijo«. To ne pomeni le, da živimo bolj odmaknjeno, na primer v gozdovih, navdihuje nas namreč tudi originalni način meniškega življenja. Preživljamo se z miloščino, strogo sledimo Budovim meniškim pravilom izpred 2600 let. Posvečamo se študiju in predvsem meditaciji ter notranji kontemplaciji. Naš glavni namen ni toliko v tem, da bi kaj razglašali naokoli, ampak da najprej sami direktno spoznamo resnico o naravi, tako kot je.

 

Ljudje vas vidimo pred trgovinami v Trebnjem. Kaj tam delate?

Pobiramo miloščino... le hrano. Iskanje miloščine je nekaj, kar je prakticiral Buda in je to imel za »najnižjo obliko preživljanja«. V svetu je to skorajda sramotno dejanje. Na misel mi pridejo besede enega učenca sv. Frančiška, ki je rekel: »Res je, da smo revni, toda v revščino nismo bili prisiljeni, kot so to ostali reveži, saj v božjem usmiljenju, čigar voljo izpopolnjujemo, smo revni prostovoljno.« Enako je tudi pri nas: kljub temu, da imajo nekateri menihi visoko izobrazbo, med nami so tudi zdravniki, odvetniki, ki so živeli udobno življenje, so svoje bogastvo in udobje pustili za sabo. To pa zato, ker se zavedamo, da smo ljudje podvrženi različnim dejavnikom (staranju in smrti, žalosti, žalovanju, bolečini, nezadovoljstvu, depresiji in obupu), ki povzročajo notranji nemir. Želimo se izpostaviti »popolni ponižnosti« in prelomiti ta notranji ego, da bi dosegli notranji mir.

Torej, ko se človek postavi v najnižji družbeni položaj, potem ve, da nima ničesar več, kar bi lahko izgubil: niti slavo niti bogastvo. In prav ta ponižnost naredi srce neizmerno bogato. Res je, na zunaj je menih reven, a notranje se počuti bogatega! Enako velja za darovalce. Če ponovno omenim sv. Frančiška, ki pravi, »Kajti propadlo bo vse, kar bodo ljudje zapustili na svetu, samo za ljubezen in za miloščino, ki so jo dajali, bodo prejeli plačilo od Gospoda.« To so tiste prave zasluge, ki se jih ne da izgubiti.

 

V Sloveniji te tradicije ne poznamo.

Res je, v Sloveniji je to zelo neobičajno, toda v širši krščanski družbi to ni nekaj novega. Verjetno se kdo spomni Jezusova učenja, ki pravi, da če hočemo hoditi z njim, moramo za sabo pustiti družino, bogastvo, in naj ob tem ne razmišljamo, kaj bomo jedli in kaj oblekli. Enako je sv. Frančišek, ki je sam sledil evangelijem in strastno zagovarjal, da naj se bratje ne sramujejo iskanja miloščine, saj je na enak način živel tudi Jezus. Skratka, naš način življenja ne bi smel biti tako šokanten.

Mi nimamo namena spreminjati tradicije, ampak se ji pravzaprav hočemo približati. Tradicija je bog, je mati modrosti in dobrote, in je pomembna za harmonijo ljudi in družbeni red. Dobra tradicija spodbuja toleranco, sočutje, ljubezen, raziskovanje, filozofijo in duhovni razvoj. Na smemo pozabiti, da so bili prav največji svetniki tisti, ki so šli drzno proti toku družbe, a so še vedno bili del tradicije. Torej dinamika znotraj stabilnosti.

 

Kakšno miloščino sprejemate na ulici?

Samo hrano. Menihi se prehranjujemo le v dopoldanskem času. Navadno imamo le en obrok ob 11ih, nato ne zaužijemo več nobene hrane. Menihi nimamo denarja, da bi si lahko kaj kupili, niti nimamo kakšne skrivne porcije. Če slučajno menih ne bi dobil ničesar, potem ostane lačen – to pa se zgodi zelo redko. Če pa dobi preveč hrane, jo odnese v samostan za druge brate in goste samostana.

 

Ali sprejemate denar?

Ne. Ljudje radi ponudijo denar na cesti, a ga hvaležno zavrnemo. Prejemanje denarja je proti našim pravilom. Če se zgodil, da kdo na hitro vrže kovance v našo skledo – moramo tudi takrat odvrniti denar, če ne drugače, denar pustimo nekje zunaj, da ga kdo drug pobere. V skladu s tem pravilom menihi tudi ne prejemamo nobene plače, ne delamo za noben zaslužek in ne prejemamo socialne pomoči. Tako da ostanemo popolnoma odvisni od dobre volje drugih ljudi.

 

Kdo vam pomaga pri razvoju samostana?

Fundacija je uradno lastnik in skrbi za administrativna dela - za plačevanje položnic ter pomaga pri obnavljanju in razvoju samostana. Financira se z občasnimi prostovoljnimi prispevki ljudi, ki omogočajo, da samostan obstane. Ljudje nam tudi občasno prinesejo v samostan živila in potem eden od laičnih podpornikov pripravi za nas kosilo. Tudi če ne gremo iskat miloščine v Trebnje ali v kakšno drugo mesto, smo še vedno odvisni od darov.

 

Kaj pa uči vaša vera?

Za nas to ni neka »vera«, pri kateri bi se morali držati določene identitete in se postavljati proti vaši veri. To ni neka konkurenca med že osnovanimi ideologijami. Mi razvijamo prijateljski kontakt z vsemi. Nihče nima prav, če reče: »Le to je resnica in vse ostalo je napačno«! Mislim, da nas je varneje primerjati s kakšnimi staro-grškimi filozofi. Kajti Budovo učenje, tako kot starogrških filozofov temelji na raziskovanju narave in eksistence na nereligiozni način.

 

Ali lahko natančneje opišete vašo filozofijo?

Iskanje poti, ki vodi k osvoboditvi iz notranjega nemira z zavedanjem, da edino opuščanje navezovanj in čutnih poželenj pripelje k osvoboditvi. Pot ni lahka, ker gre za razumevanje narave doživljanja, seveda pa obstaja postopek kako se umirjamo. Velik poudarek je na vadbi meditacije, ki je podlaga za razvijanje kreposti, za radodarnost, da ne škodujemo živim bitjem, in da razvijamo razumevanje in modrost. Mi ne razglašamo dogme, ampak spodbudo, da lahko vsak direktno spozna našo eksistenco, naravo, bistvo.

Kako vas okoliški ljudje sprejemajo?

Zelo dobro! Sosedje so enostavno več kot čudoviti in okolica zelo prijazna. Od Kriške Rebri do Zaplaza se počutimo zelo domače. Ljudje nam pomagajo skorajda pri vsaki zadevi, ki jo ne znamo ali ne moremo opraviti. Naša hvaležnost je resnično brezmejna.

 

Kako pa na ulici?

Odvisno. So ljudje ki pridejo do nas z zelo toplim nasmeškom in povprašajo kaj potrebujemo. Ti ljudje, ki imajo veliko srce, veliko notranjo lepoto, nam ostanejo v spominu. Nekateri so malo zadržani in jih je morda malo sram ali pa jih je malo strah. A to je verjetno zato, ker ne vedo kdo smo. Mi jim prepustimo, da se sami soočijo s svojo miselnostjo. Kot je rekel Budov učenec: »Če hočejo dati, naj dajo. Če hočejo nabrati zasluge, naj jih nabirajo. Če hočejo narediti dobro, naj bodo dobri.« Mi ne prosjačimo, smo le tiho in pustimo ljudem, da naredijo prvi pristop, če si to želijo.

 

Kaj delate v samostanu?

Poleg študija in meditacije tudi učimo. Imamo redna predavanja v Ljubljani in v samostanu. Kdaj pa kdaj vodimo delavnice. Pišemo članke in knjige, prevajamo. Smo na voljo obiskovalcem, ki iščejo rešitev kakšnega osebnega problema ali dvomov, odgovarjamo na pisma. Starešine vodimo mlajše menihe, tudi dela z administracijo in okrog samostana je dovolj. Ob prostem času pa obiščem kakšnega soseda in vedno se najde čas za sprehod s psom. Dnevi so običajno prekratki.

 

Sprejemate obiske?

Seveda! Vrata samostana so vsem odprta. Na voljo smo vam za pogovor, za vsa vprašanja, ki vas zanimajo. Opažam, da je marsikomu nerodno priti. Naj vas opogumim. Če se mi lahko izpostavimo javnosti, ko iščemo miloščino, lahko tudi vi premagate »nelagodje« in pristopite do nas.

 

Častiti Hiriko, hvala za pogovor.

 

Z gvardijanom gozdnega samostana, častitim Hirikom, se je pogovarjala Stanka Zaletelj.