(Sn 1:4) Kasibhāradvāja sutta — Kasibhāradvādža

Tako sem slišal:

Nekoč je Blaženi živel med Magadhijem, v Dakkhināgiriju, v brahmanskem naselju Ekanālā. V času setve je brahmana Kasibhāradvādža pripravil petsto plugov. Zgodaj zjutraj se je Blaženi oblekel, vzel s sabo posodo in ogrinjalo in šel proti kraju, kjer je brahmana Kasibhāradvādža opravljal delo. Blaženi je stopil v kraj, kjer so darovali hrano in tam v daljavi brahman Kasibhāradvādža opazi, kako Blaženi stoji. Brahmin mu potem reče:

»Jaz, asket, orjem in sejem. In kar sem oral in sejal, to jem. Tudi ti, asket, bi moral orati in sejati in potem boš jedel, kar si oral in sejal.«

»Jaz tudi, brahmin, orjem in sejem. In kar sem oral in sejal, to jem.«

»Vendar ne vidimo jarma ali pluga od častitega Gotame; ne vidimo niti njegovega lemeža, ali vajeti, ali vola, a kljub temu častiti Gotama govori tako: »Jaz tudi, brahmin, orjem in sejem. In kar sem oral in sekal, to jem.««

Nato je s temi besedami brahmin Kasibhāradvādža nagovoril Blaženega:

1.
»Ti praviš, da si orač,
a ne vidimo tvojega oranja.
Sprašujemo te o tvojem oranju,
da bomo lahko razumeli to oranje.«

2.
»Vera je seme, skromnost je dež,
modrost je moj jarem in plug.
Ponižnost je ročaj pluga, um je vrv,
pozornost sta moj lemež in vajeti.

3.
»Jaz sem previden v telesu, previden v govoru,
zadržujem trebuh glede hrane.
Z resnico obračam zemljo,
nežnost je moje rahljanje.

4.
Vztrajnost je moje govedo,
ki drži breme od mene,
ki gre naprej, ne da se bi obrnil nazaj,
tam, kjer ni več žalovanja.

5.
To je tisto oranje, ki ga sem ga zaoral.
Sadež je to, kar ni smrtno,
in ko je človek zaoral to polje,
je osvobojen vseh muk.«

» Komu naj potem, častiti Gotama, dam to riževo kašo?«

»Jaz ne vidim, brahman, v svetu bogov, Mare in Brahme, med bitji, tudi asketi in brahmani, bogovi in ljudmi, da bi lahko to ponujeno riževo kašo pravilno prebavili, razen Tathāgata ali učenec Tathāgate. Zato, brahman, odvrzi to riževo kašo na kraj kjer je malo trave ali jo potopi v vodo, kjer ni živih bitij.«

Brahman Kasibhāradvādža je potem potopil to riževo kašo v vodo, kjer ni bilo živih bitij. Potem je ta kašča potopljena v vodi začela sikati in se peniti ter pariti in se kaditi. Tako kot lemež, ki je bil prej celi dan na vročini, če se ga vrže v vodo, začne sikati in se peniti ter pariti in se kaditi, prav tako je ta kašča potopljena v vodi začela sikati in se peniti ter pariti in se kaditi. Potem je brahman Kasibhāradvādža, prestrašen, z dlakami pokonci šel do Blaženega, se z glavo vrgel pred njegova stopala in mu rekel: »Čudovito, častiti Gotama! Čudovito, častiti Gotama! Častiti Gotama je napravil Dhammo jasno v mnogih pogledih, tako kot bi obrnil pokonci to, kar je bilo prevrnjeno, razkril to, kar je bilo skrito, pokazal pot temu, ki se je izgubil ali držal luč v temi, tako da je ta z dobrim vidom lahko videl oblike. Sedaj grem po zatočišče k častitemu Gotami, k Dhammi in k Sanghi. Naj vstopim v skupnost pred častitim Gotamo, naj dobim meniško posvetitev.« Brahmin Kasibhāradvādža je tako vstopil v skupnost in dobil meniško posvetitev pred Blaženim.

Potem, ko brahmin Kasibhāradvādža ni bil še dolgo v meniškem stasu, ko je bival sam, v osami, pazljiv, predan, odločen, se je v kratkem času sam naučil, spoznal in v tem pojavnem svetu dosegel ta neprekosljivi cilj svetega življenja, za kar so možje iz dobrih družin pravilno zapustili dom in šli v brezdomstvo. On je prišel do spoznanja: »Rojstvo je uničeno, sveto življenje je bilo živeto, to kar se je moralo storiti, je bilo storjeno, tu ni ničesar več v tem svetu.« Tako je častiti Bhāradvāja postal eden izmed Svetih.

 

Prevod: Bhikkhu Hiriko / avgust 2016

 

(C) SloTheravada, 2023