(Sn 4:3) Duṭṭhaṭṭhaka Sutta — Osemverzno učenje o nepoštenosti

 

1.
Razpravljajo tisti z nepoštenimi nameni,
razpravljajo tudi tisti z iskrenimi nameni.
A modrijan se ne vpleta v nobeno razpravo,
on je človek, ki ni v nič vezan.

2.
Le kako naj nekdo preseže svoje poglede,
ko pa ga želje zapeljejo in jim nato sledi
ter si popolnost ustvarja kakor mu godi?
Kakor razume, tako tudi razpravlja.

3.
Če kdorkoli, čeprav ni vprašan,
govori drugim o svoji lastni morali in navadah
ter sam govori o samem sebi,
temu mojstri pravijo, da je na slabi poti.

4.
Toda umirjen menih, ki je dosegel nibbāno,
se ne hvali o svoji morali: »Jaz sem tak«.
Za tistega, za katerega ne obstajajo posvetne časti —
temu mojstri pravijo, da je na plemeniti poti.

5.
Kogarkoli ideje, ki so oblikovane, pogojene
in postavljene v ospredje, niso brezhibne.
Za tistega, ki vidi v tem korist za sebe,
je njegov mir odvisen v nestabilnosti.

6.
Res ni lahko opustiti utrjenih pogledov,
ki so le teorije prisvojene med idejami.
Človek med temi utrjenimi pogledi
zavrača in sprejema le različne ideje.

7.
Za osvobojenega človeka na tem svetu
ni izoblikovanih pogledov na tak ali drugačen obstoj.
Osvobojen človek je opustil iluzijo in samozaverovanost —
saj le po čem bi se lahko ravnal, ko pa ni v nič zavezan?

8.
Brez dvoma, če je nekdo zavezan idejam, je zavezan tudi v razprave.
A če ni zavezan, o čem in kako naj bi razpravljal?
Za njega ni ničesar pridobljenega niti zavrženega;
celo tukaj se je že otresel vseh pogledov.

 

Prevod: Bhikkhu Hiriko / julij, 2014, popravljeno oktober 2014