(MN 107) Gaṇakamoggallāna Sutta - Gaṇaka Moggallānu

2. “Gospod Gotama, v tej palači Migārove matere se lahko vidi postopno prakso, postopno prakso in postopen napredek, to je, do zadnje stopnice na stopnišču. Tudi med temi brahmani se lahko vidi postopno prakso, postopno prakso in postopen napredek, to je, v študiju. Tudi med lokostrelci se lahko vidi postopno prakso … to je, v lokostrelstvu. In tudi med računovodji[1] kot smo mi, ki zaslužimo za naše življenje z računanjem, se lahko vidi postopno prakso … to je, v računanju. Ko dobimo pomočnika, mu najprej damo šteti: ena, prvič; dve, drugič; tri, tretjič; štiri, četrtič; pet, petič; šest, šestič; sedem, sedmič; osem, osmič; devet, devetič; deset, desetič; in mu damo šteti tudi do sto. Ali je prav tako možno, gospod Gotama, opisati postopno prakso, postopno prakso in postopni napredek v tej Dhammi in disciplini?”

3. “Možno je, brahman, opisati postopno prakso, postopno prakso in postopni napredek v tej Dhammi in disciplini. Brahman, ko pameten krotilec konj dobi dobrega čistokrvnega žrebca, ga najprej navadi nositi uzdo in ga potem šola naprej,[2] in ko Tathāgata dobi osebo, ki jo je potrebno ukrotiti, jo najprej disciplinira: ‘Daj, menih, bodi kreposten, zadržan z meniškim pravilnikom, bodi popoln v obnašanju in bivanju, in vidi strah v najmanjši napaki, vadi z izvajanjem predpisov prakse.’

4. Ko je, brahman, menih kreposten … in vidi strah v najmanjši napaki, vadi z izvajanjem predpisov prakse, potem ga Tathāgata vzgaja naprej: ‘Daj, menih, varuj vrata svojih čutnih sposobnosti. Pri gledanju objekta z očmi, se ne oprimi njegovih znakov in značilnosti. Če pustiš sposobnosti svojih oči nevarovane, lahko zla slaba stanja poželenja in nezadovoljstva pridejo vate, prakticiraj način njihovega zadržanja, vadi zadržanost sposobnosti oči. Pri poslušanju zvoka z ušesi … Pri vohanju vonja z nosom … Pri okušanju okusa z jezikom … Pri dotikanju nečesa s telesom … Pri zaznavanju pojava s srcem, se ne oprimi njegovih znakov in značilnosti. Če pustiš sposobnost srca nezavarovano, lahko zla slaba stanja pridejo vate, zato prakticiraj način njihovega zadržanja, varuj sposobnost srca, vadi zadržanost sposobnosti srca.’

5. Ko, brahman, menih varuje vrata svojih čutnih sposobnosti, ga Tathāgata vzgaja naprej: ‘Daj, menih, bodi zmeren v hrani. Ko pametno razmisliš, bi moral vzeti hrano niti zaradi zabave niti za opojnost niti zaradi fizične lepote in privlačnosti, ampak samo za vzdrževanje in nadaljevanje tega telesa, za končanje nelagodja in za podporo svetega življenja, upoštevajoč: “Tako bom končal s starimi občutki, ne da bi nastali novi občutki in bom zdrav in brez hibe in bom živel v udobju.”’

6. Ko je, brahman, menih zmeren v hrani, ga Tathāgata vzgaja naprej: ‘Daj, menih, bodi predan budnosti. Med dnevom, ko hodiš nazaj in naprej in sediš, čisti svoje srce ovirajočih stanj. V prvem delu noči, ko hodiš nazaj in naprej in sediš, čisti svoje srce ovirajočih stanj. V sredini noči lezi na desno stran v levji položaj z eno nogo, ki prekriva drugo, pozoren in popolnoma premišljen, z ničemer v svojem srcu, do časa za bujenje. Ko vstaneš, v tretjem delu noči, ko hodiš nazaj in naprej in sediš, čisti svoje srce ovirajočih stanj.’

7. Ko je, brahman, menih predan budnosti, ga Tathāgata vzgaja naprej: ‘Daj, menih, imej pozornosti in premišljenost. Deluj premišljeno, ko greš naprej in se vračaš; deluj premišljeno, ko gledaš naprej in gledaš stran; deluj premišljeno, ko upogibaš in iztegujem svoje ude; deluj premišljeno, ko nosiš svoje oblačila in nosiš svojo zunanje oblačilo in skledo; deluj premišljeno, ko ješ, piješ, požiraš hrano in jo okušaš; deluj premišljeno, ko odvajaš blato in vodo; deluj premišljeno, ko hodiš, stojiš, sediš, zaspiš, se zbudiš, govoriš in si tiho.’

8. Ko ima, brahman, menih pozornost in premišljenost, ga Tathāgata vzgaja naprej: ‘Daj, menih, zateci se v osamljen kraj: gozd, vznožje drevesa, planino, globel, v jamo na pobočju, na tla za kremiranje, v goščavo pragozda, na odprt prostor, na otep slame.’

9. Menih se zateče v osamljen kraj: gozd … otep slame. Po vrnitvi s poti, na kateri je zbral hrano, po kosilu, sede, prekriža noge, vzravna telo in se posveti pozornosti. Z opustitvijo pohlepa po svetu, biva s srcem opuščenim pohlepa, svoje srce očisti pohlepa po svetu. Z opustitvijo zlobe, biva s srcem opuščenim zlobe, sočuten za dobrobit vseh živih bitij, svoje srce očisti zlobe. Z opustitvijo otopelosti in zaspanosti, biva opuščen otopelosti in zaspanosti, zaznavajoč svetlobo, pozoren in jasno dojemajoč, svoje srce očisti otopelosti in zaspanosti. Z opustitvijo nemira in zaskrbljenosti, biva opuščen nemira, s srcem, ki je notranje umirjeno, svoje srce očisti nemira in zaskrbljenosti. Z opustitvijo dvoma, gre preko dvoma, ni zmeden glede koristnih stanj, svoje srce očisti dvoma.

10. Ko je tako opustil pet ovir, nepopolnosti srca, ki slabijo modrost, popolnoma odmaknjen od užitkov, ločen od slabih stanj, vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti, kjer so misli in razmišljanje, in je zadovoljstvo in prijetnost, ki sta rojena iz samote. Z umiritvijo misli in razmišljanja, menih vstopi in biva v drugi stopnji zbranosti, kjer je zadovoljstvo in prijetnost, ki sta rojena iz zbranosti, notranja samozavest in poenotenje srca, in kjer ni misli in razmišljanja. Ko izgine zadovoljstvo, menih vstopi in biva v tretji stopnji zbranosti, kjer je mirnodušen, pozoren in premišljen in še vedno doživlja prijetnost s telesom, o čemer plemeniti pravijo ‘On prijetno biva mirnodušen in pozoren.’ Z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti in končanjem prejšnjega veselja in žalosti, menih vstopi in biva v četrti stopnji zbranosti, brez prijetnosti ali neprijetnosti, s čisto mirnodušnostjo in pozornostjo.

11. To je moje navodilo, brahman, tem menihom, ki so v višjem šolanju, katerih srce še ni doseglo cilja, ki bivajo s prizadevanjem za najvišjo varnost pred vezanostjo. Toda te stvari se nanašajo na oboje, na prijetno bivanje tukaj in sedaj in na pozornost in premišljenost za menihe, ki so arahanti z uničenimi vplivi, ki so živeli sveto življenje, naredili kar je bilo potrebno, odložili breme, dosegli pravi cilj, uničili ovire bitnosti in so popolnoma osvobojeni skozi končno vednost.”

(DOSEGA UGASNITVE)

12. Ko je bilo to rečeno, je brahman Gaṇaka Moggallāna vprašal Blaženega: “Ko je svojim učencem gospod Gotame tako svetoval in jih poučil, ali vsi dosežejo ugasnitev, končni cilj, ali tega nekateri ne dosežejo?”

“Ko, brahman, so tako svetovani in poučeni, nekateri moji učenci dosežejo ugasnitev, najvišji cilj, in nekateri jo ne dosežejo.”

13. “Gospod Gotama, ker ugasnitev obstaja, in pot, ki vodi do ugasnitve obstaja in je gospod Gotama prisoten kot vodič, kaj je vzrok in razlog, ko svojim učencem gospod Gotama tako svetuje in jih pouči, zakaj nekateri od njih dosežejo ugasnitev, najvišji cilj, in jo nekateri ne dosežejo?”

14. “Kar se tiče tega, brahman, te bom v zameno vprašal. Odgovori, če hočeš. Kaj misliš, brahman? Ali poznaš cesto, ki vodi do Rādžagaha?”

“Da, gospod Gotama, poznam cesto, ki vodi do Rādžagaha.”

“Kaj misliš, brahman? Predpostavimo, da pride človek, ki hoče iti v Rādžagah, se ti približa in reče: ‘Častiti gospod, jaz hočem v Rādžagah. Pokaži mi pot do Rādžagaha.’ Potem mu rečeš: ‘Dobri človek, ta cesta vodi v Rādžagah. Sledi ji nekaj časa in boš videl neko vas, pojdi malo naprej in boš videl neko mesto, pojdi malo naprej in boš zagledal Rādžagah z njegovimi lepimi parki, nasadi, travniki in ribniki.’ Potem, ko si mu tako svetoval in ga poučil, bi ta izbral napačno cesto in bi šel na zahod. Prišel bi drugi človek, ki hoče v Rādžagah, in se ti približal in rekel: ‘Častiti gospod, jaz hočem v Rādžagah.’ Potem mu rečeš: ‘Dobri človek, ta cesta vodi v Rādžagah. Sledi ji nekaj časa … in boš zagledal Rādžagah z njegovimi lepimi parki, nasadi, travniki in ribniki.’ Potem, ko si mu tako svetoval in ga poučil, bi on prispel varno v Rādžagah. Sedaj, brahman, ker obstaja Rādžagah in obstaja pot, ki vodi do Rādžagaha in si ti prisoten kot vodič, kaj je vzrok in razlog, zakaj ko človeku tako svetuješ in ga poučiš, en človek izbere napačno pot in gre na zahod in en dospe varno v Rādžagah?”

“Kaj lahko jaz napravim glede tega, gospod Gotama? Jaz sem ta, ki pokaže pot.”

“Tako tudi, brahman, ugasnitev obstaja, in pot, ki vodi do ugasnitve obstaja, in jaz sem prisoten kot vodič. Vendar, ko sem svojim učencem tako svetoval in jih poučil, nekateri od njih dosežejo ugasnitev, najvišji cilj, in nekateri ga ne dosežejo. Kaj lahko napravim glede tega, brahman? Tathāgata je ta, ki pokaže pot.”

(PREPRIČANJE)

15. Ko je bilo to rečeno, je brahman Gaṇaka Moggallāna rekel Blaženemu:[3] “Obstajajo ljudje, ki so brez prepričanja in so šli naprej od doma v brezdomstvo ne zaradi prepričanja, ampak ker iščejo preživetje, ki so goljufivi, lažnivi, izdajalski, ošabni, votli, osebnostno plitvi, robatega jezika, nemoralnega izražanja, z nevarovanimi čutnimi sposobnostmi, nezmerni v jedi, niso predan budnosti, se ne zanimajo za asketstvo, niso spoštljivi do prakse, so potratni, nemarni, vodijo v nazadovanje, so brezbrižni do samote, leni, niso odločni, so nepozorni, in niso popolno premišljeni, so nezbrani, z blodečim srcem, brez modrosti, blebetavi. Gospod Gotama ne biva skupaj s temi.

Toda, obstajajo pripadniki naroda, ki so šli naprej od doma v brezdomstvo zaradi prepričanja, ki niso goljufivi, lažnivi, izdajalski, ošabni, votli, osebnostno plitvi, robatega jezika in nemoralnega izražanja, ki varujejo svoje čutne sposobnosti, so zmerni v jedi, predani budnosti, se zanimajo za asketstvo, zelo spoštujejo prakso, niso potratni ali nemarni, ki se želijo izogniti nazadovanju, so voditelji v samoto, odločni, neomajni, osnovani v pozornosti, se popolnoma premišljeni, so zbrani, s poenotenim srcem, imajo modrost, niso blebetavi. Gospod Gotama biva skupaj s temi.

16. Kot je korenina črne perunike ocenjena kot najboljša osnova za parfum in rdeča sandalovina ocenjena kot najboljša osnova od lesnih parfumov in jasmin ocenjen kot najboljša osnova od cvetličnih parfumov, je tako tudi nasvet gospoda Gotame najvišji med sedanjimi učenji.

17. Veličastno, gospod Gotama! Veličastno, gospod Gotama! Gospod Gotama je napravil Dhammo jasno v mnogih pogledih, tako kot bi obrnil pokonci to, kar je bilo prevrnjeno, razkril to, kar je bilo skrito, pokazal pot temu, ki se je izgubil ali držal svetilko v temi, da je tisti z dobrim vidom lahko videl oblike. Sedaj grem po zatočišče h gospodu Gotami, k Dhammi in k meniški Sanghi. Naj se me gospod Gotama zapomni kot laičnega privrženca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.”

---