(MN 101) Devadaha Sutta – Pri Devadahi

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v deželi Sakyanov, pri sakyanskem mestu Devadaha. Tam je Blaženi nagovoril menihe: “Menihi.” - “Častiti gospod,” so odgovorili. Blaženi je rekel:

(KRITIKA NAUKA DŽAINISTOV)

2. “Menihi, so nekateri asketi in brahmani, ki imajo takšno nauk in pogled: ‘Karkoli ta posameznik čuti, če je to prijetno ali neprijetno ali niti neprijetno niti prijetno, vse to je povzročeno s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti[1]. Tako z uničenjem preteklih dejanj z asketizmom in brez novih dejanj, ne bo nobene posledice v prihodnosti. Če ni posledice v prihodnosti, je uničeno dejanje. Z uničenjem dejanja je uničena neprijetnost. Z uničenjem neprijetnosti je uničen občutek. Z uničenjem občutka bo vsa neprijetnost porabljena.’ Tako govorijo džainisti, menihi.

3. Šel bom do džainistov, ki tako govorijo in jim rekel: ‘Prijatelji džainisti, ali je res, da imate takšno učenje in pogled: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vsa neprijetnost porabljena”?’ Ko so tako vprašani, če džainisti to priznajo in rečejo ‘Da,’ jim odgovorim:

4. ‘Toda, prijatelji, ali veste, da ste obstajali v preteklosti, in da ni bilo tako, da niste obstajali?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, prijatelji, ali veste, da ste naredili zla dejanja v preteklosti in se jih niste vzdržali?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, prijatelji, ali veste, da je bilo toliko neprijetnosti že porabljene ali da se toliko neprijetnosti še vedno mora porabiti ali ko se toliko neprijetnosti porabi, bo vsa neprijetnost porabljena?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, prijatelji, ali veste, kaj je opustitev slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj?’ - ‘Ne, prijatelj.’

5. ‘Tako, prijatelji, kaže, da ne veste, da ste obstajali v preteklosti in ni tako, da niste obstajali; ali, da ste izvajali zla dejanja v preteklosti in se jih niste vzdržali; ali, da ste naredili takšna in takšna zla dejanja; ali, da je bilo toliko neprijetnosti že porabljene ali da se toliko neprijetnosti še vedno mora porabiti ali da ko se toliko neprijetnosti porabi, bo vsa neprijetnost porabljena; ali, kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj. Ker je tako, ni primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti, tako prijetnost ali neprijetnost ali niti neprijetnost niti prijetnost, za vse je vzrok to, kar je bilo storjeno v preteklosti. Tako z uničenjem preteklih dejanj z asketizmom in brez izvajanja dejanj v sedanjosti, ne bo posledic v prihodnosti. Brez posledic v prihodnosti … bo vsa neprijetnost porabljena.”

6. Če, prijatelji džainisti, ste vedeli, da ste obstajali v preteklosti in da ni tako, da niste obstajali; ali, da ste izvajali zla dejanja v preteklosti in se jih niste vzdržali; ali, da ste naredili takšna in takšna zla dejanja; ali, da je bilo toliko neprijetnosti že porabljene ali da se toliko neprijetnosti še vedno mora porabiti ali da ko se toliko neprijetnosti porabi, bo vsa neprijetnost porabljena; ali, kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj. Ker je tako, bi bilo primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vsa neprijetnost porabljena.”

7. Prijatelji džainisti, predpostavite, da je bil ranjen človek s puščico, ki je bila debelo namazana s strupom in je zaradi tega čutil boleče, ostre, prebadajoče občutke. Potem bi njegovi prijatelji in tovariši, bližnji in daljni sorodniki pripeljali zdravnika. Zdravnik bi zarezal okoli odprte rane z nožem, s sondo poiskal puščico, izpulil puščico in nanesel zdravilno jedkalo na odprto rano in pri vsakem koraku bi človek čutil boleče, ostre, prebadajoče občutke. Nato kasneje, ko je bila rana pozdravljena in pokrita s kožo, bi se človek počutil dobro in bil vesel, neodvisen, svoj gospodar, sposoben, da gre kamor hoče. Morda bi mislil: “Prej sem bil preboden s puščico, debelo namazano s strupom in zaradi tega sem čutil boleče, ostre, prebadajoče občutke. Potem so moji prijatelji in tovariši, bližnji in daljni sorodniki pripeljali zdravnika. Zdravnik je zarezal okoli odprte rane z nožem, s sondo poiskal puščico, izpulil puščico in nanesel zdravilno jedkalo na odprto rano in pri vsakem koraku sem čutil boleče, ostre, prebadajoče občutke. Toda zdaj, ko je rana pozdravljena in pokrita s kožo, se počutim dobro in sem vesel, neodvisen, svoj gospodar, sposoben, da grem kamorkoli hočem.”

8. Tako tudi, prijatelji džainisti, če veste, da ste obstajali v preteklosti in da ni tako, da niste obstajali … ali kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj. Ker je tako, bi bilo primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vsa neprijetnost porabljena.”

9. Toda, ker prijatelji džainisti, ne veste ali ste obstajali v preteklosti in ni tako, da niste obstajali … ali kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj. Ker je tako, bi bilo primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vsa neprijetnost porabljena.”’

10. Ko je bilo to rečeno, so mi džainisti povedali: ‘Prijatelj, džainist Nātaputta je vseveden in vse vidi in trdi, da ima popolno vednost in vizijo: “Če jaz hodim ali stojim ali spim ali sem buden, sta vednost in vizija neprestano in nemoteno prisotna v meni.” On pravi: “Džainisti, v preteklosti ste naredili zla dela. Porabite jih z izvajanjem strogega asketizma. In ko ste tukaj in zdaj zadržani s telesom, govorom in umom, to ne povzroča zlih dejanj za prihodnost. Tako z uničenjem svojih preteklih dejanj z asketizmom in brez izvajanja novih dejanj, ne bo posledic v prihodnosti. Brez posledic v prihodnosti … bo vsa neprijetnost porabljena.” Mi to odobravamo in sprejemamo in zato smo zadovoljeni.’

(PET STVARI)

11. Ko je bilo to rečeno, sem rekel džainistom:[2] ‘Obstaja pet stvari, prijatelji džainisti, ki se lahko izkažejo v dveh različnih načinih tukaj in zdaj. Katerih pet? To so: prepričanje, preferenca, ustno izročilo, razumsko razglabljanje in premišljeno sprejemanje pogledov. Teh pet stvari se lahko izkaže v dveh različnih načinih tukaj in zdaj. Kakšno vrsto prepričanja imajo častiti džainisti v učitelja, ki govori o preteklosti? Kakšno vrsto preference, kakšno vrsto ustnega izročila, kakšno vrsto razumskega razglabljanja, kakšno vrsto premišljenega sprejemanja pogledov?’ Govorjeno tako, menihi, nisem videl nobene legitimne obrambe njihovega položaja s strani džainistov.

(BOLEČINA ZARADI DEJANJ V SEDANJOSTI)

12. Spet, menihi, sem rekel džainistom: ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ko obstaja intenziven napor, intenzivno prizadevanje, ali čutite boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora? Vendar, ko ni intenzivnega napora, ni intenzivnega prizadevanja, ali potem ne čutite nobenih bolečih, ostrih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora?’ - ‘Ko obstaja intenziven napor, prijatelj Gotama, intenzivno prizadevanje, potem čutimo boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora. Vendar, ko ne obstaja nobenega intenzivnega napora, nobenega intenzivnega prizadevanja, potem ne čutimo nobenih bolečih, ostrih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora.’

13. ‘Tako izgleda, prijatelji džainisti, da ko obstaja intenziven napor … čutite boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora. Vendar, ko ne obstaja intenzivnega napora … ne čutite nobenih bolečih, ostrih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora. Ker je to tako, ni primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti, bodisi prijetnosti ali neprijetnost ali niti neprijetnost niti prijetnost, vse to je povzročeno s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti. Tako z uničenjem preteklih dejanj z asketizmom in brez povzročanja novih dejanj, ne bo nobene posledice v prihodnosti. Brez posledic v prihodnosti … bo vsa neprijetnost porabljena.”

(NI ZA VSE VZROK PRETEKLO DEJANJE)

14. ‘Če, prijatelji džainisti, je obstajal intenziven napor, intenzivno prizadevanje, potem so bili boleči, ostri, prebadajoči občutki zaradi intenzivnega napora prisotni, in ko ni bilo intenzivnega napora, ni bilo intenzivnega prizadevanja, potem so bili boleči, ostri, prebadajoči občutki zaradi intenzivnega napora še vedno prisotni. Ker je tako, bi bilo primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vsa neprijetnost porabljena.”

15. ‘Vendar, prijatelji džainisti, ko obstaja intenziven napor, intenzivno prizadevanje, potem čutite boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora, ampak ko ni intenzivnega napora, ko ni intenzivnega prizadevanja, potem ne čutite bolečih, ostrih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora. Vi zato čutite samo boleče, ostre, prebadajoče občutke, ki ste si jih sami naprtili, in skozi nevednost, neznanje in zablodo, po pomoti trdite: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vsa neprijetnost porabljena.’” Govorjeno tako, menihi, jaz nisem videl nobene legitimne obrambe s strani džainistov.

(NAPAČNI POGLEDI GLEDE DEJANJA)

16. Spet, menihi, sem rekel džainistom: ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi tukaj in zdaj, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se bo izkusilo v prihodnosti?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, ali je mogoče, da se dejanje, ki se bo izkusilo v prihodnosti, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi tukaj in zdaj?’ -‘Ne, prijatelj.’

17. ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi kot prijetno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot neprijetno?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi kot neprijetno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot prijetno?’ -‘Ne, prijatelj.’

18. ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi ko je dozorelo, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi ko ni dozorelo?^’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi ko ni dozorelo, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi ko je dozorelo?’ - ‘Ne, prijatelj.’

19. ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi kot veliko, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot majhno?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi kot majhno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot veliko?’ -‘Ne, prijatelj.’

20. ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se bo izkusilo kot doživeto, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se ne bo izkusilo kot doživeto?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, ali je mogoče, da se dejanje, ki se ne bo izkusilo kot doživeto, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se bo izkusilo kot doživeto?’ - ‘Ne, prijatelj.’

21. ‘Tako izgleda, prijatelji džainisti, da je nemogoče, da se dejanje, ki se izkusi tukaj in zdaj, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi v prihodnosti, in je nemogoče, da se dejanje, ki se bo izkusilo v prihodnosti, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi tukaj in zdaj. Nemogoče je, da se dejanje, ki se izkusi kot prijetno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot neprijetno, in nemogoče je, da se dejanje, ki se izkusi kot neprijetno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot prijetno. Nemogoče je, da se dejanje, ki se izkusi ko je dozorelo, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi ko ni dozorelo, in nemogoče je, da se dejanje, ki se izkusi ko ni dozorelo, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi ko je dozorelo. Nemogoče je, da se dejanje, ki se izkusi kot veliko, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot majhno in nemogoče je, da se dejanje, ki se izkusi kot majhno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot veliko. Nemogoče je, da se dejanje, ki se izkusi kot doživeto, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot nedoživeto, in nemogoče je, da se dejanje, ki se izkusi kot nedoživeto, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot doživeto. Ker je tako, je napor častitih džainistov brezploden, je njihovo prizadevanje brezplodno.’

(DESET UPRAVIČENIH SKLEPANJ)

22. Tako govorijo džainisti, menihi. In ker džainisti govorijo tako, obstaja deset upravičenih sklepanj iz njihovih trditev, ki določajo osnovo, da se jih kritizira:

(1) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem so džainisti gotovo morali delati slaba dejanja v preteklosti, ker zdaj čutijo tako boleče, ostre, prebadajoče občutke.

(2) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena s stvariteljskim dejanjem najvišjega božanstva, potem je džainiste gotovo ustvarilo zlo najvišje božanstvo, ker zdaj čutijo tako boleče, ostre, prebadajoče občutke.

(3) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena z okoliščinami in naravo, potem džainisti gotovo nimajo sreče, ker zdaj čutijo tako boleče, ostre, prebadajoče občutke.

(4) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena s kategorijo [med šestimi kategorijami rojstev], potem morajo džainisti gotovo pripadati slabi kategoriji, ker zdaj čutijo tako boleče, ostre, prebadajoče občutke.

(5) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena z naporom tukaj in zdaj, potem se džainisti gotovo morajo močno truditi tukaj in zdaj, ker zdaj čutijo tako boleče, ostre, prebadajoče občutke.

(6) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem je džainiste potrebno grajati. Če ni tako, potem je džainiste še zmeraj potrebno grajati.

(7) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena s stvariteljskim dejanjem najvišjega božanstva, potem je džainiste potrebno grajati. Če ni tako, potem je džainiste še zmeraj potrebno grajati.

(8) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena slučajno, potem je džainiste potrebno grajati. Če ni tako, potem jih je še zmeraj potrebno grajati.

(9) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena z družbenim stanom, potem je džainiste potrebno grajati. Če ni tako, potem jih je še zmeraj potrebno grajati.

(10) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena z naporom tukaj in zdaj, potem je džainiste potrebno grajati. Če ni tako, potem jih je še zmeraj potrebno grajati.

Tako govorijo džainisti, menihi. In ker džainisti govorijo tako, teh deset upravičenih sklepanj iz njihovih trditev določajo osnove, da se jih kritizira. Tako je njihov napor brezploden, je njihovo prizadevanje brezplodno.

(PLODOVIT NAPOR)

23. In kako je napor plodovit, menihi, kako je prizadevanje plodovito? Tako, menihi, menih ni preplavljen z neprijetnostjo in sebe ni preplavil z neprijetnostjo. Ni opustil prijetnosti, ki je v skladu z Dhammo, vendar ni zaslepljen s to prijetnostjo. Tako ve: ‘Ko se trudim z odločnostjo, ta posamezen vir neprijetnosti v meni izgine zaradi tega odločnega prizadevanja. Ko gledam nanj z mirnodušnostjo, ta posamezen vir neprijetnosti v meni izgine, ko razvijem mirnodušnost.’ Prizadeva si z odločenostjo glede na ta posamezen vir neprijetnosti, ki izgine v njem zaradi tega odločnega prizadevanja. Razvije mirnodušnost glede na ta posamezen vir neprijetnosti, ki izgine v njem, ko razvija mirnodušnost. Ko se trudi z odločnostjo, določen vir neprijetnosti izgine v njem zaradi tega odločnega prizadevanja. Tako je neprijetnost v njem porabljena. Ko ga gleda z mirnodušnostjo, določen vir neprijetnosti izgine v njem, ko razvije mirnodušnost. Tako je ta neprijetnost v njem porabljena.

(PRIJETEN NAPREDEK)

24. Predpostavimo, menihi, da moški ljubi žensko s svojim srcem, vezanim na njo z intenzivno željo in strastjo. On lahko vidi to žensko, da stoji z drugim moškim, klepeta, se šali in se smeje. Kaj mislite, menihi? Ali se bodo pojavili žalost, tožba, bolečina, nezadovoljstvo in stiska v tem moškem, ko vidi žensko stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in smeji?”

“Da, častiti gospod. Zakaj je tako? Ker ta moški ljubi to žensko s svojim srcem, vezanim na njo z intenzivno željo in strastjo. Zato se v njem pojavijo žalost, tožba, bolečina, nezadovoljstvo in stiska, ko jo vidi stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in se smeje.”

25. “Potem, menihi, moški lahko pomisli: ‘Jaz ljubim to žensko s svojim srcem, vezanim na njo z intenzivno željo in strastjo. Tako se v meni pojavijo žalost, tožba, bolečina, nezadovoljstvo in stiska, ko jo vidim stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in se smeje. Kaj če bi opustil svojo željo in strast do te ženske?’ In on bi opustil svojo željo in strast do te ženske. Ob kasnejši priložnosti morda vidi to žensko stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in se smeje. Kaj mislite, menihi? Se bodo žalost, tožba, bolečina, nezadovoljstvo in stiska pojavili v tem moškem, ko vidi to žensko, ki stoji z drugim moškim … ?”

“Ne, častiti gospod. Zakaj je tako? Ker ta moški nič več ne ljubi te ženske. Zaradi tega se žalost, tožba, bolečina, nezadovoljstvo in stiska ne pojavijo v njem, ko vidi to žensko, ki stoji z drugim moškim … ”

26. “Menihi, ko menih ni preplavljen z neprijetnostjo in ne preplavi sebe z neprijetnostjo … (kot v §23 zgoraj) … tako je ta neprijetnost v njem porabljena. Tako, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

(NEPRIJETEN NAPREDEK)

27. Spet, menihi, menih razmisli: ‘Ko živim v skladu s svojim užitkom, se slaba stanja v meni povečajo in dobra stanja zmanjšajo. Toda, ko se naprezam v tem, kar je neprijetno, se slaba stanja v meni zmanjšajo in dobra stanja povečajo. Kaj če se naprezam v tem, kar je neprijetno?’ In on se napreza v tem, kar je neprijetno. Ko to stori, se slaba stanja v njem zmanjšajo in dobra stanja povečajo. Kasneje se ne napreza v tem, kar je neprijetno. Zakaj je tako? Namen, zaradi katerega se je ta menih naprezal v tem, kar je neprijetno, je bil dosežen. Zaradi tega se kasneje ne napreza v tem, kar je neprijetno.

28. Zamislimo si, menihi, kovača, ki segreva ost puščice med dvema plamenoma, da jo izravna. Ko je ost puščice ogreta med dvema plamenoma in je bila zravnana, je kasneje ne bo več segreval in koval in jo ravnal. Zakaj je tako? Namen zaradi katerega je kovač segreval in koval ost puščice je bil dosežen. Zaradi tega jo kasneje ni več potrebno segrevati in kovati in jo ravnati.

29. Tako tudi, menih razmisli … (kot v §27 zgoraj) … zaradi tega se kasneje ne napreza v tem, kar je neprijetno. Menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

(ŽIVETI Z DHAMMO)

30. Spet, menihi, Tathāgata se pojavi v svet, popoln, popolno prebujen, popoln v pravi vednosti in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov, neprimerljiv vodja posameznikov, ki jih je potrebno ukrotiti, učitelj božanstev in ljudi, prebujen, blažen. On razodeva ta svet z njegovimi božanstvi, njegovimi Mārami in njegovimi Brahmāmi, to generacijo z njenimi asketi in brahmani, njenimi princi in ljudmi, kar je sam uresničil z direktno vednostjo. Uči Dhammo, ki je dobra v začetku, dobra v sredini in dobra na koncu, s pravilnim pomenom in izražanjem in razodeva sveto življenje, ki je popolnoma dovršeno in prečiščeno.

31. Gospodar ali gospodarjev sin ali nekdo, ki je rojen v nekem drugem narodu, sliši to Dhammo. Pri poslušanju Dhamme pridobi zaupanje v Tathāgato. Ko ima to zaupanje, razmišlja tako: ‘Posvetno življenje je prenapolnjeno in prašno, meniško življenje je široko odprto. Ko živiš doma, ni enostavno živeti duhovno življenje povsem popolno in čisto kot zloščena školjka. Kaj če si obrijem svoje lase in brado, oblečem rumena oblačila in grem naprej od doma v brezdomstvo. Kasneje si ob priložnosti, z opustitvijo majhnega ali velikega bogastva, opustitvijo majhnega ali velikega kroga sorodnikov, obrije svoje lase in brado, obleče rumena oblačila in gre naprej iz življenja gospodarja v brezdomstvo.

32. Ko tako odide naprej od doma v brezdomstvo in se usposablja za meniha in za ta način življenja, opusti ubijanje živih bitij, se vzdrži ubijanja živih bitij. Z odloženo palico in orožjem, zavestno, usmiljeno, biva sočuten do vseh živih bitij. Opusti jemanje tega kar mu ni dano, se vzdrži jemanja tega kar mu ni dano. Jemlje le tisto, kar mu je dano, pričakuje le tisto, kar mu je dano in brez kraje biva v čistosti. Z opustitvijo necelibatnega življenja se drži celibata, živi ločeno, se vzdrži posvetne prakse spolnega odnosa.

Z opustitvijo lažnivega govora, se vzdrži laganja. Govori resnico, je vreden zaupanja in zanesljiv, ta, ki ni goljuf tega sveta. Z opustitvijo zlonamernega govora, se vzdrži zlonamernega govora. Drugje ne ponovi tega, kar je slišal tukaj, z namenom, da loči [te ljudi] od teh, niti ne ponovi tem ljudem tega, kar je slišal drugje, z namenom, da loči [te ljudi] od tistih. Tako je tisti, ki združi te, ki so razdeljeni, je spodbujevalec prijateljstva, ki uživa v slogi, se radosti v slogi, se veseli v slogi, je govorec besed, ki spodbujajo slogo. Z opustitvijo osornega govora se vzdrži osornega govora. Govori take besede, ki so nežne, prijetne za uho in ljubeznive, ki gredo do srca, so vljudne, jih mnogi želijo in so mnogim prijetne. Z opustitvijo praznega govorjenja se vzdrži praznega klepeta. Govori ob pravem času, govori kar je dejstvo, govori o tem kar je dobro, govori o Dhammi in disciplini. Ob pravem času govori takšne besede, ki si jih je vredno zapomniti, razumne, zmerne in koristne.

Vzdrži se uničevanja semen in rastlin. Poje samo en obrok na dan, vzdrži se prehranjevanja ponoči in izven pravilnega časa[1]. Vzdrži se plesa, petja, glasbe in neprimernih predstav. Vzdrži se nošenja okrasnih vencev, odišavljenja z vonjavami in olepševanja sebe z mažami. Vzdrži se visokih in velikih ležišč. Vzdrži se sprejemanja zlata in denarja. Vzdrži se sprejemanja surovega žita. Vzdrži se sprejemanja surovega mesa. Vzdrži se sprejemanja žensk in deklet. Vzdrži se sprejemanja moških in ženskih sužnjev. Vzdrži se sprejemanja koz in ovc. Vzdrži se sprejemanja kokoši in prašičev. Vzdrži se sprejemanja slonov, govedi, konjev in kobil. Vzdrži se sprejemanja polj in posesti. Vzdrži se hoje po opravkih in prenašanja sporočil. Vzdrži se kupovanja in prodajanja. Vzdrži se uporabe lažnih uteži, lažnih metrov, lažnih kovin in lažnih meril. Vzdrži se sprejemanja podkupnin, zavajanja, goljufanja in prevar. Vzdrži se zadajanja ran, ubijanja, ugrabljanja, razbojništva, ropanja in nasilja.

33. Zadovoljen je z oblačili, da zaščiti svoje telo in s podarjeno hrano, da zadovolji svoj želodec, in kamorkoli gre, sam odloči, da vzame s sabo le to. Kot ptica, ki kamorkoli gre, leti s svojimi krili kot svojim edinim bremenom, tako tudi menih postane zadovoljen z obleko, da z njo zaščiti svoje telo in s podarjeno hrano zadovolji svoj želodec, in kamorkoli gre, vzame s sabo le to. Ko ima to plemenito krepost, doživlja v sebi blaženost, da je brezhiben.

34. Ko gleda objekt z očmi, se ne oprime njegovih znakov in značilnosti. Če je pustil sposobnost oči nevarovano, ga lahko napadejo zla slaba stanja poželenja in neugajanja, zato prakticira pot zadržanja sebe, varuje sposobnost oči, loti se zadržanja sposobnosti oči. Ko sliši zvok z ušesi ... Ko voha vonj z nosom ... Ko okusi okus z jezikom … Ko tipa otipljiv predmet s telesom ... Ko z umom opazi pojav, se ne oprime njegovih znakov in značilnosti. Če pusti sposobnost uma nevarovano, ga lahko napadejo zla slaba stanja poželenja in neugajanja. Prakticira pot svoje zadržanosti, varuje sposobnost uma, se loti zadržanja sposobnosti uma. Ko ima to plemenito zadržanje čutnih sposobnosti, doživlja v sebi čisto blaženost.

35. On postane ta, ki deluje premišljeno, ko gre naprej in se vrača; ki deluje premišljeno, ko gleda naprej in gleda stran; ki deluje premišljeno, ko upogiba in razteguje svoje ude; ki deluje premišljeno, ko nosi svoja oblačila in nosi svoje zunanje oblačilo in skledo; ki deluje premišljeno, ko je, pije, požira hrano in jo okuša; ki deluje premišljeno, ko odvaja blato in urinira; ki deluje premišljeno, ko hodi, stoji, sedi, zaspi, se zbudi, govori in je tiho.

36. Ko ima to plemenito krepost in to plemenito zadržanost [čutnih] sposobnosti in ko ima to plemenito pozornost in premišljenost, se zateče k osamljenemu počivališču: v gozd, k vznožju drevesa, na goro, v grapo, v jamo na pobočju, na tla za kremiranje, v goščavo pragozda, na odprt prostor, na kup slame.

37. Po vrnitvi s poti, na kateri je zbral hrano, po kosilu, sede, prekriža noge, vzravna telo in se posveti pozornosti. Z opustitvijo pohlepa po svetu, biva s srcem opuščenim pohlepa, svoje srce očisti pohlepa po svetu. Z opustitvijo zlobe, biva s srcem opuščenim zlobe, sočuten za dobrobit vseh živih bitij, svoje srce očisti zlobe. Z opustitvijo otopelosti in zaspanosti, biva opuščen otopelosti in zaspanosti, zaznavajoč svetlobo, pozoren in jasno dojemajoč, svoje srce očisti otopelosti in zaspanosti. Z opustitvijo nemira in zaskrbljenosti, biva opuščen nemira. S srcem, ki je notranje umirjeno, svoje srce očisti nemira in zaskrbljenosti. Z opustitvijo dvoma, gre preko dvoma, ni zmeden glede koristnih stanj, svoje srce očisti dvoma.

(STOPNJE ZBRANOSTI)

38. Ko je tako odstranil teh pet ovir, onesnaženj srca, ki slabijo modrost, popolnoma odmaknjen od užitkov, ločen od slabih stanj, vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti, kjer so misli in razmišljanje, in je zadovoljstvo in prijetnost, ki sta rojena iz samote. Menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

39. Menihi, z umiritvijo misli in razmišljanja, menih vstopi in biva v drugi stopnji zbranosti, kjer je zadovoljstvo in prijetnost, ki sta rojena iz zbranosti, notranja samozavest in poenotenje srca, in kjer ni misli in razmišljanja. Menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

40. Menihi, ko izgine zadovoljstvo, menih vstopi in biva v tretji stopnji zbranosti, kjer je mirnodušen, pozoren in premišljen in še vedno doživlja prijetnost s telesom, o čemer plemeniti pravijo ‘On prijetno biva mirnodušen in pozoren.’ Menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

41. Menihi, z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti in končanjem prejšnjega veselja in žalosti, menih vstopi in biva v četrti stopnji zbranosti, brez prijetnosti ali neprijetnosti, s čisto mirnodušnostjo in pozornostjo. Menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

(TRI VEDNOSTI)

42. Ko je njegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, ga usmeri k spominu na pretekla življenja. Spomni se svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev, treh rojstev, štirih rojstev, petih rojstev, desetih rojstev, dvajsetih rojstev, tridesetih rojstev, štiridesetih rojstev, petdesetih rojstev, stotih rojstev, tisočih rojstev, sto tisočih rojstev, veliko vekov krčenja sveta, veliko vekov širjenja sveta, veliko vekov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako, bil sem iz tega naroda, tako sem izgledal, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti, takšen konec mojega življenja. In ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil drugje. Tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega naroda, s takšnim izgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti in takšen konec mojega življenja. In ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil tukaj.’ Tako se z njihovimi vidiki in posebnostmi spomni svojih mnogoterih preteklih življenj. Menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

43. Ko je njegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, ga usmeri k vednosti o umiranju in ponovnem pojavljanju bitij. Z božanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškega, vidi bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna. Razume, kako bitja umirajo v skladu s svojimi dejanji: ‘Ta ugledna bitja, ki so se napačno obnašala s telesom, govorom in umom, ki so sramotila plemenite, imela napačen pogled in so se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu, so se po razpadu telesa, po smrti, ponovno pojavila v stanje revščine, v slabo okolico, v nižji svet, v pekel. Tista ugledna bitja pa, ki so se dobro obnašala s telesom, govorom in umom, ki niso sramotila plemenitih, ki so imela pravilen pogled in so se lotila dejanj, ki so temeljila na pravilnem pogledu, so se z zlomom telesa, po smrti, ponovno pojavila v dobri okolici, v nebeškem svetu.’ Tako z božanskim očesom, ki je prečiščeno in presega človeškega, vidi bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna in razume, kako bitja gredo svojo pot v skladu s svojimi dejanji. Menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

44. Ko je njegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, ga usmeri k vednosti uničenja vplivov. On razume kot v resnici je: ‘To je neprijetnost’ … ‘To je izvor neprijetnosti’ … ‘To je prenehanje neprijetnosti’ … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja neprijetnosti’ … ’To so vplivi’ … ‘To je izvor vplivov’ … ‘To je prenehanje vplivov’ … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’

45. Ko tako ve in vidi, je njegovo srce osvobojeno vpliva užitkov, vpliva bitnosti in vpliva nevednosti. Ko je tega osvobojeno, pride vednost: ‘Osvobojeno je.’ On razume: ‘Rojstvo je uničeno, sveto življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje bitnosti.’ Menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

(DESET OSNOV ZA HVALO TATᾹGATHE)

46. Tako govori Tathāgata, menihi. In ker Tathāgata govori tako, obstaja deset upravičenih osnov, da se ga hvali:

(1) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem je Tathāgata gotovo moral delati dobra dela v preteklosti, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(2) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s stvaritvenim dejanjem najvišjega božanstva, potem je Tathāgata gotovo moral biti ustvarjen od dobrega najvišjega božanstva, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(3) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena z okoliščinami in naravo, potem Tathāgata gotovo mora imeti veliko srečo, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(4) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s kategorijo [med šestimi kategorijami rojstva], potem Tathāgata gotovo mora pripadati dobri kategoriji, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(5) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena z naporom tukaj in zdaj, potem si Tathāgata gotovo mora dobro prizadevati tukaj in zdaj, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(6) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem je treba Tathāgato hvaliti. Če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(7) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s stvaritvenim dejanjem najvišjega božanstva, potem je treba Tathāgato hvaliti. Če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(8) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s slučajem, potem je treba Tathāgato hvaliti. Če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(9) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena z družbenim stanom, potem je treba Tathāgato hvaliti. Če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(10) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena z naporom tukaj in zdaj, potem je treba Tathāgato hvaliti. Če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

Tako govori Tathāgata, menihi. In ker Tathāgata tako govori, obstaja deset upravičenih osnov za njegovo hvalo.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Menihi so bili zadovoljni in veseli besed Blaženega.

---