(MN 85) Bodhirādžakumāra Sutta – Učenje princu Bodhiju

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v deželi Bhagga pri Suṁsumāragiri, v Jelenjem parku, ki je bil v gozdičku Bhesakaḷā.

2. Za princa Bodhija je bila pred kratkim zgrajena palača z imenom Kokanada in do tedaj še ni bila naseljena z nobenim asketom ali brahmanom ali katerimkoli drugim človeškim bitjem.

3. Takrat je princ Bodhi nagovoril brahmanskega mladeniča Sañdžikāputto: “Pridi, dragi moj Sañdžikāputta, pojdi do Blaženega in ga pozdravi v mojem imenu s tvojo glavo ob njegovih nogah in ga vprašaj, če je brez bolezni in neprijetnosti in je zdrav, močan in biva v udobju, rekoč: ‘Častiti gospod, princ Bodhi se klanja s svojo glavo ob nogah Blaženega in sprašuje, če je Blaženi brez bolezni … in biva v udobju.’ Potem reci: ‘Častiti gospod, naj Blaženi skupaj s skupnostjo menihov privoli in sprejme jutranji obrok hrane od princa Bodhija.’”

“Da, gospod,” je odgovoril Sañnjikaputta in odšel do Blaženega in izmenjal z njim pozdrave. Ko je bil ta vljuden in prijazen pogovor končan, je sedel ob stran in rekel: “Gospod Gotama, princ Bodhi se klanja s svojo glavo ob nogah Blaženega in sprašuje, če je Blaženi brez bolezni … in biva v udobju. In on pravi sledeče: ‘Naj gospod Gotama skupaj s skupnostjo menihov privoli in sprejme jutrišnji obrok hrane od princa Bodhija.’”

4. Blaženi se je strinjal v tišini. Ko je vedel, da je Blaženi privolil, se je Sañdžikāputta dvignil iz svojega sedeža, odšel do princa Bodhija in mu povedal kaj se je zgodilo in dodal: “Asket Gotama je privolil.”

(OBISK PRI PRINCU BODHIJU)

5. Ko se je končala noč, je imel princ Bodhi pripravljeno dobro hrano različnih vrst na svojem domu. Vso palačo Kokanado je dal prekriti z belo tkanino, vse do zadnje stopnice na stopnišču.[1] Potem je nagovoril brahmanskega mladeniča Sañdžikāputto: “Pridi, dragi moj Sañdžikāputta, pojdi do Blaženega in mu naznani: ‘Čas je, častiti gospod, obrok hrane je pripravljen.’”

“Da, gospod,” je odgovoril Sañdžikāputta in odšel do Blaženega in naznanil, da je čas: “Čas je, gospod Gotama, obrok hrane je pripravljen.”

6. Bilo je jutro in Blaženi se je oblekel, vzel svojo skledo in zunanje oblačilo in odšel do bivališča princa Bodhija.

7. Takrat je princ Bodhi stal v zunanji verandi in čakal na Blaženega. Ko je videl Blaženega prihajati v daljavi je odšel ven, da ga sreča in se mu pokloni. Ko je omogočil Blaženemu, da gre pred njim, sta nadaljevala pot do palače Kokanada. Tam se je Blaženi ustavil pri najnižji stopnici stopnišča. Princ Bodhi mu je rekel: “Častiti gospod, naj Blaženi stopi na tkanino, naj Vzvišeni stopi na tkanino, to lahko vodi do mojega blagostanja in sreče za dolgo časa.” Ko je bilo to rečeno, je Blaženi ostal tiho.

V drugo … V tretje mu je princ Bodhi rekel: “Častiti gospod, naj Blaženi stopi na tkanino, naj Vzvišeni stopi na tkanino, to lahko vodi do mojega blagostanja in sreče za dolgo časa.”

Blaženi je pogledal na častitega Ᾱnando. Častiti Ᾱnanda je rekel princu Bodhiju: “Princ, naj se tkanina odstrani. Blaženi ne bo stopil na tkanino. Tathāgata se ravna obzirno do prihodnih generacij.”

8. Tako je princ Bodhi dal odstraniti tkanino in pripraviti sedeže v zgornjih prostorih palače Kokanada. Blaženi in skupnost menihov so se povzpeli po stopnicah v palači Kokanada in sedli na pripravljene sedeže.

9. Princ Bodhi je s svojimi rokami postregel in zadovoljil z različnimi vrstami dobre hrane skupnost menihov, ki jo je vodil Buddha. Ko je Blaženi pojedel in odmaknil svoje roke od sklede, je princ Bodhi sedel na nižji sedež, sedel ob stran in rekel Blaženemu: “Častiti gospod, mi smo mislili tako: ‘Zadovoljstvo se ne dobi skozi užitek, zadovoljstvo se dobi skozi bolečino.’”[2]

10. “Princ, pred mojim prebujenjem, ko sem bil samo neprebujeni bodhisatta, sem tudi sam mislil tako: ‘Zadovoljstvo se ne dobi skozi užitek, zadovoljstvo se dobi skozi bolečino.’

11. Kasneje, princ, ko sem bil še vedno mlad, črnolas mladenič, obdarjen z blagoslovom mladosti, v začetku življenja, čeprav sta moja mati in oče želela drugače in jokala oblita s solzami, sem si obril glavo in brado, si nadel rumena oblačila in odšel naprej od doma v brezdomstvo.

(UČENJE PRI ᾹLᾹRA KᾹLᾹMI)

12. Ko sem se odrekel svetu, princ, v iskanju tega, kar je dobro, v iskanju najvišjega stanja popolnega miru, sem odšel do Āḷāra Kālāme in mu rekel: ‘Prijatelj Kālāma, jaz hočem živeti sveto življenje v tem učenju in disciplini.’ Āḷāra Kālāma je odvrnil: ‘Častiti lahko ostane tukaj. To učenje je takšno, da modri mož kmalu vstopi in biva v njem, da sam spozna skozi direktno vednost nauk svojega učitelja.’ Jaz sem se hitro naučil tega učenja. Kar se tiče recitiranja na pamet in ponavljanja tega učenja, sem lahko govoril z vednostjo in samozavestjo in sem lahko trdil, ‘Jaz vem in vidim’ – in tam so bili drugi, ki so ravnali podobno.

Premislil sem: ‘Ne zgolj skozi prepričanje Āḷāra Kālāma izjavlja: “Z uresničenjem zase, z direktno vednostjo, jaz vstopim in bivam v tem učenju.’ Gotovo Āḷāra Kālāma biva v vednosti in videnju tega učenja.’ Potem sem šel do Āḷāra Kālāme in ga vprašal: ‘Prijatelj Kālāma, na kakšen način izjavljaš, da s svojo realizacijo z direktno vednostjo vstopiš in bivaš v tem učenju?’ V odgovoru je on razglasil področje ničnosti. Premislil sem: ‘Nima samo Āḷāra Kālāma prepričanje, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Tudi jaz imam prepričanje, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Kaj če si prizadevam uresničiti učenje, za katerega Āḷāra Kālāma izjavlja, da je vstopil vanj in biva v njem, kar da je sam uresničil z direktno vednostjo?’

Hitro sem vstopil in bival v tem učenju s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. Potem sem odšel do Āḷāra Kālāme in ga vprašal: ‘Prijatelj Kālāma, je to na ta način, da si izjavil, da si vstopil in bival v tem učenju, da si sam to uresničil z direktno vednostjo?’ - ‘To je ta način, prijatelj.’ - ‘Na ta način, prijatelj, sem tudi jaz vstopil in bival v tem učenju, da sem to sam uresničil z direktno vednostjo.’ - ‘To je pridobitev za nas, prijatelj, to je velika pridobitev za nas, da imamo takega častitega za našega tovariša v svetem življenju. Torej, učenje za katerega izjavljam, da sem vstopil vanj, v njem bivam na način, da sem to uresničil sam z direktno vednostjo je učenje, v katerega si vstopil ti in bivaš v njem, tako da si sam vstopil vanj in v njem bivaš s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. In učenje v katerega si vstopil in v njem bivaš s svojim uresničenjem z direktno vednostjo je učenje, ki ga jaz razglašam, v katerega sem vstopil in v njem bivam s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. Tako ti poznaš učenje, ki ga jaz poznam in jaz poznam učenje, ki ga poznaš ti. Kot sem jaz, si ti in kot si ti, sem jaz. Pridi, prijatelj, dajva sedaj skupaj voditi to skupnost.’

Moj učitelj Āḷāra Kālāma je postavil mene, njegovega učenca, na enakovreden položaj z njim in me tako nagradil z najvišjo častjo. Ampak, prišlo mi je na misel: ‘To učenje ne vodi do streznjenja, do razstrastenja, do prenehanja, do miru, do direktne vednosti, do prebujenja, do ugasnitve, ampak samo do vrnitve v področje ničnosti.’ Nezadovoljen s tem učenjem sem ga zapustil in odšel.

(UČENJE PRI UDDAKA RᾹMAPUTTI)

13. V iskanju, princ, tega kar je dobro, v iskanju najvišjega stanja popolnega miru, sem odšel k Uddaka Rāmaputti in mu rekel: ‘Prijatelj, jaz hočem živeti sveto življenje v tem učenju in disciplini.’ Uddaka Rāmaputta je odgovoril: ‘Častiti lahko ostane tukaj. To učenje je takšno, da modri mož lahko hitro vstopi in biva v njem, da sam zase uresniči učiteljevo učenje skozi svojo direktno vednost.’ Kmalu sem se naučil tega učenja. Kar se tiče recitiranja na pamet in ponavljanja tega učenja, sem lahko govoril z vednostjo in samozavestjo in sem trdil, ‘Jaz vem in vidim’ – in tam so bili drugi, ki so ravnali podobno.

Premislil sem: ‘Ni zgolj skozi prepričanje Rāma izjavil: “S svojim uresničenjem z direktno vednostjo, vstopim in bivam v tem učenju.” Seveda je Rāma bival v vednosti in videnju tega učenja.’ Potem sem odšel do Uddaka Rāmaputte in ga vprašal: ‘Prijatelj, na kakšen način je Rāma izjavil, da je z svojim uresničenjem z direktno vednostjo vstopil in bival v tem učenju?’ V odgovoru je Uddaka Rāmaputta razglasil področje niti zaznavanja niti nezaznavanja.

Premislil sem: ‘Ni imel samo Rāma prepričanje, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Tudi jaz imam prepričanje, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Kaj če si prizadevam uresničiti učenje, za katerega je Rāma izjavil, da je vstopil vanj in biva v njem, kar da je sam uresničil z direktno vednostjo.’

Hitro sem vstopil in bival v tem učenju s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. Potem sem odšel do Uddaka Rāmaputte in ga vprašal: ‘Prijatelj, je bilo na ta način, da je Rāma izjavil, da je vstopil in bival v tem učenju s svojim uresničenjem z direktno vednostjo?’ - ‘To je ta način, prijatelj.’ - ‘To je način, prijatelj, na katerega sem tudi jaz vstopil in bival v tem učenju s svojim uresničenjem z direktno vednostjo.’ - ‘To je pridobitev za nas, prijatelj, to je velika pridobitev za nas, da imamo takšnega častitega za našega tovariša v svetem življenju. Tako je učenje, za katerega je Rāma razglasil, da je vstopil in bival v njem s svojim uresničenjem z direktno vednostjo učenje, v katerega si vstopil in v njem bivaš s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. In učenje, v katerega si vstopil in bivaš v njem s svojim uresničenjem z direktno vednostjo je učenje, ki ga je Rāma razglasil, da je vanj vstopil in bival v njem s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. Tako ti poznaš učenje, ki ga je poznal Rāma in Rāma je poznal učenje, ki ga poznaš ti. Kot je bil Rāma, tako si ti in kot si ti, tako je bil Rāma. Pridi, prijatelj, vodi zdaj to skupnost.’

Tako je moj tovariš v svetem življenju Uddaka Rāmaputta postavil mene na mesto učitelja in mi podelil najvišjo čast. Ampak, prešinila me je misel: ‘To učenje ne vodi do streznjenja, do razstrastenja, do prenehanja, do miru, do direktne vednosti, do prebujenja, do ugasnitve, temveč samo do vrnitve v področje niti zaznavanja niti nezaznavanja.’ Nezadovoljen s tem učenjem sem ga zapustil in odšel.

14. Še vedno v iskanju, princ, tega kar je dobro, v iskanju najvišjega stanja popolnega miru, sem hodil po etapah skozi deželo Magadha, dokler nisem končno prišel do Senānigama blizu Uruvelā. Tam sem videl prijeten kos zemlje, očarljiv gaj s čisto tekočo reko, s prijetnima bregovoma in v bližini vas, v kateri bi si izprosil hrano. Premislil sem: ‘To je prijeten kos zemlje, to je očarljiv gaj s čisto tekočo reko, s prijetnima bregovoma in v bližini vas, v kateri bi si izprosil hrano. To bo služilo za prizadevanje tistega, ki si želi prizadevati.’ In sedel sem tam razmišljajoč: ‘To bo služilo za prizadevanje.’

(TRI PRISPODOBE S KOSOM LESA)

15. “Tri prispodobe so mi spontano prišle na misel, o katerih prej nikoli nisem slišal. Predpostavimo, da moker, živ kos lesa leži v vodi, in pride mož s trsko in si misli: ‘Prižgal bom ogenj, naredil bom toploto.’ Kaj misliš, princ? Ali lahko mož prižge ogenj in naredi toploto tako, da vzame trsko in z njo drgne moker, živ kos lesa, ki leži v vodi?”

“Ne, gospod Gotama. Zakaj ne? Ker je to moker, živ kos lesa, ki leži v vodi. Na koncu bi mož bil samo utrujen in razočaran.”

“Kot tisti asketi in brahmani, ki še vedno ne živijo telesno in v srcu umaknjeni od užitkov, in katerih želje po prijetnem, vdanost, zaslepljenost, žeja in vročica po užitkih ni bila v celoti opuščena in notranje zatrta. Tudi če ti dobri asketi in brahmani čutijo boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi svojega napora, so nesposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja. Če ti dobri asketi in brahmani ne čutijo bolečih, ostrih, prebadajočih občutkov zaradi svojega napora, so nesposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja. To je bila prva prispodoba, ki se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal.

16. Spet, princ, druga prispodoba se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal. Predpostavimo, da moker, živ kos lesa leži na suhih tleh, daleč od vode in pride mož s trsko in si misli: ‘Prižgal bom ogenj, naredil bom toploto.’ Kaj misliš, princ? Ali bi lahko mož prižgal ogenj in naredil toploto, tako da bi vzel trsko in jo drgnil ob moker, živ kos lesa, ki leži na suhih tleh, daleč od vode?”

“Ne, gospod Gotama. Zakaj ne? Ker je to moker, živ kos lesa, čeprav leži na suhih tleh, daleč od vode. Na koncu bi mož bil samo utrujen in razočaran.”

“Princ, kot tisti asketi in brahmani, ki živijo telesno in v srcu umaknjeni od užitkov, vendar katerih želje po prijetnem, vdanost, zaslepljenost, žeja in vročica po užitkih ni bila v celoti opuščena in notranje zatrta. Tudi če ti dobri asketi in brahmani čutijo boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi svojega napora, so nesposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja. Če ti dobri asketi in brahmani ne čutijo bolečih, ostrih, prebadajočih občutkov zaradi svojega napora, so nesposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja. To je bila druga prispodoba, ki se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal.

17. Spet, princ, tretja prispodoba se mi je spontano pojavila, o kateri prej nikoli nisem slišal. Predpostavimo, da tam leži suh, izsušen kos lesa na suhih tleh, daleč od vode in pride mož s trsko, in si misli: ‘Prižgal bom ogenj, naredil bom toploto.’ Kaj misliš, princ? Ali lahko mož prižge ogenj in naredi toploto z drgnjenjem trske s suhim, posušenim kosom lesa, ki leži na suhih tleh, daleč od vode?”

“Da, gospod Gotama. Zakaj tako? Ker je to suh, posušen kos lesa, in leži na suhih tleh, daleč od vode.”

“Princ, kot tisti asketi in brahmani, ki živijo telesno in v srcu umaknjeni od užitkov, katerih so bile želje po prijetnem, vdanost, zaslepljenost, žeja in vročica po užitkih v celoti opuščena in notranje zatrta. Tudi če ti dobri asketi in brahmani čutijo boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi svojega napora, so sposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja. Če ti dobri asketi in brahmani ne čutijo bolečih, ostrih, prebadajočih občutkov zaradi svojega napora, so sposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja. To je bila tretja prispodoba, ki se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal.

To so bile tri prispodobe, ki so se mi spontano pojavile in o katerih prej nikoli nisem slišal.

(UKROTITEV SRCA)

18. Pomislil sem: ‘Kaj če s stisnjenimi zobmi in svojim jezikom pritisnjenim ob nebo mojih ust, premagam, ukrotim in strem srce s srcem.’ Tako sem s stisnjenimi zobmi in s svojim jezikom pritisnjenim ob nebo svojih ust, premagal, ukrotil in strl srce s srcem. Ko sem to storil, je tekel znoj iz mojih pazduh. Kot lahko močan mož prime šibkejšega za glavo ali ramena in ga vrže na tla, ga ukroti in stre, tako sem s stisnjenimi zobmi in svojim jezikom pritisnjenim ob nebo svojih ust, premagal, ukrotil in strl srce s srcem in znoj je tekel iz mojih pazduh. Čeprav se je vzbudila neumorna prizadevnost v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

(MEDITACIJA BREZ DIHANJA)

19. Pomislil sem: ‘Kaj če prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoj nos in usta. Ko sem to storil, je glasen zvok dihanja prihajal iz mojih ušes. Kot da je tam glasen zvok gibanja in pihanja kovaških mehov, tako je, ko sem ustavil vdihovanje in izdihovanje skozi svoj nos in usta, glasen zvok dihanja prihajal iz mojih ušes. Čeprav se je vzbudila neumorna prizadevnost v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

20. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoj nos in usta in ušesa. Ko sem to storil, so siloviti vetrovi zarezali skozi mojo glavo. Kot bi močan mož razdelil mojo glavo z ostrim mečem, tako so, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoj nos in usta in ušesa, siloviti vetrovi zarezali skozi mojo glavo. Čeprav se je vzbudila neumorna prizadevnost v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

21. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoj nos in usta in ušesa. Ko sem to storil, sem imel močne bolečine v moji glavi. Kot bi močan mož stiskal trd usnjen trak okoli moje glave kot da je to naglavni trak, tako sem, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoj nos in usta in ušesa, imel močne bolečine v glavi. Čeprav se je vzbudila neumorna prizadevnost v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

22. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoj nos in usta in ušesa. Ko sem to storil, so močni vetrovi razsekali moj trebuh. Kot bi vešč mesar ali njegov pomočnik razsekala trebuh goveda z ostrim mesarskim nožem, tako so, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoj nos in usta in ušesa, močni vetrovi razsekali moj trebuh. Čeprav se je vzbudila neumorna prizadevnost v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

23. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoj nos in usta in ušesa. Ko sem to storil, sem imel močno pekoč občutek v mojem telesu. Kot bi dva močna moška prijela manj močnega moža z obema rokama in ga pekla nad jamo polno vroče žerjavice, tako me je, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoj nos in usta in ušesa, močno žgalo v telesu. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna prizadevnost v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

24. Ko so me videla božanstva, so nekatera rekla: ‘Asket Gotama je mrtev.’ Druga božanstva so rekla: ‘Asket Gotama ni mrtev, on umira.’ In druga božanstva so rekla: ‘Asket Gotama ni mrtev niti umira. On je arahant, ker na tak način arahanti bivajo.’

(ASKEZA S HRANO)

25. Pomislil sem: ‘Kaj če prakticiram popolno prekinitev jemanja hrane.’ Potem so prišla božanstva k meni in mi rekla: ‘Dobri gospod, ne prakticiraj popolne prekinitve jemanja hrane. Če to narediš, bomo vlila nebeško hrano v pore tvoje kože in ti boš od tega živel.’ Pretehtal sem: ‘Če trdim, da se bom popolnoma postil, medtem ko mi bodo ta božanstva vlivala nebeško hrano v pore moje kože in bom od tega živel, potem bom lagal.’ Zato sem odslovil ta božanstva, rekoč: ‘Ni potrebe.’

26. Pomislil sem: ‘Kaj če vzamem zelo malo hrane, peščico vsakokrat, pa če je to fižolova juha ali lečina juha ali juha grašice ali grahova juha.’ Tako sem vzel zelo malo hrane, peščico vsakokrat, pa če je to bila fižolova juha ali lečina juha ali juha grašice ali grahova juha. Ko sem to storil, je moje telo doseglo stanje ekstremne izčrpanosti. Ker sem tako malo jedel, so moji udi postali podobni spojenim delom stebla vinske trte ali steblom bambusa. Ker sem tako malo jedel, je moja zadnjica postala kakor kamelje kopito. Ker sem tako malo jedel, so vretenca na moji hrbtenici štrlela kakor nanizane koraude. Ker sem tako malo jedel, so moja rebra štrlela kakor mršavi tramovi starega skednja brez strehe. Ker sem tako malo jedel, je lesk mojih oči potonil daleč dol v njihove jamice in je izgledal kakor lesk vode, ki je potonila globoko v vodnjak. Ker sem tako malo jedel, je moje lasišče zakrnelo in uvelo kakor zelena grenka buča, ki se naguba in oslabi v vetru in soncu. Ker sem tako malo jedel, se je moja koža s trebuha lepila na mojo hrbtenico. Če sem se dotaknil kože svojega trebuha, sem naletel na svojo hrbtenico in če sem se dotaknil svoje hrbtenice, sem naletel na svojo kožo s trebuha. Ker sem tako malo jedel, če sem uriniral ali odvajal blato, sem se tam prevrnil na obraz. Ker sem tako malo jedel, če sem poskusil olajšati svoje telo z drgnjenjem udov s svojimi rokami, so lasje, razpadli pri svojih koreninah in odpadli od mojega telesa, ko sem ga drgnil.

27. Ko so me ljudje videli, so nekateri rekli: ‘Asket Gotama je črn.’ Drugi ljudje so rekli: ‘Asket Gotama ni črn, je rjav.’ Drugi ljudje so rekli: ‘Asket Gotama ni niti črn niti rjav, on ima kožo zlate barve,’ tako zelo se je čista, svetla barva moje kože izrodila zaradi tega, ker sem tako malo jedel.

28. Pomislil sem: ‘Katerikoli asketi ali brahmani v preteklosti so doživeli boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi napora, je to največ, ni ga preko tega. In katerikoli asketi in brahmani v prihodnosti bodo doživeli boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi napora, je to največ, ni ga preko tega. In katerikoli asketi in brahmani v sedanjosti doživljajo boleče, ostre, prebadajoče občutke zaradi napora, je to največ, ni ga preko tega. Toda, s to strašno prakso strogosti nisem dosegel nobenih neobičajnih stanj, nobene razlike v vednosti in viziji, ki bi bila vredna plemenitih. Ali lahko obstaja druga pot do prebujenja?’

(ISKANJE POTI DO PREBUJENJA)

29. Premišljeval sem: ‘Spomnim se, ko je bil moj sakyanski oče zaposlen in sem sedel v hladni senci drevesa rožnate jablane, sem popolnoma odmaknjen od užitkov, odmaknjen od slabih stanj, vstopil in bival v prvi stopnji zbranosti, kar je pospremljeno z mislijo in razmišljanjem, z zadovoljstvom in prijetnostjo, ki sta rojena iz samote. Ali bi lahko to bila pot do prebujenja?’ Potem je sledeč temu spominu, prišlo spoznanje: ‘To je pot do prebujenja.’

30. Pomislil sem: ‘Zakaj se bojim te prijetnosti, ki nima nič z užitki in slabimi stanji?’ Pomislil sem: ‘Jaz se ne bojim te prijetnosti, ki nima nič z užitki in slabimi stanji.’

31. Premišljeval sem: ‘Ni enostavno doseči ta užitek s telesom, ki je tako pretirano izčrpano. Kaj če jem nekaj trde hrane – nekaj kuhanega riža in kruha.’ In jedel sem nekaj trde hrane - nekaj kuhanega riža in kruha. Ta čas me je čakalo pet menihov in si mislilo: ‘Če naš asket Gotama doseže neko višje stanje, nas bo o tem obvestil.’ Toda, ko sem jedel kuhan riž in kruh, se je pet menihov zgražalo in me zapustilo, misleč: ‘Asket Gotama sedaj živi razkošno. Opustil je svoje prizadevanje in se vrnil k razkošju.’

(STOPNJE ZBRANOSTI)

32. Ko sem jedel trdo hrano in spet dobil svojo moč, sem popolnoma odmaknjen od užitkov, odmaknjen od slabih stanj, vstopil in bival v prvi stopnji zbranosti, kar je pospremljeno z mislijo in razmišljanjem, z zadovoljstvom in prijetnostjo, ki sta rojena iz samote. Toda, tak prijeten občutek, ki se je pojavil v meni, ni vdrl v moje srce in tam ostal.

33.-35. Z umiritvijo misli in razmišljanja, sem vstopil in bival v drugi stopnji zbranosti … Z ugašanjem, kot tudi od zadovoljstva … sem vstopil in bival v tretji stopnji zbranosti … Z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti … sem vstopil in bival v četrti stopnji zbranosti … Toda, tak prijeten občutek, ki se je pojavil v meni, ni vdrl v moje srce in tam ostal.

(TRI VEDNOSTI)

36. Ko je bilo moje zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, sem ga usmeril k spominu na pretekla življenja. Spomnil sem se svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev, treh rojstev, štirih rojstev, petih rojstev, desetih rojstev, dvajsetih rojstev, tridesetih rojstev, štiridesetih rojstev, petdesetih rojstev, stotih rojstev, tisočih rojstev, sto tisočih rojstev, veliko vekov krčenja sveta, veliko vekov širjenja sveta, veliko vekov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako, bil sem iz tega naroda, tako sem izgledal, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti, takšen konec mojega življenja. In ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil drugje. Tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega naroda, s takšnim izgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti in takšen konec mojega življenja. In ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil tukaj.’ Tako sem se z njihovimi vidiki in posebnostmi spomnil svojih mnogoterih preteklih življenj.

37. To je bila prva resnična vednost, ki sem jo dosegel v prvem delu noči. Nevednost je bila pregnana in nastala je prava vednost, tema je bila pregnana in svetloba je nastala, kot se zgodi v tem, ki vztraja prizadeven, goreč in odločen.

38. Ko je bilo moje zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, sem ga usmeril k vednosti o umiranju in ponovnem pojavljanju bitij. Z božanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškega, sem videl bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna. Razumel sem, kako bitja umirajo v skladu s svojimi dejanji: ‘Ta ugledna bitja, ki so se napačno obnašala s telesom, govorom in umom, sramotila plemenite, imela napačen pogled in se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu, so se po razpadu telesa, po smrti, ponovno pojavila v stanje revščine, v slabo okolico, v nižji svet, v pekel. Tista ugledna bitja pa, ki so se dobro obnašala s telesom, govorom in umom, ki niso sramotila plemenitih, ki so imela pravilen pogled, in so se lotila dejanj, ki so temeljila na pravilnem pogledu, so se z zlomom telesa, po smrti, ponovno pojavila v dobri okolici, v nebeškem svetu.’ Tako sem z božanskim očesom, ki je prečiščeno in presega človeško, videl bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna in razumel, kako bitja umirajo v skladu s svojimi dejanji.

39. To je bila druga resnična vednost, ki sem jo dosegel v drugem delu noči. Nevednost je bila pregnana in nastala je prava vednost, tema je bila pregnana in svetloba je nastala, kot se zgodi v tem, ki vztraja prizadeven, goreč in odločen.

40. Ko je bilo moje zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, sem ga usmeril k vednosti o uničenju vplivov. Direktno sem vedel, kako dejansko je: ‘To je neprijetnost’ … ‘To je izvor neprijetnosti’ … ‘To je prenehanje neprijetnosti’ … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja neprijetnosti’ … ‘To so vplivi’ … ‘To je izvor vplivov’ … ‘To je prenehanje vplivov’ … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’

41. Ko sem to vedel in videl, je bilo moje srce osvobojeno vpliva želje po užitku, vpliva bitnosti in vpliva nevednosti. Ko je bilo osvobojeno, je prišla vednost: ‘Osvobojeno je.’ Direktno sem vedel: ‘Rojstvo je uničeno, sveto življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje.’

42. To je bila tretja resnična vednost, ki sem jo dosegel v tretjem delu noči. Nevednost je bila pregnana in nastala je prava vednost, tema je bila pregnana in svetloba je nastala, kot se zgodi v tem, ki vztraja prizadeven, goreč in odločen.

(POUČEVANJE DHAMME)

43. Premislil sem: ‘To učenje, ki sem ga dosegel je globoko, ga je težko videti in težko razumeti, je mirno in popolno, nedosegljivo samo z razmišljanjem, prefinjeno, naj ga modri izkusi. Toda, tej generaciji ugaja posvetnost, ima užitke v posvetnosti, se veseli v posvetnosti. Za takšno generacijo je težko videti to resnico, namreč, posebno pogojenost, odvisnost nastajanja. In težko je videti to resnico, namreč, utišanje vseh tvorb, opustitev vseh predpostavk, uničenje želja, razstrastenje, prenehanje, ugasnitev. Če bi poučeval Dhammo, me drugi ne bi razumeli in to bi bilo moreče in moteče zame.’ Nato so prišli k meni spontano ti verzi, ki jih prej nisem nikoli slišal:

‘Dovolj s poučevanjem Dhamme,
saj sem jo celo jaz težko dosegel.
Nikoli je ne bodo dojeli tisti,
ki živijo v poželenju in sovraštvu.

Ti, ki so obarvani v poželenje, zaviti v temo,
nikoli ne bodo prepoznali te težko razumljive Dhamme,
ki gre proti posvetnem toku,
je subtilna, globoka in jo je težavno razumeti.’

Glede na to, se je moje srce nagnilo proti nedejavnosti in ne k poučevanju Dhamme.

44. Potem, menihi, je Brahmā Sahampati spoznal misel v meni in sam premislil: ‘Svet bo izgubljen, svet bo propadel, ker se srce Tathāgate, popolnega in popolno prebujenega, nagiba k nedejavnosti in ne k poučevanju Dhamme.’ Potem je tako hitro kot močan mož lahko iztegne svojo prepognjeno roko ali prepogne svojo iztegnjeno roko, Brahmā Sahampati izginil iz sveta Brahme in se pojavil pred mano. Uredil si je svoje zgornje oblačilo na eno ramo, iztegnil roke v spoštljiv pozdrav in rekel: ‘Častiti gospod, naj Blaženi uči Dhammo, naj Popolni uči Dhammo. Obstajajo bitja, ki imajo malo prahu v svojih očeh, ki hirajo, ker ne poslušajo Dhamme. Tam bodo tisti, ki bodo razumeli Dhammo.’ Brahmā Sahampati je tako govoril in potem je še rekel:

‘Pokazalo se je, da so si v Magadhi
nečista učenja izmišljali ti, ki so bili nečisti.
Odpri vrata v nesmrtnost!
Naj slišijo Dhammo, ki jo je odkril brezmadežni.

Kot lahko tisti, ki stoji na vrhu gore
vidi ljudi povsod okoli,
tako, o modri, vse videči modrijan,
se povzpni na palačo Dhamme.
Poglej z božanskim očesom na ta narod,
pogreznjen v bridkost, tlačen z rojstvom in starostjo.

Vstani, zmagoviti junak, vodja karavane,
brez dolga po svetu hodi.
Blaženi, poučuj Dhammo,
tam bodo tisti, ki jo bodo razumeli.’

45. Poslušal sem Brahmovo prošnjo in zaradi sočutja do bitij pregledal svet z božanskim očesom. Ko sem pregledoval svet z božanskim očesom, sem videl bitja z malo prahu v svojih očeh in z veliko prahu v svojih očeh, z izostrenimi sposobnostmi in z medlimi sposobnostmi, z dobrimi kvalitetami in s slabimi kvalitetami, ki jih je enostavno učiti in težko učiti, in nekatere, ki vidijo strah in nevarnost v drugem svetu. Kakor so v ribniku z modrimi ali rdečimi ali belimi lokvanji nekateri lokvanji rojeni in rastejo potopljeni v vodo ne da bi gledali iz vode, in nekateri drugi lokvanji, ki so rojeni in rastejo v vodi in počivajo na vodni površini, in nekateri drugi lokvanji, ki so rojeni in se dvigajo iz vode in ostajajo čisti in niso omočeni z njo. Tako sem tudi, pregledujoč svet z božanskim očesom, videl bitja z malo prahu v njihovih očeh in z veliko prahu v njihovih očeh, z izostrenimi sposobnostmi in z medlimi sposobnostmi, z dobrimi kvalitetami in s slabimi kvalitetami, ki jih je enostavno učiti in težko učiti, in nekatere, ki vidijo strah in nevarnosti v drugem svetu. Potem sem odgovoril Brahmā Sahampatiju v verzih:

‘Odprl sem zanje vrata v nesmrtnost,
naj so ti, ki imajo ušesa, sedaj osvobojeni skozi prepričanje.
Ker sem mislil, da bi bilo to težavno, o Brahmā,
nisem razlagal Dhamme prečiščeno in v popolnosti.’

Potem je Brahmā Sahampati pomislil: ‘Blaženi je privolil v mojo prošnjo, da uči Dhammo.’ In potem, ko se mi je poklonil in me obhodil po desne strani, je naenkrat odšel.

46. Premislil sem: ‘Koga bi najprej učil Dhammo? Kdo bo hitro razumel to učenje?’ Prišlo mi je na misel: ‘Āḷāra Kālāma je moder, inteligenten in bister, on je pred dolgo časa imel malo prahu v svojih očeh. Kaj če učim Dhammo najprej Āḷāra Kālāmo. On jo bo hitro razumel.’ Potem so se mi približala božanstva in rekla: ‘Častiti gospod, Āḷāra Kālāma je umrl pred sedmimi leti.’ In v meni se je pojavila vednost in vizija: ‘Āḷāra Kālāma je umrl pred sedmimi leti.’ Pomislil sem: ‘Izguba Āḷāra Kālāme je velika. Če bi on slišal to Dhammo, bi jo hitro razumel.’

47. Premislil sem: ‘Koga bi najprej učil Dhammo? Kdo bo hitro razumel to učenje?’ Prišlo mi je na misel: ‘Uddaka Rāmaputta je moder, inteligenten in bister, on je pred dolgo časa imel malo prahu v svojih očeh. Kaj če učim Dhammo najprej Uddaka Rāmaputto. On jo bo hitro razumel.’ Potem so se mi približala božanstva in rekla: ‘Častiti gospod, Uddaka Rāmaputta je umrl prejšnjo noč.’ In v meni se je pojavila vednost in vizija: ‘Uddaka Rāmaputta je umrl prejšnjo noč.’ Pomislil sem: ‘Izguba Uddaka Rāmaputte je velika. Če bi on slišal to Dhamma, bi jo hitro razumel.’

48. Premislil sem: ‘Koga bi najprej učil Dhammo? Kdo bo hitro razumel to učenje?’ Prišlo mi je na misel: ‘Skupina petih menihov, ki so me spremljali, ko sem se ukvarjal s svojim prizadevanjem, mi je bila v veliko pomoč. Kaj če najprej učim Dhammo njih.’ Potem sem pomislil: ‘Kje sedaj živi ta skupina petih menihov?’ In z božanskim očesom, ki je prečiščeno in presega človeškega sem videl, da živijo v Varanasiju, v Jelenjem parku pri Isipatani.

 49. Ko sem se zadrževal v Uruveli tako dolgo kot sem hotel, sem se odločil, da grem postopoma do Varanasija. Med Gayo in krajem prebujenja me je na cesti videl ādžīvak Upaka in rekel: ‘Prijatelj, tvoje sposobnosti so čiste, barva tvoje kože je čista in jasna. Kdo te je posvetil, prijatelj? Kdo je tvoj učitelj? Čigavo učenje izpoveduješ?’ Ādžīvaku Upaku sem odvrnil v verzih:

‘Jaz sem ta, ki je presegel vse, poznavalec vsega,
neomadeževan med vsemi stvarmi, opustil vse,
s prenehanjem želja osvobojen. Ker sem sam spoznal vse to,
na koga naj pokažem, da je moj učitelj?

Jaz nimam učitelja in tak kot sem,
ne obstaja nikjer na celem svetu
z vsemi svojimi božanstvi,
ker jaz nikogar nimam, ki bil bi mi enak.

Sem dovršen v svetu
in najvišji učitelj.
Samo jaz sem popolno prebujen,
moji ognji so se ohladili in ugasnili.

Zdaj grem v mesto Kāsi,
da poženem v tek kolo Dhamme.
V svetu, ki postal je slep,
grem bobnat na boben nesmrtnosti.’

‘Po tvojih trditvah, prijatelj, bi ti moral biti univerzalni zmagovalec.’

‘Zmagovalci so podobni meni,
ki sem premagal in uničil vplive.
Premagal zla sem stanja vsa,
torej, Upaka, jaz sem zmagovalec.’

Ko je bilo to rečeno, je ādžīvak Upaka rekel: ‘Naj bo tako, prijatelj.’ Ko je stresel z glavo, je stopil na vzporedno pot in odšel.

50. Menihi, ko sem postopno potoval, sem prišel v Varanasi, v Jelenji park pri Isipatani, in se približal skupini petih menihov. Ko so me menihi videli prihajati v daljavi, so se med sabo dogovorili: ‘Prijatelji, prihaja asket Gotama, ki živi razkošno, ki je opustil prizadevanje in se vrnil k razkošju. Ne smemo mu izkazati spoštovanja ali vstati zaradi njega ali sprejeti njegove sklede in zunanjega oblačila. Ampak, sedež je lahko pripravljen zanj. Če želi, lahko sede nanj.’ Vendar, ko sem se približal, se ti menihi niso bili sposobni držati svojega dogovora. Eden me je pričakal in vzel mojo skledo in zunanje oblačilo, drugi je pripravil sedež, in spet drugi mi je pripravil vodo za umivanje nog. Kakorkoli, nagovorili so me z imenom in kot ‘prijatelj.’

(POUČEVANJE TATHᾹGATE)

51. Nato sem jim rekel: ‘Menihi, ne naslavljajte Tathāgate z imenom in kot “prijatelj.” Tathāgata je popoln, popolno prebujen. Poslušajte, menihi, nesmrtnost je bila dosežena. Jaz vas bom poučil, jaz vas bom učil Dhammo. Ko boste prakticirali kot vas bom učil, boste sami s svojim uresničenjem tukaj in sedaj skozi direktno vednost kmalu vstopili in bivali v vrhovnem cilju svetega življenja, zaradi katerega gredo pripadniki naroda upravičeno od doma v brezdomstvo.’

Ko je bilo to rečeno, so mi menihi iz skupine petih odgovorili: ‘Prijatelj Gotama, z vodenjem, prakso in izvajanjem strogosti, ki si se jih lotil, nisi dosegel nobenih neobičajnih stanj, nobene odlike v vednosti in viziji, ki je vredna plemenitih. Ker sedaj živiš razkošno, si opustil svoje prizadevanje in si se vrnil k razkošju, kako boš dosegel katerokoli neobičajno stanje, kakršnokoli odliko v vednosti in viziji, ki je vredna plemenitih?’ Ko je bilo to rečeno, sem jim povedal: ‘Tathāgata ne živi razkošno, niti ni opustil svojega prizadevanja in se ni vrnil v razkošje. Tathāgata je popoln, popolna prebujen. Poslušajte, menihi, nesmrtnost je bila dosežena … od doma v brezdomstvo.’

Drugič so mi menihi iz skupine petih rekli: ‘Prijatelj Gotama … kako boš dosegel katerakoli neobičajna stanja, katerokoli odliko v vednosti in viziji vredno plemenitih?’ Drugič sem jim povedal: ‘Tathāgata ne živi razkošno … od doma v brezdomstvo.’ Tretjič so mi menihi iz skupine petih rekli: ‘Prijatelj Gotama … kako boš dosegel katerakoli neobičajna stanja, katerokoli odliko v vednosti in viziji vredno plemenitih?’

52. Ko je bilo to rečeno, sem jih vprašal: ‘Menihi, ali ste me prej kdaj slišali tako govoriti?’ - ‘Ne, častiti gospod.’ - ‘Menihi, Tathāgata je popoln, popolno prebujen. Poslušajte, menihi, nesmrtnost je bila dosežena. Jaz vam bom svetoval, jaz vas bom učil Dhammo. Ko boste prakticirali tako, kot vam bom svetoval, boste sami s svojim uresničenjem tukaj in sedaj skozi direktno vednost kmalu vstopili in bivali v vrhovnem cilju svetega življenja, zaradi katerega gredo pripadniki naroda upravičeno naprej od doma v brezdomstvo.’

53. Bil sem zmožen prepričati menihe iz skupine petih. Včasih sem poučeval dva meniha, medtem ko so drugi trije šli po miloščino, in šest nas je živelo od tega, kar so ti trije menihi prinesli s svoje poti po darovano hrano. Včasih sem poučeval tri menihe, medtem ko sta druga dva šla po miloščino, in šest nas je živelo od tega, kar sta prinesla ta dva meniha s svoje poti po darovano hrano.

54. Potem so menihi iz skupine petih, ne dolgo zatem, ko sem jih tako poučil in jim dal navodila, s svojim uresničenjem z direktno vednostjo, tukaj in sedaj vstopili in bivali v tem najvišjem cilju svetega življenja, zaradi katerega pripadnik naroda upravičeno gre naprej od doma v brezdomstvo.”

(KOLIKO ČASA DO ODLIČNOSTI)

55. Ko je bilo to rečeno je princ Bodhi rekel Blaženemu: “Častiti gospod, ko menih najde Tathāgato, da ga ta poučuje, koliko časa poteče, da sam uresniči z direktno vednostjo in tukaj in zdaj vstopi in biva v tem najvišjem cilju svetega življenja, zaradi katerega pripadnik naroda upravičeno gre od doma v brezdomstvo?”

“Kar se tiče tega, princ, te bom v zameno vprašal. Odgovori, če hočeš. Kaj misliš, princ? Ali si usposobljen v umetnosti uporabljanja palice z bodicami pri jahanju slona?”

“Da, častiti gospod, sem.”

56. “Kaj misliš, princ? Predpostavimo, da sem pride mož in misli: ‘Princ Bodhi pozna umetnost uporabljanja palice z bodicami pri ježi slona. Te veščine se bom učil pri njem.’ Če nima prepričanja, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki ima prepričanje. Če ima veliko bolezni, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki je brez bolezni. Če je goljufiv in prevarantski, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki je pošten in iskren. Če je len, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki je prizadeven. Če ni pameten, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki je pameten. Kaj misliš, princ? Ali se lahko ta mož uči pri tebi veščine uporabljanja palice z bodicami pri ježi slona?”

“Častiti gospod, celo če bi imel eno od teh pomanjkljivosti, se on ne bi mogel učiti pri meni, kaj šele če jih ima pet?”

57. “Kaj misliš, princ? Predpostavimo, da sem pride mož in misli: ‘Princ Bodhi pozna veščino uporabljanja palice z bodicami pri ježi slona. Te veščine se bom učil pri njem.’ Če ima prepričanje, lahko doseže to, kar lahko doseže ta, ki ima prepričanje. Če nima bolezni, lahko doseže to, kar lahko doseže ta, ki nima bolezni. Če je pošten in iskren, lahko doseže to, kar lahko doseže ta, ki je pošten in iskren. Če je prizadeven, lahko doseže to, kar doseže ta, ki je prizadeven. Če je pameten, lahko doseže to, kar lahko doseže ta, ki je pameten. Kaj misliš, princ? Ali se lahko ta mož uči pri tebi veščine uporabljanja palice z bodicami pri ježi slona?”

“Častiti gospod, celo če bi imel eno od teh kvalitet, se bi lahko učil pri meni, kaj šele če jih ima pet?”

58. “Princ, obstaja pet dejavnikov prizadevanja. Katerih pet?
Menih ima zaupanje, on položi svojo zaupanje v Tathāgatovo prebujenje: ‘Ta Blaženi je popoln, popolno prebujen, popoln v pravi vednosti in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov, neprimerljiv vodja posameznikov, ki jih je potrebno ukrotiti, učitelj božanstev in ljudi, prebujen, blažen.’

Je brez bolezni in stiske, ima dobro prebavo, ki ni niti prehladna niti pretopla ampak srednja in je sposoben prenašati napor prizadevanja.

Je pošten in iskren in se kaže učitelju in svojim tovarišem v svetem življenju takšen, kot dejansko je.

Je prizadeven pri opuščanju slabih stanj in pri prevzemanju dobrih stanj, trden, začne svoj napor s trdnostjo in vztrajanjem v negovanju dobrih stanj.

Je moder, ima modrost z ozirom na nastajanje in prenehanje, ki je plemenita in dojemajoča in vodi do popolnega uničenja neprijetnosti. To je pet dejavnikov prizadevanja.

59. Princ, menih, ki ima teh pet dejavnikov prizadevanja in najde Tathāgato, da ga ta vzgaja, lahko preživi sedem let dokler s svojim uresničenjem z direktno vednostjo, tukaj in sedaj vstopi in biva v tem vrhovnem cilju svetega življenja, zaradi katerega pripadnik naroda upravičeno gre naprej od doma v brezdomstvo.

Pustimo sedem let, princ. Ko ima menih teh pet dejavnikov prizadevanja in najde Tathāgato, da ga ta vzgaja, lahko preživi šest let … pet let … štiri leta … tri leta … dve leti … eno leto … Pustimo eno leto, princ, … lahko preživi sedem mesecev … šest mesecev … pet mesecev … štiri mesece … tri mesece … dva meseca … en mesec … pol meseca … Pustimo pol meseca, princ, … lahko preživi sedem dni in noči … šest dni in noči … pet dni in noči … štiri dni in noči … tri dni in noči … dva dni in noči … en dan in noč.

Pustimo en dan in noč, princ. Ko ima menih teh pet dejavnikov prizadevanja in najde Tathāgato, da ga ta vzgaja, potem ko je zvečer poučen, lahko do jutra prispe do odličnosti. Ko je poučen zjutraj, lahko do večera prispe do odličnosti.”

60. Ko je bilo to rečeno, je princ Bodhi rekel Blaženemu: “O, Buddha! O, Dhamma! O, kako dobro je razglašena Dhamma! Ta, ki je poučen zvečer, lahko pride do jutra do odličnosti in ta, ki je poučen zjutraj, lahko do večera prispe do odličnosti.”

61. Ko je bilo to rečeno je brahmanski mladenič Sañdžikāputta rekel princu Bodhiju: “Gospod Bodhi pravi: ‘O, Buddha! O, Dhamma! O, kako dobro je razglašena Dhamma!’ Toda on ne reče: ‘Jaz grem h gospodu Gotami po zatočišče in k Dhammi in k Sanghi menihov.’”

“Ne reci tega, dragi moj Sañdžikāputta, ne reci tega. Jaz sem slišal in se naučil tega iz materinih ust: Nekoč je Blaženi živel pri Kosambī v Ghositovem samostanu. Moja mati, ki je bila noseča, je odšla do Blaženega. Ko se mu je poklonila, je sedla ob stran in mu rekla: ‘Častiti gospod, princ ali princesa v mojem trebuhu, kdorkoli to bo, gre k Blaženemu po zatočišče in k Dhammi in k Sanghi menihov. Naj si Blaženi zapomni [otroka] kot laičnega sledilca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.’ Bilo je nekoč, ko je Blaženi živel tukaj v deželi Bhagga pri Suṁsumāragiri v gozdičku Bhesakaḷā, v Jelenjem parku. Moja pestunja, ki me je nosila na svojem kolku, je odšla do Blaženega. Ko se mu je poklonila, je stala ob stran in mu rekla: ‘Častiti gospod, princ Bodhi gre k Blaženemu po zatočišče in k Dhammi in k Sanghi menihov. Naj se ga Blaženi zapomni kot laičnega sledilca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.’ Sedaj, dragi moj Sañdžikāputta, v tretje grem k Blaženemu po zatočišče in k Dhammi in k Sanghi menihov. Naj se me Blaženi zapomni kot laičnega sledilca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.”

---