(MN 66) Laṭukikopama Sutta – Prispodoba o prepelici

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v deželi Anguttarāpancev, kjer je stalo njihovo mesto, imenovano Ᾱpaṇa.

2. Ko je bilo jutro, se je Blaženi oblekel in vzel svojo posodo in zunanje oblačilo in odšel v Ᾱpaṇo po miloščino. Ko je hodil po miloščino v Ᾱpaṇi in se vrnil s svoje poti, je po svojem obroku hrane odšel do nekega gozdička, da bi tam preživel dan. Ko je prišel v gozdiček je sedel k vznožju drevesa.

3. Zjutraj se je častiti Udāyi oblekel, vzel svojo posodo in zunanje oblačilo in tudi on odšel v Ᾱpaṇo po miloščino. Ko je hodil po miloščino v Ᾱpaṇi in se vrnil s svoje poti, je po svojem obroku hrane odšel do istega gozdička, da bi tam preživel dan. Ko je prišel v gozdiček je sedel k vznožju drevesa.

4. Ko je bil Udāyi v samoti, se je v njegovem umu pojavila naslednja misel: “Koliko neprijetnih stanj nam je Blaženi prihranil! Koliko prijetnih stanj nam je Blaženi priskrbel! Koliko slabih stanj nam je Blaženi prihranil! Koliko dobrih stanj nam je Blaženi priskrbel!”

5. Zvečer je častiti Udāyi prišel iz samote, odšel do Blaženega in ko mu je izkazal spoštovanje, je sedel ob stran in mu rekel:

(PREHRANJEVANJE IZVEN PRAVEGA ČASA)

6. “Častiti gospod, ko sem bil v samoti, se je v mojem umu pojavila naslednja misel: ‘Koliko neprijetnih stanj nam je Blaženi prihranil! … Koliko dobrih stanj nam je Blaženi priskrbel!’ Častiti gospod, prej smo jedli zvečer, zjutraj in čez dan, izven pravega časa. Potem je ob neki priliki Blaženi nagovoril menihe: ‘Menihi, prosim opustite to prehranjevanje izven pravega časa.’ Častiti gospod, bil sem vznemirjen in žalosten, misleč: ‘Zvesti gospodarji nam dajo dobro hrano različnih vrst med dnevom, izven pravega časa, vendar nam je Blaženi rekel, da to opustimo, Vzvišeni nam je rekel, da se temu odrečemo.’ Zaradi naše ljubezni in spoštovanja do Blaženega in zaradi sramu in strahu pred napačnim delovanjem, smo opustili dnevni obrok izven pravega časa.

Potem smo jedli samo zvečer in zjutraj. Ob neki priložnosti, je Blaženi nagovoril menihe: ‘Menihi, prosim opustite ta nočni obrok hrane, ki je zunaj pravega časa.’ Častiti gospod, bil sem vznemirjen in žalosten, misleč: ‘Blaženi nam pravi, da opustimo bolj razkošnega od teh dveh naših obrokov, Vzvišeni nam je rekel, da ga opustimo.’ Enkrat, častiti gospod, je neki moški dobil nekaj juhe čez dan in je rekel: ‘Dajte to na stran in vsi skupaj jo bomo pojedli zvečer.’ [Skoraj] vsa priprava obroka hrane poteka ponoči, malo podnevi. Zaradi naše ljubezni in spoštovanja do Blaženega in zaradi sramu in strahu pred napačnim delovanjem, smo opustili ta nočni obrok, ki je bil izven pravega časa.

Zgodilo se je, častiti gospod, da so menihi, ki so pešačili za miloščino v trdi temi noči, zašli v močvirje, padli v greznico, stopili v trnov grm in padli preko speče krave. Srečali so nasilneže, ki so že storili zločin in te, ki so ga nameravali, in spolno so jih zapeljevale ženske. Enkrat, častiti gospod, sem pešačil po miloščino v gosti, temi noči. Ženska, ki je pomivala posodo, me je videla ob blisku strele in je zakričala v grozi: ‘Usmiljenje, hudič je prišel pome!’ Rekel sem ji: ‘Sestra, jaz nisem hudič, jaz sem menih, ki čaka na miloščino.’ - ‘Potem si menih, katerega mati je umrla in katerega oče je umrl! Bolje, menih, da si svoj trebuh odpreš z ostrim mesarskim nožem, kakor da se klatiš po miloščino za svoj trebuh v gosti, temni noči!’ Častiti gospod, ko sem se spomnil tega, sem pomislil: ‘Koliko neprijetnih stanj nam je Blaženi prihranil! Koliko prijetnih stanj nam je Blaženi priskrbel! Koliko slabih stanj nam je Blaženi prihranil! Koliko dobrih stanj nam je Blaženi priskrbel!’“

(OPUŠČANJE)

7. “Prav tako, Udāyi, tukaj obstajajo nekateri zapeljani ljudje, ki ko jim rečem ‘Opustite to,’ pravijo: ‘Kaj, takšno malenkost, takšno majhno stvar, kot je ta? ‘Ta asket je veliko preveč zahteven!’ In oni tega ne opustijo in kažejo nevljudnost do mene, kakor tudi proti tem menihom, ki si želijo prakse. Za njih ta stvar postane močna, krepka, žilava, vitalna ovijalka in debel jarem.

8. Predpostavimo, Udāyi, da je bila prepelica zvezana z razpadlo ovijalko in bi zato pričakovala poškodbo, ujetost ali smrt. Sedaj predpostavimo, da bi nekdo rekel: ‘Razpadla ovijalka, s katero je ta prepelica zvezana in zato pričakuje poškodbo, ujetost ali smrt, je za njo šibka, slaba ovijalka brez vitalnosti.’ Ali bi on govoril pravilno?”

“Ne, častiti gospod. Za to prepelico je razpadla ovijalka, s katero je zvezana in zato pričakuje poškodbo, ujetost ali smrt, močna, krepka, žilava, vitalna ovijalka in debel jarem.”

“Tako tudi, Udāyi, tukaj obstajajo določeni zapeljani ljudje, ki ko jim rečem ‘Opustite to’ … ne opustijo tistega in kažejo nevljudnost do mene, kakor tudi do teh menihov, ki si želijo prakse. Za njih ta stvar postane močna, krepka, žilava, vitalna ovijalka in debel jarem.

9. Udāyi, tukaj obstajajo določeni ljudje v narodu, ki ko jim rečem ‘Opustite to,’ rečejo: ‘Kaj, takšno malenkost, takšno majhno stvar kot je ta, naj opustimo. Blaženi nam je rekel, naj jo opustimo, Vzvišeni nam je rekel, da se ji odpovemo.’ In oni to opustijo in ne kažejo nevljudnosti do mene, kakor tudi ne do teh menihov, ki si želijo prakse. Ko so to opustili, živijo v miru, zadovoljno, umirjeno, preživljajo se z darovi drugih, imajo srce [tako odmaknjeno] kot divji jelen. Za njih ta ovijalka postane slabotna, šibka, gnijoča ovijalka brez vitalnosti.

10. Predpostavimo, Udāyi, kraljevega slona z okli dolgimi kot ojnica kočije, popolnoma odraslega po postavi, visokoraslega in navajenega na bojevanje, da je zvezan z močnimi usnjenimi jermeni. Z enostavnim majhnim obračanjem svojega telesa lahko prekine in pretrga jermene in potem gre kamorkoli hoče. Sedaj predpostavimo, da je nekdo rekel: ‘Močni usnjeni jermeni s katerimi je ta kraljevi slon zvezan … je za njega močna, krepka, žilava, vitalna ovijalka in debel jarem.’ Ali bi on govoril pravilno?”

“Ne, častiti gospod. Močni usnjeni jermeni, s katerimi je ta kraljevi slon zvezan, ki jih z enostavnim majhnim obračanjem svojega telesa lahko prekine in pretrga in potem gre kamorkoli hoče, je za njega slabotna, šibka, gnijoča ovijalka brez vitalnosti.”

“Tako tudi, Udāyi, tukaj obstajajo nekateri ljudje v narodu, ki ko jim rečem ‘Opusti to’ … to opustijo in ne kažejo nevljudnosti do mene, kakor tudi ne do teh menihov, ki si želijo prakse. Ko so to opustili, živijo v miru, zadovoljno, umirjeno, preživljajo se z darovi drugih, imajo srce [tako odmaknjeno] kot divji jelen. Za njih ta stvar postane slabotna, šibka, gnijoča ovijalka brez vitalnosti.

11. Predpostavimo, Udāyi, revnega moža, brez denarja, brez sredstev, obubožanega, ki je imel razpadajočo kolibo, odprto za vrane, ne najboljše vrste, in razpadajočo posteljo iz protja, ne najboljše vrste, in nekaj žita in bučnih semen v loncu, ne najboljše vrste, in ženo podobno čarovnici, ne najboljše vrste. On morda vidi sedečega meniha v samostanskem parku v senci drevesa, ki ima roke in noge dobro umite, ko je pojedel slasten obrok in se sedaj posveča višjemu srcu. On lahko pomisli: ‘Kako prijeten je asketizem! Kako zdrav je asketizem! Ko bi si le lahko obril svoje lase in brado, si nadel rumena oblačila in odšel naprej od doma v brezdomstvo!’ Vendar ni sposoben opustiti svoje edine razpadajoče kolibe odprte za vrane, ne najboljše vrste, in razpadajoče postelje iz protja, ne najboljše vrste, in svojega žita in bučnih semen v loncu, ne najboljše vrste, in svoje žene podobne čarovnici, ne najboljše vrste, ni si sposoben obriti las in brade, si nadeti rumena oblačila in iti naprej od doma v brezdomstvo. Sedaj, predpostavimo, da je nekdo rekel: ‘Ovijalke, s katerimi je ta mož zvezan, da ne more opustiti svoje edine razpadajoče kolibe … in svoje žene podobne čarovnici, ne najboljše vrste, in si obriti las in brade, si nadeti rumena oblačila in iti naprej od domačega življenja v brezdomstvo – za njega so to slabotne, šibke, gnijoče ovijalke brez vitalnosti.’ Ali bi on govoril pravilno?”

“Ne, častiti gospod. Te ovijalke, s katerimi je ta mož zvezan, da ne more opustiti svoje edine razpadajoče kolibe … in svoje žene podobne čarovnici, ne najboljše vrste, in si obriti las in brade, si nadeti rumena oblačila in iti naprej od doma v brezdomstvo – za njega so to močne, krepke, žilave, vitalne ovijalke in debel jarem.”

“Tako tudi, Udāyi, tukaj obstajajo določeni zapeljani ljudje, ki ko jim rečem ‘Opustite to’ … ne opustijo tega in kažejo nevljudnost do mene, kakor tudi do teh menihov, ki si želijo prakse. Za njih ta stvar postane močna, krepka, žilava, vitalna ovijalka in debel jarem.

12. Predpostavimo, Udāyi, da bogatega gospodarja ali gospodarjev sin, z velikim bogastvom in premoženjem, z velikim številom zlatih palic, velikim številom kašč, velikim številom polj, veliko količino zemlje, velikim številom žena in velikim številom moških in ženskih sužnjev. On morda vidi sedečega meniha v samostanskem parku v senci drevesa, ki ima roke in noge dobro umite potem, ko je pojedel slasten obrok, in se sedaj posveča meditaciji. On lahko pomisli: ‘Kako prijeten je asketizem! Kako zdrav je asketizem! Ko bi si samo lahko obril svoje lase in brado, si nadel rumena oblačila in odšel naprej od doma v brezdomstvo!’ In on je sposoben opustiti veliko število svojih zlatih palic, veliko število svojih kašč, veliko število svojih polj, veliko količino svoje zemlje, veliko število svojih žena, in veliko število svojih moških in ženskih sužnjev, on je sposoben obriti svoje lase in brado, si nadeti rumena oblačila in oditi naprej od doma v brezdomstvo. Predpostavimo, da je nekdo rekel: ‘Ovijalke, s katerimi je ta gospodar ali gospodarjev sin zvezan, da je lahko opustil veliko število svojih zlatih palic … veliko število svojih moških in ženskih sužnjev, in je obril svoje lase in brado, si nadel rumena oblačila in odšel naprej od doma v brezdomstvo – za njega so to močne, krepke, žilave, vitalne ovijalke.’ Ali bi on govoril pravilno?”

“Ne, častiti gospod. Ovijalke s katerimi je ta gospodar ali gospodarjev sin zvezan, da lahko opusti veliko število svojih zlatih palic … veliko število svojih moških in ženskih sužnjev, in je obril svoje lase in brado, si nadel rumena oblačila in šel naprej od doma v brezdomstvo – za njega so to slabotne, šibke, gnijoče ovijalke brez vitalnosti.

Prav tako, Udāyi, obstajajo določeni ljudje v narodu, ki ko jim rečem ‘Opusti to’ … to opustijo in ne pokažejo nevljudnosti do mene ali do teh menihov, ki želijo vaditi. Ko so to opustili, živijo v miru, zadovoljno, umirjeno, preživljajo se z darovi drugih, imajo srce [tako odmaknjeno] kot divji jelen. Za njih ta stvar postane slabotna, šibka, gnijoča ovijalka brez vitalnosti.

(ŠTIRI VRSTE POSAMEZNIKOV)

13. Udāyi, v svetu obstajajo štiri vrste posameznikov. Katere štiri?

14. Udāyi, nek posameznik prakticira pot odstranitve osnov za ponovno rojstvo, zavrnitve osnov za ponovno rojstvo. Ko prakticira pot, ga oblegajo spomini in namere, ki so povezane z osnovami za ponovno rojstvo. On jih dopušča, on jih ne opušča, jih ne odstrani, jih ne odpravi in ne zanika. Takšnega posameznika imenujem oviranega, ne neoviranega. Zakaj je tako? Ker poznam določeno razliko v sposobnostih v tem posamezniku.

15. Udāyi, nek posameznik prakticira pot odstranitve osnov za ponovno rojstvo, zavrnitve osnov za ponovno rojstvo. Ko prakticira pot, ga oblegajo spomini in namere, ki so povezane z osnovami za ponovno rojstvo. On jih ne dopušča, on jih opušča, jih odstrani, jih odpravi in zanika. Tudi takšnega posameznika imenujem oviranega, ne neoviranega. Zakaj je tako? Ker poznam določeno razliko v sposobnostih v tem posamezniku.

16. Udāyi, nek posameznik prakticira pot odstranitve osnov za ponovno rojstvo, zavrnitve osnov za ponovno rojstvo. Ko prakticira pot, ga sedaj in potem, skozi presledke umanjkanja pozornosti oblegajo spomini in namere, ki so povezane z osnovami za ponovno rojstvo. Njegova pozornost je lahko počasna v nastajanju, toda spomine in namere hitro opusti, jih odstrani, jih odpravi in jih zanika. Prav tako, kot če bi mož pustil, da padejo dve ali tri kaplje vode na vročo železno ploščo, ki se je segrevala cel dan, in je padanje vodnih kapljic lahko počasno, vendar bodo kapljice hitro izhlapele in izginile. Tako tudi, nek posameznik prakticira pot … Njegova pozornost je lahko počasna v nastajanju, toda spomine in namere hitro opusti, jih odstrani, jih odpravi in jih zanika. Tudi takšnega posameznika imenujem oviranega, ne neoviranega. Zakaj je tako? Ker poznam določeno razliko v sposobnostih v tem posamezniku.

17. Udāyi, nek posameznik, ko razume, da so osnove za ponovno rojstvo izvor neprijetnosti, se znebi osnov za ponovno rojstvo in je osvobojen z uničenjem osnov za ponovno rojstvo. Takšnega posameznika imenujem neoviranega, ne oviranega. Zakaj je tako? Ker poznam določeno razliko v sposobnostih v tem posamezniku.

(PET VEZI UŽITKOV)

18. Obstaja, Udāyi, pet vezi užitkov. Katerih pet? Objekti razločeni z očmi, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetni in simpatični, povezani z užitki in izzivajo poželenje. Zvoki razločeni z ušesi … Vonji razločeni z nosom … Okusi razločeni z jezikom … Otipljivosti razločene s telesom, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetne in simpatične, povezane z užitki in izzivajo poželenje. To je pet vezi užitkov.

19. Sedaj, Udāyi, užitek in veselje, ki se pojavita v odvisnosti od teh petih vezi užitkov, se imenuje užitek – umazan užitek, grob užitek, nizkoten užitek. Pravim, da te vrste zadovoljstva ne bi smeli zasledovati, ne bi smeli razvijati, ne bi smeli gojiti, ampak bi se ga morali bati.

20. Udāyi, popolnoma odmaknjen od užitkov, ločen od slabih stanj, menih vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti … Z umiritvijo misli in razmišljanja, on vstopi in biva v drugi stopnji zbranosti … Ko izgine zadovoljstvo … vstopi in biva v tretji stopnji zbranosti … Z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti … vstopi in biva v četrti stopnji zbranosti …

21. To se imenuje blaženost odpovedi, blaženost samote, blaženost miru, blaženost prebujenja. Pravim, da bi bilo to vrsto užitka treba zasledovati, da bi ga morali razvijati, da bi ga morali gojiti, da se ga ne bi smeli bati.

22. Udāyi, popolnoma odmaknjen od užitkov, ločen od slabih stanj, menih vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti … Sedaj to, jaz pravim, pripada vznemirjenosti. In kaj v tem pogledu pripada vznemirjenosti? Misel in razmišljanje, ki nista prenehala v njem, to je tisto, kar pripada vznemirjenosti.

23. Udāyi, z umiritvijo misli in razmišljanja, menih vstopi in biva v drugi stopnji zbranosti … Sedaj to, jaz pravim, tudi pripada vznemirjenosti. In kaj v tem pogledu pripada vznemirjenosti? Zadovoljstvo in užitek, ki nista prenehala v njem, to je tisto, kar pripada vznemirjenosti.

24. Udāyi, ko izgine zadovoljstvo ... menih vstopi in biva v tretji stopnji zbranosti … Sedaj to, jaz pravim, prav tako pripada vznemirjenosti. In kaj v tem pogledu pripada vznemirjenosti? Mirnodušnost in prijetnost, ki nista prenehala v njem, to je tisto, kar pripada vznemirjenosti.

25. Udāyi, z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti … menih vstopi in biva v četrti stopnji zbranosti … Sedaj to, jaz pravim, pripada vznemirjenosti.

(OPUSTI, OBVLADAJ)

26. Udāyi, popolnoma odmaknjen od užitkov, ločen od slabih stanj, menih vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti … To, jaz pravim, ni dovolj. Opusti jo, jaz pravim, obvladaj jo, jaz pravim. In kaj jo obvlada?

27. Udāyi, z umiritvijo misli in razmišljanja, menih vstopi in biva v drugi stopnji zbranosti … To obvlada. Toda tudi to, jaz pravim, ni dovolj. Opusti jo, jaz pravim, obvladaj jo, jaz pravim. In kaj jo obvlada?

28. Udāyi, ko izgine zadovoljstvo ... menih vstopi in biva v tretji stopnji zbranosti … To obvlada. Toda tudi to, jaz pravim, ni dovolj. Opusti jo, jaz pravim, obvladaj jo, jaz pravim. In kaj jo obvlada?

29. Udāyi, z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti … menih vstopi in biva v četrti stopnji zbranosti … To obvlada. Toda tudi to, jaz pravim, ni dovolj. Opusti jo, jaz pravim, obvladaj jo, jaz pravim. In kaj jo obvlada?

30. Udāyi, s popolnim obvladanjem zaznav snovi, z izginotjem zaznav čutov, z nepozornostjo do zaznav različnosti, zavedajoč se, da ‘prostor je neskončen,’ menih vstopi in biva v področju neskončnega prostora. To obvlada. Toda tudi to, jaz pravim, ni dovolj. Opusti ga, jaz pravim, obvladaj ga, jaz pravim. In kaj ga obvlada?

31. Udāyi, s popolnim obvladanjem področja neskončnega prostora, zavedajoč se, da ‘zavest je neskončna,’ menih vstopi in biva v področju neskončne zavesti. To obvlada. Toda tudi to, jaz pravim, ni dovolj. Opusti ga, jaz pravim, obvladaj ga, jaz pravim. In kaj ga obvlada?. 

32. Udāyi, s popolnim obvladanjem področja neskončne zavesti, zavedajoč se, da ‘tam ni nič,’ menih vstopi in biva v področju ničnosti. To obvlada. Toda tudi to, jaz pravim, ni dovolj. Opusti ga, jaz pravim, obvladaj ga, jaz pravim. In kaj ga obvlada?

33. Udāyi, s popolnim obvladanjem področja ničnosti, menih vstopi in biva v področju niti zaznavanja niti nezaznavanja. To obvlada. Toda tudi to, jaz pravim, ni dovolj. Opusti ga, jaz pravim, obvladaj ga, jaz pravim. In kaj ga obvlada?

34. Udāyi, s popolnim obvladanjem področja niti zaznavanja niti nezaznavanja, menih vstopi in biva v prenehanju zaznavanja in čutenja. To obvlada. Tako jaz govorim o opuščanju celo področja niti zaznavanja niti nezaznavanja. Ali vidiš, Udāyi, katero oviro, majhno ali veliko, o katere opuščanju ne govorim?”

“Ne, častiti gospod.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Častiti Udāyi je bil zadovoljen in vesel besed Blaženega.

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / junij 2024