(MN 55) Džīvaka Sutta - Ādžīvaku
1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Rādžagahu, v gozdičku mangov ādžīvaka Komārabhacca.
2. Ādžīvak Komārabhacca je odšel do Blaženega in ko mu je izkazal spoštovanje, je sedel ob stran in rekel Blaženemu:
(UŽIVANJE MESA)
3. “Častiti gospod, tole sem slišal: ‘Za asketa Gotamo koljejo živa bitja. Asket Gotama ve, da je meso pripravljeno zanj iz živali, ki so bile ubite zanj.’ Častiti gospod, vsem, ki tako govorijo povej, kaj je Blaženi rekel in naj ga napačno ne predstavljajo s tem, kar je nasprotno dejstvom? Ali oni razlagajo v skladu z Dhammo, da se ničesar kar določa temelj za obsodbo, ne more upravičeno sklepati iz njihovih trditev?”
4. “Ādžīvak, ti, ki tako govorijo, ne rečejo kar sem povedal, ampak me napačno predstavljajo s tem kar ni res in je v nasprotju z dejstvi.
5. Ādžīvak, jaz pravim, da obstajajo trije primeri, ko se meso naj ne uživa: ko se vidi, sliši ali obstaja sum [da se je živo bitje zaklalo za meniha]. Jaz pravim, da se tega mesa ne sme uživati v teh treh primerih. Jaz pravim, da obstajajo trije primeru, v katerih se meso lahko uživa: ko se ne vidi, ne sliši in ne sumi [da se je živo bitje zaklalo za meniha]. Jaz pravim, da se meso lahko uživa v teh treh primerih.
(MILOŠČINA)
6. Ādžīvak, nek menih živi v odvisnosti od določene vasi ali mesta. On biva s prežemanjem ene četrtine s srcem prežetim z dobrohotnostjo, prav tako druge, prav tako tretje, prav tako četrte, tako zgoraj, spodaj, okrog in povsod, tako za vse, kot zase, on biva s prežemanjem vseobsegajočega sveta s srcem prežetim z dobrohotnostjo, vzvišeno, neizmerno, brez sovraštva in brez zlobe. Potem pride do njega gospodar ali gospodarjev sin in ga povabi na kosilo naslednjega dne. Menih sprejme, če želi. Ko se noč konča, se zjutraj obleče, vzame svojo skledo in zunanje oblačilo in odide v hišo tega gospodarja ali gospodarjevega sina in sede na sedež, ki je bil pripravljen. Potem mu gospodar ali gospodarjev sin postreže z dobro miloščino. On ne pomisli: ‘Kako dobro me gospodar ali gospodarjev sin streže z dobro miloščino! Če bi me le gospodar ali gospodarjev sin postregel s tako dobro miloščino v prihodnje!’ On ne pomisli tako. Hrani se z miloščino, ne da bi bil navezan nanjo, bil zaslepljen z njo in se povsem predal njej. V njej vidi nevarnost in razume pobeg od nje. Kaj misliš, ādžīvak? Bo to menih ob takšni priložnosti izbral za svojo neprijetnost ali neprijetnost nekoga drugega ali za neprijetnost obeh?” - “Ne, častiti gospod.” - “Ali ne bo ta menih ob tej priliki vzdrževal sebe z brezmadežno hrano?”
7. “Da, častiti gospod. Jaz sem to slišal, častiti gospod: ‘Brahmā biva v dobrohotnosti.’ Častiti gospod, prav to jaz vidim v Blaženem, ker Blaženi biva v dobrohotnosti.”
“Ādžīvak, vsaka želja, vsako sovraštvo, vsako zablodo, kjer se lahko pojavi zlobnost je Tathāgata opustil, odrezal pri koreninah, jo napravi kot palmin štor, jo odstranil, da ni več predmet nastanka v prihodnosti. Če se to, kar si povedal, nanaša na tisto, potem ti to odobrim.”
“Častiti gospod, kar sem povedal, se nanaša natančno na tisto.”
8-10. “Ādžīvak, menih živi v odvisnosti od določene vasi ali mesta. On biva s prežemanjem ene četrtine s srcem prežetim s sočutjem … s srcem prežetim s srečoželjnostjo … s srcem prežetim z mirnodušnostjo, prav tako druge, prav tako tretje, prav tako četrte, tako zgoraj, spodaj, okrog in povsod, tako za vse, kot zase, on biva s prežemanjem vseobsegajočega sveta s srcem prežetim z mirnodušnostjo, obilno, vzvišeno, neizmerno, brez sovraštva in brez zlobe. Potem pride do njega gospodar ali gospodarjev sin in ga povabi na kosilo naslednji dan. Menih sprejme povabilo, če hoče … Kaj misliš, ādžīvak? Bo to menih ob takšni priložnosti izbral za svojo neprijetnost ali neprijetnost nekoga drugega ali za neprijetnost obeh?” - “Ne, častiti gospod.” - “ Ali ne bo ta menih ob tej priliki vzdrževal sebe z brezmadežno hrano?”
11. “Da, častiti gospod. Jaz sem to slišal, častiti gospod: ‘Brahmā biva v mirnodušnosti.’ Častiti gospod, Blaženi je moja vidna priča temu, ker Blaženi biva v mirnodušnosti.”
“Ādžīvak, vsako željo, vsako sovraštvo, vsako zablodo, ki lahko povzroči neusmiljenost ali nezadovoljstvo ali odpor, je Tathāgata opustil, odrezal pri koreninah, jo napravi kot palmin štor, jo odstranil, da ni več predmet nastanka v prihodnosti. Če se to, kar si povedal, nanaša na tisto, potem ti to odobrim.”
“Častiti gospod, kar sem povedal, se nanaša natančno na tisto.”
(NEDOVOLJENA HRANA ZA TATHĀGATO IN NJEGOVE UČENCE)
12. “Če kdorkoli zakolje živo bitje za Tathāgato ali njegovega učenca, nabere mnogo slabih zaslug v petih primerih. Ko reče: ‘Pojdi in pripelji tisto živo bitje,’ je to prvi primer, v katerem si nabere veliko slabih zaslug. Ko to živo bitje, vodeno na povodcu, doživi bolečino in bridkost, je to drugi primer, v katerem si nabere veliko slabih zaslug. Ko reče: ‘Pojdi in zakolji tisto živo bitje,’ je to tretji primer, v katerem si nabere veliko slabih zaslug. Ko tisto živo bitje doživlja bolečino in bridkost pri klanju, je to četrti primer, v katerem si nabere veliko slabih zaslug. Ko oskrbi Tathāgato ali njegovega učenca s hrano, ki ni dovoljena, je to peti primer, v katerem si nabere veliko slabih zaslug. Kdorkoli, ki zakolje živo bitje za Tathāgato ali njegovega učenca, si nabere veliko slabih zaslug v teh petih primerih.”
13. Ko je bilo to rečeno, je ādžīvak Komārabhacca rekel Blaženemu: “To je osupljivo, to je neverjetno! Menihi sebe vzdržujejo z dovoljeno hrano. Menihi sebe vzdržujejo s hrano, ki je krepostna. Sijajno, častiti gospod! Sijajno, častiti gospod! … Od danes naj si me Blaženi zapomni kot laičnega sledilca, ki je šel k njemu po zatočišče za vse življenje.
vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009 prevod: Bojan Božič / maj 2024