Ne smilite se sami sebi

Leta 1978 sem umik med deževno dobo preživel z adžanom Sumedhom v majhni meniški skupnosti na angleškem podeželju blizu Oxforda. Malo preden sem odšel, da bi se pomenišil na Tajskem, je prišel mož, ki se je imenoval B., da bi prevzel moje mesto. Nedolgo pred tem je bil B. vajenec zena na Japonskem. Ko se je vrnil v Anglijo, ga je privlačila theravada. Rekel je, da ga posebej navdihuje poudarek na raziskovanju trpljenja in raziskovanju načinov, na katere ga poželenje brez potrebe ustvarja. B. se je dovolj dobro vključil v skupnost, a se je srečal z enim večjim nepredvidenim izzivom. Medtem ko smo vsi meditirali sedeč na tleh na tajski način, je B. vedno meditiral le sedeč na zafuju. Prilagajanje na nov sedeč položaj je bilo zanj zelo težko in je bilo zanj huda frustracija. Zenovski meditacijski položaj je bil njegovo zatočišče in tega je izgubil. Ko se mi je potožil, kako trpi, sem ga opomnil – morda malo neprijazno – da je gotovo našel, kar je iskal. Odvrnil je: »Da, hočem raziskovati trpljenje, vendar ne te vrste trpljenja.«

Nikoli nisem pozabil teh besed. Zdijo se mi izraz splošnega pritoževanja. Kot budisti teoretično sprejemamo pomembnost soočanja s trpljenjem, a se zalotimo, kako se upiramo določeni resničnosti. Raje bi imeli neko drugo vrsto trpljenja. Adžan Sumedho je imel preprosto zdravilo za takšno zaslepljeno mišljenje. Učil nas je razmisliti, »To je tako!«. Z drugimi besedami je rekel, da nimamo na voljo izbire. Točno sedaj je to, kar je pred nami. Ne smilite se sami sebi. Uporabljajte pripomočke, ki nam jih je dal Buddha, in se soočite s tem.