Všeč ali ne všeč

Občutki, da nam je nekaj všeč ali nam ni všeč, so zelo pomembni za majhne otroke. Predpostavljajo, da takrat, ko jim je nekaj všeč, to pomeni, da je stvar pravilna in dobra za njih, če pa jim nekaj ni všeč, je napačno in slabo – razumen zaključek za bitja, ki so nova na tem svetu. Na žalost veliko ljudi nikoli ne preraste tega načina razmišljanja. Morda ne jokajo ali se ne jezijo kot majhni otroci, ki ne dosežejo svojega, a vseeno trpijo. Veliko ljudi še vedno gleda na svoje življenje s stališča dobiti stari, ki so jim všeč, in se izogniti stvarem, ki jim niso všeč. Neuspeh pri doseganju tega cilja se pogosto konča z depresijo. Ker se v današnjem svetu poudarek vedno bolj premika k posamezniku in stran od skupine, postane tiranija biti všeč in ne biti všeč vedno močnejša.

Biti všeč in ne biti všeč so v človeški naravi, pomembnost, ki jim jo dajemo, pa ni. Videti biti všeč in ne biti všeč kot prehodne, pogojene pojave je ključen element naše vzgoje. Adžan Ča je svojim menihom pogosto govoril: »Ne glede na to, kako dolgo ste že menihi, če še vedno sledite stvarem, ki so vam všeč ali vam niso všeč, niste še niti začeli prakticirati dhammo.«

- adžan Džajasaro