Fotografija v časovnih presledkih

Od otroštva sem bil navdušen nad fotografijo v časovnih presledkih. Rad sem gledal naravne procese, ki jih s prostim očesom ne moreš opaziti, kako se v nekaj minutah uglajeno in čarobno odvijajo na platnu. Ti kratki filmi so me vzpodbudili, da podvomim v navidezno trdnost sveta, v katerem živim.

Menim, da v luči takih videov, lahko rečemo, da je razlika med stvarjo in dogodkom le v njegovi hitrosti spremembe. Dlje časa kot je potrebno, da se nekaj vidno spremeni, bolj deluje kot stvar. (Morda bi v naš slovar lahko dodali novo definicijo: »stvar« - »tisto, kar se počasi spreminja«.) Gora je zelo trdna stvar. A če bi imeli tehnologijo, bi menda lahko ustvarili video v trajanju nekaj človeških dihov s posnetkom nastanka celotne gorske verige, njene erozije in dokončnim izginotjem.

Razmišljanje o tej temi je lahko osvobajajoče ali zastrašujoče. Lahko je zastrašujoče, če dojemamo sebe kot samotno, trdno stvar plavajočo v nesigurnem, trdnem svetu. Lahko pa je osvobajajoče, ko dojamemo, da tudi mi nismo trdni. Celo poželenje po nečem trdnem, česar bi se lahko oprijeli, ni trdno. Naše zatočišče je vedenje.

- adžan Džajasaro