Primeren čas in prostor za govorjenje

 

Razmislek o času in prostoru je eden od najpomembnejših izrazov pozornosti v vsakodnevnem življenju.

Trudimo se izogniti pogovoru, ko je v dnevu prezgodaj ali prepozno. Ne govorimo na javnem mestu, kar bi morali govoriti zasebno ali govorimo zasebno, kar bi morali govoriti javno. Ne govorimo, ko je to v odnosu prezgodaj ali prepozno. Ne govorimo, ko nam naša čustva onemogočajo, da bi se dobro izrazili. Ne govorimo, ko čustva druge osebe onemogočajo, da bi nas slišala. Ne govorimo o resnih zadevah, ne da bi prej preverili naše informacije. Vzdržimo se govora, ko bi bilo modreje ostati v pozorni tišini. Ne govorimo, ko bi bilo bolje poslušati. Ne govorimo, ko bi, karkoli povemo, stvari le poslabšalo.

Trudimo se govoriti, ko so pogoji za dobro komunikacijo zreli ali tako zreli, kot so lahko. Govorimo med najprimernejšim časom dneva za naš namen, zasebno ali javno, kot je primerno. Govorimo z zavedanjem, kako trenutno stanje našega odnosa vpliva na to, o čemer lahko koristno govorimo. Prepričamo se o dejstvih predno spregovorimo o občutljivih zadevah. Če za pogovor ni primernega časa in prostora, znamo biti potrpežljivi in čakamo v pozorni tišini. Poslušamo, ko je bolj potrebno poslušati kot govoriti. In ko, karkoli rečemo, poslabša zadeve, prenehamo govoriti ali pa vljudno odidemo.