Meditacija v hoji

Buddha nas je učil, da je meditacija v hoji odlična telesna vaja; vzdržuje naše zdravje, poveča našo odpornost, pomaga prebavi. Najbolj pomembno pa je, da vodi do mirne stabilnosti uma, ki ostane z nami, potem ko je meditacija končala. Hoja z normalnim tempom in odprtimi očmi lahko vodi v smādhi, ki ga lažje vključimo v vsakodnevno življenje kot samādhi, ki nastane po meditacije sede.

Meditacijo v hoji lahko izmenjujemo z meditacijo sede. Lahko jo raje prakticiramo kot meditacijo sede, ko je meditator npr. zaspan ali ko bolezen ali poškodba otežujeta sedenje.

V gozdnih samostanih hodimo po senčnih poteh, ki so dolge dvajset do trideset korakov. Na poti dolgi štiriindvajset korakov, nam začetek, sredina in konec poti nudijo priložnost, da preverimo svojo pozornost vsakih dvanajst korakov. Če um odtava, tega ne naredi za dolgo.

Prva naloga med meditacijo v hoji je opustitev motečih mentalnih stanj. To lahko dosežemo z vzdrževanjem pozornosti na samo eno področje, kot npr. občutek, ki se pojavi na podplatih, ko se dotaknejo tal ali na celotno telo. Druga priljubljena tehnika je v sebi recitirati mantro kot je »Buddho« - »Bud«, ko se desno stopalo dotakne tal, »Dho«, ko se dotakne levo stopalo.

Ko se um osvobodi ovir, se lahko usmeri v kontemplacijo na eno od treh značilnosti bivanja: nestalnost, trpljenje ali ne-jaz, kakor se manifestirajo v sedanjem trenutku.

- adžan Džajasaro