adžan Ča - Poplava čutnosti

Podano skupnosti menihov po recitaciji patimokkhe v Wat Pah Pongu med deževnim umikom l. 1978

 

Kāmogha, poplava čutnosti. Utopljenost v pogledih, v zvokih, v vonjih, v telesnih čutenjih. Utopljenost, ker gledamo samo v zunanjost, ne bi hkrati gledali znotraj. Ljudje ne opazujejo sebe, opazujejo samo druge. Vidijo lahko vse druge, ne morejo pa sebe. Stvar ni tako zelo zahtevna, ampak ljudje pač ne poskusijo zares.

Na primer, poglejte čudovito žensko. Kaj vam to naredi? Takoj, ko vidite obraz, vidite vse ostalo. Ali vidite to? Samo poglejte v svoj um. Kako je to, ko vidite žensko? Takoj, ko oči vidijo samo malo, vidi um vse ostalo. Kako je lahko tako hitro?

To je zaradi tega, ker ste potopljeni v 'vodi'. Ste potopljeni, o tem razmišljajte, o tem fantazirate, obtičali ste. To je tako kot, da bi bili sužnji, nekdo drug ima oblast nad vami. Ko vam je rečeno da sedite, morate sedeti. Ko vam je rečeno da hodite, morate hoditi. Ne morete nehati ubogati, ker ste zasužnjeni. Zasužnjenost v čutih je enaka. Ne glede na to, kako močno poskusite, se zdi, da se ne morete otresti. In, če pričakujete, da bodo to za vas storili drugi, se zares znajdete v težavah. Otresti se morate sami.

Zato torej je Buddha prepustil prakso Dhamme, preseganje trpljenja, nam samim. Vzemite za primer Nibbāno. Prebujenje Buddhe je bilo temeljito, zakaj torej ni opisal Nibbāne v podrobnostih? Zakaj je povedal le, da naj prakticiramo in izvemo sami? Zakaj je tako? Ali ne bi mogel razložiti kašna je Nibbāna?

»Buddha je prakticiral, razvijal izpopolnjenosti tekom neštetih obdobji trajanja sveta za korist vseh živih bitji. Zakaj torej ni pokazal Nibbāne, da bi jo lahko videli vsi in tudi odšli tja?« Nekateri ljudje razmišljajo tako. »Če bi Buddha vedel zares, bi nam povedal. Zakaj bi karkoli prikrival?«

Dejansko je takšno razmišljanje napačno. Na tak način ne moremo videti resnice. Moramo prakticirat, moramo to razvijati, da spoznamo. Buddha je samo pokazal pot za razvijanje modrosti, to je vse. Povedal je, da moramo prakticirati sami zase. Kdorkoli prakticira, bo dosegel cilj.

Ampak pot, ki jo je učil Buddha, gre proti našim navadam. Sami nočemo biti zares skromni, vzdržni in zato pravimo: »Pokažite nam pot, pokažite nam pot do Nibbāne, da bodo lahko tja odšli tisti, ki si radi stvari jemljejo zlahka, takšni kakor smo mi.« Enako je z modrostjo. Buddha vam modrosti ne more pokazati, ni nekaj s čimer bi se lahko preprosto rokovalo. Buddha lahko pokaže pot, ki vodi k razvoju modrosti. Ampak razvijanje te je v veliki ali manjši meri odvisno od posameznika. Zasluge in ustvarjene vrline ljudi se naravno razlikujejo.

Samo poglejte materialen predmet, kot so recimo leseni levi pred dvorano tukaj. Ljudje prihajajo, jih vidijo in zdi se, da se ne morejo strinjati. Nekdo reče: »Oh, kako čudovito« medtem, ko reče nekdo drug: »Oh, kako odbijajoče.« Je en lev, čudovit in grd. Samo to je dovolj, da se spozna, kako stvari so.

Zato torej je spoznanje Dhamme včasih počasno, včasih hitro. Buddha in njegovi učenci so si bili med seboj enaki v tem, da so morali prakticirati zase. Ampak še zmeraj so se zanašali na učitelje, da so jim podali navodila in metode za njihovo prakso.

Torej, ko poslušamo Dhammo mogoče hočemo, da se vsi naši dvomi razčistijo, ampak ti se ne bodo nikoli razčistil samo s poslušanjem. Dvoma se ne preide preprosto s poslušanjem ali razmišljanjem, najprej moramo očistiti um. Očistiti um pomeni, da pregledamo našo prakso. Ne glede kako dolgo smo poslušali učitelja govoriti o resnici, nismo mogli videti ali spoznati te resnice samo s poslušanjem. Če bi jo, bi bilo to samo preko domnevanja ali ugibanja.

Kakorkoli, četudi samo poslušanje Dhamme mogoče ne vodi k realizaciji, je koristno. V času Buddhe so bili nekateri, ki so spoznali Dhammo, dosegli celo najvišjo realizacijo – arahantstvo – medtem, ko so poslušali učenje. Ampak ti ljudje so že bili zelo razviti, njihov um je že bil do določene mere prepoznan. To je tako kot pri nogometni žogi. Ko se žogo napihne z zrakom, se ta razširi. Ves ta zrak v žogi pritiska, da bi ušel ven, ampak nikjer ni luknje, ki bi to omogočala. Takoj, ko igla predre žogo, udari zrak ven.

To je enako. Um tistih učencev, ki so bili prebujeni ko so poslušali Dhammo, je bil takšen. Dokler ni bilo katalizatorja, ki bi povzročil reakcijo je ta 'pritisk' ostal v njih, kakor v nogometni žogi. Um še ni bil prost zaradi te male stvar, ki je zakrivala resnico. Takoj, ko so slišali Dhammo in je zadela na pravem mestu, se je pojavila modrost. Razumeli so takoj, opustili so takoj in realizirali resnično Dhammo. Tako je bilo to. Bilo je preprosto. Um se je sam preobrnil pokonci. Spremenil se je, ali obrnil se je, od enega pogleda k drugemu. Lahko bi rekli, da je bil daleč ali pa bi lahko rekli, da je bil zelo blizu.

To je nekaj, kar moramo narediti zase. Buddha je lahko samo podal napotek o tem kako razviti modrost, in prav tako so učitelji te dni. Podajajo govore o Dhammi, govorijo o resnici, ampak te resnice še zmeraj ne moremo narediti za svojo. Zakaj ne? Je 'ovoj', ki to preprečuje. Lahko bi rekli, da smo potopljeni, potopljeni v vodi. Kāmogha – 'poplava' čutnosti. Bhavogha – 'poplava' eksistence.

Eksistenca pomeni 'področje rojstva'. Čutna želja se rodi v pogledih, zvokih, okusih, vonjih, občutkih in mislih, s katerimi se identificiramo. Um se hitro oprime in obtiči v čutnosti.

Nekateri praktikanti postanejo zdolgočaseni, jim je dosti, utrujeni so od prakse, so leni. Ne rabite pogledati zelo daleč. Samo poglejte, videti je kot da ljudje ne morejo obdržati Dhamme v umu. In še zmeraj, če se jih ošteje, se tega držijo leta. Mogoče se jih ošteje na začetku deževnega umika in na koncu še zmeraj niso pozabili. Ne bodo pozabili celo življenje, če gre dovolj globoko.

Ampak, ko pride do učenja Buddhe, ki nam govori, da naj bomo zmerni, da naj bomo vzdržni, da prakticiramo vestno – zakaj ljudje teh stvari ne prenesejo v svoja srca? Zakaj te stvari pozabljajo? Ne rabite pogledati zelo daleč, samo poglejte našo prakso tukaj. Na primer, vzpostavljanje standarda kot je brez klepeta po obroku pri umivanju vaše posode! Še to se zdi, da je za ljudi preveč. Četudi vemo, da klepetanje ni posebej koristno in nas oklene v čutnost, ljudje še vedno radi govorijo. Kaj kmalu se več ne strinjajo in sčasoma preidejo v argumente in prerekanja. Na tem ni nič več kot to.

Torej, to ni nekaj subtilnega ali globokega, to je precej osnovno. In še zmeraj se zdi, da ljudje zares v to ne vložijo veliko truda. Govorijo, da bi radi videli Dhammo, ampak radi bi jo videli pod svojimi pogoji, nočejo pa slediti poti prakse. Gredo le tako daleč. Vsi ti standardi prakse so koristna orodja za prodiranje ter uvid Dhamme, ampak ljudje ne prakticirajo skladno z njimi.

Da govorimo 'resnična praksa' ali 'vztrajna praksa' ne pomeni, da moramo nujno vložiti ogromno energije – samo vložite nekaj truda v um, spoznavajte vse občutke, ki se pojavijo, še posebej tiste, ki so utemeljeni v čutnosti. Ti so naši sovražniki.

Ampak zdi se, da ljudje tega ne morejo. Vsako leto, ko se približuje konec deževnega umika, postaja hujše in hujše. Nekateri menihi so dosegli mejo svoje vzdržljivosti »so na koncu svojih moči«. Bližje, ko smo koncu deževnega umika, hujši postanejo. V svoji praksi nimajo doslednosti. Vsako leto govorim o tem, ampak zdi se, da si ljudje tega ne morejo zapomniti. Vzpostavimo določen standard, ampak ne mine niti leto, da ta razpade. Začne se, ko je umika skoraj konec – klepet, druženje in vse ostalo. Vsa praksa gre na koščke. Tako je ponavadi.

Tisti, ki jih praksa zares zanima, bi morali premišljevati zakaj je to tako: je zaradi tega, ker ljudje ne vidijo neugodnih posledic teh stvari.
Ko smo sprejeti v budistično meniško skupnost, živimo preprosto. In še zmeraj se nekateri razmenišijo, da odidejo na fronto, kjer letijo naboji vsak dan – tako jim bolj ustreza. Zares hočejo iti. Nevarnost jih obkroža na vsaki strani in še vedno so pripravljeni, da odidejo. Zakaj ne vidijo nevarnosti? Pripravljeni so umreti ob puški, ampak nihče noče umreti ob razvijanju vrline. Že opažanje tega zadostuje. To je zaradi tega, ker so sužnji, nič drugega. Vidite toliko in vedeli boste zakaj se gre. Ljudje ne vidijo nevarnosti.

To je zares presenetljivo, ali ne? Mislili bi si, da lahko vidijo, ampak ne morejo. Če ne morejo videti niti takrat, potem ni poti, po kateri bi prišli ven. So odločeni, da se vrtinčijo v saṃsāri. Takšne so stvari. Samo z govorjenjem o preprostih stvareh kot so te, lahko začenjamo razumeti.

Če bi jih vprašali: »Zakaj ste se rodili?« bi imeli z odgovorom veliko težav, ker ne morejo videti.

Potopljeni so v svet čutov in potopljeni v eksistenci (bhava)*. Bhava je področje rojstva, naše mesto rojstva. Preprosto rečeno, bitja so rojena iz bhave – to je temelj za rojstvo. Kjerkoli se zgodi rojstvo je to bhava.

Na primer, imamo sadovnjak jabolčnih dreves, katera imamo posebej radi. To je za nas bhava, če ne premislimo z modrostjo. Kako to? Recimo, da ima naš sadovnjak sto ali tisoč jablan – ni zares pomembno katera drevesa so, dokler jih smatramo za 'naša lastna' drevesa. Potem bomo rojeni kot 'črv' v vsakega od teh dreves. Rojeni smo prav v vsakega, čeprav je naše človeško telo še zmeraj zadaj v hiši. Naša 'tipala' pošljemo v vsako od teh dreves.

Torej, kako vemo, da je bhava? Bhava je zaradi našega oprijemanja domneve, da so ta drevesa naša, da je ta sadovnjak naš. Če bi nekdo vzel sekiro in posekal eno od teh dreves, lastnik zadaj v hiši 'umre' skupaj s tem drevesom. Postane jezen in mora oditi ter postaviti stvari v red. Mogoče se mora celo bojevati ali ubijati. To prepiranje je 'rojstvo'. 'Področje rojstva' je sadovnjak dreves, na katera se oprijemamo kot na naša. 'Rojeni' smo točno na točki, ko smatramo, da so naša. Rojeni iz te bhave. Četudi bi imeli tisoč dreves in bi nekdo posekal samo eno izmed njih, bi bilo kot da bi posekal lastnika.

Česarkoli se oprijemamo, rodimo se točno tam, obstajamo točno tam. Rojeni smo takoj, ko 'vemo'. To je vedenje zaradi ne-vedenja: vemo, da je nekdo posekal eno izmed naših dreves. Ampak ne vemo, da ta drevesa niso zares naša. Temu se reče 'vedenje zaradi ne-vedenja'. Rojstvo v to bhavo je neizbežno.

Vaṭṭa, kolo eksistenčne pogojenosti, deluje tako. Ljudje se oprimejo bhave, odvisni so od bhave. Če proslavljajo bhavo, je to rojstvo. In, če se ujamejo v trpljenje zaradi iste stvari, je tudi to rojstvo. Dokler ne moremo opustiti, smo obtičali v ciklu saṃsāre, vrteč se naokrog kot kolo. Poglejte v to, kontemplirajte to. Česarkoli se oprijemamo kot da smo to mi ali kot da je to naše, to je mesto za rojstvo.

Mora obstajati področje rojstva, bhava, preden se lahko zgodi rojstvo. Torej zato je Buddha rekel, da karkoli imamo, 'nimamo'. Naj bo tam, ampak ne naredite to za vaše. Morate razumeti to 'imetje' in 'ne–imetje', poznajte njuno resnico, ne opotekajte se v trpljenju.

Mesto kjer smo se rodili, tja bi radi odšli nazaj in se bi rodili ponovno, kajne, da bi? Vsi vi menihi in novinci, ali veste od kod ste se rodil? Radi bi odšli tja nazaj, kajne? Poglejte v to. Vsi postajate pripravljeni. Bolj kot se bližamo koncu umika bolj se začenjate pripravljati, da odidete nazaj tja in se tam rodite.

Mislite, da bi ljudje zares cenili kako bi bilo živeti v trebuhu osebe za devet ali deset mesecev. Kako neudobno bi to bilo? Samo poglejte, že samo ostati v vaši koči za en dan je dovolj. Zaprite vrata ter vsa okna in se že dušite. Kako bi bilo ležati v trebuhu osebe za devet ali deset mesecev? Razmislite o tem.

Ljudje ne vidijo odgovornosti v stvareh. Vprašajte jih zakaj so se rodili in tega ne bodo vedeli . Ali še vedno hočete nazaj tja? Zakaj? Moralo bi biti očitno, ampak ni. Zakaj ne morete videti. Na čemu ste obtičali, česa se držite? To doumite zase.

To je zaradi tega, ker obstaja razlog za eksistenco in rojstvo. Samo poglejte ohranjenega (mrtvega) dojenčka v dvorani, ste ga videli? Ali ni nihče vznemirjen zaradi njega? Ne, nihče ni vznemirjen zaradi njega. Dojenček, ki leži v maminem trebuhu je takšen kot je ta ohranjen dojenček. In še zmeraj hočete narediti več teh stvari ter celo sami oditi tja nazaj. Zakaj v tem ne vidite nevarnosti in koristi v praksi?

Vidite? To je bhava. Izvor je točno tam, odvija se okoli te točke. Buddha je učil kontemplacijo te točke. Ljudje o njej razmišljajo, ampak je ne vidijo. Vsi se pripravljajo, da gredo nazaj tja. Vedo, da tam notri ne bi bilo zelo udobno, da bi dali svoj vrat v zanko bi bilo zares neprijetno, ampak še zmeraj hočejo svoje glave položiti tja notri. Tu se pojavi modrost, kjer moramo kontemplirati.

Ko govorim tako, ljudje pravijo: »Če je tako, potem bi vsi morali postati menihi in kako bi potem lahko deloval svet?« Nikoli vam ne bo uspelo to, da bi vsi postali menihi, za to ne skrbite. Svet je tukaj zaradi bitij v zablodi in to tako pravzaprav ni pomembno.

Na začetku, ko sem bil star devet let, sem postal novinec. Prakticirati sem začel že takrat. Ampak v tistem času nisem zares vedel za kaj se gre. Izvedel sem, ko sem postal menih. Ko sem postal menih, sem postal zelo previden. Čutni užitki v katere so se ljudje vdajali, se mi niso zdeli preveč zabavni. Videl sem trpljenje v njih. Bilo je tako kot bi videl okusno banano, za katero bi vedel, da je hkrati zelo sladka a tudi strupena. Ne glede na to kako sladka ali mamljiva je bila, če bi pojedel, bi umrl. Tako sem pomislil vsakokrat, ko sem hotel 'pojesti banano'. Videl sem, kako je v njo vstopil strup in tako sem lahko svoje zanimanje od teh stvari odmaknil. Sedaj pri tej starosti, takšne stvari sploh niso mamljive.

Nekateri ljudje ne vidijo 'strupa', nekateri še vedno hočejo preizkusiti svojo srečo. »Če je na tvoji roki rana se ne dotikaj strupa, lahko preide v rano.«

Tudi jaz sem pomislil, da bi poskusil. Ko sem že živel kot menih pet ali šest let, sem pomislil na Buddho. Ko je prakticiral pet ali šest let je zaključil, ampak jaz sem se še vedno zanimal za posvetno življenje ter sem tako pomislil, da bi se vrnil nazaj: »Mogoče bi moral oditi 'graditi svet' za nekaj časa. Pridobil bi si nekaj znanja in izkušenj. Še Buddha je imel sina, Rāhulo. Mogoče sem prestrog?«

Sedel sem in o tem nekaj časa premišljeval, dokler nisem spoznal: »No ja, to vse je zelo v redu, ampak bojim se, da ta 'Buddha' ne bo tak kot prejšnji.« Glas v meni je rekel: »Bojim se, da se bo ta 'Buddha' preprosto potopil v blato, in ne bo kot prejšnji.« In tako sem se upiral tem posvetnim mislim.

Od mojega šestega ali sedmega deževnega umika pa do dvajsetega, sem se moral zares boriti. Te dni se zdi, da nimam več nabojev, ker sem streljal dolgo časa. Bojim se le za vas mlajše menihe in novince, ki imate še vedno veliko municije, mogoče samo hočete oditi in preizkusiti svoje puške. Preden to storite, dobro razmislite.

Težko se je odreči čutnim užitkom. Zares težko jih je videti takšne kot so. Uporabiti moramo spretne prijeme. Pomislite na čutne užitke kot na meso, ki se vam zatakne med zobmi. Preden zaključite z obrokom morate najti zobotrebec, da ga spravite ven. Ko pride meso ven, za nekaj časa občutite olajšanje in mogoče celo pomislite, da ne boste več jedli mesa. Ampak, ko ga vidite ponovno, se mu ne morete upreti. Jeste dalje in potem se zatakne ponovno. Ko se zatakne, ga morate spraviti ven ponovno, kar ponovno ponudi olajšanje, dokler ponovno spet ne jeste. To je vse, kar je na tem. Takšni so čutni užitki, nič boljši. Ko se meso zatakne, med zobmi nastane neudobje. Vzamete zobotrebec in ga spravite ven ter občutite olajšanje. Na tem ni nič več kot ta čutni užitek. Ustvari se pritisk, dokler ga nekaj ne spustite ven. Oh! To je vse kar je na tem. Ne vem čemu vsa ta zmešnjava zaradi tega.

Teh stvari se nisem naučil od nikogar, pojavile so se mi tekom moje prakse. V meditaciji sede sem o čutnih užitkih razmislil, kot da so gnezdo rdečih mravelj. Nekdo vzame kos lesa in drega v gnezdo, dokler se mravlje ne vsujejo ven in odhitijo po kosu lesa do njihovega obraza in ga pičijo v oči ter v ušesa.* In še vedno ne vidijo težave v kateri so se znašli.

Vseeno pa to ne presega naših zmožnosti. V učenjih Buddhe je rečeno, da če smo videli kako je nekaj škodljivo, ne glede na to kako dobro se zdi, vemo, da je škodljivo. Kjerkoli še nismo videli škode, mislimo, da je preprosto dobro. Če še nismo videli škode v čemerkoli, ne moremo najti poti ven.

Ste opazili? Ne glede na to, kako umazano naj bo, je nekaterim ljudem to všeč. Taka vrsta 'dela' ni čista, ampak ljudem ne rabite niti plačati, da ga opravijo, z veseljem se javijo prostovoljno. Ljudje druge vrste umazanih del ne bodo opravljali, četudi jim boste plačali dobro, ampak, ko pride do tega dela, ga bodo opravili z veseljem, četudi jim ne plačate. In tudi ni tako, da obstaja čisto delo, ne obstaja niti umazano delo. In vendar, zakaj je ljudem všeč? Kako lahko rečete, da so ljudje inteligentni, ko se obnašajo tako? Razmislite o tem.

Ste kdaj tukaj na dvorišču samostana opazili pse? Na trope jih je. Tečejo naokoli, napadajo drug drugega, nekateri postanejo celo pohabljeni. Še en mesec ali kaj takega in bodo . Takoj, ko v trop vstopi eden od manjših psov, se večji zaženejo vanj – ven pride bevskajoč, nogo vleče za sabo. Ampak, ko trop teče, on šepa za njimi. Sicer je majhen, ampak misli si, da pride dan, ko bo dobil svojo priložnost. Njegovo nogo pogrizejo in to je vse kar dobi za svoja prizadevanja. Tekom celotne sezone parjenja mogoče ne bo dobil niti ene priložnosti. To lahko sami vidite tukaj v samostanu.

Ko ti psi v tropih tečejo naokrog in tulijo, ugotovim, da bi peli pesmi, če bi bili ljudje! Mislijo, da je petje pesmi tako zabavno, ampak niti najmanj ne vedo, kaj je tisto zaradi česar pojejo. Samo slepo sledijo svojim instinktom.

O tem dobro razmislite. Če želite zares prakticirati, morate razumeti svoje občutke. Na primer, med menihi, novinci ali laiki, s kom naj bi se družili? Če se zbližate z ljudmi, ki veliko govorijo, bodo tudi na vas vplivali tako. Vaš delež je že dovolj velik, njihov je še večji; dajte ju skupaj in eksplodiralo bo!

Ljudje se radi družijo s tistimi, ki veliko klepetajo in govorijo lahkomiselne stvari. Lahko sedijo in to poslušajo več ur. Ko pride do poslušanja Dhamme, govorjenja o praksi, ni veliko kar bi bilo za slišati. Kot pri podajanju govora o Dhammi: takoj, ko začnem z »Namo Tassa Bhagavato«* vsi že spijo. Govorjenja ne vnesejo niti najmanj. Ko pridem do 'Evaṃ' vsi odprejo oči in se zbudijo. Vsakič, ko je govor o Dhammi ljudje zaspijo. Kako bodo imeli od tega kakšno korist?

Resnični praktikanti Dhamme se bodo odvrnili od govorjenja navdihnjenega s čustvi, nekaj se bodo naučili. Vsakih šest ali sedem dni poda učitelj drug govor, z nenehnim spodbujanjem prakse.

To je vaša priložnost sedaj, ko ste posvečeni. Samo ta priložnost je, zato si oglejte dobro. Poglejte v stvari in premislite katero pot boste izbrali. Sedaj ste neodvisni. Kam boste šli od tukaj? Stojite na razpotju med posvetno potjo in potjo Dhamme. Katero pot boste izbrali? Lahko izberete katerokoli, čas za odločitev je sedaj. Odločitev je vaša. Če boste osvobojeni je to na tej točki.

 

OPOMBE:

*Tajska beseda za bhava, 'pop' bi bil poznan izraz poslušalcem adžan Čaja. Običajno se razume, da pomeni 'področje ponovnega rojstva'. Adžan Ča je besedo tukaj uporabil v bolj praktičnem smislu, poudarjajoč aplikativno plat izraza.

*Rdeče mravlje in njihova jajčeca se na severovzhodu Tajske uporabljajo kot hrana in tako napadi na njihova gnezda niso bili tako nenavadni.

*Začetni stavek tradicionalnih besed v Pāli–ju, poklon Buddhi. Izrečeno pred podajanjem formalnega govora o Dhammi. Eva je tradicionalna beseda v Pāli–ju, označuje konec govora.

 

Vir: iz Food for the Heart, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘The Flood of Sensuality’
Prevod: Anagarika Matej / oktober 2019

 

(C) SloTheravada, 2023