(Sn 4:6) Jarā Sutta — Učenje o starosti

 

1.
Resnično, to življenje je malenkostno.
Človek umre še preden doživi sto let.
Pa tudi, če živi dlje,
zagotovo umre od onemoglosti.

2.
Ljudje objokujejo nad tem, kar imenujejo »moje«;
Resnično, trajno imetje ne obstaja.
S spoznanjem, da so ločitve neizogibne,
se naj človek izogne tudi družinskemu življenju.

3.
Ob smrti izgine vse,
v kar človek je verjel, da je njegovo.
Ko pametni človek uvidi to spoznanje,
moj učenec, ta ne bo naklonjen posedovanju.

4.
Tako, kot prebujeni človek
nikoli več ne sreča tistega iz sanj,
tako tudi mi ne vidimo več
naših ljubljenih, ki so umrli, preminuli.

5.
V vsakdanu srečujemo in slišimo ljudi,
ki jih poznamo pod različnimi imeni —
za mrtvim bo ostalo samo ime,
po katerem se ga bomo spominjali.

6.
Tisti, ki si lastijo in posedujejo,
so v oblasti žalosti, tegobe in strahu pred izgubo.
Zato so modreci, ki so zapustili imetje,
postali redovniki in si našli zatočišče.

7.
O menihu, ki živi odmaknjeno,
ki se zateka v samotna bivališča,
pravijo, da to ustreza njegovi naravi
ter da se ne bo nikoli ustalil v trajnem bivališču.

8.
Modrijan je povsod neodvisen:
ne izmišlja si, kar je ljubljeno, niti kar je neljubljeno.
Žalovanje in strah pred izgubo
se ga ne oprimeta, tako kot voda lista ne.

9.
Tako kot kaplja vlage na vodni liliji
in voda na lokvanju spolzita,
tako tudi modrijan ni omadeževan
s tem, kar je videl, slišal ali čutil.

10.
Prečiščen človek si ničesar ne predstavlja,
o tem kar je videl, slišal ali čutil.
Ne želi si pridobiti čistosti preko nebistvenih stvari,
ni več strasten niti ravnodušen.

 

Prevod: Bhikkhu Hiriko / september 2014