Lepo povedane besede

Da bi dobro govorili in učinkovito komunicirali moramo najprej preveriti našo namero med govorom in prevladujoče okoliščine. Med samim pogovorom moramo spremljati resnicoljubnost in učinek naših besed in način, s katerim jih povemo.

Namera

Bolje je, da se govora vzdržimo, če se zavedamo namere ogoljufati, manipulirati, omalovaževati ali dati duška nasilju in bolečini. Razmejiti nečistosti, ki se pojavijo v umu, od izražanja le-teh z govorom, je pomemben duhovni dosežek. Dober govor je rezultat želje deliti, informirati, nuditi podporo, tolažiti, vzpodbuditi, prijazno spomniti in, če je primerno, opomniti. Mettā, srčna želja za dobrobit tako sebe kot drugih, je najboljša osnova za pravilen govor. Naš govor bo uravnotežen, če se prav tako odločimo skrbno in spoštljivo poslušati vse tiste, s katerimi govorimo, in jih skušati razumeti.

Okoliščine

Vprašajmo se, če je to pravi trenutek in pravi kraj za ta pogovor. Upoštevamo, na primer, koliko časa je na razpolago, ali je bolje govoriti zasebno ali v prisotnosti drugih, ali je naše mentalno stanje spodbudno za dober pogovor. Je druga oseba v primernem duševnem stanju, da lahko posluša naše besede? Pravi trenutek je ključen za veliko pomembnih zadev. Če pogovor o občutljivih zadevah izhaja iz nepotrpežljivosti, preden so nam jasna vsa dejstva, lahko spodkoplje zaupanje druge osebe v našo zanesljivost in dobronamernost in lahko v nadaljevanju ogrozi prihodnjo komunikacijo. Če vedno znova odlagamo boleč razgovor, ker se bojimo posledic pogovora, lahko slabo situacijo še poslabšamo ali nas celo pripelje do stanja, ki je onkraj rešitve.

Resnicoljubnost

Urimo se govoriti iz srca. Povemo resnico, kakor jo vidimo, in smo vedno odprti do možnosti, da smo se v nečem zmotili. Ne pretiravamo, da bi zgledali dobro ali zavoljo smeha. Ne izpuščamo ničesar, kar ima druga oseba pravico izvedeti, tudi če lahko spravlja v zadrego. Lahko nam je ljubše obdržati določene zadeve zase, a namenoma ne zavajamo drugih, da bi obvarovali to zasebnost. Stremimo k temu, da smo vredni zaupanja in zanesljivi.

Ogledali smo si dva začetna dejavnika namero in pravočasnost. Ogledali smo si dva vsebinska dejavnika: resnicoljubnost in koristnost. Peti dejavnik je način.

Trudimo se govoriti prijazno in taktno, z razumevanjem do pogledov, verovanj, želj in strahov druge osebe. Četudi smo izzvani, se vzdržimo surovih in zlobnih besed s ciljem, da bi ranili ali vrnili milo za drago. Stremimo k temu, da govorimo jasno, preidemo k bistvu in se izogibamo uporabe nerazumljivega žargona. Potrpežljivo poslušamo in smo mirni, vendar trdni, če nas prekinejo. Pozorni smo na našo govorico telesa in ton glasa. Izkazujemo spoštovanje do besed drugih in pristen interes, da bi jih razumeli. Ne zavzamemo stališča: » Jaz imam prav in ti nimaš prav. Jaz sem dober in ti si slab. Jaz sem pameten in ti si neumen.« Zavedamo se, da najbolj plodni razgovori nimajo zmagovalcev ali poražencev. Naš cilj je govoriti na način najboljših prijateljev.

Istočasno, ko upoštevamo teh pet točk znotraj nas, tudi vadimo zavedanje le-teh glede na namero drugih ljudi.

Opominjamo se, da ne moremo brati misli. Nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani o nameri druge osebe. Ne glede na to, o tem razmišljamo: »Ali se zdijo iskreni? Ali od nas kaj želijo? Ali nam želijo laskati ali nas ustrahovati?« Med tem razmišljanjem smo pazljivi, da ne dovolimo, da to ali so nam všeč ali nam niso všeč, vpliva na našo interpretacijo njihovih besed.

Čas in kraj

Če je druga oseba izbrala čas in kraj pogovora, razmislimo, če smo z njeno izbiro zadovoljni ali ne. Če nismo, potem, če je mogoče, to povemo in predlagamo drugo možnost.

Resnicoljubnost

Včasih ljudje rečejo stvari, za katere smo prepričani, da so napačne. Ne zaključimo takoj, da lažejo. Možno je, da je naša informacija napačna ali da oni verjamejo, da so njihove napačne besede resnične ali so celo pozabili stvari, ki so jih izrekli in naredili v preteklosti. Le ob upoštevanju vseh teh možnosti obravnavamo neresnico in le takrat, ko presodimo, da bo to koristno.

Korist

Pozorni smo na to, če so besede drugega a) relevantne za pogovor in b) vodijo do rasti dobrih ali škodljivih mentalnih stanj. Če so besede druge osebe speljane v nepomembne in škodljive teme, prijazno pripeljemo pogovor nazaj na bistvo zadeve. Lahko rečemo na primer: »Če vam je prav, bi morda lahko rekli kaj več o …« Ne dodajamo naših lastnih negativnih komentarjev, če oseba, s katero govorimo, začne blatiti drugo osebo za njenim hrbtom. Ne sodelujemo pri zasmehovanju drugih. Ne privolimo v izražanje jeze ali prezira ali nespoštovanja do tistih z drugačnim političnim ali verskim prepričanjem. Če se pogovor suče v krogih, in očitno ne bo dosegel nobenega od ciljev, lahko predlagamo, da se vsaj zaenkrat zaključi.

Način

Trudimo se zavedati učinka, ki ga ima na našo presojo izgled, govorica telesa in ton glasu druge osebe. Opomnimo se, da očarljiv, samozavesten, dobro artikuliran način ne zagotavlja, da so besede te osebe nujno resnične in koristne. Opomnimo se, da nervozen, slabo artikuliran način ni dokaz, da so govornikove besede brez teže in pomena. Če se oseba obnaša na način, ki se zdi nasilen ali nespoštljiv, nam mora biti natančno jasno, kje so naše meje. Če se nam obnašanje osebe ne zdi sprejemljivo, potem ji povemo, da se ne počutimo prijetno in zaključimo pogovor. Vendar smo pazljivi, da nas odpor do načina izražanja posameznika ne vodi do zavračanja besed, ki so lahko resnične in koristne.

- adžan Džajasaro