adžan Ča - Kaj je kontemplacija?
Sledeče učenje je del predavanja z vprašanji in odgovori med častitim adžanom Čajem in skupino angleško govorečih učencev, ki je potekalo v samostanu Wat Gor Nork med Vasso leta 1979. Zaradi lažjega razumevanja je bilo zaporedje pogovora nekoliko spremenjeno.
Vprašanje: Ko učite o pomenu kontemplacije, govorite o sedenju in premišljevanju o določenih temah, na primer o dvaintridesetih delih telesa?
Odgovor: To ni nujno, ko je um resnično miren. Ko je mirnost pravilno vzpostavljena, postane pravi objekt raziskovanja očiten. Ko je kontemplacija »resnična«, ni razločevanja med »prav« in »narobe«, »dobrim« in »slabim«; ničesar ni niti podobnega temu. Ne sediš in razmišljaš: »O, to je tako in tisto je takšno.« To je groba oblika kontemplacije. Meditativna kontemplacija ni le stvar razmišljanja, je prej, kar imenujemo »kontemplacija v tišini«. Ko opravljamo naša vsakodnevna opravila, s pomočjo primerjav pozorno motrimo resnično naravo eksistence. To je groba vrsta raziskovanja, a vodi do resnične stvari.
Vprašanje: Ko govorite o kontemplaciji o telesu in umu, ali v resnici uporabljamo razmišljanje? Ali lahko z razmišljanjem dosežemo resničen vpogled? Je to vipassanā?
Odgovor: Na začetku moramo uporabljati mišljenje, četudi gremo kasneje onkraj njega. Med resnično kontemplacijo vse dualistično mišljenje preneha, čeprav moramo razmišljati dualistično, da lahko začnemo. Prej ko slej se vse mišljenje in premišljevanje konča.
Vprašanje: Pravite, da mora biti dovolj mirnosti (samādhi), da se posvetimo kontemplaciji. Natančno koliko mirnosti mislite?
Odgovor: Dovolj mirnosti, da je um prisoten.
Vprašanje: A mislite biti prisoten tu in zdaj, ne misliti na preteklost in prihodnost?
Odgovor: Misliti na preteklost in prihodnost je v redu, če razumete, kaj so te stvari v resničnosti, a se v njih ne smete ujeti. Ravnajte z njimi isto, kot bi ravnali s čemerkoli drugim – ne ujemite se. Ko vidite mišljenje kot le mišljenje, potem je to modrost. Ne verjemite ničemur. Prepoznajte, da je vse to le nekaj, kar se je pojavilo in bo prenehalo. Preprosto vidite vse samo takšno, kakršno je – je, kakršno je – um je um – ni nekaj ali nekdo sam po sebi. Sreča je samo sreča, trpljenje je samo trpljenje – je takšno, kakršno je. Ko boste to videli, boste onkraj dvoma.
Vprašanje: Še vedno ne razumem. Je resnična kontemplacija isto kot razmišljanje?
Odgovor: Razmišljanje uporabljamo kot orodje, a znanje, ki nastane zaradi njegove uporabe, je nad in onkraj procesa razmišljanja. Vodi nas tja, kjer nas naše razmišljanje ne more več preslepiti. Prepoznate, da je vse razmišljanje le gibanje uma in tudi, da vedenje ni rojeno in ne umre. Kaj menite, od kod prihaja vse to gibanje, ki se imenuje »um«? O čemer govorimo kot o umu – vsa aktivnost – je le konvencionalen um. Sploh ni resničen um. Kar je resnično, le JE, ne nastane in ne mine.
Če pa poskušate razumeti te stvari le z govorjenjem o njih, to ne bo delovalo. Resnično moramo razmišljati o minljivosti, nezadovoljivosti in neosebnosti (anicca, dukkha, anattā); to je, moramo uporabljati razmišljanje za kontemplacijo o naravi konvencionalne resničnosti. Kar se porodi iz tega dela, je modrost – in če je resnična modrost, je vse dovršeno, zaključeno – prepoznamo praznost. Četudi je lahko še vedno prisotno mišljenje, je prazno – ne učinkuje na vas.
Vprašanje: Kako lahko pridemo do tega stanja resničnega uma?
Odgovor: Seveda delate z umom, ki ga že imate. Spoznajte, da je vse, kar nastane, nezanesljivo, da ni ničesar stabilnega in trdnega. Jasno glejte in vidite, da resnično ni nikjer mogoče karkoli zagrabiti – vse je prazno.
Ko vidite stvari, ki nastanejo v umu, takšne, kakršne so, vam ne bo več treba delati z razmišljanjem. O teh stvareh ne boste imeli več nikakršnega dvoma.
Govoriti o »resničnem umu« in tako naprej, je lahko relativno uporabno, da nam pomaga razumeti. Zaradi učenja si izmišljamo imena, ampak dejansko je narava samo takšna, kakršna je. Na primer sedenje tu spodaj na kamnitih tleh. Tla so temelj – ne premikajo se in ne grejo nikamor. Zgoraj, nad nami je, kar je nastalo iz tega. Zgornje nadstropje je kakor vse, kar vidimo v naših umih: oblika, občutek, spomin, mišljenje. Resnično, ti ne obstajajo na tak način, kot mi domnevamo. So zgolj konvencionalni um. Kakor hitro nastanejo, ponovno izginejo; v resnici ne obstajajo sami po sebi.
V svetih spisih je zgodba o častitem Sariputti, ki je izpraševal meniha (bhikkhu), preden mu je dovolil oditi na romanje (dhutaṅga vaṭṭa). Vprašal ga je, kako bo odgovoril, če bi ga kdo vprašal »kaj se zgodi z Buddho, potem ko umre?« Menih mu je odgovoril: »Ko oblika, občutek, zaznava, mišljenje in zavest nastanejo, tudi preminejo.« Častiti Sariputta mu je dovolil oditi.
Praksa pa ni le stvar govorjenja o nastajanju in minevanju. Spoznati jo morate sami. Ko sedite, enostavno glejte, kaj se dejansko dogaja. Ne sledite ničemur. Kontemplacija ne pomeni biti ujet v mišljenju. Kontemplativno mišljenje tistega, ki je na Poti, ni isto kot mišljenje sveta. Če ne razumete pravilno, kaj pomeni kontemplacija, boste postali vse bolj zmedeni, čim več boste razmišljali.
Vzgojo pozornosti toliko poudarjamo zato, ker moramo jasno videti, kaj se dogaja. Moramo razumeti procese našega uma. Ko sta takšna pozornost in razumevanje prisotna, je za vse poskrbljeno. Zakaj mislite, da tisti, ki pozna Pot, nikoli ne deluje iz jeze ali zablode? Vzrokov, da te stvari nastanejo, enostavno ni tu. Od kod bi lahko prišli? Pozornost je vse pokrila.
Vprašanje: Imenujemo ta um, o katerem govorite, »Originalni um«?
Odgovor: Kaj mislite s tem?
Vprašanje: Zdi se, kot da govorite, da je nekaj drugega zunaj običajnega telesa-uma (pet skupin pojavov - khandha). Ali je kaj drugega? Kako to imenujete?
Odgovor: Ničesar ni in tega ne imenujemo – to je vse o tem. Zaključimo z vsem tem. Celo vedenje ne pripada nikomur, zaključimo tudi s tem. Zavedanje ni posameznik, ni bitje, ni jaz, ni drugi, torej zaključimo s tem – zaključimo z vsem! Ničesar ni, kar si je vredno želeti. Vse je samo gora problemov. Ko na tak način jasno vidite, potem je vse končano.
Vprašanje: Ali ne bi tega lahko imenovali »Originalni um«?
Odgovor: Če vztrajate, ga lahko tako imenujete. Zavoljo konvencionalne resničnosti ga lahko imenujete, karkoli želite. Vendar morate ta vidik pravilno razumeti. To je zelo pomembno. Če ne bi uporabljali konvencionalne resničnosti, ne bi imeli nobenih besed ali konceptov, s katerimi bi razmišljali o dejanski resničnosti – Dhammi. To je zelo pomembno razumeti.
Vprašanje: O kakšni ravni mirnosti govorite na tej stopnji? In kakšna kvaliteta pozornosti je potrebna?
Odgovor: Ni treba tako razmišljati. Če ne bi imeli pravšnje količine mirnosti, se sploh ne bi bili sposobni spoprijeti s temi vprašanji. Potrebujete dovolj stabilnosti in zbranosti, da veste, kaj se dogaja – dovolj, da se porodita jasnost in razumevanje.
Postavljanje takih vprašanj kaže na to, da še vedno dvomite. Potrebujete dovolj miren um, da se več ne ujamete v dvom, kaj počnete. Če bi opravili prakso, bi razumeli te stvari. Bolj kot nadaljujete s take vrste vprašanji, več zmede naredite. Govoriti je v redu, če govorjenje pomaga kontemplaciji, a vam ne bo pokazalo, kakšne so dejansko stvari. To Dhammo ne razumete, ker vam je nekdo drugi povedal o njej, dojeti jo morate sami – paccattaṃ.
Če imate kvaliteto razumevanja, o kateri smo govorili, potem rečemo, da je vaša dolžnost karkoli narediti mimo, kar pomeni, da ničesar ne naredite. Če je še vedno kaj, kar je potrebno narediti, potem je vaša dolžnost to narediti.
Enostavno nadaljujte z odlaganjem vsega in vedite, da je to to, kar delate. Samega sebe vam ni potrebno vedno preverjati, skrbeti o stvareh kot »koliko samādhija …«, vedno bo prava količina. Opustite karkoli nastane med vašo prakso; spoznajte vse to kot negotovo, minljivo. Zapomnite si to! Vse je negotovo. Zaključite z vsem. To je Pot, ki vas bo vodila do izvira – do vašega Originalnega uma.
Častiti Ajahn Chah
Naslov izvirnika: What is Contemplation?
Prevod iz Zbirke učenj Ajahna Chahja (The Collected Teachings of Ajahn Chah)
Prevedla: Anja Štemberger, 2019