Adžan Ča

Častivredni adžan Ča (v angleškem jeziku se piše kot "Ajahn Chah", adžan pomeni "učitelj") je bil rojen 17. junija 1918 v tipični kmečki družini, v provinci Ubon Račatani v severovzhodni Tajski. Prvi del svojega življenja se je v skladu z običaji, kot vsi ostali mladeniči v kmečki Tajski, pomenišil za tri leta v vaškem samostanu. Tam se je poleg nekaj osnovnih budističnih učenj naučil tudi brati in pisati. Po svojem povratku v laično življenje je pomagal svojim staršem. Čutil je privlačnost do samostanskega življenja, zato je pri svojih dvajsetih letih (26. aprila 1939) ponovno vstopil v samostan, tokrat kot bhikkhu ali budistični menih.

Prvih pet let svojega meniškega življenja je posvetil študiju osnov Dhamme, discipline, pālijskega jezika in svetih spisov. Smrt očeta ga je prebudila v minljivost življenja in v globoko razmišljanje o pravem smislu življenja. Čeprav je intenzivno študiral in se naučil pālija, se ni približal osebnemu razumevanju konca trpljenja. Postal je razočaran in pojavila se mu je želja, da najde resnično bistvo Budovega učenja. Končno je leta 1946 opustil svoj študij in odšel na miloščinsko romanje. Hodil je 400 km v centralno Tajsko, spal je v gozdu in živel od miloščine. Ustavil se je v nekem samostanu, kjer so vinayo (meniško disciplino) skrbno preučevali in prakticirali. Tam so mu povedali o častivrednemu adžanu Manu (ang. Ajahn Mun) Bhuridatti, zelo spoštovanemu meditacijskemu mojstru. Goreče si je želel srečati tako izpopolnjenega učitelja, zato se je peš odpravil na severovzhod, da bi ga poiskal. Začel je obiskovati druge samostane, natančno je študiral meniško disciplino in preživel kratko, toda razsvetljujočo obdobje s častivrednim adžanom Manom, najpomembnejšim tajskim gozdnim meditacijskim mojstrom tistega časa. Ta čas se je adžan Ča ukvarjal s ključnim problemom. Študiral je učenja o morali, meditaciji in modrosti, vendar ni vedel, kako bi to, kar so teksti natančno in podrobno razlagali, dejansko lahko udejanil. Adžan Man mu je rekel, da so učenja kljub obsežnosti, v svojem bistvu zelo preprosta. Potrebno je le vzpostaviti pozornost, da vidimo karkoli se pojavi v srcu – umu. Točno tu je resnična pot vadbe. To jedrnato in direktno učenje je bilo razodetje za adžana Čaja in je spremenilo njegov pristop do vadbe. Pot je bila jasna.

Naslednjih sedem let je adžan Ča vadil v slogu asketskega meniha v strogi gozdni tradiciji in preživljal svoj čas v gozdovih, jamah in prostorih za sežig trupel, ki so idealna mesta za razvijanje meditacijske prakse. Popotoval je skozi podeželje v iskanju mirnih in osamljenih krajev, da bi razvijal meditacijo. Živel je v džunglah med tigri in kobrami in razmišljal o smrti, da bi prodrl do pravega pomena življenja. Enkrat je prakticiral na prostoru za kremiranje trupel, da bi izzival in na koncu premagal svoj strah pred smrtjo. Ko je sedel prehlajen in premočen v nevihti, se je soočil s skrajnim obupom in osamljenostjo brezdomnega meniha.

Po mnogih letih potovanj in prakse, so ga povabili, da se naseli v gozdu blizu vasi, kjer je bil rojen. Ta gozd je bil neobljuden, poznan kot mesto kober, tigrov in duhov. Kot je sam rekel, je to bil idealni kraj za gozdnega meniha. Častivredni adžan Čajev popolni pristop do meditacije oziroma prakse Dhamme in njegov enostavni, neposredni slog poučevanja, s poudarkom na praktični uporabi in uravnoteženem pristopu, je začel pritegovati veliko menihov in laikov. Tako se je okoli adžana Čaja oblikoval velik samostan, saj je vedno več menihov, nun in laikov prihajalo poslušati njegova učenja in prakticirati z njim.

Urjenje v Wat Nong Pah Pongu je bilo zelo kruto in strogo. Adžan Ča je pogosto pritiskal na menihe do njihovih skrajnih meja. Testiral je njihovo potrpljenje, tako da bi menihi razvili potrpežljivost in odločnost. Včasih je začel dolg in na videz nesmiselni delovni projekt z namenom, da bi preprečil njihovo navezanost na mir. Poudarek je bil vedno na predajanju temu, kako stvari so in na striktnem upoštevanju vinaye.

Adžan Čajev preprost, pa vendar globok stil učenja je imel posebno privlačnost za zahodnjake. Mnogi so prišli študirati in prakticirati, veliko njih tudi za več let. Leta 1966 je prišel kot prvi zahodnjak v Wat Nong Pah Pong, Častivredni adžan Sumedho. Novo posvečeni adžan Sumedho je pravkar preživel svojo prvo vasso ("deževni" umik), ko je prakticiral intenzivno meditacijo v samostanu blizu laoške meje. Čeprav je njegovo prizadevanje rodilo kar nekaj sadov, je adžan Sumedho spoznal, da potrebuje učitelja, ki bi ga lahko učil v vseh vidikih meniškega življenja. Slučajno je eden od adžan Čajevih menihov, ki je znal malo angleščine, obiskal samostan, kjer je živel adžan Sumedho. Ko je adžan Sumedho slišal o adžanu Čaju je prosil, da zapusti svojega tedanjega učitelja in gre z menihom nazaj v Wat Nong Pah Pong. Adžan Ča je bil pripravljen sprejeti novega učenca, vendar je vztrajal, da ta kot zahodnjak ne bo imel nobenih posebnih privilegijev. Moral je jesti enako preprosto hrano, ki jo je dobil kot miloščino in prakticirati na enak način, kot kateri koli drugi menih v Wat Nong Pah Pongu.

Od takrat dalje se je začelo število tujcev, ki so prišli k adžanu Čaju, stalno povečevati. Takrat je imel Častivredni Sumedho za seboj pet vass in adžan Ča ga je imel za dovolj kompetentnega, da uči. Nekaj novih menihov se je odločilo, da ostanejo in tam vadijo. V poletni sezoni leta 1975 je adžan Sumedho in nekaj zahodnih menihov preživelo nekaj časa v gozdu, ne daleč od Wat Nong Pah Ponga. Lokalni vaščani so jih prosili, da tam ostanejo in adžan Ča je v to privolil. Nastal je Wat Pah Nanačat ('Mednarodni gozdni samostan') in adžan Sumedho je tako postal predstojnik prvega samostana na Tajskem, ki ga je vodil angleško govoreči menih.

Leta 1977 je angleška budistična skupnost povabila adžana Čaja in adžana Sumedha na obisk v Veliko Britanijo. Namen tega obiska je bil vzpostaviti lokalno delujočo budistično skupnost. Ko je adžan Ča videl, da obstaja resno zanimanje je pustil adžana Sumedha z dvema njegovima zahodnima učencema, ki sta tudi bila na obisku v Evropi, v Londonu v Hampstead Vihari. Leta 1979 se je vrnil v Britanijo, ko so menihi zapustili London in ustanovili budistični samostan Chithurst v Sussexu. Potem je odšel na obisk in poučevanje v Ameriko in Kanado.

Leta 1980 je adžan Ča začel močneje čutiti simptome omotice in izgube spomina, kar ga je pestilo že nekaj let. V letu 1980 in 1981 je adžan Ča preživel 'deževni umik' izven Wat Nong Pah Ponga, ker se mu je zdravje poslabšalo zaradi izčrpavajočih učinkov sladkorne bolezni. Zaradi napredovanja bolezni je uporabljal svoje telo kot učenje, kot živ primer nestalnosti vseh stvari. Stalno je opozarjal ljudi, da si prizadevajo najti resnično pribežališče v samemu sebi, saj on več dolgo ne bo sposoben učiti. Leta 1981 je prestal operacijo, ki pa ni uspela zaustaviti začetka paralize. Končno je postal popolnoma privezan na posteljo in nezmožen govoriti. To ni ustavilo vedno večjega števila menihov in laikov, ki so prihajali prakticirati v njegov samostan in za katere je bilo učenje adžana Čaja stalen vodnik in navdih.

V postelji in negovan od svojih menihov in novincev je nem je preživel neverjetnih deset let. Adžan Ča je umrl 16 januarja 1992 v starosti 74 let. Za seboj je zapustil uspevajočo skupnost samostanov in laičnih podpornikov na Tajskem, Angliji, Švici, Italiji, Franciji, Avstraliji, Novi Zelandiji, Kanadi in ZDA, kasneje so se samostani ustanovili tudi na Portugalskem, Braziliji, Norveškem, Nemčiji in Sloveniji. Praksa Budovega učenja se je v njih nadaljevala z navdihom tega velikega meditacijskega učitelja.

Čeprav je adžan Ča umrl leta 1992, pa trening ki ga je vzpostavil, še vedno teče v Wat Nong Pah Pongu in v njegovih podružničnih samostanih. Teh je trenutno na Tajskem več kot dvesto. Disciplina v njih je stroga, kar omogoča živeti enostavno in čisto življenje v harmonično urejeni skupnosti, kjer se lahko krepost, meditacija in razumevanje vešče in kontinuirano razvija. Običajno imajo dvakrat dnevno skupno meditacijo in včasih govor starejšega učitelja, vendar je srce meditacije način življenja. Menihi izdelujejo ročna dela, barvajo in šivajo svojo lastno obleko, izdelajo si večino svojih potrebščin in brezhibno vzdržujejo samostanske zgradbe in okolico. Živijo zelo enostavno in sledijo asketskim predpisom, jedo enkrat dnevno kar dobijo za miloščino in imajo omejeno posedovanje stvari in obleke. Posamezne hišice so razpršene po gozdu, kjer v samoti menihi in nune živijo in meditirajo, ter prakticirajo meditacijo v hoji po očiščenih poteh pod drevesi.

Modrost je način življenja in bivanja in adžan Ča se je trudil ohraniti enostavni meniški življenjski slog, da bi ljudje lahko študirali in vsak dan prakticirali Dhammo. Adžan Čajev čudovito enostaven stil učenja je lahko varljiv. Pogosto šele po tem, ko smo nekaj večkrat slišali, naš um nenadoma dozori in učenje dobil mnogo globlji pomen. Njegov izkušen način v kreiranju razlag Dhamme v tem času in prostoru in razumevanje, ter senzibilnost do svojega občinstva, je bilo čudovito videti. Včasih napisano na papirju izgleda neskladno ali celo sebi protislovno! Ob teh priložnostih se naj bralec spomni, da so te besede zapis življenjske izkušnje. Če se zdi, da učenje včasih odstopa od tradicije, je potrebno opozoriti, da je Častivredni adžan govoril vedno iz srca, iz globin svoje lastne meditativne izkušnje.


 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information