adžan Ča - Izvir modrosti

Podano skupnosti menihov po recitaciji patimokkhe v Wat Pah Pongu med deževnim umikom l. 1978.

 

Vsi smo se odločili, da postanemo menihi in sāmaṇere v budističnem redu zato, da najdemo mir. Torej, kaj je resničen mir? Buddha je dejal, da resničen mir ni tako daleč. Leži točno tukaj v nas, ampak mi ves čas gledamo mimo njega. Ljudje imajo svoje ideje o iskanju miru, ampak še zmeraj se nagibajo k izkušanju zmede in nemira, še zmeraj niso sigurni in niso odkrili izpolnitve v svoji praksi. Še zmeraj niso dosegli cilja. Je, kot če bi zapustili svoj dom, da lahko odpotujemo v več različnih krajev. Ali pa, da gremo v avto ali pa, da se vkrcamo na ladjo, ampak kamorkoli gremo, še zmeraj nismo dosegli našega doma. Tako dolgo, dokler nismo dosegli našega doma, nismo zadovoljni, še zmeraj nas čakajo nedokončani opravki. To je zato, ker naše popotovanje še ni zaključeno, našega cilja še nismo dosegli. Vsenaokrog potujemo v iskanju osvoboditve.

Vsi menihi in sāmaṇere tukaj hočete mir, vsak od vas. Ko sem bil mlajši sem tudi jaz iskal mir vsepovsod. Kamorkoli sem odšel, nisem mogel biti zadovoljen. Odhajanje v gozdove ali obiskovanje različnih učiteljev, poslušanje Dhamma govorov, zadovoljitve nisem mogel najti. Zakaj je tako?

Mir iščemo na mirnih mestih, kjer ne bo pogledov ali zvokov ali vonjav ali okusov, misleč, da je tak tih način življenja tisti s katerim bomo našli mir, da mir leži na takšnem mestu.

Ampak dejansko, če živimo zelo potiho na mestih, kjer se ne pojavi nič, ali se lahko pojavi modrost? Se bi česa zavedali? Razmislite o tem. Če naša očesa ne bi videla pogledov, kako bi bilo to? Če nos ne bi zaznal vonjev, kako bi bilo to? Če jezik ne bi zaznal okusov, kako bilo to? Če telo ne bi zaznalo občutkov, kako bi bilo to? To bi bilo tako kot, da bi bili človek, ki je slep, ki je gluh, čigar nos in jezik sta odpadla in, ki bi bil odrevenel zaradi paralize. Bi bilo kaj tam? In še zmeraj se ljudje nagibajo k mišljenju, da bi našli mir, če bi odšli nekam kjer se ne bi dogajalo nič. No, tudi jaz sem razmišljal tako, včasih sem razmišljal na tak način.

Ko sem bil mlad menih in sem začenjal s prakso, sem sedel v meditaciji, zvoki pa so me zmotili. Pri sebi sem si mislil: »Kaj lahko naredim, da bo moj um miren?« Tako sem vzel nekaj voska in ga zatlačil v svoja ušesa, da nisem mogel slišati ničesar. Vse kar je ostalo je bil brenčeč zvok. Mislil sem, da bo to mirno, ampak ne, razmišljanje in zmeda se na koncu nista pojavila pri ušesih. Pojavila sta se v umu. To je mesto za iskanje miru.

Če povem drugače, ne glede na to kam boste odšli in ostali, narediti nočete ničesar, ker se to vmešava v vašo prakso. Nočete pomesti tal ali opraviti kakršnegakoli dela, hočete biti samo mirni in najti mir na ta način. Učitelj vas vpraša za pomoč pri opravilih ali kakšnih drugih dnevnih zadolžitvah, ampak vi se temu ne posvetite s srcem, ker imate občutek, da je le zunanja skrb.

Večkrat sem za primer vzel enega od mojih učencev, ki je bil zares zagret, da 'opusti' in najde mir. Učil sem o 'opuščanju' in on je to razumel kot, da bi bilo opuščanje vsega prav gotovo mirno. Dejansko od prvega dne, ko je prišel sem, ni hotel narediti ničesar. Še ko je veter odpihnil polovico strehe z njegovega kutija, ga to ni zanimalo. Rekel je, da je to samo zunanja stvar, zato se ni zmenil za popravilo. Ko sta sonce in dež vdrla noter na eni strani, se je on premaknil na drugo stran. To ni bil njegov opravek. Njegov opravek je bil, da naredi svoj um miren. Te druge stvari so bile motnja, v to se ni vmešaval. Takšen je bil. Enkrat sem hodil mimo in videl podrto streho.

»Ej? Čigav kuti je to?«

Nekdo mi je povedal od koga je in mislil sem si: »Hm. Čudno...« In tako sem imel z njim pogovor, razložil sem veliko stvari, kot recimo zadolžitve do naših bivališč, senāsanavaṭṭa. »Moramo imeti bivalni prostor in zanj moramo skrbeti. 'Opuščanje' ni takšno, to ne pomeni krčenje naše odgovornosti. To je dejanje bedaka. Dež pride noter na eni strani in ti se premakneš na drugo stran. Potem se prikaže sončna svetloba in umakneš se nazaj na tisto stran. Zakaj je tako? Zakaj se ne zmeniš, da bi opustil tam?« Podal sem mu dolgo učenje o temu in nato, ko sem zaključil, je rekel:

»Oh, Luang Por, včasih me učite naj se oprimem in včasih me učite naj opustim. Ne vem kaj hočete, da naj naredim. Še, ko se podre streha in ko opustim do te mere, še vedno pravite, da to ni prav. Poleg tega pa me še vedno učite, da naj opustim! Ne vem kaj še lahko pričakujete od mene.«

Vidite? Ljudje so takšni. Lahko so tako neumni.

Ali so vizualni predmeti znotraj očesa? Če ni zunanjih vizualnih predmetov, ali bi naša očesa videla karkoli? Ali so zvoki znotraj naših ušes, če zvoki od zunaj ne pridejo v stik? Če ne bi bilo vonjav zunaj, ali bi jih zaznali? Kje so vzroki? Razmislite o tem, kar je rekel Buddha: Vse dhamme* se pojavijo zaradi vzrokov. Če ne bi imeli ušes, ali bi lahko imeli izkušnjo zvoka? Če ne bi imeli oči, ali bi lahko videli poglede? Oči, ušesa, nos, jezik, telo in um – to so vzroki. Rečeno je, da se vse dhamme pojavijo zaradi vzrokov. Ko prenehajo je to zaradi prenehanja vzročnih pogojev. Zato, da se pojavijo rezultati pogojenosti, se morajo najprej pojaviti vzročni pogoji.

Če mislimo, da je mir tam kjer ni senzacije, ali se bo pojavila modrost? Ali bi bili tam vzročni in rezultatski pogoji? Ali bi imeli kaj, s čimer bi lahko prakticirali? Če krivimo zvoke, potem ne moremo biti mirni tam kjer je zvok. Mislimo, da prostor ni uporaben. Kjerkoli so pogledi, pravimo, da ni mirno. Če je situacija iskanja miru takšna, potem bi mogli biti nekdo, čigar čuti so pomrli, so slepi in gluhi. O tem sem razmislil.

»Hm. To je čudno. Trpljenje se pojavi zaradi oči, ušes, nosu, jezika, telesa in uma. Torej ali bi mogli biti slepi? Če ne bi videli česarkoli, bi bilo to mogoče boljše. Če bi bil nekdo slep ali gluh se madeži sploh ne bi pojavljali. Je to zares tako?«

Ampak po razmisleku, je bilo vse to narobe. Če bi bila situacija takšna, potem bi bili slepi in gluhi ljudje prebujeni. Vsi bi bili izpopolnjeni, če bi se madeži pojavili pri očeh in ušesih. Ti so vzročni pogoji. Kjer se stvari pojavijo, pri vzrokih, tam jih moramo ustaviti. Kjer se vzrok pojavi, tam moramo kontemplirati.

Dejansko so čutne osnove oči, ušes, nosu, jezika, telesa in uma stvari, ki lahko utemeljijo nastajanje modrosti, če jih prepoznamo takšne kot so. Če jih ne poznamo zares, jih moramo zanikati rekoč, da nočemo videti pogledov, slišati zvokov in tako naprej, ker nas motijo. Če odrežemo vzročne pogoje, kaj bomo potem kontemplirali? Razmislite o tem. Kje bi bila kakšna vzrok in posledica? To je napačno razmišljanje z naše strani.

Zato se učimo, da smo vzdržni. Vzdržnost je sīla. Obstaja sīla čutne vzdržnosti. Očia, ušesa, nos, jezik, telo in um: to je naša sīla in to je naš samādhi. Premislite o zgodbi Sāriputte. Še preden je postal menih je videl Assadži Thero, ki je odhajal po miloščino. Ko ga je videl si je Sāriputta mislil:

»Ta menih je zelo nenavaden. Ne hodi niti prehitro niti prepočasi, oblačila ima lepo oblečena, njegova drža je vzdržna.« Sāriputta je bil navdušen in se je zato približal častitemu Assadžiju in mu izkazal spoštovanje ter ga vprašal:

»Oprostite, gospod, kdo ste?«

»Jaz sem samaṇa.«

»Kdo je vaš učitelj?«

»Častiti Gotama je moj učitelj.«

»Kaj uči častiti Gotama?«

»On uči, da se vse stvari pojavijo zaradi pogojev. Ko prenehajo, je to zaradi tega, ker prenehajo vzročni pogoji.«

Ko je Sāriputta vprašal glede Dhamme, je Assadži odgovoril le na kratko, govoril je vzroku in posledici.

»Dhamme se pojavijo zaradi pogojev. Pogoj se pojavi najprej in nato rezultat. Pred prenehanjem rezultata mora najprej prenehati pogoj.«

To je bilo vse kar je povedal, ampak za Sāriputto* je bilo dovolj.

Torej to je bil vzrok, da se je pojavila Dhamma. Takrat je imel Sāriputta oči, imel je ušesa, imel je nos, jezik, telo in um. Vsa njegova čutila so bila povsem delujoča. Ali bi bili pogoji za nastajanje modrosti zadostni, če ne bi imel svojih čutil? Ali bi se česa zavedal? Ampak večino nas je stika strah. Če imamo strah pred stikom ali pa imamo stik radi, iz tega ne razvijemo nobene modrosti: namesto tega se spet in spet vdajamo preko i, ušes, nosu, jezika, telesa in uma, se navdušujemo in izgubljamo v čutnih predmetih. Tako je to. Čutila nas lahko zapeljejo v navdušenje ali pa lahko vodijo k vedenju in modrosti. Povzročijo oboje, škodo in korist, odvisno od naše modrosti.

Torej, razumimo, da smo se posvetili in da smo prišli sem zato, da prakticiramo. Vse bi morali jemati kot prakso. Tudi slabe stvari. Vse bi jih morali prepoznati. Zakaj? Zato, da lahko prepoznamo resnico. Ko govorimo o praksi, ne mislimo preprosto na stvari, ki so dobre in nam ustrezajo. To ni tako. V temu svetu gredo nekatere stvari skupaj s tem kar nam je všeč, nekatere pa ne. Vse te stvari obstajajo na svetu, nikjer drugje. Ponavadi karkoli nam je všeč, to hočemo. Še celo v zvezi z bližnjimi menihi in novinci. Katerikoli menih ali novinec nam ni všeč, s tem se nočemo zbližati, hočemo biti samo s tistimi, ki so nam všeč. Vidite? To je izbiranje glede na to, kar je nam všeč. Kar nam ni všeč, tega nočemo videti ali zanj vedeti.

Dejansko je Buddha hotel, da izkusimo te stvari. Lokavidū – poglejte v ta svet in ga jasno razumite. Če ne poznamo resnice o svetu jasno, potem ne moremo iti kamorkoli. Živeč v svetu, moramo razumeti svet. Plemeniti iz preteklosti, vključno z Buddho, so vsi živeli s temi stvarmi: živeli so v temu svetu, med ljudmi v zablodi. Resnico so spoznali v prav temu svetu, nikjer drugje. Niso pobegnili na nek drug svet, da bi poiskali resnico. Imeli so modrost. S svojimi čuti so bili vzdržni, ampak praksa je takšna, da se pogleda v vse te stvari in se jih prepozna takšne kot so.

Zaradi tega je Buddha učil, da naj čutila prepoznamo, naše točke stika. Oko pride v stik z oblikami in ji pošlje 'noter', da postanejo pogledi. Uho pride v stik z zvoki, nos pride v stik z vonji, jezik pride v stik z okusi, telo pride v stik s tipnim in tako se pojavi zavedanje. Tja kjer se pojavi zavedanje je bi morali gledati in bi videli stvari takšne kot so. Če teh stvari ne spoznamo takšnih kot so, se v njih ali zaljubimo ali pa jih zasovražimo. Tam kjer se te senzacije pojavljajo lahko postanemo prebujeni, tam se lahko pojavi modrost.

Ampak včasih nočemo, da so stvari takšne. Buddha je učil vzdržnost, ampak vzdržnost ne pomeni, da ne vidimo ničesar, slišimo ničesar, vonjamo, okusimo, čutimo ali mislimo ničesar. Ne pomeni to. Če praktikanti ne razumejo tega, potem se takoj, ko vidijo ali slišijo nekaj, skrijejo in pobegnejo stran. S stvarmi se ne soočijo. Pobegnejo stran misleč, da bodo te stvari izgubile moč nad njimi, da bodo tako sčasoma prešli preko njih. Ampak ne bodo. Tako ne bodo prešli preko ničesar. Če zbežijo ne da bi poznali resnico o njih, se bodo kasneje pojavile enake stvari, da se z njimi soočijo ponovno.

Na primer, tisti praktikanti, ki niso nikoli zadovoljni, pa naj bo to v samostanih, gozdovih, ali gorah, so kot popotniki na 'dhutaṅga romanju', ki gledajo to, tisto in vse ostalo, misleč, da bodo našli na tak način zadovoljenost. Gredo in nato pridejo nazaj. Niso videli ničesar. Poskusijo oditi na vrh gore. »Ah! To je ta točka, zdaj sem 'taprav'.« Nekaj dni čutijo mir, potem pa ga imajo zadosti. »Oh, no torej, potem pa na morje.« »Ah, tam je lepo in hladno. To mi bo godilo.« Po nekaj časa imajo tudi morja zadosti. Zadosti gozda, zadosti gor, zadosti morja, zadosti vsega. To ne pomeni imeti zadosti stvari v pravem pomenu,* to ni pravilen pogled. To je preprosto dolgčas, oblika napačnega pogleda. Njihov pogled ni v skladu s tem kot so stvari.

Ko se vrnejo nazaj v samostan: »Torej, kaj naj naredim sedaj? Bil sem vsepovsod ampak vrnil se nisem z ničemer.« In tako odvržejo svojo meniško posodo in se razmenišijo. Zakaj se razmenišijo? Ker za prakso niso pridobili nobenega občutka, ne vidijo ničesar: gredo na sever in ne vidijo ničesar, gredo na morje, v gore, v gozdove in še vedno ne vidijo ničesar. In tako je vsega konec – 'umrejo'. Tako to gre. To je zaradi tega ker nenehno bežijo od stvari. Modrost se ne pojavi.

Vzemimo še en primer. Recimo, da je nek menih, ki se odloči, da s stvarmi ostane in ne zbeži od njih. Zase poskrbi. Pozna sebe in pozna tudi tiste, ki pridejo in ostanejo z njim. Nenehno se ukvarja s problemi. Za primer vzemimo predstojnika. Če je nekdo predstojnik, so vedno problemi s katerimi se je potrebno soočiti, nenehno so prisotne stvari, ki zahtevajo pozornost. Kako to? Ker ljudje ves čas sprašujejo vprašanja. Vprašanja se nikoli ne končajo, zato morate biti ves čas pazljivi. Ves čas rešujete probleme, vaše lastne kot tudi tiste od drugih ljudi. Ves čas morate biti budni. Preden zaspite, vas ponovno zbudijo z naslednjim problemom. In to je razlog, da kontemplirate in stvari razumete. Postanete vešči, vešči s sabo in vešči z drugimi. Vešči na veliko, veliko načinov.

Ta veščost se pojavi iz stika, iz sprejemanja in soočanja s stvarmi, iz tega, da ne zbežimo. Ne zbežimo fizično ampak 'zbežimo' v umu z uporabo naše modrosti. Z modrostjo razumemo točno tukaj, ne zbežimo od ničesar.

To je vir modrosti. Moraš delati, moraš se zbližati z drugimi stvarmi. Na primer, ko živimo v velikem samostanu kot je ta, moramo vsi pomagati in skrbeti za stvari tukaj. Po eni strani bi lahko rekli, da je to madež. Življenje z veliko menihi in novinci, z veliko laiki, ki prihajajo in odhajajo, pojavi se veliko madežev. Res, priznam, ampak tako moramo živeti za razvoj modrosti in opuščanje neumnosti. V katero smer naj gremo? Ali bomo živeli tako, da se znebimo neumnosti ali pa našo neumnost povečamo.

Moramo kontemplirati. Kadarkoli naše oči, ušesa, nos, jezik, telo ali um pridejo v stik, moramo biti zbrani in pazljivi. Ko se pojavi trpljenje se bi mogli spraševati: »Kdo trpi? Zakaj se je trpljenje pojavilo?« Predstojnik samostana mora nadzorovati več učencev. To je lahko trpljenje. Trpljenje moramo poznati, ko se pojavi. Poznajte trpljenje. Če se trpljenja bojimo in se nočemo z njim soočiti, kje se bomo z njim spustili v bitko? Če se pojavi trpljenje in tega ne vemo, kako se bomo z njim soočili? To je skrajno pomembno – moramo poznati trpljenje.

Izhod iz trpljenja pomeni poznavanje poti iz trpljenja, ne pomeni bežanje iz mesta kjer se trpljenje pojavi. S takšnim početjem trpljenje samo nosite s seboj. Ko se trpljenje pojavi ponovno nekje drugje, morate zbežati ponovno. To ni prehajanje trpljenja, to je nepoznavanje trpljenja.

Če hočete trpljenje razumeti, morate pogledati v trenutno situacijo. Učenja pravijo, da se mora problem umiriti točno tam, kjer se pojavi. Kjer leži trpljenje se bo pojavilo ne–trpljenje, trpljenje preneha na mestu kjer se pojavi. Če se trpljenje pojavi, morate kontemplirati točno tam, ni vam treba zbežati stran. Zadevo morate urediti točno tam. Tisti, ki od trpljenja beži zaradi strahu je najbolj neumen človek od vseh. Svojo neumnost bo le nenehno povečeval.

Moramo razumeti: trpljenje ni nič drugega kot prva Plemenita resnica, ali ni tako? Ali boste na to gledali kot na nekaj slabega? Dukkha sacca, samudaya sacca, nirodha sacca, magga sacca. Bežanje od teh stvari ni prakticiranje v skladu z resnično Dhammo. Kako boste sploh videli resnico o trpljenju? Če od trpljenja bežimo, ga ne bomo nikoli poznali. Trpljenje je nekaj, kar moramo prepoznati – če ga ne opazujete, kako ga boste sploh prepoznali? Ko tukaj niste zadovoljni, zbežite tja, ko se nezadovoljstvo pojavi tam, zbežite ponovno. Ves čas bežite. Če prakticirate na tak način, boste dirkali s hudičem po celi državi!

Buddha nas je učil, da 'zbežimo' z uporabo modrosti. Na primer: recimo, da ste stopili na trn in ta se je zadrl v vaše stopalo. Ko hodite, vas včasih boli, včasih pa ne. Včasih stopite na kamen ali štor in takrat zares boli ter to čutite okoli stopala. Ampak, takrat ko ne stopite na kaj takega, se tega otresete in s hojo nadaljujete. Sčasoma stopite na nekaj drugega in bolečina se ponovno pojavi.

Torej, to se zgodi velikokrat. Kaj je vzrok te bolečine? Vzrok je zarit trn v vašem stopalu. Bolečina je ves čas blizu. Kadarkoli se pojavi bolečina, mogoče malo pogledate in jo začutite naokrog, ampak, ker trna ne opazite, prenehate. Po nekaj časa zaboli ponovno in zaradi tega si spet ogledate stopalo.

Ko se trpljenje pojavi, ga morate opaziti in se ga ne samo otresti. Kadarkoli se pojavi bolečina: »Hm... Ta trn je še vedno tam.« Kadarkoli se pojavi bolečina se z njo pojavi tudi misel, da mora iti ta trn stran. Če ga ne odstranite, se bo bolečina kasneje le povečala. Bolečina se pojavlja spet in spet, dokler ni želja, da trn odstranite, nenehno z vami. Na koncu doseže točko, kjer se odločite enkrat in za vselej, da ta trn spravite ven – ker boli!

Torej naš trud v praksi mora biti takšen. Kadarkoli boli, kadarkoli je trenje, moramo raziskati. Sprejmite problem, neposredno. Izdrite ta trn iz stopala, samo spravite ga ven. Kjerkoli vaš um obtiči si morate zapomniti. Ko boste v to pogledali boste vedel, videli in izkusili takšno kot je.

Naša praksa mora biti neomahujoča in vztrajna. Temu pravijo viriyārambha – nenehno vlaganje truda. Kadarkoli se pojavi neprijeten občutek v vašem stopalu, na primer, se morate opomniti, da ta trn spravite ven in pri vaši odločitvi ne popustite. Enako, imeti moramo neomahujočo odločnost, da poskusimo izkoreniniti madeže, da jih opustimo. Ta odločnost je ves čas tam, neutrudno. Sčasoma bodo madeži padali v naše roke, kjer jih lahko pokončamo.

Torej, kaj naj naredimo v zvezi s srečo in trpljenjem? Če teh stvari ne bi imeli, kaj bi lahko uporabili kot vzrok za sproženje modrosti? Če ni vzroka, kako se bo pojavila posledica? Vse dhamme se pojavijo zaradi vzrokov. Ko preneha rezultat je to zaradi tega, ker je prenehal vzrok. Tako je to, ampak večina od nas ne razume zares. Ljudje hočejo le zbežati stran od trpljenja. Znanje te vrste je prekratko. Dejansko moramo poznati prav ta svet v katerem živimo, ne rabimo bežati kamorkoli. Morali bi imeti tak odnos, da je v redu, če ostanete in da je v redu, če odidete. O tem premislite pazljivo.

Kje ležita sreča in trpljenje? Če se ju hitro ne oprimemo, zadržimo in pripnemo na karkoli, je kot da ne bi bilo tam, se trpljenje ne pojavi. Trpljenje se pojavi iz bitnosti (bhava). Če je bitnost, potem je rojstvo. Upādāna – predpostavka ali navezovanje – je predpogoj, ki ustvari trpljenje. Kjerkoli se trpljenje pojavi, v to poglejte. Ne glejte daleč stran, poglejte v točno ta trenutek. Poglejte v svoj lasten um in telo. Ko se pojavi trpljenje povprašajte, zakaj je trpljenje. Poglejte prav zadaj. Ko se pojavi sreča povprašajte, kaj je vzrok za to srečo? Poglejte prav tam. Kadarkoli se te stvari pojavijo, bodite pozorni. Tako sreča kot trpljenje se pojavita iz predpostavljanja.

Praktikanti iz starejših časov so svoj um videli na tak način. Je le pojavljanje in prenehanje. Ni bivajoče entitete. Kontemplirali so iz vseh strani in videli, da na temu umu ni nič takega, da ni nič stabilno. Je samo pojavljanje in prenehanje, prenehanje in pojavljanje, ni nikakršne osnove, ki bi bila trajna. Med hojo ali sedenjem so videli stvari na tak način. Kamorkoli so pogledali je bi bilo samo trpljenje, to je vse. Je kot velika železna krogla, ki je razžarjena v peči. Vroča je vsepovsod. Če se dotaknete vrha je vroče, če se dotaknete strani je vroče – vroče je vsepovsod. Na njej ni mesta, ki bi bilo hladno.

Torej, če o teh stvareh ne premislimo, ne bomo o njih nič vedel. Moramo videti jasno. Ne 'rodite' se v stvari, ne padite v rojstvo. Poznajte delovanje rojstva. Takšne misli kot: »Oh, te osebe ne prenesem, vse naredi narobe,« se ne bodo več pojavljale. Ali: »Oh, meni je zares všeč to in to.« Takšne stvari se ne pojavijo. Ostanejo le običajni posvetni standardi všečnosti in nevšečnosti, ampak govor nekoga je eno, um pa drugo. Sta ločeni stvari. Uporabiti moramo dogovore, ki držijo po svetu, da se lahko med seboj sporazumevamo. Ampak navznoter moramo biti prazni. Um je nad temi stvarmi. Tako moramo um pripeljati preko tega. To je bivanje Plemenitih. Mi vsi moramo ciljati na to in prakticirati skladno. Ne ujemite se v dvome.

Preden sem začel prakticirati, sem si pri sebi mislil: »Budistično učenje je tukaj, dostopna za vse, ampak zakaj še zmeraj le nekateri ljudje prakticirajo, medtem ko drugi ne. Ali pa, če prakticirajo je to le za krajše obdobje in nato popustijo. Ali pa spet tisti, ki ne popustijo, se še zmeraj ne lotijo resno in opravijo prakse. Zakaj je tako?« In tako sem se odločil: »V redu, odrekel se bom temu telesu in umu za trajanje tega življenja in poskusil slediti učenjem Buddhe do zadnje podrobnosti. Razumevanje bom dosegel prav v temu življenju, ker če ne, bom še vedno potopljen v trpljenje. Opustil bom vse ostalo in ustvaril usmerjen trud, ne glede na to koliko zahtevnosti ali trpljenja bom moral prenesti. Vztrajal bom. Če ne, bom le dvomil kar naprej.«

S takšnim mišljenjem sem se spustil v prakso. Ne glede na to koliko sreče, trpljenja ali zahtevnosti sem moral prenesti, sem to opravil. Na svoje celotno življenje sem gledal kot bi bil to samo en dan in ena noč. Odrekel sem se mu. »Sledil bom učenju Buddhe, sledil bom Dhammi do razumevanja – zakaj je ta svet zablode tako izkrivljen?« Hotel sem vedeti, hotel sem izmojstriti učenje in tako sem se obrnil v smer prakse Dhamme.

Kako veliko posvetnega življenja mi menihi pustimo za seboj? Če smo se posvetili za vselej potem to pomeni, da se odrečemo vsemu, ni ničesar kar ne bi pustili za seboj. Vse stvari na svetu v katerih ljudje uživajo odstranimo: poglede, zvoke, vonje, okuse in občutke – vse vržemo stran. In še zmeraj jih izkusimo. Torej praktikanti Dhamme morajo biti zadovoljni z malo in ostati neodvisni. Naj bo to v zvezi z govorjenjem, hrano ali čemerkoli, ostati moramo nezahtevni: jejte preprosto, spite preprosto, živite preprosto. Kakor pravijo, 'navaden človek' je tisti, ki živi preprosto. Bolj kot prakticirate, bolj boste lahko vnesli zadovoljitev v vašo prakso. Videli boste v svoje srce.

Dhamma je paccattaṃ, poznati jo morate sami zase. Da poznate sami zase pomeni, da prakticirate sami zase. Od učitelja ste lahko odvisni na samo petdeset odstotkov poti. Še učenje, ki sem vam ga jaz podal danes je samo zase popolnoma neuporabno, četudi ga je vredno slišati. Ampak, če bi popolnoma verjeli vsemu, samo ker sem tako rekel jaz, učenja ne bi uporabil kot se mora.

Če bi mi verjeli popolnoma, bi bili neumni. Da slišite učenje, vidite njegovo korist, ga dajte v prakso sami. Vidite ga znotraj sebe, opravite ga zase – to je veliko bolj uporabno. Potem boste spoznali okus Dhamme sami zase.

Zaradi tega Buddha ni govoril o sadovih prakse v veliko podrobnostih, ker je to nekaj, kar nekdo ne more prenesti v besede. To bi bilo kot če bi poskusili opisati različne barve osebi, ki bi bila slepa od rojstva. »Oh, tako belo je.« Ali pa na primer: »Je svetlo rumene barve.« Teh barv jim ne bi mogli predstaviti. Lahko bi poskusili, ampak to ne bi služilo svojemu namenu.

Buddha to postavi nazaj pred vsakega posameznika – jasno spoznajte sami zase. Če boste videli jasno sami zase, potem boste imeli v sebi jasen dokaz. Ne glede na to ali boste stali, hodili, sedeli ali ležali, boste brez dvoma. Četudi bi nekdo rekel: »Vaša praksa ni pravila, vse je narobe,« vas to ne bi ganilo, ker bi imeli svoj lasten dokaz.

Praktikant Dhamme mora biti takšen, ne glede na to kam gre. Drugi vam ne morejo povedati, vedeti morate sami zase. Sammā–diṭṭhi mora biti prisoten. Praksa mora biti takšna za vsakega od nas. Da prakticiramo zares na tak način že samo en mesec od petih ali desetih deževnih umikov bi bila redkost.

Naša čutila morajo ves čas delovati. Poznajte mir in nemir, zavedajte se všečnosti in nevšečnosti. Poznajte izgled in poznajte kar je onstran njega.

Opazno in neopazno se mora spoznati sočasno. Dobro in zlo se mora videti kot soobstoječe, nastajajoče skupaj. To je sad prakse Dhamme.

Torej, karkoli je uporabno za vas in za druge, kakršnakoli praksa koristi vam in tudi drugim, temu se reče 'sledenje Buddhi'. O tem sem pogosto govoril. Zdi se, da ljudje zanemarijo stvari, ki bi jih bilo potrebno narediti. Na primer delo v samostanu, standardi prakse in tako naprej. O njih sem govoril pogosto ampak še zmeraj se ne zdi, da bi se ljudje temu posvetili s srcem. Nekateri ne vedo, nekateri so leni in se jih ne da opomniti, nekateri so preprosto raztreseni in zmedeni.

Ampak to je vzrok za pojavljanje modrosti. Če bi šli na mesta kjer se nobena od teh stvari ne bi pojavila, kaj bi videli? Za primer vzemimo hrano. Če je hrana brez okusa, ali je slastna? Če je človek gluh, ali bo kaj slišal? Če ničesar ne zaznate, ali boste imeli kaj za kontemplirati? Če ne bo problemov, ali bo kaj za razrešiti? O praksi razmislite na tak način.

Enkrat sem odšel živeti bolj na sever. Takrat sem živel z več menihi, vsi od njih so že bili starejši, ampak posvečeni na novo, s samo dvema ali tremi deževnimi umiki. Takrat sem že imel za sabo deset umikov. Ko sem živel s temi starejšimi menihi sem se odločil, da postorim različna dela – čiščenje njihovih posod, pranje njihovih oblačil, praznjenje njihovih pljuvalnikov in tako naprej. Nisem razmišljal o tem kot da bi to delal prav posebej za kakšnega posameznika, le preprosto sem vzdrževal svojo prakso. Če drugi niso opravili svojih , sem jih opravi jaz. Videl sem jih kot dobro možnost za ustvarjanje zasluge zase. Počutil sem se dobro in dalo mi je občutek zadovoljstva.

Poznal sem potrebna dela na dni uposathe. Očistiti sem dvorano za uposatho in pripravil vodo za umivanje ter pitje. Drugi o teh delih niso vedeli nič, le opazovali so. Nisem jih kritiziral, ker niso vedeli. Delo sem opravil sam in tako sem se sam pri sebi počutil zadovoljno, imel sem navdih ter veliko energije v svoji praksi.

Kadarkoli sem v samostanu lahko kaj naredil ali je bilo to v mojem kutiju ali pa v kutiju od koga drugega, če je bilo kaj umazano, sem to očistil. Tega nisem postoril za koga prav posebej, niti ne zaradi tega, da bi na koga naredil vtis, delal sem le zato, da sem vzdrževal dobro prakso. Čiščenje kutija ali bivalnega prostora je kot čiščenje smeti iz vašega lastnega uma.

Torej, to je nekaj česar bi se moral zavedati vsak izmed vas. Ne rabite skrbeti glede skladnosti, ta bo samodejno tam. Živite skupaj z Dhammo, z mirom in vzdržnostjo, vaš um urite na tak način in problemi se ne bodo pojavili. Če je potrebno opraviti zahtevno delo, pomaga vsak in opravljeno je prav hitro. Opravi se precej zlahka. Ta pot je najboljša.

Srečal sem se tudi z drugačnimi karakterji, še vedno pa sem to izkoristil kot priložnost za rast. Na primer, živeč v velikem samostanu, se lahko menihi in novinci med seboj dogovorijo, da na določen dan operejo oblačila. Jaz sem pri tem v vodi zavrel les drevesa nangke*. Bilo pa je tudi nekaj menihov, ki so počakali, da je nekdo drug zavrel les, nato pa so prišli in oprali svoja oblačila, jih odnesli nazaj do svojih kutijev ter zadremali. Ni jim bilo treba zakuriti, ni jim bilo treba počistiti na koncu. Mislili so si, da je njihovo početje dobro, da so iznajdljivi. To je višek neumnosti. Te ljudje le povečujejo svojo neumnost, ker ne postorijo ničesar in prepustijo vse delo ostalim. Počakajo, da je vse pripravljeno ter nato pridejo in to izkoristijo, za njih je enostavno.To je le dodajanje na lastni neumnosti. Takšna dejanja jim ne koristijo pri kakršnemkoli namenu.

Nekateri ljudje tako neumno mislijo. Svoje zadolžitve zmanjšujejo in si mislijo, da je to iznajdljivo, ampak dejansko je zelo neumno. Če je naš odnos takšen, se ne bomo obnesli.

Zaradi tega, ali govorite, spite ali počnete karkoli, sami sebe opazujte. Mogoče želite živeti udobno, jesti udobno, spati udobno in tako naprej, ampak ne morete. Zakaj smo prišli sem? Če o tem pogosto premišljujemo, bomo pazljivi, ne bomo pozabili, vedno bomo pripravljeni. Če ste pripravljeni tako, se boste trudili v vseh položajih. Če se ne trudite, se stvari izidejo dosti drugače. Ko sedite, sedite tako kot da bi bili v mestu, ko hodite, hodite kot da bi bili v mestu. Vi hočete le oditi v mesto in se v mestu igrati z laiki.

Če v praksi ni truda, se bo um nagnil v to smer. Svojemu um ne nasprotujete, samo dopuščate, da plapola v vetru vaših razpoloženj. Temu se reče sledenje lastnim razpoloženjem. Kot pri otroku, če se prepusti vsemu kar hoče, ali bo to dober otrok? Če starši popustijo vsem željam otroka, ali je to dobro? Četudi ga na začetku nekoliko razvadijo, ga takrat, ko že govori, kdaj pa kdaj našeškajo, ker se bojijo, da ne postane neumen. Urjenje našega uma mora biti takšno. Morate se poznati in vedeti, kako se izučiti. Če ne veste kako izučiti vaš lasten um in čakate ter pričakujete, da ga bo izučil nekdo drug, se boste znašli v težavah.

Torej, ne mislite si, da tukaj ne morete prakticirati. Praksa nima mej. Če stojite, hodite, sedite ali ležite, vedno lahko prakticirate. Tudi med pometanjem po samostanu ali pri opažanju žarkov sončne svetlobe lahko realizirate Dhammo. Ampak pri roki morate imeti sati. Kako to? Ker lahko spoznate Dhammo povsem kadarkoli, kjerkoli, če vztrajno meditirate.

Ne bodite nepazljivi. Pazite, bodite pripravljeni. Na poti po miloščino se pojavijo najrazličnejši občutki in vse to je dobra Dhamma. Ko se vrnete nazaj v samostan in jeste vašo hrano je tam veliko dobre Dhamme, ki vam ponuja vpogled. Če se nenehno trudite, bodo vse te stvari predmeti za kontemplacijo. Tam bo modrost, videli boste Dhammo. Temu se reče dhamma–vicaya, premišljevanje o Dhammi. To je eden od faktorjev prebujenja. Če imamo pozornost, se ne bomo preprosto sprostili, prisotno bo tudi raziskovanje Dhamme. Te stvari postanejo faktorji za realizacijo Dhamme.

Če smo dosegli ta nivo, naša praksa ne bo poznala dneva ali noči, nadaljevala se bo ne glede na čas v dnevu. Ničesar ne bo, kar bi na praksi pustilo madež , če pa bo, bomo to takoj prepoznali. Naj bo dhamma–vicaya, nenehno v našem umu, raziskujoč Dhammo. Če je naša praksa vstopila v tok, se bo um nagnil v to smer. Ne bo zahajal za drugimi stvarmi. »Mislim, da bom odšel tja na izlet, ali pa mogoče v tisti drug kraj, tisto področje bi moralo biti zanimivo.« To je posvetna pot. Ne dolgo in bo praksa umrla.

Torej, naredite odločitev. Samo s sedenjem z zaprtimi očmi se modrost ne bo razvila. Oči, ušesa, jezik, telo in um so ves čas z nami, zato bodite ves čas pripravljeni. Nenehno preiskujte. Opažanje dreves ali živali, vse je lahko priložnost za preiskovanje. Vse vnesite v notranjost. Jasno poglejte v svoje srce. Če gre nek vtis do srca, ga jasno spoznajte zase, ne ga preprosto odsloviti.

Vzemite preprosto primerjavo: žganje opek. Ali ste kdaj videli peč za žganje opek? Ogenj naredijo malo manj kot meter pred pečjo, potem povleče noter ves dim. S tem prikazom lahko bolj jasno razumete prakso. Da žgalna peč deluje pravilno, mora biti ogenj zakurjen tako, da ves dim povleče noter in ga nič ne ostane. Vsa toplota gre v peč in delo je opravljeno hitro.

Mi praktikanti Dhamme bi morali izkusiti stvari na tak način. Vsi naši občutki bi mogli iti v notranjost, da se preobrnejo v pravilen pogled. Pogledi, ki jih vidimo, zvoki, ki jih slišimo, vonji, ki jih zavohamo, okusi, ki ji okusimo in tako naprej, um jih vse povleče v notranjost, da se spremenijo v pravilen pogled. Ti občutki tako postanejo izkušnje, iz katerih se pojavi modrost.

 

OPOMBE:

*Opomba: Ta govor je bil objavljen drugje pod naslovom: "Čutni stik – izvir (fount) modrosti"

*Beseda dhamma se lahko uporabi na več različnih načinov. V temu govoru je častiti Ajahn uporabil besedo Dhamma z ozirom na učenja Buddhe, dhamme z ozirom na 'stvari' in Dhamma z ozirom na uvid resnice o pogojenosti.

*Takrat je imel Sāriputta svoj prvi uvid v Dhammo, dosegel je sotāpatti, ali 'vsop v tok'.

*To je nibbidā, nezanimanje za pasti sveta čutnosti.

*Srčevina (drevesa nangke) se zavre, nastal barva pa se uporabi za obarvanje in pranje oblačil goznih menihov.

 

Vir: iz Food for the Heart, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘The Fountain of Wisdom’
Prevod: Anagarika Matej / november 2019

 

(CC) SloTheravada, 2020

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Učenja gvardijana samostana