adžan Ča - Razumevanje Vinaye

Govor podan skupnosti menihov po recitaciji patimokkhe v Wat Pah Pongu med deževnim umikom l. 1980.

 

Naša praksa ni lahka. Nekatere stvari mogoče že poznamo, ampak še vedno ostaja veliko, česar ne poznamo. Na primer, ko slišimo učenja kot 'poznavanje telesa, nato poznavanje telesa v telesu' ali 'poznavanje uma, nato poznavanje uma v umu'. Če teh stvari še nismo prakticirali se počutimo zmedeni. Vinaya je takšna. V preteklosti sem bil učitelj, ampak bil sem samo 'majhen učitelj' in ne takšen, ki je velik.1 Torej, zakaj pravim 'majhen učitelj'? Zato, ker nisem prakticiral. Temu pravim majhen učitelj, nižji učitelj. 'Nižji učitelj' pravim, ker ko je prišlo do prakse nisem bil zadosten. Večino časa je bila moja praksa daleč od teorije, kot da se Vinaye sploh ne bi učil.

Vseeno bi rad poudaril, da je v praktičnem smislu Vinayo nemogoče poznati popolnoma, ker so nekatere stvari še vedno kršitve, če zanje vemo ali ne. To ni preprosto. Še vedno pa je poudarjeno, da se z zanimanjem in spoštovanjem lotimo učenja pravil, ki jih še ne razumemo. Če ne razumemo, potem se moramo potruditi, da se naučimo. Če se ne potrudimo, je že to samo po sebi kršitev.

Na primer, če dvomite – recimo, da se dotaknete ženske, ne da bi vedeli ali je ženska ali moški.2 Niste prepričani, pa se vseeno dotaknete – to je še vedno narobe. Spraševal sem se zakaj naj bi bilo to narobe, ampak ko sem upošteval tudi prakso sem razumel, da mora imeti praktikant sati, mora biti pazljiv, če govori, se dotika ali drži stvari mora najprej temeljito premisliti. V tem primeru je napaka, da ni satija, da je sati nezadosten, ali pa je skrb v tistem trenutku premajhna.

Vzemimo še en primer: ura je šele enajst zjutraj, ampak nebo je oblačno, sonca ne vidimo in nimamo ure. Recimo, da ocenimo, da je verjetno popoldne – čutimo, da je popoldne – ampak vseeno nadaljujemo in jemo. Začnemo jesti in na to se nebo razjasni in opazimo položaj sonca, ki nakazuje, da je ura šele nekaj čez enajst. To je še vedno kršitev.3 Spraševal sem se: »Eh, saj še ni popoldne, zakaj je to kršitev?«

Kršitev tukaj predstavlja brezskrbnost, malomarnost; ne premislimo temeljito. Vzdržnost ni zadostna. Če imamo dvom in se pod njegovim vplivom odločamo, je to dukkata,4 kršitev samo zaradi odločanja ob prisotnosti dvoma. Mislimo da je popoldne, čeprav v resnici ni. Ni kršitev ker jemo, ampak zato, ker smo brezskrbni in malomarni. Če je res popoldne ampak mislimo, da ni, je to težja pācittiya kršitev. Če se odločamo ob prisotnosti dvoma ne glede na to ali je dejanje pravilno ali nepravilno, še vedno naredimo kršitev. Če dejanje ni nepravilno je to manjša kršitev; če pa je nepravilno je to težja kršitev. Vinaya se lahko zato precej zakomplicira.

Enkrat sem odšel na obisk k častitemu adžanu Manu.5 Takrat sem s prakso šele začel. Prebral sem Pubbasikkho6 in jo razumel precej dobro. Potem sem prebral Visuddhimaggo kjer avtor piše o Sīlaniddesi (knjiga o razvoju vrline), Samādhiniddesi (knjiga o razvoju uma) in Paññānidesi (knjiga o razvoju modrosti). Počutil sem se kot, da mi bo razneslo glavo! Po branju tega sem imel občutek, da praksa presega kar je v zmožnostih človeka. Potem sem pomislil, da Buddha ne bi učil nečesa, kar bi bilo nemogoče prakticirati. Tega ne bi učil, niti ne razglasil, ker sam ne bi imel koristi od tega in tudi ne kdo drug. Sīlaniddesa je veliko prepodrobna, Samādhiniddesa še toliko bolj in Paññānidesa najbolj! Sedel sem in premišljeval: »Torej, dalje ne morem. Poti naprej ni.« Bilo je, kot da bi dosegel mrtvo točko.

Na tej točki je bila moja praksa težavna, obtičal sem. Prišla je možnost, da sem odšel na obisk k adžan Manu in takrat sem ga vprašal: »Častiti adžan, kaj naj naredim? S prakso sem šele začel, ampak pravilne poti še vedno ne poznam. Imam toliko dvomov, da ne najdem temeljev za prakso.«

Vprašal je: »V čem je problem?«

»Tekom moje prakse sem prebral Visuddhimaggo, ampak praksa te se mi zdi nemogoča. Vsebina Sīlaniddese, Samādhiniddese in Paññānidese se zdi popolnoma nepraktična. Ne verjamem, da je na svetu kdorkoli, ki bi to lahko naredil, je prepodrobna in prenatančna. Nemogoče bi si bilo zapomniti vsako pravilo, to presega mene.«

Odgovoril mi je: »Častiti, res je veliko, ampak v resnici ni dosti. Če upoštevamo vsako pravilo v Sīlaniddesi je to res veliko, ampak dejansko se je to čemer pravimo Sīlaniddesa razvilo v človeškem umu. Če ta um izučimo, da ima občutek sramu in strahu pred napačnim dejanjem, potem bomo zadržani, potem bomo previdni...

To nas bo omejilo, da bomo zadovoljni z malo, z malo željami, ker za veliko preprosto ne bomo mogli skrbeti. Ko se to zgodi, naš sati postane močnejši. Lahko bomo imeli sati ves čas. Kjerkoli bomo, bomo vlagali trud, da bo sati temeljit. Previdnost se bo razvila. V karkoli dvomiš, tega ne govori, tega ne počni. Če česa ne razumeš, vprašaj učitelja. Poskusiti upoštevati sleherno pravilo v praksi bi bilo zares težko, ampak morali bi raziskati ali smo pripravljeni priznati naše napake ali ne. Ali jih sprejmemo?«

To učenje je zelo pomembno. Poznavanje slehernega pravila ni ključno, če znamo izučiti naš um.

»Vse stvari, ki si jih prebral, izhajajo iz uma. Če svojega uma še nisi izučil, da je občutljiv in jasen, boš v dvomih ves čas. Moral bi se spomniti učenja Buddhe. Imej zbran um. Česarkoli se zaveš in v to dvomiš, opusti. Na primer, če se sprašuješ: »Ali je to narobe ali ne?« to pomeni, da nisi siguren – potem tega ne govori, tega ne počni, ne prenehaj s svojo vzdržnostjo.«

Ko sem sedel in poslušal, sem uvidel, da to učenje potrjuje osem točk v katerih se meri resnično učenje Buddhe: vsako učenje, ki govori o opuščanju madežev; ki vodi izven nemira; ki govori o odrekanju (čutnim užitkom); o zadovoljstvu z malo; o ponižnosti in ne zanimanju za položaj in status; o mirnodušnosti in samoti; o neprenehnem prizadevanju; o preprostosti preživljanja – teh osem kvalitet je karakteristika resnične Dhamma-Vinaye, učenj Buddhe. Vse kar jim nasprotuje, ni.

Če smo zares iskreni, bomo imeli občutek sramu in strahu pred napačnim dejanjem. Vedeli bomo, da pod vplivom dvoma v našem umu ne bomo delali ali govorili. Sīlaniddesa so samo besede. Na primer hiri-ottappa v knjigah je eno, v našem umu pa je nekaj drugega.

Pri študiju Vinaye skupaj s častitim adžanom Manom sem se naučil veliko stvari. Ko sem sedel in poslušal, je nastalo razumevanje.

Torej, študij Vinaye sem jemal resno. Nekatere dni med deževnim umikom sem se učil od šestih zvečer pa do jutra. Razumel sem jo precej dobro. Vse faktorje āpatti,7 ki so razloženi v Pubbasikkhi, sem zapisal v zvezek in ga obdržal v svoji torbi. Res sem se potrudil, ampak kasneje sem s tem postopoma prenehal. Bilo je preveč. Nisem vedel kaj je ključno in kaj je pika na i, enostavno vključil sem vse. Ko sem razumel bolj temeljito, sem popustil, ker je bilo preveč. Pozornost sem namenil svojemu umu in postopoma prenehal s knjigami.

Kakorkoli, ko učim menihe, še vedno vzamem Pubbasikkho za standard. Veliko let tukaj v Wat Pah Pongu sem bil jaz tisti, ki jo je bral skupnosti. V tistih dneh sem jaz sedel na sedežu Dhamme in govoril vsaj do enajstih ali polnoči, nekatere dni celo do enih ali dveh zjutraj. Bili smo zainteresirani. In smo vadili. Po poslušanju branja Vinaye smo odšli in premislili kaj smo slišali. Vinaye ne morete razumeti samo, če jo slišite. Potem ko ste poslušali, morate raziskati in prodreti globlje.

Kljub temu, da sem študiju teh stvari namenil več let, moje znanje ni bilo popolno, ker je v knjigah tako veliko nejasnosti. Zdaj je minilo že toliko časa odkar sem pogledal v knjige, da je moj spomin različnih pravil nekako zbledel, ampak v mojem umu ni nobene degradacije. Tam je standard. Tam ni dvoma, tam je razumevanje. Knjige sem dal na stran in se osredotočil na razvijanje svojega uma. Nimam dvoma glede katerega koli pravila. Um ceni vrlino in si ne bo drznil narediti česa napačnega, v javnosti ali zasebno. Ne ubijem živali, niti majhnih. Če bi mi kdo rekel naj namenoma ubijem mravljo ali termita, naj ga stisnem s prstom, tega ne bi mogel storiti, če tudi bi mi za to ponudili tisoč baht. Samo eno mravljo ali termita! Življenje te mravlje bi imelo zame večjo vrednost!

Vendar pa se lahko zgodi, da povzročim smrt kakšne živali, ko se recimo nekaj plazi po moji nogi in to otresem. Mogoče umre, ampak ko pogledam v svoj um, tam ni občutka krivde. Tam ni omahovanja ali dvoma. Zakaj? Ker ni bilo namena. Cetanāham bhikkhave sīlam vadāmi: namen je ključen v moralni vzgoji. S takšne perspektive vidim, da ni bilo namenskega ubijanja. Včasih, ko hodim mogoče stopim na žuželko in jo ubijem. V preteklosti, preden sem zares razumel, sem zaradi takšnih stvari zares trpel. Mislil sem, da sem storil kršitev.

»Kaj? Namena ni bilo.« »Ni bilo namena, ampak nisem bil dovolj pazljiv!« Tako sem razmišljal ter se vznemirjal in bil zaskrbljen.

Vinaya lahko torej vznemiri praktikante Dhamme, ampak ima tudi svojo vrednost v skladu s tem kar pravijo učitelji: »Moral bi se naučiti kateregakoli pravila, ki ga še ne poznaš.« To zares poudarijo.

Če pravil ne poznamo, ne bomo vedeli, ko ji prekršimo. Recimo, vzemimo za primer, častitega thero iz preteklosti, adžana Powa iz Wat Kow Wonga Gota v provinci Lopburi. Enkrat je poleg njega sedel Mahā8 učenec, ko so do njiju stopile ženske in ju vprašale:

»Luang Por! Rade bi vas povabile na izlet, bi šli zraven?«

Luang Por Pow ni odgovoril. Mahā, ki je sedel poleg njega je mislil, da ni slišal, zato je rekel:

»Luang Por, Luang Por! Si slišal? Te ženske so te povabile na izlet.«

Rekel je: »Sem slišal.«

Ponovno so ga vprašale: »Luang por, ali greste ali ne?« On je samo sedel tam, ne da bi odgovoril in tako iz povabila ni bilo nič. Ko so odšle je Mahā rekel:

»Luang Por, zakaj (ženskam) nisi odgovoril?«

Rekel je: »Oh Mahā, res ne poznaš tega pravila? Ti ljudje, ki so bili tukaj, so bile ženske. Če te ženske povabijo na pot z njimi, tega ne bi smel sprejeti. Če se med seboj dogovorijo je to v redu. Če hočem lahko grem, ker v njihov dogovor nisem bil vpleten.«

Mahā je sedel in premišljeval: »Oh, res sem iz sebe naredil bedaka.«

Vinaya določa, da je pācittiya kršitev, če se naredi dogovor in nato potuje skupaj z ženskami, četudi ne kot par.

Vzemimo še en primer. Laiki so častitemu adžanu Powu na pladnju ponudili denar. On je razgrnil svoj kos blaga za sprejemanje,9 in ga pridržal na eni strani. Ampak ko so pladenj približali, da bi ga odložili, je iz svoje roke izpustil svoj kos blaga. Potem je denar preprosto pustil kjer je ležal.

Vedel je, da je tam, ampak do njega ni imel nobenega interesa. Nato je samo vstal in odšel, ker je v Vinayi rečeno, da dokler nekdo ne privoli v sprejetje denarja, ni potrebno laikom prepovedati, da ga darujejo. Če bi ga želel imeti, bi moral povedati: »Laik, to ni dovoljeno za meniha.« Moral bi jim povedati. Če želite to imeti, potem jim morate prepovedati darovanje tega, kar ni dovoljeno. V nasprotnem primeru ni potrebe, v kolikor po tem nimate nobene želje. Lahko ga samo pustite na mestu in odidete.

Čeprav so adžan Pow in njegovi učenci skupaj živeli več let, še vedno nekateri niso razumeli njegove prakse. To je slabo. Zase lahko rečem, da sem se poglobil in raziskoval veliko subtilnejših točk prakse častitega adžana Powa.

Vinaya lahko celo povzroči razmenišenje nekaterih ljudi. Ko jo študirajo, se pojavijo dvomi. Segajo vse nazaj v preteklost... »Moje posvečenje, ali je bilo pravilno?10 Je bil moj posvetitelj čist? Nihče od prisotnih menihov ob posvečenju ni vedel nič o Vinayi, so sedeli na primerni razdalji? Je bila recitacija pravilna?« Dvom se ne ustavi... »Je bil prostor kjer sem bil posvečen primeren? Bil je tako majhen...« Dvomijo o vsem in padejo v pekel.

Dokler ne veste kako ustaliti um, je zares težko. Morate biti sproščeni, ne morete kar skočiti v stvari. Ampak, da bi bili tako sproščeni, da v stvari sploh ne bi pogledali, je prav tako narobe.

Bil sem tako zmeden, da sem se skoraj razmenišil, ker sem videl toliko napak v svoji praksi, in nekaj pri mojih učiteljih. Bil sem razburjen in zaradi teh dvomov nisem mogel spati. Bolj kot sem dvomil, bolj sem meditiral, bolj sem prakticiral. Kadarkoli se je pojavil dvom, sem v tistem trenutku prakticiral. Pojavila se je modrost. Stvari so se začele spreminjati. Težko je opisati spremembo, ki se je dogajala. Um se je spremenil, dokler dvoma ni bilo več. Ne vem kako se je spremenil. Če bi komu želel pojasniti verjetno ne bi razumel.

Razmislil sem o učenju Paccattam veditabboviññūhi – modri bodo spoznali zase. Mora biti vedenje, ki nastane iz neposredne izkušnje. Študij Dhamme-Vinaye je vsekakor pravilen, ampak, če je to samo študij, to še ni dovolj. Če se prakse resnično lotite, potem podvomite v vse. Preden sem začel s prakso me manjše kršitve niso zanimale, ampak, ko sem začel s prakso so bile tudi dukkate kršitve prav tako pomembne kot pārājika kršitve. Včasih so se zdele dukkata kršitve nepomembne, malenkostne. Tako sem jih videl. Zvečer si jih lahko priznal in s tem so se zaključile. Potem si jih lahko spet ponovil. Takšno priznanje ni čisto, ker se ne ustaviš, se ne odločiš, da se spremeniš. Ni vzdržnosti, ponoviš spet in spet. Ni zaznavanja resnice, ni opuščanja.

Dejansko, s perspektive čiste resnice, ni nujno iti čez rutino priznavanja kršitev. Če vidimo, da je naš um čist in ni nobenega dvoma, potem se tiste kršitve opusti točno tam. Da še nismo čisti je zato, ker še vedno dvomimo, še vedno omahujemo. Nismo zares čisti, zato ne moremo opustiti. Ne vidimo sami sebe, to je bistvo. Ta naša Vinaya je kot ograja, ki nas ščiti pred napakami in je tako nekaj s čimer moramo biti skrbni.

Če resnične vrednosti Vinaye sami ne vidite, potem je težko. Veliko let preden sem prišel v Wat Pah Pong sem se odločil, da se odrečem denarju. Daljši del deževnega umika sem premišljeval o tem. Na koncu sem vzel svojo denarnico in jo odnesel in odložil pred nekega Mahā, ki je ob tem času živel z mano.

»Tukaj, Mahā, vzemi ta denar. Od danes naprej in dokler sem menih, ne bom sprejemal ali imel denarja. Temu si lahko priča.«

»Častiti, obdrži ga, mogoče ga boš potreboval za svoj študij.«

Častiti Mahā ni bil željan vzeti denar, bil je v zadregi. »Zakaj se želiš znebiti vsega tega denarja.«

»Ne skrbi zame. Odločil sem se. Odločil sem se prejšnjo noč.«

Od tega dne, ko je vzel ta denar je bilo kot da bi se med nama odprla vrzel. Nisva več mogla razumeti drug drugega. Do tega dne je še vedno moja priča. Od takrat nisem uporabljal denarja ali se vključeval v kupovanje in prodajo. Do denarja sem bil vzdržen na vseh področjih. Neprestano sem se pazil napačnega dejanja, čeprav nisem storil ničesar napačnega. V sebi sem vzdrževal meditativno prakso. Nisem več potreboval premoženja, videl sem ga kot strup. Ne glede na to ali se da strup človeku ali živali ali komurkoli drugemu, povzroči smrt ali notranji nemir. Če gledamo tako, potem bomo neprestano na preži, da ne vzamemo tega »strupa«. Ko jasno vidimo škodo, ki jo povzroči, se ni težko odreči.

Kar se tiče prinašanja in darovanja hrane ter obrokov, če sem imel dvom, jih nisem sprejemal. Ne glede na to kako okusna in prečiščena je bila hrana, je nisem pojedel. Za primer vzemimo surovo marinirano ribo. Recimo, da živite v gozdu in greste po miloščino in dobite samo nekaj riža ter nekaj marinirane ribe zavite v liste. Ko se vrnete do vašega prebivališča in vidite v zvitku surovo marinirano ribo, jo vrzite proč!11 Boljše, da jemo sam riž, kot da kršimo vodila. Tako mora biti preden lahko rečete, da resnično razumete. Potem postane Vinaya enostavnejša.

Če so mi drugi menihi želeli dati pripomočke kot so posoda, britvica ali karkoli drugega, nisem sprejemal, če jih nisem poznal kot tovariše v praksi s podobnim standardom Vinaye. Zakaj ne? Kako lahko zaupamo nekomu, ki ni vzdržen? Menihi brez vzdržnosti ne vidijo vrednosti Vinaye, in so lahko pridobili pripomočke na neprimerne načine. Glede tega sem bil pazljiv.

Zaradi tega so me nekateri menihi gledali postrani. »On se noče družiti, on noče biti del.« To me ni pretreslo: »Seveda, lahko se družimo, ko umremo. Ko pride do smrti smo vsi na istem.« Tako sem razmišljal. Živel sem s trudom. Bil sem tisti, ki ni govoril veliko. Če so drugi kritizirali mojo prakso me to ni pretreslo. Zakaj? Ker četudi sem jim poskušal razložiti, niso razumeli. O praksi niso vedeli nič. Kot v tistih časih, ko sem bil povabljen na pogreb in je kdo rekel, »Ne poslušajte ga! Samo potisnite denar v njegovo torbo in glede tega ne povejte nič.«12 Rekel sem: »Hej, misliš, da sem mrtev ali kaj? Samo zaradi tega, ker nekdo reče alkoholu parfum, ne postane parfum. Ampak vsi vi, ko hočete piti alkohol mu pravite parfum. Ali ste nori?«

Vinaya je lahko zahtevna. Morate biti zadovoljni z malo, mirnodušni. Morate videti, in to pravilno. Enkrat sem potoval skozi Saraburi. Moja skupina je odšla in ostala v samostanu v vasi za nekaj časa. Tamkajšnji predstojnik je imel približno enak status kot jaz. Zjutraj smo vsi skupaj odšli po miloščino, potem smo se vrnili v samostan in odložili našo posodo. Nato so laiki v dvorano prinesli posode s hrano in jih odložili na tla. Te so potem prevzeli menihi, jih odprli in položili v vrsto za formalno darovanje. En menih je nato položil svojo roko na posodo na eni strani vrste in to je bilo to! Potem so jih menihi prinesli bližje in porazdelili, da se je obrok pričel.

Takrat je z mano potovalo še približno pet menihov, ampak noben izmed nas se ni dotaknil te hrane. Naša miloščina je bil navaden riž in tako smo sedeli poleg njih in jedli samo navaden riž. Nihče od nas se ni drznil vzeti hrane s tistih posod.

To se je nadaljevalo kar nekaj dni, dokler nisem začutil, da je naše obnašanje zmotilo predstojnika. Nekdo od njegovih menihov je verjetno odšel do njega in mu rekel: »Ti menihi na obisku nočejo jesti nobene hrane. Ne vem kaj naklepajo.«

Tam sem moral ostati še nekaj dni, zato sem stopil do predstojnika, da bi mu razložil.

Rekel sem: "Častiti gospod, imate trenutek časa? Trenutno imam tukaj nekatere opravke zaradi katerih bi rad računal na vaše gostoljubje še za nekaj dni, ampak ob tem se bojim, da je nekaj stvari, ki so za vas ter vaše menihe nejasne: to je glede tega, da ne jemo hrane, ki so jo darovali laiki. Gospod, to bi vam rad pojasnil. V resnici ni nič, edino to, da sem se v svoji praksi naučil sprejemati darovano, gospod. Ko laiki prinesejo posode, jih menihi odprejo ter razporedijo in je nato hrana formalno ponujena, to je narobe. To je dukkata kršitev. Bolj podrobno, rokovati s hrano in se dotikati hrane, ki ni bila formalno darovana v menihove roke, to 'pokvari' hrano. Upoštevajoč Vinayo, katerikoli menih je takšno hrano, stori kršitev.

Samo ta točka je, gospod. Ne kritiziram kogarkoli ali hočem vas ali vaše menihe prisiliti, da ne prakticirate več tako – nikakor ne. Želim vam le pojasniti svoje koristne namene, ker moram nujno ostati tu še nekaj dni.«

Vzdignil je svoje roke v añjalī,13 »Sadhu! Odlično! Tu v Saraburiju še nisem videl meniha, ki bi se držal tudi manjših pravil. Nič več se jih ne najde te dni. Če so še takšni menihi, morajo živeti izven Saraburija. Sprejmite mojo pohvalo. Ne nasprotujem vam kakorkoli, to je zelo dobro.«

Ko smo se naslednje jutro po sprejemanju miloščine vrnili, se nihče izmed menihov ni približal tistim posodam. Laiki so jih razvrstili ter darovali sami, ker so se bali, da menih ne bodo jedli. Od tistega dne naprej se je zdelo, kot da so menih in novinci res na robu, zato sem jim poskušal razložiti stvari, da bi pomiril njihov um. Mislim, da so se nas bali, samo odšli so v tišini v svoje sobe in se zaprli.

Dva ali tri dni sem jih poskušal pomiriti, da bi se bolj sprostili, ker jih je bilo tako sram. Res nisem imel nič proti njim.

Nisem jim govoril na primer: »Ni dovolj hrane« ali »Prinesite to ali tisto hrano.« Zakaj ne? Ker sem se že sam postil pred tem. Vedel sem, da ne bom umrl. Iz prakse sem dobival svojo moč, iz učenja in ustreznega prakticiranja.

Buddho sem vzel za svoj vzgled. Kamorkoli sem šel, karkoli so počeli drugi, poleg nisem vključeval sebe. Bil sem predan samo praksi, ker sem skrbel zase, skrbel sem za prakso.

Skupaj ne morejo živeti tisti, ki se ne držijo Vinaye ali ne prakticirajo meditacije in tisti, ki to prakticirajo. Iti morajo vsak svojo pot. Tega v preteklosti sam nisem razumel. Kot učitelj sem učil druge, ampak nisem prakticiral sam. To je res slabo. Ko sem globoko pogledal znotraj tega, sta bila moje razumevanje in moja praksa daleč narazen, kot nebo in zemlja.

Tisti, ki želijo oditi v gozd in tam postaviti meditacijski center, naj tega ne počnejo. Če še ne veste zares, ne poskušajte, naredili boste le zmešnjavo. Nekateri menihi mislijo, da bodo našli mir s tem, ko odidejo v gozd. Ampak še vedno ne razumejo osnov prakse. Sami zase kosijo travo,14 naredijo sami vse. Tiste, ki prakso zares poznajo, takšni prostori ne privlačijo, ne bodo uspeli. Takšno početje ne vodi do napredovanja. Ne glede na to kako miren je gozd, ne morete napredovati, če ne delate pravilno.

Oni vidijo živeti menihe v gozdu in nato poskusijo sami, ampak ni enako. Meniška oblačila niso enaka, prehranjevalne navade niso enake, vse je drugače. Namreč, ne izučijo se, ne prakticirajo. Prostor je zapravljen, ne uspe zares. Če pa že uspe, pa deluje le kot točka za nastopanje ali reklamo, kot predstava zdravljenja. Ne gre dlje od tega. Tisti, ki so prakticirali le malo in nato odidejo in učijo druge, še niso zreli, ne razumejo zares. Hitro odnehajo in stvar razpade. Prinese samo težave.

Torej moramo se nekako naučiti, poglejte v Navakovādo,15 kaj pravi? Preštudirajte jo, zapomnite si jo, dokler je ne razumete. Vsake toliko časa vprašajte učitelja glede subtilnejših točk, on vam bo razložil. Dokler Vinaye ne razumete res dobro, se učite tako.

 

OPOMBE

1 To se navezuje na častitega adžana v začetnih letih meniškega življenja, preden je začel resno prakticirati.

2 Druga sanghādisesa kršitev je dotikanje ženske z nameni poželenja.

3 Se navezuje na pācittiya kršitev št. 36, uživanje hrane izven dovoljenega časa, t.j. od jutra do poldneva.

4 Dukkata, kršitve 'napačnih dejanj', razred najlažjih napačnih dejanj, ki jih je v Vinayi veliko; pārājika – nepreklicne kršitve, te so štiri in pomenijo izključitev iz meniške skupnosti.

5 Častititi adžan Man Bhuridatto, verjetno najbolj spoštovan meditacijski mojster tajske gozdne tradicije. Imel je več učencev, ki so kasneje sami postali samostojni učitelji, eden od njih je tudi adžan Ča.

6 Pubbasikkhā Vannanā, 'osnove vadbe', tajske razlage Dhamma-Vinaye, ki temeljijo na razlagah v paliju; Visuddhimagga, 'Pot k čistosti', obširna razlaga ačariye Buddhagose o Dhamma-Vinayi.

7 āpatti: kršitve različnih razredov za budističnega meniha in nuno.

8Mahā je doktorat budističnega študija.

9Kos blaga za sprejemanje uporabljajo menihi na tajskem za sprejemanje daritev od žensk, od katerih stvari ne sprejemajo direktno. Ko je častiti adžan Pow odmaknil svojo roko od blaga za sprejemanje nakazuje, da ni sprejel denarja.

10Za posvečenje so določene zelo natančne in podrobne omejitve, zaradi katerih se lahko posvečenje smatra za neustrezno, v kolikor se jih ne upošteva.

11Vinaya prepoveduje menihom uživanje surovega mesa ali ribe.

12Čeprav je za menihe sprejemanje denarja kršitev, jih obstaja veliko, ki ga sprejemajo. Nekateri ga sprejemajo tako, da se naredijo, kot da ga ne. V tem primeru so laiki verjetno na tak način videli odklanjanje denarja častitega adžana Čaja. Mislili so, da ga bo dejansko sprejel, če mu ga ne darujejo, ampak samo potisnejo v torbo.

13Spoštljiv pozdrav z dlani v dlani.

14Še ena kršitev vodil, pācittiya kršitev.

15Navakovāda: krajša vsebina osnovne Dhamma-Vinaye.

 

Vir: iz Food for the Heart, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘Understanding Vinaya’
Prevod: Anagarika Matej / avgust 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Menihove misli (adžan Hiriko)