Adžan Nyanamoli - Periferno osredotočenje

Pravilno uravnana pozornost je takrat, ko je um zasidran v nečem. To mora biti nekaj, na kar nismo neposredno osredotočeni, ampak mora biti referenčna točka za osredotočeno stvar (zato jo imenujemo »sidro«). Stvar, ki ni osredotočena neposredno, ampak je prisotna, imenujemo »ozadje«. To je ozadje stvari, na katero smo osredotočeni (zaradi česar je ta stvar »ospredje«). To je osnovno načelo pozornosti, o kateri lahko kaj več povemo tu spodaj.

Praksa zavedanja se začne razvijati s tem, da si pozoren na doživljanje kot celoto. Na primer, nekdo je pozoren, da 'sedi na stolu medtem kot bere esej o dhammi'. Takrat je to njegova situacija v tistem času. To je njegovo doživljanje kot »celota«. To je vedno potrebno izhodišče. Zelo pomembno je preprečiti težnjo, da se absorbiramo v eni posamezni stvari (v občutkih, čutnosti ali zaznavanjih in podobno). Namesto tega moramo razširiti pozornost in se zavedati splošnosti svoje trenutne situacije, ne da bi pri tem izgubili vidik posameznosti.1

Seveda, poskusi razločevanja ozadja trenutnih izkušenj na začetku ne bodo popolni. Praktikant bo pogosto napravil prav to napako, da bo preveč osredotočen na svoje doživljanje kot celoto. To je napaka, ko to ozadje postaviš v predmet svoje pozornosti, ga opredeliš, razjasniš in ga poskušaš zadržati v ospredju. To so vsi načini, kako ozadje narediš za novo ospredje, kar pa pomeni, da bo v ozadju sedaj nekaj drugega.

Običajna težnja je, da se sprašujemo »Kaj je potem to ozadje?«, vendar je to napačno vprašanje. Napačno je zato, ker nas ne zanima vsebina ozadja (ali ospredja), saj to bi bil odgovor na »kaj?«. Bolje je, da namesto tega pokažemo zanimanje za naravo tega. Zato je treba omejiti težnjo k razjasnitvi, kaj je to »ozadje« in se naučiti, kako začeti spoznavati njegovo področje: področje »periferije«, njegovo naravo, glede na to, kaj tukaj trenutno vztraja.

Torej, nekaj v kar se direktno osredotočimo je tisto, kar je v ospredju prav v tistem trenutku. To je lahko katerokoli trenutni objekt osredotočenja. Ta stvar se je manifestirala in je trajna kot taka. To je osnovna strukturna lastnost izkušenj in tu ni problemov. Če pa želite razviti pozornost, je potreben še korak naprej. Ta korak razvija periferno »vizijo« glede tega istega predmeta v ospredju, ne da bi iz periferne vizije naredili nov predmet s tem, da se ga bi direktno zavedali. Buda je to označil kot »yoniso manasikāra«, ki se pogosto prevaja kot »pravilna pozornost«. Yoniso manasikāra je pravi način osredotočenja na periferijo (ozadje). Manasikāra pomeni »osredotočenost«, yoni pa pomeni »maternica«. Torej, ko je stvar prisotna spredaj, v ospredju, je njegovo periferno ozadje prav tista »maternica« iz katere je ta stvar »izšla«. Yoniso manasikāra je maternično osredotočenje ali manj dobesedno: periferna osredotočenje.2

Torej, bistvo se je naučiti kako se osredotočiti in ne toliko v »kaj«. Gre za prepoznati nagnjenje »preveč osredotočenosti« in se naučiti, kako se ne zatekati vanj. To nagnjenje se kaže tako, da se bodisi prepustiš ali pa se upiraš predmetu svoje osredotočenosti. Kakorkoli že, v obeh primerih smo popolnoma v zadevi. Zato je treba prenehati poskušati »opazovati« svojo izkušnjo kot predmet svoje osredotočenosti in namesto tega priznati in pustiti, da stvar vztraja sama. (Pustimo jo da vztraja, ali da se spremeni, medtem ko ostane ista stvar.) Ko dovolimo, da nastalo doživljanje je, se lahko postopoma in posredno opazi periferna domena.

Najbolj praktičen način vadbe je pozornost na telesno držo. Zato se te stvari pogosto imenujejo »temelji« pozornosti, ali »sidra« ali »referenčne točke«. To je zato, ker so vedno zakoreninjeni v ozadju. (Na primer, temelji so pod, sidro je na dnu, referenčna točka je na razdalji. Pod, spodaj, stran ... to pomeni, »ne tukaj neposredno pred menoj«.) Tako na primer: medtem, ko sedim, berem članek, aktivno gledam po straneh, sem pri tem pozoren tudi na to, kaj je bilo zapisano v članku. Stvari, ki jih »počnem«, kot so branje, pisanje, govorjenje itd., so stvari, na katere sem osredotočen (ospredje). In jaz sem osredotočen na vse, medtem ko sedim. To je referenčna točka, ki je dovolj za pravilno pozornost. Tukaj je to ozadje. Vendar, če preklopim svojo pozornost in se začnem osredotočati na to, da sedim na stolu, potem telesna drža »sedenja« preneha biti ozadje moje izkušnje. Zakaj? Ker sem prekinil odnos »referenc«. Tu ni več »medtem ko«, ker sem pozabil na branje in se ukvarjal s sedenjem. Ko se to zgodi, se lahko vrnemo na prvotno ospredje ali pa prepoznamo novo prisotno ozadje glede osredotočenosti doživljanja sedenja. Novo ozadje bo moralo biti nekaj bolj splošnega kot je »položaj sedenja«. In bolj splošna stvar v tem primeru ni nič drugega kot osredotočenost na »telo tam«.3

Položaji telesa so bolj splošni kot je osredotočenost na posamezna dejanja ali zaznavanja. Ampak imeti »telo tam« je še bolj splošno od položajev. Ker za hojo, sedenje, stanje ali ležanje je najprej treba imeti telo. Zato lahko uporabimo tudi znanje »tam je telo« kot periferno sidro za svoja vsakodnevna dejanja in doživljanja. Prisotnost svojega živega telesa je temeljna potreba za kakršno koli dejanje. Če gremo še višje (še bolj splošno) lahko, kot smo že omenili, razvijemo osredotočenost na pojav zemlje, vode, ognja ali zraka. Ali celo še dlje, v praksi bolj prečiščenih kasin, kot je opisano v suttah. Bistvo je, da to načelo ostaja isto.

Poudariti moramo, da je to nekaj, kar zahteva razvoj. To ni nekaj, kar se lahko le »pogrunta«, ali postane smiselno le z branjem. Zahteva vztrajno ponavljanje takega »odmika«, če se preveč osredotočamo na svojo doživljanje kot celoto in potem »vstop v«, če se ga ignorira (oz. se premalo osredotoča, oz. pozablja na ozadje). Torej, potreben je čas in trud, da ga lahko pravilno opazimo in prepoznamo.

Problem s običajno prakso meditacije je, da se ljudi spodbuja, da se »absorbirajo« v posamezni »objekt meditacije«. Praksa postane oblika fiksiranosti na ospredje na račun vsega drugega. In ne samo to, ljudje se na koncu fiksirajo na predmete dvakrat močneje. To je zato, ker je njihov pogled na meditacijo gledati in zaznavati »trenutno« ospredje (celotna popularna ideja »opazovanja 'čutenja'«) in potem znotraj tega poskušajo zaznati še več posameznih stvari. Torej, to ni samo domena ospredja, temveč se tudi to ospredje še razmnoži. V takem primeru namesto, da bi »ozadje«, ki je temelj pozornosti, bolje razumeli, ga pravzaprav še bolj skrijemo.

»Referenčna točka« pomeni, da se osredotočamo na nekaj, ne da bi morali aktivno razmišljati o tem – to je osnovno načelo pozornosti. To mora vedno biti osnova za samādhi (po suttah).4 Zato se, če se pozornost in zavedanje pravilno izvajata, prineseta poznavanje narave stvari. Sama opredelitev znanja je vedenje nečesa, ne da bi morali aktivno razmišljati o tem. Znanje se znova pojavi, ko si osredotočen. Nekdo ve, kar ve. To je pomembno bistvo, ker taka pozornosti na ozadje, ki je sočasna s trenutno pojavljenim pojavom,5 povzroči vzpostavitev uma (samādhi), ki presega čutnost in odpor, celotno domeno (področje) slabega.6 In to je razlog, zakaj samādhi nadalje v praksi daje popolno znanje o osvoboditvi.

Trik je v stalnem prizadevanju ponavljanja učenja, kako se osredotočiti na stvari na periferni ravni, ne da bi jih morali »neposredno« gledati. Za um, ki je prizadet z avijja (nevednost), »neposrednim pogledom«, »ayoniso manasikāra« vedno vključuje prisvojitev in pogled »Jaz«. In učenje osredotočenja na stvari na periferni način se lahko opravi na številnih različnih »temeljih« ali »domenah«, ki so strukturno prisotne kot ozadje našega osredotočenega doživljanja. Te domene so področje občutkov, misli in celo njenih namenov (telesnih, verbalnih in duševnih).

Na primer, če se zavedamo splošnega občutka, ne da bi ga poskušali zaznati kot »občutek« (t.j. »v« telesu), je še en način, kako vzpostaviti pravilno pozornost.

Ali, nekaj o čemer pogosto govorimo, prevzemanje osebne odgovornosti. Če jo prevzamemo, ne glede na to, kakšen je naš odnos s posameznim dejanjem, je naše ozadje (»maternica« tega angažiranja) lastna izbira tega dejanja. Prevzem odgovornosti pomeni, da se oseba zaveda »ozadja« odločitev, ki jih dela skozi življenje.7

Poleg tega, ko prevzame odgovornosti za tisto, za kar se je odločil početi, lahko goji to pozornost skozi vsa posamezna dejanja, ki jih počne zaradi pozornosti. In ta pozornost odgovornosti ni nekaj, o čemer bi moral stalno razmišljati. Ne, namesto tega je ta pozornost občutena. (Zato je začetna osredotočenost na kakršno koli obliko odgovornosti vedno neprijetna in zaskrbljujoča.)

V ozadju vsake odločitve za dejanja je splošna enotnost, kontekst dejanj, ki je prisoten v vsakem od teh dejanj posamično: prisoten kot periferno ozadje. Zaradi tega je vrlina nujen predpogoj za razumevanje. Kadar gre za dejanja, ki temeljijo na izkrivljanju prednosti (posebej čutnosti nad splošno naravo izbire v zvezi s njo), ne moremo jasno videti odgovornega ozadja, medtem ko se ukvarjamo s temi prizadevanji. Tako rekoč, smo brez perspektive. Torej, prva dejanja, ki ohranjajo absorpcije s posebnostmi mora biti ločeno od slabe domene. Potem jih je treba še naprej zadržati, tako da se izognemo, da se bi zamotili: to je z odpravo napačnega načina osredotočenja na stvari in da ne razvijamo nepravilne osredotočenosti. Šele potem lahko začnemo prepoznati znamenje periferije, značilnosti ozadja, o čemer smo tu razpravljali. Šele takrat bo mogoče »prepoznati znamenje uma« ali cittanimitta, kar je nujno potrebno za nastanek pravilnega pogleda.


Opombe:

1 Zato pravilna praksa pozornosti privede do višje vzpostavitve uma (samādhi). Na primer, to je tisto, v katerem um preseže temeljno »splošnost« snovi, s pomočjo preseganja splošnosti zemlje, vode, ognja in zraka. Prav tako obstaja razlog, da vrstni red elementov vedno ostane enak. Imajo poseben strukturni red njihove splošnosti. In jih lahko razločimo samo v tem vrstnem redu.

2 To je tudi razlog, zakaj je za to vrsto osredotočenosti Buda dejal, da je eden od potrebnih predpogojev za nastanek pravilnega pogleda.

3 »... ali pozornost, da »tam je telo« je preprosto vzpostavljeno v njem v obsegu, ki je potreben za dokončno znanje.« - MN 10, Satipaṭṭhāna Sutta.

4 »Unifikacija uma, prijateljica Visakha, je samādhi. Štiri temelji pozornosti so osnova za samādhi. Štiri pravilne vrste prizadevanj so oprema za samādhi. Ponavljanje, razvoj in gojenje teh istih stanj je razvoj za samādhi.« - MN 44, Cūḷavedalla Sutta.

5 Doživljanje kot celota, »ospredje brez osredotočenja na posamezen objekt znotraj tega«.

6 Čutnost se vedno ukvarja s posamezno vsebino izkušenj. Posamezni pogled, zvok, vonj, okus, dotik. Tako lahko pozornost periferne domene na posamezno ospredje povzroči premagovanje.

7 Zato popolnoma razvito znanje, ki izhaja iz pravilnega pogleda, povzroči osvoboditev posameznika od svojih dejanj (kamma). Polno razumevanje narave »izbire« kot »periferne«, odpravlja neupravičeno domnevo o nujnosti "Izbirajočega", torej Jaza. Razumevanje izbire ali namernega namena (cetanā) ga osvobodi od izbiranja (tj. dejanja).

 

Več učenj bh. Nyanamolija lahko najdete na http://hillsidehermitage.org/

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information