Andreja Grablovic - Budistična meditacija

Izvorno ime za budistično meditacijo je palijska beseda bhavana, ki pomeni nego zavesti. Budovo učenje ni nekaj tujega, ampak nam je blizu in je zaradi človeškega uma, ki je izvor vsega dobrega in slabega, skupno vsemu človeštvu. Prvi stavek Dhammapade, enega najlepših budističnih tekstov, pravi takole: "Misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje." Gre za to, da se obrnemo navznoter, v raziskovanje svojega lastnega uma, saj se bodo le z notranjimi spremembami, zgodile tudi zunanje spremembe.

Namen budistične meditativne vadbe ni ustvarjanje nekih konceptov ali prepričanj, ampak pomeni jasno videnje v naravo stvari, kakršne so. Ključnega pomena pri tej praksi je vzgoja pozornosti (sati) in gre za nekaj, kar je znano, naravno in običajno vsem nam. To je starodavno učenje, ki je uporabno tako danes, kot je bilo pred 2500 leti. Prinaša živo sporočilo za vse tiste, ki si želijo izmojstriti svoj um, ga razvijati ter ga imeti pod nadzorom. Brez pozornosti ne obstaja nobena zaznava. Pravilna pozornost in s tem 'biti pozoren' je bistvo same budistične prakse in meditativne vadbe, kar je lepo opisano v Budovi prvi pridigi Satipatthana Sutti. Buda je Pot pozornosti opisal kot 'Edino pot' (ekayano maggo) ali Pot, ki jo moramo prehoditi sami, če se želimo osvoboditi trpljenja (dukkhe). Vzgoja pozornosti je neposredna, enostavna in učinkovita metoda pri vzgoji in razvoju uma, uporabna za vsakodnevne naloge in probleme ter tudi za dosego višjih ciljev, kot je osvoboditev jeze, sovraštva, poželenja, pohlepa, strahu, želja, nevednosti, frustracij. Za slednje Buda pravi, da so ovire in strupi na naši poti tako za nas same kot za okolico. Trpljenje je skupna človeška izkušnja in Buda je pokazal Pot, kako ga preseči. Pri tem nas Buda uči tudi o pomenu Srednje poti, da naj se izogibamo skrajnostim, saj prav tam tičijo naše navezanosti. Na eni strani je želja po sreči, na drugi strani pa sta trpljenje in nezadovoljstvo. To nas vselej oblega, vendar ko hodimo po Srednji poti, oboje opustimo. Cilj budistične prakse ni nič manj kot dosega končne Osvoboditve iz trpljenja, ki se imenuje Nibbana.

Budistična meditacija se nanaša na prakso samathe – vipassane in gre za vaje uma za razvoj miru (samatha), tako da se vzdržuje pozornost na primer na občutku dihanja. Zaradi osredotočenosti se um umiri, kar poraja občutek zadovoljstva in globokega miru. Vendar pa se pri tem ne smemo ustaviti. Povsem naravno je, da se v umu pojavljajo različni vzgibi, kot so želje, spomini, morda se znajdemo v premišljevanju, vendar vse, kar pride, tudi sprejmemo, zgolj opazujemo ter pri tem ohranjamo odprto zavest. Takšno opazovanje se imenuje vipassana ter pomeni jasen in neposreden uvid v naravo pojavnega sveta, za katerega budistično učenje navaja tri preproste in osnovne značilnosti. Prvo obstaja nestalnost (anicca), stvari se nenehno začenjajo in končujejo, minevajo in so v nenehnem gibanju v vsebini uma. Ta umski material je lahko prijeten ali pa neprijeten, nikoli pa ne počiva. Obstaja tudi vztrajen, pogosto pretanjen občutek nezadovoljstva (dukkha). Ta občutek zlahka izzovejo neprijetni občutki, vendar celo prijetna izkušnja ustvari bolečino v srcu, ko se enkrat konča. Ko spoznamo stalno pojavljanje in minevanje različnih doživljanj in razpoloženj, postane jasno tudi to, da v njih ni stalnosti in da nam nobeden od njih resnično ne pripada. Ko se umske dejavnosti umirijo, se nam razodene tudi jasna prostornost uma, kjer ni neke osebne karakteristike, za katero bi lahko trdili, da je to 'jaz' ali 'moje'. Tako se nam razodene še tretja značilnost, to je brezosebnost (anatta). Gre za razvoj izkustvene modrosti, preko neposredne izkušnje, ki ima svojo lastno vrednost in kjer se posameznik ne zanaša na teorije ter mnenja drugih. Takšna vadba poraja občutek globokega miru, ki prihaja iz spoznanja nečesa samega po sebi in presega kakršenkoli dvom.

Starodavno učenje večne modrosti se imenuje Buda – Dhamma. Buda pomeni Razsvetljeni, Dhamma pa pomeni stvari, kakršne so. Prava in resnična modrost je vedno mlada in blizu, tako da se je lahko oprimemo z odprtim umom tukaj in sedaj. Obstajajo simptomi in izvori bolezni. Buda nam govori naslednje, da naj spoznamo svoj um, ga kultiviramo, vzgajamo ter osvobodimo prav tukaj in sedaj. Kako vzgajati um in temu primerna meditativna vadba je odvisna od posameznikovih potreb, njegovega temperamenta in zmožnosti, vendar vsem metodam je skupna Pot pozornosti.

Kako in na kaj biti pozoren? Pravilna pozornost (samma – sati) je neposreden izkustven uvid v resničnost ter je tudi sedmi dejavnik Plemenite osmeročlne poti, ki vodi h koncu trpljenja. Osnovni objekti opazovanja so štirje: telo, občutki, zavest ter mentalna stanja (objekti in procesi). Pozornost se pogosto povezuje z izrazom 'čisto razumevanje' (sampajanna) ter pomeni jasno, sprejemajoče stanje uma ter videnje vseh pojavov kot nestalnih, praznih substanc duše ali ega. Kdor živi tako, postane njegov um nenavezan na ovire in osvobojen.

Pot za razvoj zavesti in vzgoja uma sta povezani tudi z vzgojo srca ali ljubeče prijaznosti (metta). Zavest se mora razvijati na varnih temeljih človeške srčnosti, to je na moralnosti, ki je opisana v Budi – Dhammi. Kot pravi Buda, je Pot pozornosti ali satipatthana edina pot, ki vodi do osvoboditve uma in tako h koncu trpljenja. Tako se rodi novi človek, ki je na nek način resnični in pravi 'nadčlovek'.

 

januar 2013

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.