Ajahn Chah - Nestalno

 

 

Nekatera učenja slišimo, vendar jih ne moremo povsem dobro razumeti. Mislimo, da ne bi smela biti takšna, kot so in jim zato ne sledimo, vendar dejansko obstaja nek razlog vsem tem učenjem. Morda se zdi, da stvari ne bi smele biti takšne, vendar so. Sprva nisem verjel niti meditaciji sede. Nisem mogel videti smisla sedenja z zaprtimi očmi. In meditacija v hoji, hoja od enega do drugega drevesa, se obrneš in ponovno hodiš nazaj. 'Čemu skrb?' sem si mislil, 'kaj je namen te hoje?' Tako sem razmišljal, vendar dejansko sta meditaciji v hoji in sede zelo uporabni.

Nekateri imajo raje meditacijo v hoji in drugi sede, vendar ne moreš početi ene brez druge. Teksti navajajo štiri položaje: stoje, hoja, sede in leže. Živimo s temi štirimi položaji, morda imamo enega raje kot drugega, vendar uporabljati moramo vse štiri.

Teksti govorijo o enakovrednem izvajanju teh štirih položajev in naj bo praksa enakovredna v vseh teh položajih. Sprva nisem mogel razumeti, kaj pomeni enakovredno izvajanje. Morda to pomeni, da spimo dve uri, nato stojimo dve uri, nato hodimo dve uri …, morda to? Poskušal sem, vendar tega nisem mogel storiti, bilo je nemogoče! To ni, kar bi pomenilo enakovredno izvajanje položajev. 'Enakovredno izvajanje položajev' se nanaša na um, na naše zavedanje in nastanek modrosti v umu, razsvetliti um. Naša modrost mora biti prisotna v vseh položajih, vedeti in razumeti moramo neprestano. Stoje, hoja, sedenje ali leže, vemo, da so vsa mentalna stanja nestalna, nezadostna in neosebna. Takšno enakovredno izvajanje položajev, to se lahko stori, to je možno. Če so v našem umu prisotne želje in odpori, ne pozabimo na našo prakso, smo zavestni.

Če smo z zavedanjem osredotočeni neprestano v um, potem poznamo bistvo prakse. Ko izkušamo mentalna stanja, ki jih svet pozna kot dobra ali slaba, ne pozabimo nase. Ne izgubljamo se v dobrem ali slabem, ampak gremo samo naprej. Takšno stalno izvajanje položajev, je možno.

Če smo stalni v naši vadbi in ko se nas hvali, je to samo hvala; ko se nas graja, je to samo graja. To nas ne vzviša niti poniža, smo prav tukaj. Zakaj? Ker vidimo v vsem tem nevarnosti, vidimo njihove rezultate. Neprestano smo zavestni nevarnosti tako hvale kot graje. Navadno, če smo dobro razpoloženi, potem je takšen tudi naš um in vidimo enako; če smo slabo razpoloženi, postane takšen tudi naš um in ga ne maramo. To je tako, kot je in ni enakovredna praksa.

Če smo stalni le s prepoznavanjem naših razpoloženj in vemo, da se jih oklepamo, je to že bolje. To pomeni, da se jih zavedamo in vemo, kaj se dogaja, vendar še vedno ne moremo opustiti. Vidimo in vemo, da se oklepamo dobrega in slabega. Oklepamo se dobrega in vemo, da to ni prava praksa, vendar še vedno ne moremo opustiti. Vendar to je že petdeset do sedemdeset odstotkov naše prakse. Še vedno ni olajšanja, vendar vemo, če lahko opustimo, nas bo to vodilo do miru. Stalno vidimo enako boleče posledice naših želja in odporov, hvale in graje, neprestano. Kakršnekoli pogojenosti že so, um je stalno takšen.

Vendar, če se posvetne ljudi graja ali kritizira, jih to resnično vznemiri. Če se jih hvali, jih to povzdigne in pravijo, to je dobro in so resnično zadovoljni. Če poznamo resnico naših razpoloženj in posledice navezovanja na grajo in hvalo, nevarnosti na kakršnokoli navezovanje, bomo postali občutljivi na naša razpoloženja. Vedeli bomo, da je navezovanje na njih resnično lahko vzrok trpljenju. Videli bomo to trpljenje in videli bomo vsako naše navezovanje kot vzrok tega trpljenja. Začeli bomo spoznavati posledice grabežljivosti ter navezovanja na dobro in slabo. Ker smo grabili in videli posledice, prave sreče ni bilo. Zato sedaj gledamo tako, da opuščamo.

Kje je ta 'pot opuščanja'? V budizmu pravimo: 'Ne navezuj se na nič.' Neprestano to poslušamo: 'Ne navezuj se na nič!' To pomeni držati se, vendar se ne navezovati. Kakor ta svetilka, pomislimo: 'Kaj je to?', jo poberemo, 'O, to je svetilka' in jo ponovno odložimo. Stvari držimo na ta način.

Če se povsem ničesar ne držimo, kaj lahko storimo? Niti meditacije v hoji ne moremo početi ali česarkoli drugega ne, zato se moramo najprej stvari oprijeti. Da, želje so, to je res, vendar kasneje to vodi do pāramit (vrlin ali perfekcij). Enako kot tudi želja priti sem. Častiti Jagaro je prišel v Wat Pah Pong. Prvo si je moral to želeti. Če tako ne bi čutil, da si želi priti sem, potem ne bi prišel. Za druge je enako, pridejo sem, ker si tako želijo. Vendar, ko želja nastane, se nanjo ne navezuj! Torej si prišel in potem se vrni. Kaj je to? Poberemo, pogledamo in vidimo: 'O, to je svetilka' in jo odložimo. To se imenuje držanje, vendar ni navezovanje, opustimo. Vemo in nato opustimo. Enostavno odložimo in rečemo samo to: 'Vem, nato opustim.' Vidi in opuščaj. 'To, pravijo, je dobro; to, pravijo, pa ni dobro' …, vedi in nato opusti. Dobro in slabo, vse to poznamo, vendar opustimo. Ne oklepamo se neumno na stvari, ampak se jih 'držimo' z modrostjo. Vadba v takem 'položaju' je lahko stalna. Neprestano moraš biti takšen. Vzgajaj um na ta način in dopusti, da nastane modrost. Ko je um moder, kaj je še drugega, da se razišče?

Razmisliti bi morali, kaj tukaj počnemo? Kaj je razlog našemu življenju tukaj in temu kar počnemo? V svetu delajo za takšne in drugačne nagrade, vendar menihi učijo nekaj globljega, kot je to. Karkoli že počnemo, ne prosimo za vračilo, delamo brez nagrade. Posvetni ljudje delajo, ker si želijo to ali ono, ker si želijo takšno ali drugačno korist. Vendar Buda je učil, opravljati delo, da delaš in ničesar več kot to ne prosimo.  

Če nekaj počneš s pričakovanjem povračila, bo to vzrok trpljenju. Poskusi! Um želiš umiriti, se usedeš in ga poskušaš umiriti, trpel boš! Poskusi. Naša pot je bolj prečiščena, storimo in nato opustimo, storimo in opustimo.

Poglej bramina, ki se žrtvuje. V umu je prisotna želja in zato se žrtvuje. Takšna njegova dejanja mu ne bodo pomagala preseči trpljenja, ker deluje zaradi želje. Na začetku vadimo z nekaj želje v umu, vadimo in vadimo, vendar ne dosežemo naših želja. Tako vadimo, dokler ne dosežemo točke brez povračila, vadimo, zato da bi opuščali.

To je nekaj, kar moramo videti za same sebe in je zelo globoko. Morda vadimo, ker bi radi dosegli Nibbāno, vendar prav tam ne boš dosegel Nibbāne!  Naravno si je želeti mir, vendar ni povsem pravilno. Vaditi moramo, ne da bi si karkoli želeli. Če si povsem ničesar ne želimo, kaj bomo dobili? Ničesar ne bomo dobili! Karkoli dobiš, bo to vzrok trpljenju, tako vadimo, ne da bi karkoli dobili.

Le tako to pomeni 'narediti um prazen'. Prazen je, vendar v njem se še vedno dogaja. Ljudje te praznine običajno ne razumejo in le tisti, ki jo dosežejo, vidijo njeno resnično vrednost. To ni praznina, kjer ničesar ne bi imeli, gre za praznino znotraj stvari, ki so tukaj. Kakor ta svetilka, videti bi morali to svetilko kot prazno, zaradi svetilke je praznina. Ne gre za praznino, kjer ničesar ne moremo videti, ni tako. Ljudje, ki tako razumejo, se povsem motijo. Razumeti moraš praznino znotraj stvari, ki so tukaj.

Tisti, ki še vedno vadijo, da bi nekaj dosegli, so kot bramin, ki se žrtvuje, da bi izpolnil neke svoje želje. Tako tudi ljudje, ki pridejo sem, da bi me videli in da jih poškropim s 'sveto vodo'. Ko jih vprašam: 'Zakaj si želijo to sveto vodo?', pravijo: 'Želimo si živeti srečno, udobno in da ne bi zboleli.' Tam! Na ta način ne bodo nikoli presegli trpljenja.

Posvetna pot pomeni početi stvari z razlogom, dobiti povračilo, vendar v budizmu stvari delamo brez pričakovanja karkoli doseči. V svetu je potrebno razumeti stvari v smislu vzroka in posledic, vendar Buda nas uči iti preko in preseči vzrok ter posledice. Njegova modrost je šla preko vzroka in presegla posledice, šla je preko rojstva in presegla smrt, šla je preko sreče in presegla trpljenje.

Premišljuj o tem, nikjer ni možno ostati. Ljudje živimo v 'domu' ter zapustiti dom in iti tja, kjer ni doma, kako to storiti, tega ne vemo, ker neprestano živimo z nastajanjem, navezovanjem. Če se ne moremo navezovati, ne vemo, kaj storiti.

Tako si večina ljudi ne želi doseči Nibbāne, ker tam ni ničesar, povsem ničesar. Poglej streho in tla tukaj. Streha je višja skrajnost, to je 'bivanje'. Tla so nižja skrajnost in to je drugo 'bivanje'. Vendar v praznem prostoru med tlemi in streho ni ničesar, kjer bi se dalo stati. Nekdo lahko stoji na strehi ali stoji na tleh, vendar ne v tem praznem prostoru. Kjer ni bivanja, tam je praznina in Nibbāna je ta praznina.

Ko ljudje to slišijo, le delno sprejmejo in ne želijo oditi. Bojijo se, da ne bodo več videli svojih otrok in sorodnikov. To je razlog, ko blagoslavljamo laike, pravimo: 'Imejte dolgo življenje, lepoto, srečo in moč.' To jih resnično osreči in vsi pravijo: 'Sādhu!' Radi imajo te stvari. Če začneš govoriti o praznini, si je ne želijo, navezani so na bivanje.

Si kdaj videl starega človeka z lepim videzom? Si kdaj videl starega človeka z veliko moči in mnogo sreče? Ne, vendar rečemo: 'Dolgo življenje, lepota, sreča in moč' in vsi so zelo zadovoljni, vsakdo reče sādhu! To je kakor bramin, ki opravlja daritve, da bi si izpolnil neko željo.

V naši praksi ne 'opravljamo daritev', ne vadimo z namenom povračila. Ničesar si ne želimo. Če si nekaj želimo, potem je še vedno nekaj tam. Samo umiri um in je storjeno. Vendar, če govorim tako, se morda ne boš počutil dobro, ker se želiš ponovno 'roditi'.

Vsi vi laični praktikanti bi morali iti bližje k menihom in videti njihovo prakso. Biti blizu menihom, pomeni biti blizu Bude, biti blizu Dhamme. Buda je rekel: 'Ananda, vadi veliko, razvijaj svojo prakso! Kdorkoli vidi Dhammo, vidi mene in kdorkoli vidi mene, vidi Dhammo.'

Kje je Buda? Morda mislimo, da je Buda bil in odšel, vendar Buda je Dhamma, Resnica. Nekateri radi pravijo: 'Oh, če bi bil rojen v času Bude, bi dosegel Nibbāno.' Neumni ljudje tukaj govorijo tako. Buda je še vedno tukaj, Buda je resnica. Ne glede na to, kdo je rojen ali umre, resnica je še vedno tukaj. Resnica nikoli ne zapusti sveta, prisotna je ves čas. Če se Buda rodi ali ne, če ga kdo pozna ali ne, resnica je še vedno prisotna.

Tako bi morali biti blizu Bude, priti in najti bi morali Dhammo. Ko dosežemo Dhammo, dosežemo Budo; ko vidimo Dhammo, vidimo Budo in vsi dvomi prenehajo.

Za primerjavo je to tako, kakor učitelj Choo. Najprej ni bil učitelj, ampak je bil le gospod Choo. Ko je študiral in opravil ustrezne izpite, je postal učitelj in poznan kot učitelj Choo. Kako je postal učitelj? S študijem ustreznih predmetov, ki dovoljujejo gospodu Chooju, da je postal učitelj Choo. Ko bo učitelj Choo umrl, bo študij postati učitelj še vedno prisotno in kdorkoli bo to študiral, bo postal učitelj. Študij postati učitelj ne izgine nikamor, enako tudi Resnica, vedenje, ki je usposobilo Budo, da je postal Buda.

Tako je Buda še vedno tukaj. Kdorkoli vadi in vidi Dhammo, vidi Budo. Te dni se ljudje zelo motijo, ne vedo, kje je Buda. Pravijo: 'Če bi bil rojen v času Bude, bi bil njegov učenec in postal razsvetljen.' To je povsem neumno.

Ne razmišljaj, da bi se ob koncu deževnega umika razmenišil. Ne razmišljaj tako! V umu lahko nastanejo hipne in slabe misli, lahko bi celo koga ubil. Enako je potreben le delček sekunde, da v umu nastane preblisk dobrega in že si tam.

In ne misli, da bi moral biti dolgo časa pomenišen, zato da bi meditiral. Pravilna praksa nastane takoj z ustvarjenjem kamme. V preblisku slabih misli in še preden se zaveš, si sebi že naložil nekaj težke kamme. Enako tudi vsi učenci Bude, ki vadijo že zelo dolgo časa, vendar trenutek, ko so dosegli razsvetljenje, je bil to le en miselni trenutek.

Tako ne bodi nespameten niti v malenkostih, zelo se trudi, poskusi biti blizu menihom, razmišljaj o stvareh in tako boš poznal menihe. Dobro, bo to dovolj, oh? Mora biti že pozno in nekateri so zaspani. Buda je rekel, ne poučuj Dhamme zaspanih ljudi.

 

Slovarček:

Ajahn – tajski naziv za učitelja.
bramin – duhovnik, učitelj v hinduistični tradiciji.
Dhamma (Dharma) – resnica o stvareh, kakršne so. Učenje Bude, ki je razkril to resnico in pojasnil pomen njegove uresničitve kot neposredne izkušnje.
kamma (karma) – zakon vzroka in posledic; dejanje, ki ima svoj učinek ali rezultat.
nibbāna (nirvāna) – razsvetljenje, prebujenje, stanje brez navezanosti; dokončna in popolna osvoboditev od nevednosti, pohlepa in sovraštva.
pāramitā (pāramī)– vrlina, popolnost ali moč potrebna za dosego Budove narave.
wat – budistični samostan

 

 

Častiti Ajahn Chah
Naslov izvirnika: No Abiding
Prevod iz Zbirke učenj Ajahna Chahja (The Collected Teachings of Ajahn Chah)
Prevedla: Andreja Grablovic, 2016

 

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.