Andreja Grablovic - Meditacija v hoji

 

 

 

Buda je učil štiri meditativne položaje: sede, leže, stoje in meditacijo v hoji. Spodbujal je, da naj bo praktikant pozoren v vseh položajih, saj le tako lahko doseže jasno razumevanje, kaj se dogaja z njegovim telesom, občutki, čustvi in umom. Meditacija v hoji se v palijskem jeziku imenuje cankama. Gre za dejavnost, kjer je posameznik osredotočen na hojo, kar mu pomaga pri raziskovanju svojega uma, to pa vodi do znanja in modrosti.

Tekom dneva nas spremljajo različne dejavnosti povezane prav s hojo, zato je marsikateremu meditacija v hoji bližja, bolj naravna in lažja od sedečega položaja. V času sedenja se nekateri počutijo zdolgočaseno, napeto, nezanimivo, raztreseno in se njihovi umi le stežka umirijo. Meditacija v hoji osveži in prebudi telo, zato je naše zavedanje širše in bolj odprto, kar nam pomaga razvijati nove spretnosti pri razvijanju uma. Pomembno je poudariti, da so različni meditativni položaji le tehnike in metode, ki jih je podal Buda z namenom vzgoje in razvoja uma.

V gozdni budistični meditativni tradiciji severne Tajske je velik poudarek na meditaciji v hoji. Ko učitelj obišče katerega od budističnih samostanov, sodi njegovo kvaliteto prav po shojenosti meditativnih poti, bolj kot so shojene, kvalitetnejši je samostan. Nekateri menihi hodijo tudi več ur dnevno z namenom razvijanja koncentracije, uvida in modrosti.

Na Zahodu je manjši poudarek na meditaciji v hoji, vendar je lahko izredno dobro dopolnilo sedečemu položaju in pomaga k večjemu zavedanju našega telesa, saj velik del dneva preživimo prav v različnih aktivnostih, povezanih s hojo. Ko jo ozavestimo, potem nam lahko celo hoja po hiši ali opravkih postane meditativna vadba in se tako počutimo bolj umirjene ter zbrane tudi takrat, ko se znajdemo v množici ljudi.

 

 

KORISTI MEDITACIJE V HOJI

V času Bude so ljudje veliko potovali peš. Tudi Buda sam je hodil od kraja do kraja po 15 km in več na dan. Govoril je, da z meditacijo v hoji lahko razvijamo naslednje kvalitete: vztrajnost, prizadevnost, koncentracijo, telesno zdravje in si izboljšamo prebavo.

Gozdni menihi še danes veliko hodijo in to imenujejo tudong. Vse, kar vzamejo s seboj, so njihova oblačila in posoda za hrano ter si poiščejo osamljen prostor primeren za meditacijo. S hojo, se postopoma veča tudi njihova fizična vztrajnost. Nekateri na dan hodijo tudi po pet do šest ur.

Če smo prizadevni, lahko z meditacijo v hoji premagamo zaspanost in otopelost uma. V sedeči meditaciji se um hitro lahko znajde v umirjenih stanjih zavesti in če nimamo pravilnega zavedanja, se lahko zgodi, da začnemo kinkati ali celo spati. Meditacija se sprevrže v otopelost in zaspanost. Prav meditacija v hoji nam lahko pomaga, da premagamo takšno naravnanost uma.

Po obroku hrane se energija telesa usmeri k prebavi in ne k možganom, zato se počutimo otopele in zaspane. Gozdni menihi priporočajo, da naj po obroku izvajamo meditacijo v hoji, saj to pomaga k boljšemu fizičnemu počutju, osveži um ter se tako počutimo manj zaspane in otopele.

Meditacija v hoji pripomore k dobremu telesnemu in mentalnemu zdravju. Samo hojo lahko uporabimo kot obliko telesne vadbe in vzgoje uma. Vendar, da bi imeli od obeh koristi, si ne smemo dopustiti, da bi um taval ali razmišljal o nečem drugem, medtem ko hodimo.       

Po meditaciji v hoji sta koncentracija in pozornost še vedno sveži in prisotni. Če nimamo težav z osredotočenostjo v času hoje, to tudi pomeni, da se bomo v bolj umirjenih položajih, kot je sede, stoje ali leže, lažje koncentrirali in dosegli umirjena stanja zavesti. V času hoje je veliko zunanjih vizualnih vtisov in tudi gibljemo se v prostoru, kar vpliva na naše telo. Sedeči položaj je lažje ohranjati, saj se telo ne giblje in oči so zaprte, tako da ni različnih vtisov, ki bi motile našo vadbo. Če nekdo razvija le meditacijo sede, je za takšnega težje vzdrževati pozornost in koncentracijo v gibanju, saj je prešel iz umirjenega v bolj aktivno stanje, kjer še ni vešč pozornosti in koncentracije. Meditacija v hoji nam pomaga razvijati jasnost, moč in koncentracijo uma tudi v vsakodnevnih aktivnih življenjskih situacijah. 

 

 

PRIPRAVA NA MEDITACIJO V HOJI

Ko se pripravljamo na vadbo meditacije v hoji, je pomembno naslednje: dolžina meditativne poti, primeren prostor ter naravnanost našega telesa in uma.

Pot legendarnega Bude v Bodgaji je bila dolga sedemnajst korakov, vendar imajo gozdni menihi raje daljše poti, dolge tudi po trideset korakov. Ker je pozornost začetnika še slabo razvita in njegov um tava, je zanj bolje, da si izbere krajšo pot.

Če hodimo zunaj, potem si najdimo prostor, kjer nas drugi ne bodo motili. Primeren je tudi zaprt ali ograjen prostor, predvsem za tiste, ki so nagnjeni k razmišljanju ali pa si radi ogledujejo okolico. Takšni prostori pomagajo umiriti um, da se obrne navznoter, k miru in samemu sebi.

Ko smo si izbrali primerno pot, začnemo vadbo tako, da vzravnano stojimo na enem koncu poti in pred telesom položimo eno roko nad drugo. Z samo vadbo želimo razvijati pozornost in koncentracijo in to dosežemo z odločnostjo in vztrajnostjo, zato je pomembno, da je telo v ustreznem položaju, ker to pomaga tudi pri zbranosti uma. Vadbo začnemo s pozornim zavedanjem samega telesa, tako da mirno stojimo na enem koncu poti. Odločimo se, koliko časa imamo namen izvajati meditacijo v hoji ter pri tem tudi vztrajajmo, saj nam to daje notranjo moč, zavzetost in zaupanje. Oči naj bodo pri hoji obrnjene navzdol približno meter in pol pred nami ter si ne dopustimo, da bi gledali naokoli.

 

 

IZBIRA OBJEKTA OPAZOVANJA

Buda je učil različne meditativne objekte opazovanja in marsikatere med njimi lahko uporabljamo prav med meditacijo v hoji.

 

Zavedanje telesa

Vso svojo pozornost usmerimo na občutke dviganja in spuščanja podplatov nog, kako ti nastajajo in preminevajo. Priporočljivo je, da hodimo bosi ali pa uporabimo lahke čevlje, kot so sandali. V času hoje se občutki spreminjajo in smo tega zavestni. Ko se noga dvigne, mentalno prepoznamo ta občutek in tudi, ko se noga spusti in pride v stik s tlemi.

To metodo uporabimo tudi glede občutka hoje same in smo popolnoma zavestni nastajanja različnih občutkov, ki se v palijskem jeziku imenujejo vedana in so lahko prijetni, neprijetni ali nevtralni. Tudi ko stojimo, je prisoten občutek stika nog s tlemi in zaznavamo, kar pri tem nastane, morda občutki sproščenosti, toplote, bolečine … Na ta način stalno ohranjamo pozornost na zaznave, ki nastajajo v času hoje.

Verjetno je takšna vadba hoje za večino povsem nova, saj smo do sedaj bili navajeni, da je bil v času hoje naš um nekje drugje. Prav meditacija v hoji je tista, ki nam lahko pomaga, da se bolje zavedamo tega, kar počenjamo v danem trenutku in da svoje ume naravnamo v "tukaj in sedaj".

 

Hitrost hoje

Koraki naj bodo normalni, niti prehitri niti prepočasni. Če smo prehitri, potem se bo težko osredotočiti na nastale občutke, vendar je zelo odvisno od posameznika, za nekatere je dobro, da korak pospešijo, medtem ko ga naj drugi upočasnijo. Pomembno je, da najdemo svoj lastni ritem. Lahko začnemo počasi in nato korak pospešimo, da postane normalen. Če je tvoja pozornost še šibka, kar pomeni, da um veliko tava, potem hodi zelo počasi, vse dokler tvoja pozornost ni sposobna biti z vsakim korakom posebej. Ko prideš do sredine poti, se vprašaj: "Kje je moj um? Sem zavesten stika podplatov nog s tlemi ter njunega dvigovanja in spuščanja?" Če um odtava, ga ponovno prinesi nazaj na občutek stika nog s tlemi in nadaljuj s hojo.

Ko prideš do konca poti, se počasi obrni, ustavi in ponovno zberi svojo pozornost. Narava uma je, da rad tava, kjer so skrbi, dvomi, sreča, strahovi, tesnoba, zadovoljstvo, frustracije … Če pozornost ni z meditativnim objektom, je najprej potrebno, da ponovno zberemo svojo pozornost in šele nato nadaljujemo s hojo. Z ohranjanjem pozornosti na občutku podplatov nog bomo opazili, da se um počasi umirja in s tem tudi mi sami. Morda bomo ugotovili, da je sama hoja za tako umirjen um preveč aktivna dejavnost in si bomo želeli le biti v miru s samimi seboj. Ustavimo se, stojmo in si dopustimo zavestnega izkušanja tega miru. Takšna kvaliteta uma se v palijskem jeziku imenuje passaddhi in je poznana kot eden izmed elementov razsvetljenja.

Če um med hojo postane preveč umirjen, se lahko odločimo, da prekinemo z vadbo in nadaljujemo v stoječem ali sedečem položaju. Meditacija se ne nanaša na noben poseben meditativni položaj, ampak pomeni le delo z umom. Koncentracija in umirjenost delujeta skupaj s pozornostjo. Tako nastala umirjenost poraja občutek veselja, blaženosti in sreče. Buda pravi, da je to največja sreča, ki jo lahko izkuša naš um in da prav ta mir lahko dosežemo že v naših življenjih.

 

Pomembnost vrlin

Buda je poudarjal pomembnost vrlin in radodarnosti. Ko hodimo, lahko premišljujemo, koliko so te kvalitete prisotne v nas samih. Vprašajmo se: "Kaj dobrega smo danes storili?" Nekateri učitelji menijo, da je eden izmed vzrokov, da meditator ne more postati umirjen prav to, ker tekom dneva ni storil dovolj dobrega. Dobrota je pot do umirjenosti, zadovoljstva in miru. Če smo storili dobra dela, rekli prijazne besede, bili radodarni, sočutni, potem bo naš um izkušal veselje in zadovoljstvo. Dobrota in radodarnost sta pogojena in pomembna dejavnika za dosego miru in koncentracije v nas samih.

Zelo primeren meditativni objekt je spominjanje naših lastnih dobrih dejanj in to prav takrat, ko smo nemirni, razburjeni, jezni ali razočarani. Prav tako lahko na meditativni poti razmišljamo o svoji lastni iskrenosti, poštenosti, resnicoljubnosti, neškodovanju … Tega ne počnemo z namenom, da bi si gradili svoj lastni ego, ampak gre bolj za prepoznavanje moči naših pozitivnih kvalitet, ki jih že imamo v sebi. Vrline, prijaznost in radodarnost prinašajo v um kvaliteto veselja, ki je eden izmed dejavnikov razsvetljenja. Primeren meditativni objekt je tudi ljubeča prijaznost in sočutje do drugih bitij.

 

Opazovanje narave stvari, takšne kot so

Raziskovanje dhamme ali opazovanje narave stvari takšne kot so, se v palijskem jeziku imenuje dhammavicaya in je tudi eden izmed elementov razsvetljenja. Gre za to, da stalno opazujemo in razmišljamo o resnici dhamme in to lahko počenjamo v času meditacije v hoji. Razmišljamo lahko o nestalnosti vseh stvari, tako da opazujemo, kako je vse v toku spreminjanja, nastajanja in preminevanja. Pravzaprav so vse pogojene stvari podvržene temu zakonu, so minljive, nezadostne in neosebne.

 

Mantra

Če um med meditacijo v hoji postane zaspan ali tava, potem ga lahko spodbudimo in osredotočimo tudi tako, da uporabimo mantro, kot je budo ali pa kakšen drug zlog, ki nam pomaga doseči mir v umu. Hodimo ter mantro tiho in stalno ponavljamo v sebi. Če je naš um še vedno zaspan ali tava, potem pospešimo korak in tudi mantro izgovarjajmo hitreje.

 

Narava telesa

Kot objekt opazovanja lahko vzamemo tudi smrt, umiranje ali nelepe dele telesa. Telo si predstavljamo, kot bi ga študentje medicine secirali in tudi mi v svojem umu pogledamo posamezne dele telesa: mišice, organe, kosti, kožo … in se vprašamo: "Kaj gradi to telo, je stalno ali ga je sploh vredno imenovati jaz?" Eden temeljnih problemov je prav to, da se um rad navezuje in oklepa svojega telesa ali teles drugih, se nad njimi navdušuje, lasti, to je moje, to sem jaz.

Na primer vzemimo kot objekt opazovanja kost, v mislih vidimo njeno barvo, jo zdrobimo, da razpade in se tako vrne nazaj v prvotni element zemlje. Enako opazujemo tudi ostale dele telesa, kot so organi ter vidimo njihovo nelepo in neprivlačno naravo, iz katerih snovi so narejeni, kako razpadajo in se vrnejo nazaj v element zemlje. Takšno raziskovanje vodi do nenavezanosti, modrosti ter razumevanja, da so vse stvari nestalne in neosebne.

 

Razmišljanje o miru

Buda je pogosto priporočal, da vzamemo kot meditativni objekt razmišljanje o naravi miru, ki je tudi kvaliteta razsvetljenja. Ko hodimo, lahko razmišljamo, kaj pomeni vrednota miru, kako nastane in kaj ga pogojuje.

 

Izbira objekta

V budistični praksi obstaja mnogo meditativnih objektov, vendar izberimo takšnega, ki je v dani situaciji za nas najbolj primeren. Morda je potrebno um umiriti ali pa ga spodbuditi in temu primerno naj bo tudi izbira objekta. Um zna biti pregnan in hitro lahko tavamo ali preračunljivo razmišljamo. Bodimo pozorni na takšna dogajanja in se iskreno vprašajmo: "Ali smo resnično z meditativnim objektom ali pa morda razmišljamo o nečem drugem?" Bolje je hoditi nekaj minut s pozornim zavedanjem kot pa uro ali celo več, medtem ko um tava ali razmišlja o nečem drugem. Ni pomembno, koliko časa smo meditirali, pomembnejša je kvaliteta vadbe same. Beseda meditacija izvira iz palijske besede bhavana ter pomeni nego in razvoj zavesti, to pa je kvaliteta uma. Meditacija v hoji je odlično dopolnilo sedečemu položaju in pri tem lahko uporabljamo iste objekte meditacije.

 

ZAKLJUČEK

Meditacijo v hoji lahko pogosto uporabljamo v naših vsakdanjih življenjih, ko hodimo v stanovanju od enega prostora do drugega ali pa gremo po nakupih. Enostavno smo zavestni hoje same, smo s tem procesom in na ta način razvijamo koncentracijo in umirjenost. Meditacija v hoji je ena izmed oblik razvoja in vzgoje uma, ker ga na ta način zaposluje in se v palijskem jeziku imenuje kammatthana.

Pravijo, da je mnogo posameznikov doseglo uvid, modrost in celo razsvetljenje prav med meditacijo v hoji. Vsak trenutek našega življenja je možnost za meditativno prakso in ne samo takrat, ko izvajamo formalno vadbo. Karkoli sem nam dogaja, nam je dana možnost opazovanja in raziskovanja.

 

Naj bodo tvoje poti dobro shojene.

 

 

 

 

Slovarček:

 

budo – mantra, ki se pogosto uporablja v budistični praksi

bhavana – budistična meditacija; nega in razvoj zavesti

cankama – meditacija v hoji, hoja med dvema jasno označenima točkama

dhamma – resnica o stvareh, kakršne so; učenje Bude, ki je razkril to resnico in pojasnil pomen njegove uresničitve kot neposredne izkušnje

dhammavicaya – raziskovanje, poznavanje univerzalnih zakonov narave in je eden izmed elementov razsvetljenja

kammatthana – temeljno delo uma, kot je neprestana pozornost

mantra – zlog, beseda, energija v obliki zvoka, ki se uporablja kot vodilo in vibracija, da se um lažje umiri in osredotoči

pali – indoarijski, mrtev, kanonični jezik theravada budizma, v katerem so napisani zgodnji budistični teksti

passaddhi – umirjeno stanje zavesti kot eden izmed dejavnikov razsvetljenja

tudong – daljša hoja, popotovanje peš iz kraja v kraj

vedana – občutki, vtisi, razpoloženjska stanja, ki so lahko prijetni, neprijetni ali nevtralni

 

 

Vir:

Walking Meditation, Ajahn Nyanadhammo

Avtorica: Andreja Grablovic, julij 2014      

 

 

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.

Menihovi zapisi (bh. Hiriko)