Anton Aškerc - Grešnik (1893)
Noč. V koči samotni nad Gangoj
skrivnostno še baklja gorí.
Na pôdu sedijo menihi;
sam Buddha med njimi stoji.
Napól razsvetljeni obrazi
zamišljeno gledajo v tla.
Vse tiho ... Možje so ti, misliš,
iz onega prišli sveta.
»No, bratje« — pretrga molk Buddha —
»Kdo vé še med vami kak greh?
Zdaj vprašam vas v tretjič in zadnjič …
Spovedali vsi ste se vseh?
Gorje mu, kdor madež prikril bi,
zamolčal na vesti bi kaj!
Nikoli se ne bi posvétil,
ne vnišel v nirvāne bi raj. —
Nobeden se več ne oglasi?
Obred že je sveti končan? ...«
Še jeden! … Učenec Ambattha,
pred Buddho tja stopi skesan:
»Grešil sem, prevzvišeni mojster!
Grešil sem hudó, prehudó;
kako naj odkrijem ti krivdo?
V dnu duše me peče zelo ...«
»Ne boj se! Kaj bil bi pač storil?
Zavedla te vroča je kri?
Pogledal — kaj ne? — pregloboko
mladenki si kaki v oči? — «
»Jaz mislil sem, o prečastiti!
Sam mislil sem, s svojoj glavój!
Življenja uganko sam htel je
pronikniti smelo duh moj.
Vsemira uzroku in svrhi
prodreti sem skušal do dna;
premišljal rad sam sem, pogosto,
razvoj in postanek sveta.
Resnici pogledati v lice
sem s svojimi želel očmi,
iskati z razumom je svojim
od mladih hrepenel sem dnij.
In mislij poletu nikoli
ográj jaz ne stavim, ne méj ...
po veri brahmanov to greh je,
kar delal, žal, jaz sem doslej.
Kar v Vedah je pisano svetih,
to misliti človek le sme!
Ne globlje, ne više, ne dalje ...
Kdor misli drugače — gorje!«
Le redko smejal se je Buddha,
sedaj nasmehlja se sladko,
začudeno gleda učenca,
smehljaje mu pravi tako:
»Čemu pač nam vsakemu svojo
Bog Brahma bi glavo bil dal?
Čemu bi nam duha luč sveto
tam z lučjo bil svojoj prižgal?!
Čemu imaš nogi? — da hodiš!
Za delo ti dvoje je rok:
z razumom pa v glavi ti misliš …
a misliti zna le še bog!
Čim bolj ti sam misliš svobodno,
tem bolj si podoben — bogu,
tem bolj približuješ se Brahmi ...
Le misli zato brez strahu!
Le misli, Ambattha preljubi!
Le dalje ves svet premišljuj!
Da misliti greh bi bil morda
Brahmanom tega ne veruj«
Pesem 'Grešnik' je Aškerc objavil leta 1893 v Ljubljanskem zvonu, pozneje pa jo sprejel tudi v knjigo Lirske in epske poezije. Ta zgodba je podobna Ambaññha Sutti (DN 3). Ambaññha je bil brahman, ki je imel bogato znanje mističnih verzov iz staroindijskih ved in mnogo drugih znanj tedanje filozofije. Ambaññha se je s svojim znanjem bahal pred Buddho, dokler mu ni Buddha pojasnil, da je njegovo znanje še vedno odvisno od govoric drugih in ne iz direktnega spoznanja stvari, take kot so.
Tema o svobodomiselnosti je bila naperjena proti takratnemu katoliškemu dogmatizmu in konservatizmu v slovenski cerkvi. Baje se je tudi začelo močno preganjanje proti Aškercu, ki je bil še duhovnik, in se je stopnjevalo celo tako daleč, da so Aškerca klicali na zagovor v mariborsko škofijo; ljubljanske nune pa so molile v cerkvi za krivoverca Aškerca. (Bhikkhu Hiriko)