Anton Aškerc - Buddhova čudesa (1894)
Čim dalje bolj se polni palmov gaj;
vse pisano ljudi je v mesečini.
Vse gnete smelo k Buddhi se naprej,
vsak rad v njegovi stal bi sam bližini.
Brahmán naduti, kupec in vojak —
vsak hoče biti prvi ... tu je krika!
Iz mesta kralj Adžātesātu sam
prispel na slonu slušat je svetnika.
S tristo menihi svojimi nocoj
počiva v gaju hladnem božji Buddha;
od znojnih on počiva potovanj
in od vročine dnevne in od truda.
Počiva? Ne! Sedaj mečtánj je čas,
razgovorom je ura baš ugodna;
o smislu, svrhi zdaj življenja tod
razlega v noč beseda se svobodna.
Čuj! Usta modra on odprl je spet …
Utihne golč po tolpi tisočglavi.
Vse sluša pazno, molkom vse molči,
le Ganga tam šumi nekje v daljavi.
In govori jim Buddha, govori,
o grehu govori jim in kreposti;
in o trpljenji govori sveta,
nirvane tajne jim slavi sladkosti.
Prestane. Kralj Adžātesātu pa
pred njega stopi, nizko mu se klanja,
roke na prsih si držé navskriž,
on reče modrecu poln spoštovanja:
»Častiti mojster! Drugi pred teboj
učitelji, prê, delali so čuda;
strmeli so ljudje jih gledajoč …
Še ti pokaži čúdes nam, o Buddha!«
»Ne vidiš li jih čudes?!« — in svetnik
roke na vse strani tu razprostira —
»Ne vidiš ... videl nisi še jih, kralj?
Vse polno, kamor se oko ozira!
Poglej ta svet vesoljni na okrog!
Razumeš moč, ki ga vzdržava, vlada?
Razumeš moč, ki kaže zvezdam tir?
Veš, kaj je ta priroda večno mlada?
Poglej najmanjšo bilko ti na tleh,
poglej te palme, vélika drevesa!
Oglej si mravljo, leva si oglej
pa slona, ki na hoji tla pretresa!
Razumeš, kralj, to večno moč rasti,
to voljo, dvigajočo vse življenje?
Razumeš raznoličnost med stvarmi?
Razumeš to umiranje, rojenje?
Cvet lotosov si videl kdaj že, kralj?
Po poljih cvetke gledal si cvetoče?
Ta pestri čilim tisočerih bój!
Razumeš ti, kako je to mogoče?
In slišal že si sladko petje ptic
in slišal že grmenje si nebeško;
viharja, morja búčanje groznó,
ubrano pesem slišal si človeško ...
In ves ta barev svet, ta svet zvokóv —
kje biva? V duhu našem se nahaja!
Duh naš ga nosi, v njem zrcali se ...
Razumeš, kralj, kako se to dogaja?
In čez besed skrivnostni most kako
duh moj do duha tvojega prispeje?
Razumeš misli najinih to pot?
Veš, kak spočnó nam v glavi se ideje?
Veš, kaj je to, kar dviga nam srce
za nečim nedosežnim brez prestanka?
Za nečim višjim, kar ni iz prahu,
stremi naš prah ... ta jasna ti uganka?
Dovolj? ... Ne vidiš še jih čúdes, kralj?
Zdaj čúdesa pokazal sem ti svoja!
Če gledaš, razumeti jih želiš —
in ne strmi pred njimi duša tvoja?«
'Buddhova čudesa' je bil objavljen 1894 v Ljubljanskih zvonu. Aškerc je za svoj motiv zbral pogovor med dvema zgodovinskima osebama: Buddho in Magadhskim kraljem Ajātasattu. Kralj Ajātasattu je (glede na palijski kanon) prišel do kraljevskega prestola z umorom svojega očeta. Bil je tudi pripadnik džainizma. Glede na budistični kanon se je pogovor med dvema osebama zgodil le enkrat in je zapisan v Samaññaphala Sutti (DN 2), toda bil je precej drugačen od tistega, ki nam ga je ponudil pesnik v branje. V tej sutti je kralj prišel pred Buddho z vprašanjem, ki ga je postavil že šestim drugim filozofom tistega časa: "Ali je sadež odreke viden tu in zdaj?" Kralja je skrbelo o usodi svojih slabih dejanj. (Bhikkhu Hiriko)