Menihovi zapisi

Osem vrst ideologij in spoznanje narave

on .

Vsi imamo svoje poglede in mnenja. Tudi če to slučajno zanikamo, je že to stališče o našem bivanju in o našem odnosu do sveta. Sprašujemo, kaj je smisel življenja, kaj nas vodi, kdo vlada nad nami in kaj je dobro in zlo. Ni prijetno, da pustimo to skrivnost sveta nerazrešeno – mi potrebujemo odgovor.

Toda zakaj je tu ta težnja? Zato, ker je to temeljna osnova za samo-prepoznavnost kot individualne osebe, ki deluje v svetu in ustvarja odnose z ostalimi bitji. To pomeni, da če imamo osebnost, potem imamo težnjo po bitnosti; in ta bitnost je osnovana na čutnosti in pogledih. Toda ali nam lahko ti pogledi, ki osnujejo našo eksistenco, res pokažejo resnico narave? Ali pa nas v resnici zavajajo? Ali imamo lahko resnično monopol nad resnico? Ljudje ponujajo odgovore, toda kruto dejstvo je, da vse te osnovane teologije ne pobegnejo mišljenju.

Ideologija je zbirka stališč in osebnih mnenj o naši vlogi v svetu, o nastanku, nadaljevanju in prenehanju življenja. To so lahko sociološka, politična, religiozna, ontološka, ali druga. Glavni faktor ali značilnost za »ideologijo« je, kot je Buddha pojasnil, »ko se ideologije direktno med seboj razlikujejo« (MN 60:6). To pomeni, da takim mnenjem, ki so nastala kot nasprotje drugim ideologijam, ki niso skladu z drugimi in so direktno odvisna od drugih stališč in mnenj, lahko potem brez dvoma prepoznamo kot ideologijo in ne kot resnico.

Ta vprašanja so bila prisotna tudi v Buddhovem času. Različnih idej, filozofij in mnenj ni bilo malo in v tej indijski podcelini se je razvila bogata in barvita filozofska kultura, kjer so brahmani zagovarjali vedske spise, medtem ko so drugi iskalci resnice (samāni) poskušali spoznati višjo zavest s svojimi izkušnjami. Ta želja po spoznanju resnice je bila zelo goreča v njihovem srcu.

Tudi Buddha, ko je bil še mladenič po imenu Siddhartha Gotama, se je spraševal o smislu življenja, ko so se ga dotaknile podobe ljudi, ki so se starali, obolevali in umirali. Toda Buddhovo končno spoznanje resnice je bilo edinstveno, drugačno od drugih, saj ni bilo spoznano skozi prizmo mišljenj, ampak na način, da je spoznal prav to strukturo doživljanja kakršnihkoli mišljenj. Zato je Buddha po razsvetljenju pogosto spomnil svoje učence, da ni mogoče spoznati resnice le z verovanjem v njegova spoznanja – resnice ni možno spoznati tako enostavno, da bi lahko le sprejeli neko novo stališče. Buddha nas lahko le usmeri, kako voditi srce in kako trenirati um, toda na pot moramo iti sami in tako zase neposredno prepoznati stvari, ki osnujejo našo bitnost. Šele po potem spoznamo to tvorjeno naravo.

Nekega dne, ko je Sala pristopil k Buddhi, ga je Buddha povprašal o njegovih stališč in kakšnemu nauku on sledi. Sala mu je odvrnil, da ni vere ali filozofije, ki bi ga lahko zadovoljile. Sala je v svojem življenju slišal že mnogo učenj, a podvomil je v vse te teorije. Buddha mu je zato svetoval:

»Ker nisi našel zadovoljivega učenja, potem lahko sprejmeš in vadiš v skladu s tem neizpodbitnim ali nespornim učenjem, saj ko je to neizpodbitno ali nesporno učenje sprejeto, bo to vodilo za tvojo dobrobit in srečo za zelo dolgo časa.« (MN 60:4)

A preden je lahko Buddha pojasnil Sali to »nesporno« učenje, ki ga je sam spoznal, mu je najprej razložil osem različnih vrst ideologij, ki jih poznamo v svetu. To so ideologije iz njegovih časov – izpred 2600 let – toda zanimivo je videti, da to pravzaprav niso le neke orientalske miselnosti iz daljnih časov in daljnih krajev, ampak miselnosti, ki so še vedno del človeštva ne glede na čas in kraj.

Spodaj so ponazorjene ideologije, kot so zapisane v Sandaka-sutti (MN 76): A) štiri ideologije, ki preprečijo iskanje resnice, ki so posvetne; in B) štiri duhovne ideologije, ki kljub temu, da iščejo resnico, ne prinesejo popolne zadovoljitve. Tu spodaj bom poskusil prikazati te kategorije, kot so prikazane tej sutti in jih bom primerjal z sedanjimi situacijami. Moji primeri so bolj za primerjanje in ne nekaj, za kar bi me morali držati za besedo. Spodnje razlage so bolj »stisnjene« v le nekaj besed, toda te kategorije si seveda zaslužijo več pozornosti in pojasnil. Za zdaj ponujam le kratke povzetke za začetno kontemplacijo.

 

(A. Posvetne ideje)

1. Ateizem (ucchedavāda ali 'nauk o izničenju'): »Ob smrti zemlja gre nazaj k zemlji, voda gre nazaj k vodi, ogenj gre nazaj k ognju, zrak gre nazaj k zraku … Darovanje je za bedake … Tako bedaki, kot modrijani se ob smrti izničijo, po smrti nič več ne obstajajo.« (MN 76:7, DN 2:23)

To je miselnost, ki je verjetno najbolj zaželena v sekularnem svetu, saj naj bi človeka rešila od zapravljanja časa z nekoristnimi verovanjem in spodbudila k racionalnem razmišljanju. Intelekt je potreben, saj podpira nadaljnji materialni razvoj. V današnjem času je to gibanje povezano z sekularizacijo in znanostjo.

V času Buddhe (MN 60:5) so to ideologijo označili ko miselnost, ki zanika smisel darovanja in ponujanje pomoči (»ničesar ni dano, ničesar ponujeno, ničesar žrtvovano«) in zanika korist ali zasluge teh dejanj (»ni sadežev ali rezultatov dobrih ali slabih dejanj«). Zanika tudi svetove, ki se razlikujejo od našega (»ni tega sveta, ne drugega«) in izvor naše eksistence, pomembnega dela življenja (»ni matere, ne očeta«). Zanika tudi vsa duhovna stanja (»ni spontanih rojenih bitij«) in duhovna iskanja (»ni dobrih in krepostnih iskalcev resnice in duhovnikov na tem svetu, ki bi spoznali z neposrednim spoznanjem in razglasili ta svet in druge svetove«).

Ateizem je povezan z racionalizmom, saj zaupa le temu, kar se lahko empirično dokaže z materijo. To pomeni, da resnica ni ničesar, kar ne bi čutiti s petimi čutili: to kar lahko vidimo, slišimo, vonjamo, okušamo in tipamo. Ker se moči uma ne da dokazati z materijo, ateizem to enostavno zavrže. Ko pride do vprašanj mentalnosti, na primer kot je depresija, to poskuša »ozdraviti« na zdravstveni način, češ da je mentalni del nič drugega kot del materije. In tudi, če imajo ljudje izkušnje z neobičajnimi fenomeni, jim ta moderna ideologija verjetno ne bo verjela, ampak jih bo verjetno začela zdraviti ali celo zapirati v posebne institucije.

Ker ateizem zavrača duhovno moralno, se mora zato neprestano soočati z vprašanji o problemu zla in morale v družbi. Tako ateisti sprejmejo mnogovrstne ideologije, kot so politične in filozofske, in taka družba postane ideološko zelo kompleksna in v nasprotovanju. Ateisti verjamejo, da so se z odvračanjem duhovnih vprašanj rešili vseh ideologij ali verovanj.

Izmed različnih ideologij znotraj ateizma delno spada tudi humanizem, ki postavi človeka pred duhovnostjo, da nad človekom ni ničesar in da sam človek postavlja zakone in vrednote. Humanizem poudarja individualizem in senzualizem. Toda, ker je narava za njih neka duhovnost in spoštuje človekovega dostojanstvo, deluje za dobrobit človeštva, tudi z različnimi humanitarnimi aktivnosti. Ta aktivnost želi doseči medsebojno spoštovanje in enakost, a bolj zaradi iskanje ekonomske pravičnosti. Izgleda pa tudi, da humanizem ni čisto jasen pri svojem stališču, ko poskuša ločiti duhovnost od človeške moči in zato imamo mnogo humanističnih filozofov, ki se razlikujejo v svojih mnenjih – npr. poznamo tudi »religiozni humanizem«, »sekularni humanizem«, »renesančni humanizem«, »pragmatični humanizem«, itd.

 

2. Nihilizem (akiriyavāda ali 'nauk o ne-dejanju'): »Za storilca ni slabega dejanja … tu ni zaslug in rezultatov dobrih dejanj.« (MN 76:10, DN 2:17)

Medtem ko ateizem zavrača duhovnost in posmrtno življenje, se nauk o »ne-dejanju« ali nihilizem ukvarja predvsem z negacijo odgovornosti že tem življenju. Sutta tu ponudi skrajne primere, kot so umori, mučenje drugih, ustrahovanja, kraja, nesramnost, aroganca. Storilcu takih slabih dejanj se ne bo ničesar slabega povrnilo. Lahko bi rekli, da gre tu za narcistično vedenje, ko človek vidi druge bolj kot objekte, raje kot pa osebe: kar doživlja, obstaja za njega ali za njo. Sutta pravi, da medtem ko ta človek druge prizadene, zatira, sili, zastrašuje, pri tem ne čuti odgovornosti. Morda bo lahko družba takega človeka kaznovala in ga zaprla, a ker ta človek verjame, da je svet prazen, bo še naprej živel z mislijo, kot pravi uvodni izrek knjige Alamut, da »nič ni resnično, vse je dovoljeno,« v svetu ni odgovornosti ali krivde. Enako velja pri dobrih dejanjih: nima smisla biti dober, saj od tega ni nobenih koristi.

V nihilizem ne spadajo samo tisti, ki negirajo druge in poveličujejo individualnost (predvsem na račun drugih), ampak je lahko tudi negacija življenja nasploh, češ da je življenje nesmiselno in ničesar v svetu ni mogoče doseči: tu ni resnice, tu ni volje in moči. To so ideje, ki trdijo, da je vse prazno, nično, da ničesar ni realno. V to kategorijo bi verjetno lahko vključili nekatere ljudi s samomorilnimi nagoni.

 

3. Determinizem (saṃsārasuddhi ali 'čistost v toku narave'): »Tu ni vzrokov ali pogojev … Vsa bitja, vse duše so brez kontrole, moči in energije, toda oblikovane z usodo, okoliščinami in naravo.« (MN 76:13, DN 2:20)

Ta nauk prvi, da vse, kar smo, in je, ni zaradi naših dejanj in mišljenj, ampak je nam dano od narave. V vsakdanjem jeziku bi temu pravili »volja narave«. Vse, kar se dogaja živim bitjem, je predano naravi in mi za naše sedanje stanje nismo odgovorni. Tu ni ničesar drugega, kot le biološki ali fizikalni zakoni in tudi naša eksistenca se ne more osvoboditi teh zakonov. Vse je že določeno. In kar nam je dano, to je naša usoda.

Do neke mere v to kategorijo lahko spada tudi psihologija, ki raziskuje človeška dejanja skozi raziskovanje določenih danih vzorcev, pa naj bo to iz socioloških, psiholoških in bioloških procesov. To merilo je določeno iz narave. Določene psihološke vzorce se lahko popravi na način, kot je značilno za splošno urejanje materialne narave: izkoreninimo določene stvari in jih nadomestimo z drugimi stvarmi oz. z vzorčenjem in preoblikovanjem naših navad. Je koristna tehnika za olajšanje stresa, toda eksistenca še vedno ne gre preko naravnih zakonov.

 

4.: Fatalizem (añño aññaṃ ali 'drug-drugemu'): »Če kdo komu z ostro sabljo odreže glavo, ni nikogar umoril. Sablja je le šla skozi zrak med sedmimi elementi.... In tavanje v svetu je omejeno. … Tako kot klobčič vrvi, ko se jo vrže, bo šla tako daleč, kot je vrv dolga. Prav tako, ko se konča to tavanje v svetu, se konča tudi trpljenje.« (MN 76:16, DN 2:26)

Fatalizem je podoben determinizmu. Medtem ko determinizem pomeni pogojenost sedanje situacije, za katero nismo odgovorni, saj je določena zaradi nekaterih zunanjih okoliščin, fatalizem pomeni, da nimamo nobenega vpliva na prihodnja dejanja; vse kar naj se bi zgodilo, je že v naprej določeno in mi se lahko le prepustimo temu toku.

V času Buddhe so ti filozofi pravili (MN 76:16), da je tu sedem določenih elementov, ki so absolutno stabilni in brezpogojni. Ti naj bi bili: telo zemlje, telo vode, telo ognja, telo zraka, prijetnost, neprijetnost in duša. In če na primer z ostro sabljo presekamo telo, gre sablja v resnici le skozi praznino med temi sedmimi elementi. To metaforično pomeni, da se teh elementov, ki določajo našo usodo ali usodo drugih, ne da spremeniti. Lahko le delno premaknemo elemente, a usoda je že določena in nespremenljiva.

In ta proces bo trajal toliko časa, kot je določeno. Kot se klobčič vrvi, ki ga vržemo, oddalji tako daleč, kot je dolga ta vrv. Enako velja za našo eksistenco, ki bo trajala za določen čas in ob koncu naj bi bil le končni mir.

V to kategorijo bi lahko vključili tudi horoskop in podobne oblike astrološkega napovedovanja prihodnosti. Tu spada tudi ideologija, da se mi lahko le pripustimo toku življenja in ta tok nas bo vodil nikamor drugam, kot v popolni mir.

Kot lahko vidimo, imajo vse te štiri ideologije skupno zanikanje zavesti ali enačenje te z materijo. Tako zavest postane znanstveni fenomen, ki se jo lahko raziskuje objektivno, ne da bi moral gledati na problem subjekta.

 

(B. Duhovne ali filozofske ideje)

5. Vedantaizem (sabbaññū sabbadassāvin ali 'celotno vedenje in videnje'): »Imam celotno znanje in videnje … tudi če me je ugriznil pes, je to zato, ker me je moral ugrizniti.« (MN 76:21) »Z omejevanjem, človek postane »razvezan«, popolni, obvladan in uveljavljen.« (DN 2:29)

V času Buddhe je bilo najbolj poznano vedantaistično razumevanje sveta džainizem pod vodstvom Mahavire. Ta poskuša doseči stanje višje zavesti, ko si vedno pozoren nase. Končno čistost in razumevanje svata je doseženo s stalnim trudom zadrževanja te budne zavesti. Tako naj bi imeli pred seboj neminljivo stanje zavesti ali duše. Vse ostalo se mora popolnoma omejiti z rituali ali drugačnimi metodami. Tu gre za poveličevanje zavesti, a zanikanje materialnosti.

V to kategorijo spadajo tudi druge miselnosti, ki vidijo čistost le z vodenjem v pozornosti, kot je na primer hinduizem in modernejše oblike budizma. Tu sem spada tudi gnosticizem in misticizem.

 

6. Tradicionalizem (anussava ali 'izročilo'): »ustno izročilo je resnica, uči se iz roda v rod z legendami in s tem, kar je bilo zapisano v svetih besedilih.« (MN 76:24)

Tu spadajo veroizpovedi. To so ideologije, ki so popolnoma osnovane na svetih besedilih, ki osnujejo neko tradicijo. Nekateri pripadniki teh veroizpovedi (besedil) prepovedujejo kakršenkoli dvom o »Resnici«, ki je zapisano preko neke božje sile. Druge veroizpovedi dovolijo interpretacije, ki se lahko le delno oddaljijo od originalnih spisov. Ti miselnosti ne dovoljujejo samo-raziskovanja resnice, ampak poudarjajo samo vero in etično delovanje, ki naj bi vodilo v stanje, kot je obljubljeno v svetih spisih. Za tradicije so značilne tudi legende. Njihova razumevanja resnice so zato pogojena od znanja teh besedil. Najbolj poznana v današnjem času sta krščanstvo in islam. Tudi budizem se je danes ponekod uveljavil kot tradicionalizem.

 

7. Racionalizem (takkin-vīmaṃsī ali 'razum in preiskovanje'): »uči resnico, ki je z nabitim razumom in z analitično preiskavo prišel do svoje ugotovitve.« (MN 76:27)

V to kategorijo spadajo mnogovrstne filozofije, ki pridejo do znanja z metodologijo in s študijami teorij na intelektualni način, t.j. z razmišljanjem. Resnica mora bili logično povezana. Tu ni nujno, da zanika um ali zavest, toda še vedno poskuša to razumeti s kopičenjem teorij in z razglabljanjem. Ta razumevanja so pogojena z empiričnimi teorijami. Te opazujejo stvari na način, ki ne vključuje direktnega ali fenomenološkega spoznavanje strukture izkušnje in zavesti. Kar se zdi razumsko sprejemljivo, to potem lahko sprejmemo in v to verjamemo.

Racionalizem, ki je v tej kategoriji, ni ateističen, ampak je neko duhovno razmišljanje, kot so kontemplacije, debate, spekulativne filozofije in tudi znanost, kot je kvantna fizika.

 

8. Skepticizem (manda-momūha ali 'neumnost in mrkost'): »Ker je neumen in mrk, na vprašanja odgovarja z izogibanjem v govoru, z izogibanjem kot jegulja: 'Saj ne pravim tako ali tako. In ne rečem drugače. In ne pravim, da ni tako. In ne pravim da ni ni tako.'« (MN 76:30)

Sutta to skupino imenuje enostavno kot »neumnost in mrkost«, tako da lahko predvidevamo, da v to skupino spadajo vse tiste vrste miselnosti, ki so zmedene, brez jasnosti, prazna ugibanja in praznovernost. To skupino sem imenoval »skepticizem«, saj ta zanika možnosti razumevanja resnice. Ta filozofija dvomi v vse, kar se človeku pojavi, tudi do take skrajnosti, da trdi, da morda ničesar ne obstaja. Ta ideologija se poskuša rešiti breme dvoma s tem, da zanika stališča.

V to kategorijo bi spadala menja ljudi, ki pravijo, da morda obstaja neka višja sila, toda česar ne razumejo in ne morejo razumeti.

 

(C. Buddhovo učenje)

V prvih štirih ideologijah, ki so povezane z materialističnimi pogledi, Buddha opozarja, da ti preprečujejo gojenje dobrih dejanj, dobrih govorov in dobrih misli. Nevarnost takih mišljenj je verovanje v »ne-grešnost« naših dejanj, če delujemo, govorimo in mislimo s slabimi nameni. Ti se enostavno predajo usodi narave, ne sprejmejo odgovornosti zase. Ti ljudje, s takim posvetnimi pogledi, ne vidijo nevarnosti, razpada in onesnaženosti v slabih stanjih; tudi ne vidijo blagoslova odreke in vidika očiščenja v dobrih dejanjih.

Buddha pojasni nevarnost v posvetnosti, zato ker sam zase vidi naravo uma in ve, da se resnice ne da najti na ta materialistični način. Če se človek drži takšnih napačnih pogledov, potem ima tudi napačne namene in zato ti ljudje nasprotujejo tistim, ki so zase spoznali resnico zavesti. S svojim trdnim prepričanjem prepričuje druge na način, da hvalijo svoja stališča in kritizirajo druga. Vsi ti faktorji izoblikujejo bitnost oz. karakter takega človeka. In tisti, ki razumejo ta in drugi svet, vedo, da napačni pogledi škodijo nevednežem že v tem življenju in tudi v naslednjem.

Buddha pravi, da kljub temu, da nekateri morda ne vidimo moči Dhamme, je še vedno bolj varno, da ničesar duhovnega ne zavračamo. Če ničesar ne zavračamo, potem živimo življenje v morali in v iskanju resnice. Tako lahko živimo srečno in mirno življenje prav tu in zdaj; in če je tu naslednji svet, se bomo ponovno pojavili in to v sreči in dobroti.

Druge štiri ideologije (omenjene pod B) ne zavračajo zavesti in zato ti ljudje sprejmejo moralno odgovornost in poskušajo razumeti smisel sebstva in sveta. Ti iščejo resnico, toda njihovi napori ne prinesejo popolne zadovoljitve, saj se prehitro zadovoljijo pri sprejetju nekega stališča. (1) Pri vedantaizmu človek ne bo moral vedno zadržati pozornost zavesti za dolgo časa in kaj kmalu bo sledilo razočaranje; (2) za tradicijo, je Buddha rekel, da je njihova šibkost v tem, da kljub temu da se te nauke zapomnimo, se lahko to vedno slabo prenese v nove rodove – tu ni zagotovila o univerzalni resnici ampak slepo verovanje; (3) za racionalizem je rekel, da so nekatere stvari lahko dobro analizirane, a tudi v tem ni zagotovila, da je v tako logičnem razumevanju čista resnica; (4) ter za skepticizem, da že v naprej zapre vrata pri raziskovanju Dhamme.

Torej, tu je na voljo osem ideologij. Dokler ne pridemo do popolnega in direktnega spoznanja resnice, tako dolgo bomo pod vplivom vsaj od ene teh ideologij. Kljub temu, da se Buddhovo učenje v resnici ne da enačiti s temi ideologijami, ljudje, ki ne razumejo globine budističnih učenj, kaj hitro kategorizirajo to učenje v eno izmed teh ideoloških skupin. Nekateri trdijo, da je budizem ateističen, ker mislijo, da Buddha zanika boga in ostala božanska stanja. Drugi mislijo, da je budizem nihilističen, ker mislijo, da Buddha pravi, da je vse že »prazno, nično«. Tretji, pravijo, da vsebuje determinizem in fatalizem, češ, da Buddha razlaga karmo kot usodo. A na žalost, če se držimo takega razumevanja budizma, nas bo Buddha moral razočarati. On ni prisegel tem ideologijam, ampak prav nasprotno: v njih je videl več škode, kot pa koristi.

Kar se tiče duhovnih ideologij, teh Buddha ni videl kot nekaj, kar bi lahko same po sebi vodile k razumevanju narave in eksistence. Toda kljub temu niso popolnoma nekoristne. (1) Pri budizmu ne gre za zanikanje materializma in budizem ne pravi, da je dovolj, da le bivamo v stalnem vedenju – toda ni zanikal vadbe v pozornosti, kot je značilno za vedantaizem. (2) Tudi ni dovolj, da slepo verjamemo v tradicijo – toda tradicija lahko prenese učenja iz roda v rod in v katerega lahko vsaj na začetku zaupamo. (3) Tudi ni dovolj, da o resnicah le razmišljamo – toda informacije in učenja so pomembna. (4) In tudi ni dovolj, da neprestano odklanjamo stališča – toda je vseeno dobro, da si ne delamo nekega zaključka, dokler nimamo direktnega razumevanja Dhamme.

Buddha je zato učil, da s pozornostjo, s spoštovanjem učenj Dhamme, s študijem in brez trdnih stališč človek razvija modrost, ki gre preko nekega intelektualnega znanja. In, kot Buddha pravi Sali v Sandaka-sutti pravi, človek mora najprej stopiti stran od vpletenosti s čutnim svetom s pravilno meditacijo (jhāna). Tu ne bo nobenega iskanja in izbiranja med petimi čutili in v mislih: ni odpora, ni želja, ni lenobe, ni nervoze in ni dvoma. Tu sledi mir in sreča, ki nista odvisna od čutnosti. Ko je tak um dobro osnovan in neomejen, lahko s tem fenomenološkim opazovanjem direktno uvidimo strukturo našega splošnega doživljanja. S takim svojim direktni spoznanjem vidimo pogojenost sveta; spoznamo naravo in njen trik, ki nas poskuša zvabiti pod njeno okrilje. Le z modrostjo lahko srce postane osvobojeno od čutnosti, osvobojeno od bitnosti, osvobojeno od nevednosti. Ko je človek osvobojen od narave, potem nič več ne bo sledil vsem tem ideologijam.

Veliko več bi se lahko reklo o Buddhovem učenju, toda iz navedenega lahko vsaj razberemo, kaj ni Buddhovo učenje. In to je že veliko znanje in koristno vodilo k Dhammi.

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.

Menihovi zapisi (bh. Hiriko)