Obsedenost in stres

Del meniškega življenja je tudi posvečanje časa samoti, kar sem jaz pogosto izkusil. Zame so to bili lepi časi, toda ne bi trdil, da so bili samotni času kakšni izjemen podvigi oz. da sem se moral kakorkoli mučiti pri tem. Mislim, da je v moji nravi, da sem naklonjen samotnemu življenju. Toda, izgleda, da so namesto mene drugi izrazili več navdušenja, češ kako sem lahko zdržal tako dolgo, ne da bi prišel ob pamet! To me je seveda spravilo v smeh, pa tudi vodilo k razmisleku, da to pravzaprav ni ravno šala. Zagotovo je možno, da se nam zmeša, če bi bili totalno mentalno izgubljeni v svetu in imeli premalo notranjega miru. In lahko razumem, da bi za nekoga, ki je bolj vajen hitrega življenjskega tempa in nikoli ni poskusil samote, to bilo podobno, kot če bi zaprl veverico, ki ne preživi, ko izgubi svobodo. Ta bi izkusil hude muke. Toda, če bi imel tu našega starega mačka, potem ta samota ne bi smel biti problem. Vsak je suženj svojega uma dokler, nismo osvobojeni, le gospodarji so drugačni.

Stresno življenje zagotovo odtuji um. In bolj ko smo prezaposleni z našim ljubkim svetom, bolj nam primanjkuje miru. Stres je očiten posebno v sedanjem času svetovnih kriz, ko se vsi borimo za neko dostojno, zdravo in stabilno življenje. Ljudje na žalost izgubljajo službe in nekatere družine se celo znajdejo dobesedno na cesti. S strahom, da se isto ne bi pripetilo tudi nam, se konstanto borimo za nek obstanek. Poleg tega sta tehnologija in življenjski ritem vedno hitrejša. Da nam družba ne ‘pobegne’ predaleč, se moramo nenehno dopolnjevati in prilagajati novim zahtevam – in to hitro kolikor se da. To nam krade čas, energijo in tople medčloveške odnose. Vedno se nam mudi in se odrekamo stvarem, ki nam ne prinašajo neke materialne koristi ali dobička, ter prijateljstvo iščemo tam, kjer nam lahko prinese materialno korist, status ali čutno udobje. Tudi misli, ki so že tako in tako napolnjene z informacijami, se popolnoma potopijo v njih. In ko se izčrpamo, se zavalimo kot pujsi v fotelje iz se absorbiramo v čutno potešitev… in jutri je nov, svež dan, toda nič kaj boljši: muka, trpljenje in razne druge neprijetnosti nas bodo še naprej vbadale in temu ne bo konca. Buda to lepo ponazori:

Menihi, ko neumni običajni človek občuti neprijetnost, potem tarna, žaluje in se žalosti, v joku si udarja po prsih in tako postane raztresen. Ta človek čuti dva občutka: fizičnega in mentalnega. Predstavljaj si, kot da nekdo s palico zamahne nad drugim človekom in takoj zatem še drugič. Ta bo čutil dva udarca, tako tudi neumni običajni človek, ko doživi neprijetnost, občuti dva občutka: fizičnega in mentalnega.

“Ko občuti to neprijetnost, se fiksira v odpor do tega. Ko se fiksira v odpor do neprijetnosti, ga obseda nagnjenost do odpora do neprijetnosti. Med tem, ko občuti neprijetnost, si zaželi čutnih užitkov. Kaj je razlog za to? Razlog je ta, da neumni običajni človek ne pozna nobenega drugega pobega iz neprijetnosti, kot je to čutno poželenje. Ko si zaželi čutnih užitkov, ga obsedajo nagnjenja po poželenju, po prijetnem občutku. Ne razume resnice o izvoru in prenehanju, o zadovoljitvi, nevarnosti in pobegu iz teh občutkov. Ker ne razume teh stvari, ga obsedajo nagnjenja do nevednosti, po nevtralnem občutku.

Ko čuti prijeten občutek, je navezan. Ko čuti neprijeten občutek, je navezan. Ko čuti nevtralen občutek, je navezan. Menihi, zato se mu pravi neumni običajni človek, ki je navezan na rojstvo, staranje, smrt, ki je navezan na žalost, otožnost, bolečino, neprijetnost in obup. Pravim, ta je navezan na trpljenje.” (SN 36:6, prvi del)

Torej, za stres, ki ga doživljamo, ne moremo kriviti ničesar na svetu: naše politike, moderne družbe, kulture, službe ali družine. Da trpimo zaradi stresa ali katerih koli mentalnih neprijetnosti je to le zaradi našega nevedenja o nravi človeška bivanja ali eksistence. Trpljenje je del eksistence in ni eksistence brez trpljenja, in mi (oz. jaz osebno, in ti osebno) smo ta eksistenca. S takim pogledom izgleda, kot da smo totalno pogubljeni! Kamorkoli se odmaknemo, to breme gre z nami ne glede, če gremo v Indijo Koromandijo, ali se potopimo v ocean, ali splezamo na Himalajo, če že ne poletimo na Luno. Eksistenco živimo. Toda! Obstajajo bitja, ki so se popolnima osvobodila tega bremena.

“Menihi, ko učeni plemeniti učenec občuti neprijetnost, ne tarna, ne žaluje in se ne žalosti, ni v joku in si ne udarja po prsih in tako ne postane raztresen. Ta človek čuti en občutek: fizičen in ne mentalen. Predstavljaj si, kot nekdo s palico zamahne nad drugim človekom enkrat, toda ne drugič, bo ta čutil le en udarec, tako tudi učeni plemeniti učenec, ki doživi neprijetnost občuti en občutek: fizičen in ne mentalni.

Ko občuti to neprijetnost, se ne fiksira v odpor do tega. Ko se ne fiksira v odpor do neprijetnosti ga nagnjenja do odpora do neprijetnosti ne obsedajo. Med tem ko občuti neprijetnost, si ne poželi čutnih užitkov. Kaj je razlog za to? Razlog je ta, ker učeni plemeniti učenec pozna drug pobeg iz neprijetnosti, kot pa čutno poželenje. Ko si ne zaželi čutnih užitkov, nagnjenja po poželenju, po prijetnem občutku, ga to ne obseda. Razume resnico o izvoru in prenehanju, o zadovoljitvi, nevarnosti in pobegu iz teh občutkov. Ker razume te stvari, ga nagnjenja po nevednosti, po nevtralnem občutku ne obsedajo.

Ko čuti prijeten občutek, je nenavezan. Ko čuti boleč občutek, je nenavezan. Ko čuti nevtralen občutek, je nenavezan. Menihi, zato se mu pravi učeni plemeniti učenec, ki je nenavezan na rojstvo, staranje, smrt, ki je nenavezan na žalost, tožnost, bolečino, neprijetnost in obup. Pravim, ta je ločen od trpljenja.” (SN 36:6, drugi del)

To pomeni, da je razlog za stres nevednost. Nevednost česa? Nevednost o nravi našega uma, kaj to sploh je, kako deluje, zakaj tako deluje, s čim je pogojen in kako preneha. In to neznanje moramo nadomestiti z znanjem. Kot sem že napisal v članku ‘Prepir z minljivostjo‘ je naše doživljanje sestavljeno hierarhično. Ker je ta zadeva seveda težko razumljiva, tu ne bi šel v globlje vode, ampak bi rad le kazal približno idejo o čem tu gre, saj je kljub težavnosti stvar zelo pomembna, ker se vsi problemi vrtijo okoli te narave.

Če si predstavljamo nek najbolj osnovni ali univerzalni del našega doživljanja, neko bitnost ali nekaj, kar bi lahko imenovali kot um ali duša. Seveda tega točno ne moremo pokazati, ker ni neka določena enota, ampak precej nejasna narava, ki se nam razprostira in vedno, ko jo poskušamo zagrabiti, steče med prsti. Pa tudi, ko se poskušamo zavedati tega uma ali duše prepoznamo, da se vseeno nekako zavedamo tega uma. Toda, kaj je to, kar se zaveda kot um? Um. In potem se zavedam tudi tega uma, ki se sam zaveda uma. In potem se zavedam, da se zavedam, da se zavedam, da naj bi bil nekje um. In potem je spet še en novi nivo, ki vse to prepozna, in… tega ni nikoli konec. To je primer hierarhije doživljanja, ki se razprostira do neomejenosti. Toda stvar je še bolj kompleksna. Recimo, da si izberemo neki univerzalni nivo. V tem polju imamo neskončno stranskih in periferenih potencialov, ki lahko v določenem višjem ali nižjem nivoju tvorijo (saṅkhāra) neko prisotno in dejansko enoto (dhamma). Zavest se dviga in spušča ali ‘premika’ tri-dimenzionalno po tej hierarhiji in se fiksira na tiste stvari v našem doživljanju, ki dajejo občutek stabilnosti (nicca), da je prijeten (sukha) in da okrepi občutek ‘jaza’ ali sebstva (atta). Torej, ni stvari na svetu, ki je doživljamo, kot da bi bila stabilna. Sploh nam ni treba čakati, da se stvar materialno spremeni, ampak je dovolj da vemo, da če narava sama dovoljuje, neka stvar za nas obstaja in se med nami determinira ali tvori, potem mora biti ta ista stvar pogojena. Da je pogojena, pomeni, da je podvržena minljivosti in spremembi. Toda, nevedni um tega ne vidi (ali noče videti, ker je pač obseden), ampak zaradi nagnjenosti ali obsedenosti vidi, da je stvar kljub temu popolna. In to popolnost poskušamo okrepiti s poželenjem, odporom in nevednostjo. Buda pravi, »ko smo obsedeni s čutnim užitkom, je um obseden. Ko smo obsedeni z odporom (ali jezo), je um obseden. Ko smo obsedeni z nevednostjo, je um obseden.« (MN 48) Skratka, do česarkoli je zavest oklenjena, je um obseden in ne pozna poti ven. Kot pravi pregovor: »Zažgati je lahko, hud ogenj pogasiti pa težko.« To je splošna narava našega doživljanja, ne glede na to kar pride v našo pozornost.

Toda, Buda tudi pravi, »ta materija se spremeni in prenaredi. Ko se ta materija spremeni, zavest postane raztresena zaradi te spremembe. Vznemirjenost in sozvezdje mentalnih stanj, ki se je rodilo iz raztresa nad to spremembo, obsede um. Ker je um obseden, je prestrašen, obupan in nervozen in zaradi oprijemanja je vznemirjen.« (SN 22:7) In to se pokaže kot stres.

Ko smo v stresu se zdi, kot da smo razcepljeni na dvoje. En del je popolnoma izgubljen v tem raznolikem svetu in se še bolj poželi zapolnitev razpok naše bitnosti (ki seveda nima konca). Drugi del pa tega več ne zdrži: je žejen, a nikoli potešen. In bolj ko sta oddaljena, bolj nam grozi, da se nam um razcepi na dvoje, tj. da postanemo nori in izgubimo ravnovesje s svetom. To je verjetno precej drastičen primer, vendar se vsak človek do tega približuje glede na jakost svoje zatopljenosti in prezaposlenostjo s svetom (kamma ali karma). Temu pravimo saṃsāra in to ni nič drugega kot to, da smo brez prekinitve v toku življenja. Če se bi tega resnično zavedali, potem nam ne bi bilo treba veliko več razlagati. Toda, ker je modrost verjetno še vedno šibka, se moramo odločiti za prakso.

Resnice te narave ne bomo spoznali, dokler ne prejmemo nasveta, ki ga nam je dal Buda: nič več se ne predajamo toku, ampak se odločimo za radikalno spremembo stani: kam drugam, kot pa proti toku. Problem na začetku prakse je, da še ne vemo kako plavati nazaj, saj ne poznamo druge možnosti, kot da ležimo v vodi čutnosti in da nas ta pelje v … no, verjetno do slapov, skal, ali nevarnih oceanov. Kaj nas čaka ko brezskrbno plavamo, takrat še ne vemo. Začnemo se udarjati od skale ali se drgnemo ob kamenčkih v plitvi vodi in vse te neprijetnosti preklinjamo: »Hej, kdo za vraga je postavil to skalo ravno tu?! … Au! Kdo je spustil višino vode?! … In kdo si je drznil pospešiti vodo? … Presnete vrbe!« Toda, res upajmo, da čez čas ugotovimo, da ni problem v skalah in slapovih, ampak da smo v toku. Šele potem začnemo razmišljati, da je treba najti drugo rešitev. To je prvi uvid, ki vodi h koncu vseh teh muk. Prva stvar je, da se za nič na svetu ne dovolimo prepuščati toku in se zato poskušamo temu upirati. Seveda, to nam bo vzelo nekaj napora in vztrajnosti, posebno takrat, ko je tok ravno najbolj prijeten in nežen. Da nam lahko uspe, se moramo opreti na nasvet človeka, ki nam govori z brega. On ve, kje so nevarnosti v tej reki in pozna cel proces, kako postopoma izstopiti iz vode, do najmanjše podrobnosti. Če smo zaupali človeku iz brega, bomo tudi sami izstopili iz toka brez velikih težav. Ta človek je Buda in njegovi plemeniti učenci.

To pomeni, da moramo najprej prenehati s slabimi fizičnimi dejanji in začeti izboljševati svoje obnašanje. Ne dovolimo si, da takoj reagiramo ko zasrbi, ampak opazujemo naravo tendenc. Splošno vodilo je, da ničesar ne ubijemo (niti komarja), da ne krademo, da se ne neprimerno spolno obnašamo in da ne pijemo alkohola (saj veste, »pijača vleče denar iz žepa, pamet pa iz glave.«). Da ozdravimo to zastrupitev, vzamemo protistrup, kot je pomoč vsem bitjem, radodarnost in zdravo prijateljstvo. Dejanje potem seveda lahko prečiščujemo tudi globlje in se izognemo vsemu škodljivemu obnašanju in načinu življenja. Pomemben faktor pri tem je tudi to, da se naš um počasi prečiščuje slabih navad. Pri tem razvijamo pozornost na telo. Namesto, da nepozorno hitimo po pločniku, se vržemo v avto in skačemo naokoli brez vednosti, se raje začnemo zavedati naših dejanj: karkoli počenjamo, to storimo z vedenjem. Telovadba kot je taichi, chigong in joga je zelo dobra, saj zahteva pozornost, medtem ko se razgibavamo.

Druga bolj prefinjeno – in zato tudi težje – je izboljševanje govora. Če smo obupali že pri prečiščevanju fizičnega vedenja, potem bo celo težje zadrževati neprimeren govor. In kot pregovor pravi, »kdor krade tudi laže.« Pri govoru se vzdržujemo laganja, obrekovanja, osornega in praznega govorjenja in se trudimo, da govorimo resnico, imamo govor, ki je prijeten za poslušat, prijazen in koristen. Tudi to lahko potem globlje prečistimo: namesto da se izgubljamo v branju in študiju nepomembnih mnogovrstnih gradiv tj. branje novic, gledanja televizije, praznih debat, itd., se raje osredotočimo na gradiva, ki v nas lahko navdihujejo, duhovno obogatijo in ki vodijo k umirjanju srca.

Tretji nivo je še bolj prefinjen. Če je naše telesno dejanje preslabo, potem pozabite na možnost, da bi prepoznali um, kaj šele ga prečiščevali. Tudi ko je govor še slab, bo nemogoče izboljševati misli. Pri tem se izogibamo misli poželenja, jeznih in krutih misli. In namesto, da bi sanjarili in fantazirali, razmišljamo o koristnih stvareh: imamo misli, ki so dobrosrčne, sočutne, prijazne in ravnodušne. Splošno bistvo je, da nismo sužnji svojih misli in da imamo popolno kontrolo nad njimi.

Nekateri ljudje so bolj obsedeni z razmišljanjem in ne vedo, kako to utišati, če že ne ugasniti. Razlog za ta obsedenost je ravno v tem, da naše govorjenje ni bilo dovolj prečiščeno. Kaj govorimo in kakšne informacije si pridobimo, v tem se zavest izgubi in um postane obseden. Sledi konstantno razmišljanje. Enako velja, če se soočamo s slabimi govornimi navadami in nam to težko uspeva. To je zato, ker so naša dejanja še preslaba.

In če resnično želimo rešiti problem stresa, potem je meditacija prava stvar. Pri meditaciji seveda ne govorimo in s časoma se telo tudi umiri. Ko sta telo in um umirjena, se tudi misli umirijo. S tako pozorno prakso se bo pritisk naših nagnjenj postopoma sprostil in s tem se bo sprostilo tudi trpljenje. Kolikor so naša dejanja, govor in misli očiščeni, toliko manj bo stresa. In ko je um popolnoma prečiščen, potem smo se popolnoma osvobodili stresa.

Če sledite tej “terapiji” vam ne bo treba več tako trpeti. Sčasoma bo um miren in brez stresa. In ko spoznamo resnico o strukturi te narave, ki ji pravimo duša ali um ali karkoli, potem ne bomo videli nobenega razloga, zakaj bi sploh še bili s čim obsedeni. Ničesar si nam ne bo treba več želeti.

In za na konec še ena izmed mnogih slovenskih modrosti:

»Srečen si, ako si ne želiš, česar ne moreš imeti.«