Resnično, to življenje je malenkostno.
Človek umre, še preden doživi sto let.
Pa tudi, če živi dlje,
zagotovo umre od onemoglosti. (Sn 4:6.1)

Sto let življenja morda ni veliko. Toda, ni pomembno koliko dolgo traja življenje: staranje ni prijetno, saj je poleg takih in drugačnih fizičnih problemov tudi opomnik, da gre ta življenjski vlak le v eno smer in se nikoli ne vrača na svoj začetek. Pred tem dejstvom vedno bežimo, pa naj to s čutnostjo, ko se zatopimo v abstrakcije, ali so to pogledi, ki zatajijo neprijetno resnico, ne glede ali je to upanje v božje usmiljenje ali ugibanje o ponovnih rojstvih ali pa mnenje, da je popolnoma »nezdravo« sploh o tem razmišljati. A ne glede kakšen položaj sprejmemo, jok in bolečina o izginitvi tega, kar je nam ljubo, naš problem bo ostal.

Ljudje objokujejo nad tem, kar imenujejo »moje«;
resnično, trajno imetje ne obstaja.
S spoznanjem, da so ločitve neizogibne,
se naj človek izogne tudi gospodarjanja. (§2)

Ob smrti izgine vse,
v kar je človek verjel, da je njegovo.
Ko pametni človek uvidi to spoznanje,
moj učenec, ta ne bo naklonjen posedovanju. (§3)

Nobena ljubljena stališča ne bodo osvobodila našega obžalovanja. Vse »moje«, vse kar si prilastimo, bo odvzeto, pa naj bodo to materialne dobrine, varnost, naši najbližji in prijatelji ter celo mi sami. Vse prevzeto je le sposojeno in tu nimamo nobene kontrole. Edina pot k prenehanju bolečine, nemiru in strahu pred izginitvijo, je opuščanje prav te kontrole.

Trenutno umira moja prijateljica in podpornica samostana zaradi pljučnega raka. Dolgo se je pripravljala na smrt in je lahko opazila, kako boleče je »gospodarjenje« nad naravo. Spoznala je, da zaradi zaslepljenosti poskušamo vse kontrolirati, celo ko smo na smrtni postelji, pa naj bo to naše imetje ali kako bi moral biti organiziran pogreb in celo kako bi morala ta oseba umirati. A narava se pač ukvarja s svojim delom in jo ne brigajo naši plani. Mi pa še naprej komično planiramo »svojo« naravo in trmasto priznavamo oblast nad resnično oblastjo.

Zaslepljeni nočemo uvideti, kako zasidrani smo v svojem Egu in za vsako neprijetnost kažemo prste tja ven. In ko pride bolezen, staranje in umiranje, objokujemo zakaj je »Bog«, »božanstvo« ali »narava« tako neusmiljena. A to naravo ne briga naše objokovanje, ker ona le ureja svoje stvari, medtem, ko se mi držimo stvari, ki so bile izposojene prav od nje. Če dam prispodobo, ki bi nam dala neki občutek, kakšen odnos ima narava do nas, si predstavljajmo, da v svoje smeti zmečemo ostanke organskih smeti in v njih se naselijo mravlje. Ko pride čas, da odnesemo smeti v lokalne zabojnike, nas ne briga ali je to udobno mravljam ali ne. Mi le delamo svoje delo in to so smeti, ki so naša odgovornost. Da so se mravlje naselile v te smeti, za nas še ne pomeni, da so zdaj postale lastnice teh domovanj. Torej, njihov dom je bil le začasen in bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo smeti odstranjene. Enako se obnaša tudi narava do nas: odvzame vse, kar je njeno. In mi smo bili le arhitekti sposojenega materiala. Naša objokovanja in ideološka tolažila njo čisto nič ne brigajo.

Tisti, ki si lastijo in posedujejo,
so v oblasti žalosti, tegobe in strahu pred izgubo.
Zato so modreci, ki so zapustili imetje,
postali redovniki in si našli zatočišče. (§6)

Če imamo vsaj nekaj modrosti, bomo vedeli, da je gospodarjenje nad naravo zelo slab posel. To se je zavedala tudi moja prijateljica, a kljub temu vedenju, ni bilo lahko praktično spoznati, kako pravzaprav opustiti svojo iluzorno »moč«. »Ne bodi navezana, opusti!« je večkrat slišala. Saj je razumela besede, a izkustveno je bilo to za njo zelo tuje. Celotno svoje življenje smo bili arhitekti svojega okolja: testirali smo svojo »moč«, zato ne bi smelo biti presenečenje, da to vzgojeno navado ne moramo zdaj kar opustiti v naših zadnjih urah. Tudi dojemanje in razumevanje narave je veliko težje, ko umiramo: je v bolečini, v morfinu, in um je prezaposlen z iskanjem takojšnega čutnega pobega. Pravi, kljub temu, da sliši besede, da ne more razumno doumeti pomena. Ko nam tiktakajo zadnje ure, je malo možnosti za kakšne opazne prebuditve. Prav takrat se lahko soočamo le s sadovi dejanj, ki smo jih delali v našem celotnem življenju.

In kaj lahko naredimo zdaj, ko smo živi in lahko še vedno funkcioniramo? Tu so točke, kako lahko postopamo sami, da pridemo do streznitve, preko nekih idej in intelektualnega doumevanja, da je gospodar narava, naš um in telo pa le nekaj, kar je podvrženo njenim zakonom.

(1) Vrlina. Ko sem sam imel enkrat ali dvakrat občutek bližine smrti, me je najprej zaskrbelo, da imam še vedno v svetu nekončane stvari. To lahko pomeni, da so še vedno nerazrešeni spori, neuresničene obljube, materialni dolg, itd. To je bila lekcija zame, da naj od takrat naprej imam v svojem življenju vedno »pošlihtane račune«, kar pomeni, da naj ne čakam predolgo, preden se opravičim ali popravim napake in hkrati naj nikoli ne delujem v škodo drugih in sebe in si tako povzročiti »dolgove«. Tu je pomembna razvita krepost, ki vzdržuje neko čistost in vsekakor tudi lahek in brezskrben spanec. Tu dajemo večjo pomembnost moči v kreposti (kar že beseda pove, da smo bolj krepki) in vidimo, da se bi prepoceni prodali s škodljivim in požrešnim vedenjem.

(2) Radodarnost in dobrodelnost. Mi dajemo, ne da bi pričakovali kaj za nazaj. To je zelo pomembna praksa, tudi ko govorimo o pripravljenosti na smrt. Z radodarnostjo v vsakdanjem življenju se vzgajamo tako, da začenjamo opuščati z opuščajem gospodarjenja. Največje tragika na smrtni postelji je prav hrepenenja po kontroli – in to hudo peče, ko nam je kontrola na silo odvzeta, mi pa se ne moramo sprijazniti in še vedno hlepimo po »zraku«. (»Le poglej! Premetavajo se v tem, čemur pravijo »moje«, / so kot ribe v osušenem potoku z malo vode.« Sn 4:2.6) A to opuščanje kontrole se ne da storiti s samimi željami, saj to bi bilo spet kontroliranje. Zato pa se moramo uvajati tako, da opuščamo kontrolo že sedaj – in to je z radodarnostjo in dobrodelnostjo. To pomeni, dajati darove in tudi svoj čas in delo. Delamo, a ne za plačilo, pohvala ali slavo. Delamo ne da bi kaj sploh zdaj kaj pričakovali nazaj!

(3) Prijaznost. Enako kot pri radodarnosti, z nepogojno prijaznostjo uničimo zidove »mojega«. Resnična prijaznost ne meri in ne ocenjuje. Tukaj primerno pašejo tudi besede iz Svetega pisma: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; … S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo,« (Luka 6:37) ali kot je Buda rekel: »Ne sodi in ne meri drugih ljudi. Kdor sodi ali meri druge, škodi sebi.« (AN 6:44). »Tako bi morali vaditi, menihi: Naš um bodo ostal neprizadet in ne bomo izrekli nobenih zlih besed; ostali bomo sočutni za dobrobit te osebe, s prijateljskim umom, brez notranjega sovraštva. To osebo bomo nasitili z umom prežetim s prijaznostjo; in začenši s to osebo, bomo prežemali vseobsegajoči svet z umom prepojenim z ljubečo prijaznostjo, obilno, vzvišeno, neizmerno, brez sovraštva in brez zle volje.« (MN 21)

(4) Razvoj razumevanja. Zanimivo je, da v času umiranja neke tehnike ne pomagajo veliko in morda le malo blažijo neprijetne zadeve. Toda kar lahko osvobaja muko je prav pravo razumevanje, ki naj bi popolnoma spremenilo naš splošni pogled na stvari in na tega »opazovalca« na stvari. Temu pravimo modrost. Razumevanje Budovega učenja ni lahko. Vadba je težka za tiste, ki se držijo vrlin, vadijo v meditaciji, darujejo, a hkrati pričakujejo nekaj nazaj. In kdo pridobiva stvari »nazaj«? Prav ta prevara »Gospodar, to sem Jaz«. Ta ne bo nikoli resnično opustil. Toda kdor nima ničesar, nima ničesar za izgubiti. In tu ni nobenega, ki bi čutil nemir, ko so stvari odvzete nazaj. To je pravi mir.

Modrijan je povsod neodvisen:
ne izmišlja si, kar je ljubljeno, niti kar je neljubljeno.
Žalovanje in strah pred izgubo
se ga ne oprimeta, tako kot voda lista ne. (§8)

In kot je adžan Ča rekel: »Razmisliti bi morali, kaj tukaj počnemo? Kaj je razlog našemu življenju tukaj in temu kar počnemo? V svetu delajo za takšne in drugačne priznanja, vendar menihi učijo nekaj globljega, kot je to. Karkoli že počnemo, ne prosimo za vračilo, delamo brez nagrade. Posvetni ljudje delajo, ker si želijo to ali ono, ker si želijo takšno ali drugačno korist. Vendar je Buda učil opravljati delo tako, da delaš in ničesar ne prosiš. Če nekaj počneš s pričakovanjem povračila, bo to vzrok trpljenju. Poskusi! Um želiš umiriti, se usedeš in ga poskušaš umiriti, trpel boš! Poskusi. Naša pot je bolj prečiščena, storimo in nato opustimo, storimo in opustimo.«

Naše življenje iz dneva v dan izgoreva. Telo postaje šibkejši; prav tako spomin. Nikoli se ne ve, kdaj jabolko lahko pade od drevesa: ene odpadejo precej prezgodaj, nekatera jabolka pa se trmasto držijo drevesa in tam gnijejo. Za tistega, ki bo živel dlje, ni povsem zanesljivo, da bo še vedno sposoben razumevanja stvari in da bo imel moč kontemplacije o naravi (kot govori uvodni verz tega eseja). Zmožnost, da bi bili koristni in da bi lahko razvijali uvid in bili zmožni razločevati med prividi in resnico zahteva discipliniran um, a ta bo s starostjo postajal šibkejši. Zato moramo pohiteti! Ne zato, ker lahko kmalu umremo, temveč zato, da ohranjamo moč uma in sposobnost razumevanja stvari.