Kolikokrat smo bili v našem življenju prizadeti, ranjeni ali morda le razočarani ob izgubi nečesa, kar naj bi potolažilo našo praznino? In v boljših časih, ko imamo vse udobje in vso potrebno ljubezen, si lahko resnično priznamo, da smo brez strahov? Običajni človek, zadušen v svojem Egu, ni sposoben razumeti kaj sploh počne s svojim dejanjem, kaj šele da bi lahko dojel, kako se sam vleče za nos. Za vso neprijetnost, ki smo jo sami skuhali, radi obtožujemo druge, toda v resnici – in to je čista resnica – za vso muko in tesnobo, ki jo doživljamo ni nihče drug odgovoren, kot mi sami. Tako smo kot osel, pred katerim je privezan koren.

Nemir se kuha v naši duši, medtem kot naša eksistenca kaže svoje razpoke, svojo krhko tvorbo. To krhko trdnjavo, ki smo jo gradili in obnavljali za veke vekov, je seveda zahtevalo veliko truda in žrtvovanosti. V radosti v svoji bitnosti, trdno verjamemo, da je ta trdnjava iz neskončnega časa, toda prav tako »neskončna« je tudi naša nevednost. Nič več se ne zavedamo, da kar smo zgradili, oblikovali in obnavljali, je bilo le z materialom in drugimi dobrinami, ki so bile sposojene od drugod. Nič ni bilo resnično naše. A nevednost nas je zaslepila in zato zbegani tavamo po svetu in ugibamo, zakaj so stvari od nas vzete. A Buddha, Prebujeni, je svaril: Vse kaj je bilo tvorjeno, bo razpadlo (DN 16) zato naj ne jemljemo stvari, ki niso naše.

In katere stvari niso naše? Očitno, telo ni naše, saj vidimo, da ne glede kako ga olepšamo in ga ohranjamo, se še vedno stara in postaja grše. Lahko si rečemo: v duši sem večno mlad, a nas ta filozofija kar hitro rani, ko oslabimo, ko čutni užitki nimajo več tiste moči, kot iz mladih časih. Telo nam je dano in ima svoja pravila. Seveda lahko do neke mere kakšne raztrge pokrpamo, a bo prišel čas, ko se bomo zavedali, da bomo po letih krpanja s tem delom povzročili še več raztrganosti: kot bi šivali paradižnik! Naj se ne veselimo prehitro, če smo odpravili kakšne bolezni, saj v očeh Smrti izpademo kot bedaki, ki se veselijo ob pobegu eni nevernosti, medtem ko smo še vedno izgubljeni v brezmejni puščavi: smrt je garantirana.

Tudi vse, kar si lastimo, ni naše: ne hiša ali stanovanje, ne avto ali zlatnina, ne polni bančni račun in predvsem ne naše sorodstvo in najbližji. Vse to je tudi sposojeno. Adžan Ča je enkrat rekel, da bi bilo bolje jokati, ko se rodi novi član družine, kot pa se veseliti, saj nas vsaka nova veriga še bolj navezuje na svet. Ko uvidimo, da je tudi to le začasno, potem naše srce ne zadrhti, ko kaj naše izgine, ko je ukradeno ali uničeno. Tu ni več razloga za žalovanje. Seveda to ne pomeni, da družina in prijatelji ne obstajajo in da nimajo vrednosti. Prav nasprotno, Buddha je zelo pogosto poudarjal spoštovanje do matere in očeta ter da moramo iskati dobre prijatelje, ki so nam enaki ali boljši. Kljub temu, da so tudi te stvari del narave razpada, še ne pomeni, da moramo zato karkoli zaničevati. Z uvidom narave, da kar se zgodi. ni izguba ljubezni, ampak ljubezen postane veliko bolj čista, zaradi čistejšega srca, ki ni več zamegljen s sebičnostjo.

Slava – ne glede kako težko je bilo iti gor po stopničkah, a tudi to ni resnično naše. Mi ne moremo govoriti o »slavi«, če ni drugih ljudi, ki nas slavijo. In ti slavijo nas le v nekem omejenem območju družbenih idej in za svoje sebično potešenje. Poleg tega, vsaka slava je grajena na račun poniževanja drugih. Če bi bili vsi slavni, potem »slava« ne bi imela posebnega pomena. Torej, slava je sposojena. Ko dojamemo, da ne moramo kontrolirati, kaj drugi ljudje mislijo o nas, potem nas ne premakne ne slava ne graja. Ne glede kako huda je graja in koliko ljudi je proti nam, mi vemo, da če že prvotno nismo bili odgovorni za dano slavo, potem nam tudi ni mar, če je ta odvzeta. Mi tega kredita nismo podpisali: ničesar si na jemljemo, ničesar več na zaničujemo. Mi smo zmagovalci, saj ničesar nimamo za izgubiti!

Kar ni naše, so tudi pričakovanja. Stvari gredo vedno po svoji naravi. Tako nas ne bi smelo presenetiti, če se kaj zgodi nasprotno naši viziji. Če investiramo svoj čas in energijo in planiranje svojega kraljestva v katerem so vpleteni tudi drugi, potem je zagotovljen nemir. Tudi drugi sledijo svojemu korenčku in ti bodo ponavadi na prvo mesto postavili svoje želje. Ničesar v čutnem svetu ni vredno zaupanja: čutnost ustvarja utvare.

Do tega znanja so znali priti celo grški filozofi – posebno stoiki – in verjetno ste to tudi vi že ugotovili. A tu se resnica še ne konča: Buddha pravi, da so še nekatere stvari, ki nam ne pripadajo. To je tudi šest čutnih območij: videnje, poslušanje, vohanje, okušanje, tipanje in misli. Vse kaj domnevamo, vse kar čutimo in zaznavamo, ne pripada nam. Buddha pravi, da te stvari pripadajo eksistenci, oz. Mari (Smrti), ki je neke vrste mafijska bitnost, ki nas želi obdržati v svojem območju: ponuja čutne užitke, darove, tolažbo, vse, samo da nas ima lahko v svoji oblasti. Ko se držimo njegovih rok, potem lahko resnično dela z nami kar hoče: dal bo užitke in bolečino, slavo in grajo, bogastvo in izgubo, zdravje in bolezen. In vse bo pod pretvezo, da mislimo, da imamo kontrolo nad vsem, medtem ko se Mara igra z našimi željami. In tega ni konca: vse se ponavlja v nedogled. In to je tisto, kar je najtežje spoznati! Veliko lažje je spoznati »ne-moje« ko govorimo o telesu in materialnih dobrinah, a um si nekako ne želi dvomiti o samemu sebi. Lahko bi rekli, da je um hkrati sodnik in obtoženec, kar pomeni, da bo vedno razsodil samega sebe za nedolžnega. A prav to lastništvo do stvari, ki se jih ne moremo resnično lastiti, nam ves čas prinaša nemir in eksistenčno bolečino.

Kaj potem še ostane »naše«? Če celo občutki in zaznave niso naši, kaj potem še ostane? Kar ostane so želje. Sebstvo ni ničesar drugega kot želje. Edino, kar lahko imamo kot svoj Jaz, so želje. To je Ego, ki se nikoli ne more potešiti, ki vedno teži proti nečemu, medtem, ko se odmika drugih stvari – to je neskončna težnja po neki izpopolnitvi. In ker želje nimajo meje, Ego ostane zasužnjen v svojem hrepenenju.

Toda kljub temu, da smo še vedno zaslepljeni zaradi Marove lepote, se lahko osvobodimo te lutkovne predstave. Seveda, to lahko storijo tisti, ki so prišli do neke streznitve glede eksistence. Na začetku si priznamo, da smo bili zavedeni in da sprejmemo odgovornost zase. Ko začnemo opaziti Maro, lahko rečemo: vidim te! in on bo kaj kmalu pobegnil. To pomeni, da postopoma začnemo dojemati, katere stvari so pod našo kontrolo in katere ne in si ne dovolimo, da ima karkoli oblast nad nami. Če so stvari pod kontrolo Mare, potem jih nič več ne jemljemo zase. Kot Sveto pismo pravi: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega" (Mt 12:17) prav tako dajmo Smrti, kar je smrtnega in začnemo sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Nič več se nočemo pogojevati s smrtjo, ampak se odločimo za neodvisnost, za svobodo. Tako želje izgubijo svojo napetost in prav tako tudi Ego. To je mir, ki ni odvisen na ničesar in zato nepogojen in neminljiv.

In kje začeti. Verjetno ni treba omeniti, da se začne pri vrlini, predvsem pri izogibanju jemanja drog in alkohola, ki nam vzamejo moč nad samokontrolo. Vadba je tudi pri omejevanju čutnega poželenja in s prevzemanjem odgovornost za vse želje, menja, ideje, plane, poželenja in jeze, ki jih imamo. Tu se konča obtoževanje kogarkoli na svetu za naše neprijetnosti. Nismo več šibki kot bilka, ki drhti celo ob majhni sapi, ampak postanemo trdni kot skala, ki se ne premakne celo ob orkanu. Ali ni to tisto, kar smo si vedno želeli? Da smo čustveno dozoreli in da nas ničesar več ne prizadene?

Vse te stvari, ki jih ponuja svet (ali Mara ali Smrt ali kakorkoli hočemo imenovati to zablodo), so nepotrebne in nasprotne naravi ali Dhammi. Želje niso nič drugega kot občutek potrebe po spreminjanju in kontroliranju tega, kar je dano. Narava je, kar je, in mi moramo obdržati svoj um tako, da je čim bolj v skladu z naravo. Če stvari pridejo, v redu. Če so odvzete, tudi v redu. Ko smo spoznali naravo, potem ne bomo objokovali z besedami »Izgubil sem!« ampak priznali »Vrnil sem«.