V današnjem času, ko ljudje vedno bolj lovijo smisel v čutnosti in materializmu, ponavadi ne pomislijo na druge ljudi, ki so se prostovoljno odločili za drugačno pot: da ne gredo z običajnim tokom sveta, ampak da stopijo izven tega, da postanejo osvobojeni iz suženjstva potreb in želja, da postanejo neodvisni, razbremenjeni, da sami postanejo »univerzalna resnica«. To so ljudje, katerih imen ponavadi ne slišimo v medijih, jih ne vidimo na plakatih, niti nam niso na voljo, da bi jih imeli kot guruje, za čaščenje. Kdo bi lahko pomislil, medtem ko hitimo po asfaltnih pločnikih iz enih »smiselnih« zidov do drugih »pomembnih« zidov, da so v današnjem času menihi in nune, ki so uvideli, da svet nima niti smisla niti pomembnosti? Kdo bi pomislil, da se je še vedno možno odmakniti od sveta in se soočati s tako naravo, kot v resnici je, brez vpliva popularnih sprejetih družbenih norm?

V tem zapisu sem se odločil, da izpostavim tri ljudi, ki so iz Evrope, to je iz Anglije, Nemčije in Danske, odšli v samotno džunglo na otoku Šrilanka, ter tam postali menihi-samotarji. Dva meniha sta danes pokojna, tako da bom omenil njuna imena in tretji je še živ, zato bom uporabil njegov psevdonim, saj odkrito ne dovoli, da bi bil poznan in iskan. To so primeri s svojimi zgodbami, kako so spregledali nesmisel v materialnem svetu in se odločili soočati se z življenjem brez varnosti. Nimam namena predlagati, da bi moral bralec slediti taki ali podobni poti, ampak ga spodbuditi, da odkriva resnico ne na podlagi svojih privlačnih idej ali sprejetih religioznih ali sekularnih ideologij, ampak da se direktno dotakne tistih resnično realnih tal.

 

Častiti Nyanavira Thera

5. januar 1920 – 5. julij 1965

Harold Musson, otrok iz zelo premožne družine iz višjega sloja britanske družbe je imel življenje z vsem udobjem. Ker je bil njegov oče polkovnik in je bil nameščen po državah Britanskega Imperija, je Harold kot otrok imel možnost preživeti nekaj časa v Burmi. Tam se je prvič srečal z budistično kulturo, a to seme začne kaliti šele po njegovem uspešnem študiju v Cambridgu in po zelo dramatični drugi svetovni vojni. Verjetno mu zaradi svojega sloja in izobrazbe v času vojne ni bilo potrebno biti na bojnih poljih, ampak je deloval kot zasliševalec v Alžiriji in Italiji. Pravi, da je svoje možgane čez dan zlorabljal pri delovanju z vojnimi zaporniki in čez noč z omamljanjem. Življenje vojakov v času vojne je opisal kot »živalsko«. Po koncu vojne ni videl veliko smisla v svojem življenju. Poskušal je delovati v različnih založbah, kljub temu da mu denar ni bil problem. Živel je v razkošnem predelu Londona, užival boemsko življenje in začenjal razmišljati o eksistenčni filozofiji in Budovem učenju. Svoj problem pri iskanju smisla ni mogel tajiti, zato je leta 1949 brez slovesa od svojih staršev odplul v Šrilanko skupaj s svojim prijateljem Bertyjem. Njuna pot najprej pelje do samostana, ki je poznan kot Island Hermitage, puščavniški gozdni samostan, ki je bil ustanovljen na otoku sredi jezera, na jugozahodu Šrilanke. Ta samostan je ustanovil nemški menih, č. Nyanatiloka, leta 1901, in od tega leta so sledile generacije zahodnjaških menihov, ki so postali znani pisatelji in učitelji. Harold in Berty sta bila tam posvečena kot novinca (samanera): Harold dobi ime Nyanavira, in Berty Nyanamoli; leto kasneje dobita popolno posvečenje (bhikkhu). Prvih pet let je č. Nyanavira živel na tem otoku, kjer se je učil palijskega jezika, Budova učenja, kot so zapisana v suttah, druga besedila, ki so mu bila takrat dosegljiva, in meniški pravilnik.

Potreba po globljem notranjem vpogledu uma, ga je pripeljala do odločitve, da po petih letih v samostanu nadaljuje svoje raziskovanje bolj v samoti. Tako se se odločil, da začne iskati mirnejše okolje. Drugi razlog za spremembo je bilo tudi njegovo zdravje, saj naj bi bil ameben in je potreboval bolj suhi zrak, česar mu otoški samostan ni mogel ponudil. Po kakšnem letu iskanja je našel težko dostopno džunglo ob južni obali Šrilanke, pod imenom Bundala. Najbližja je bila zelo revna vasica, kjer so se preživljali z ribištvom. Ta gozd je bilo tudi domovanje slonov in je bil njihov prehod iz enega predela parka v drugi. Vaščani so častitemu v tem gozdu z velikim veseljem zgradili mali kuti (kočico). Za te revne vaščane je bilo težko dojeti, kako se bi lahko ta beli menih, ki je prej v Angliji živel v bogastvu, odločil za pozabljen in nevarni kot sveta. A č. Nyanavira je svojo hiško imenoval »luksuzna vila« in je tam ostal do konca svojega življenja, to je, deset let samote.

Nevarne živali, ki so živele v tem kraju, ga niso nikoli ranile. Pri njem je bilo normalno videti v sobi gnezdo tarantel, slišati trobentanje slonov ali lomljenje vej, skakanje opic na strehi in plezanje kač. Tudi kopal se je v blatnem potoku z bivoli, kjer je bila tudi nevarnost krokodilov. Za njega ni bilo niti presenečanje videti pod svojo blazino kačo s polni usti gekona. A kljub temu, da mu okolje ni škodovalo, je vsa ta leta v samoti močno trpel za svojo amebno boleznijo.

Zaradi svoje bolezni je osredotočil še več pozornosti v razumevanje Dhamme, čeprav z manj mirnosti in udobja, a posledično bolj kontemplativno. Rezultat njegovega truda ga je vodil k prebujenju Dhamme in to spoznanje je s svojim posebnim intelektom znal zapisati v knjižici Notes on Dhamma. Svoja zadnja leta si je tudi dovolil več kontakta z drugimi ljudi preko pisem v katerih je delil svoja razumevanja narave. (Danes so ta pisma objavljena v knjigi Clearing the Path.)

Zadnja leta mu je slabo zdravje onemogočalo spanje in prehranjevanje do take mere, da se mu je telesno stanje začelo zelo počasi slabšati. Ker ni bilo upanja za izboljšanje zdravja, niti se ni hotel razmenišiti, kljub temu, da so mu drugi hoteli to prepričati, se je po dolgem dogovarjanju z drugimi menihi in podporniki odločil za samomor. V svoji kočici si je namestil plastično masko v kateri je vdihoval etil klorid. Bil je le 45 let star. Pravi, da je za njega bila pomembna le Dhamma in je živel le za to.

 

Častiti Nyanavimala Thera

23. november 1911 – 10. oktober 2005

Č. Nyanavimala je bil proti koncu svojega življenja zelo spoštovani menih v Šrilanki, ki je živel vse do svojega 94. leta. Bil je tudi poznan kot najstarejši menih na svetu med zahodnjaki.

Njegovo prvotno ime je bilo Friderich Moller. Pred začetkom 2. svetovne vojne je živel v Colombu kot direktor nemške trgovske hiše. Njegovo življenje je bilo razkošno in udobno, dokler ni prišlo do vojne v Evropi. Ker je Šrilanka bila del Britanske kolonije in Friderik nemški državljan, so ga britanske oblasti leta 1939 aretirale. Friderik je prav v tistem času začel razmišljati, da bi postal menih. Svoj zaporniški čas je preživel v taborih v Šrilanki in Indiji vse do 1946, takrat ko so ga poslali nazaj v Nemčijo proti njegovi volji. Njegova želja je namreč bila, da bi se vrnil v Šrilanko, a ta ni bila odobrena. Ko je prišel nazaj v Nemčijo, je bilo njegovo delo na kmetiji, kjer je plačilo bilo le prostor za spanje in hrana. Kasneje je služil kot učitelj. A ta močni notranji klic, da bi postal menih, ni prenehal. To željo je negoval tako, da si ni dovolil vdajanju v ljubezenska druženja in se je raje udeleževal budističnih srečanj v Hamburgu. Leta 1953 je končno dobil možnost, da se vrne v Šrilanko in 19. septembra 1955 je končno bil posvečen v meniha-novinca (samanera) in dva meseca kasneje v meniha (bhikkhuja). Bil je star triinštirideset let. Naslednjih deset let je živel na otoku Island Hermitage, kjer je preživel svoj čas v meditaciji in študiju. Njegovo učenje je bilo predvsem osredotočeno na sutte, na učenja ki jih je podal Buda, in svoj čas je preživljal v samoti.

Leta 1966 je zapustil otok in začel s svojimi pohodi po Šrilanki – pohod, ki je trajal petindvajset let! V teh pohodnih letih ponavadi ni ostal v enem kraju za več kot tri dni. Seveda, če je našel kakšen poseben miren kraj, se je zadržal tudi za cel mesec. Njegova praksa je bila, da se je izogibal velikega lastništva in navezovanja na ljudi in kraje. Živel je resnično pravo brezdomsko življenje, »kot srna v gozdu,« kot se spomnijo drugi menihi. Njegovo imetje je bilo le meniška posoda, mala torba z raznimi življenjskimi potrebščinami, ni niti uporabljal sandalov, ampak je raje taval bos. Enkrat, ko so ga hoteli lopovi okrasti, seveda na njihovo presenečanje niso našli pri njem ničesar, kar se bi lahko vzelo. Č. Nyanavimala je zagotovo živel brez skrbi in bremen.

Da bi bilo lahko njegovo življenje še z manj navezovanj, ni nikoli natanko planiral v katero smer bo šel. Njegova destinacijo je bilo težko predvidevati. Če so ga med potjo ljudje vprašali, kam gre, je ponavadi odgovoril: »Nisem se še odločil.« Tako tavanje v »neznano« je trajalo vse do 1991, ko je začelo telo slabeti, predvsem sklepi. Pri šestdesetih je izgubil vse svoje zobe zaradi slabe oskrbe. Tudi to je videl iz pozitivnega stališča, češ »zdaj se mi ni treba več obremenjevati z zobnimi krtačami in pastami.« V kakršnikoli neprijetni situaciji je bil, je vedno hitro znal obrniti to svojo zaznavo v nekaj pozitivnega. Če podam še en primer, ko je njegova soba bila zraven javnega stranišča, iz kjer se je pogosto slišala glasna voda v kopalnici, se je nasmehnil in umirjeno pripomnil: “Ah, slapovi!” Tako je č. Nyanavimala bil poznan zaradi svoje nenavezanosti, potrpežljivosti, in mirnega pristopa, ne glede na to, v kakšni situaciji se je znašel.

Ni ničesar neobičajnega, da se ti gozdni menihi srečajo tudi z nevarnostjo. Leta 1969, ko je bival v jami, je vanjo stopil medved. Ta se je približal menihu, mu pogledal v oči in se dvignil na dve nogi in odprl čeljusti, da bi prestrašil tega človeka. Na svojih dveh tacah se je začel približevati č. Nyanavimali, a tudi tukaj se je ta znašel s tvojim hitrim in primernim odzivom: obdržal je svoj mir in zrecitiral verze, ki govorijo o obvarovanju vseh živih bitij. Ko je medved zaslišal menihov mirni glas, se je umiril. Stopil je nazaj na štiri noge, se počasi obrnil in odšel ven.

Č. Nyanavimala ni ravno poznan po svojih učenjih. Menihi se ga spomnijo kot tihega moža, ki je le redko govoril. A, ko je na poti srečeval ljudi, je njegova podoba vzdignila v ljudeh neko moralno spoštovanje in upanje v spoznanje resnice. Častiti je seveda učil ljudi, ki jih je srečal, brez veliko razlag, a usmerjeno direktno v srce.

 

Častiti Vanaratana Ānanda Thera

Častiti Ānanda se je rodil na Danskem. Pred svojim meniškem življenju, je č. Ānanda prehodil večji del Evrazije: vse od nekdanje Jugoslavije do Japonske, od Rusije do Šrilanke. Svojo budistično pot je tudi on začel na Island Hermitage, kjer se je naučil palijskega jezika. Njegov spomin je tako briljanten, da se lahko spomni, kaj se je zgodilo dolgo časa nazaj in to v taki precizni podrobnosti, da pusti poslušalca osuplega. Zaradi dobrega spomina ima tudi talent za jezike (danščino, nizozemščino, francoščino, nemščino, angleščino, palijski jezik, sinhalski, itd.). Zgodaj v svojem meniškem življenju se je tudi srečal s č. Nyanavirovimi Notes on Dhamma in je rekel, da je to edina stvar, ki mu je prinesla »mir in da ga lahko drži pokonci.«

Posvečenje je dobil na Island Hermitage leta 1969. Ker ni našel nobenega primernega učitelja, se je umaknil v kuti v Bundali, kjer je pred petimi leti umrl č. Nyanavira in pred nekaj dnevi tudi č. Nyanasumana. V tem času je postal zelo učen v suttah in palijskemu jeziku. Poleg tega se je naučil mnogo sutt tudi na pamet in palijski jezik mu je postal zelo domač. Danes je č. Ānanda spoštovan kot najboljši primerek menihov iz časa Budovega življenja, ko so živeli v gozdovih, brez moderne tehnologije, predani milosti narave. Danes je starešina vseh zahodnjakov v Šrilanki.

Č. Ānanda se je zelo zanimal za študij vseh zapisov in pisem, ki jih je za sabo zapustil č. Nyanavira. Poleg tega si je s svojem dobrim znanjem palijskega jezika pridobil obsežno znanje o Budovem učenju in živel svoje meniško življenje z namenom, da to učenje razume tudi zase. Njegovo glavno zanimanje je, kako vnesti vso to učenje v svoje vsakdanje življenje za spoznanje svobode od vseh muk. S to edino željo se je odločil, da živi puščavniško življenje v gozdovih in džunglah.

Kuti v Bundali je poznan po nevarnih in strupenih živalih. Tam je tudi dom slonov in kač. Preden se je č. Ānanda vselil v ta kuti, je v njej živel ameriški menih č. Nyanasumana, ki pa ni imel sreče s kačami. Zgodba pravi, da je nekega večera stopil na modrasa. Ta ga je pičil in menih je po osmih mučnih urah tudi umrl. A č. Ānanda se tega ni prestrašil tega kraja, kjer sta umrla že dva meniha in se je namenoma odločil, da živi v tako nevarnem kraju z namenim, da se sooča s strahom pred smrtjo. Iz svojih izkušenj lahko povem, da kraj ponuja veliko nevarnosti. Tam so sloni, tarantele, strupene stonoge, škorpijoni in kače. Ko človek živi v takem kraju lahko 24 ur na dan čuti v ozadju vsakdanjega opravila neko pozornost o nesigurnosti. Nekega dne, ko je č. Ānanda zunaj pred to kočo sedel v meditaciji, se je njemu zgodilo nekaj nepričakovanega. Ravno v času, ko je občutil bolečino od dolgega sedenja v meditaciji in se odločil, da je čas da se premakne, je iz drevesa padla zelo strupena kača in to ravno v njegovo naročje. Kača je potem s svojim telesom splezala do menihovih ramen in si vzela »popoldanski počitek«! Ni dvoma, da je ta posebni asket znal biti pri miru in razširiti nesebično ljubezen do te nepovabljene kače. A čez nekaj časa se je kača le premaknila in se odplazila nazaj v džunglo – in č. Ānanda je tako potrpežljivo preživel še nekaj dodatnih minut bolečin v sedenju. Take džungle ponujajo zelo dobre pogoje, da je človek bolj buden, previden in pozoren o smrti.

To je način življenja, ki ga je hvalil Buda. A skorajda vsi današnji menihi se ne morajo primerjati z č. Ānandovo vztrajnostjo, da se odmaknejo od sveta družabnosti, učenja, politike, projektov, itd. On je še vedno pravi samotar tudi po petdesetih letih svojega meniškega življenja, in še vedno živi le za popolno uresničitev nibbane, razbremenitve ali prebuditve, v tem življenju.

Danes se ga poredko vidi. Živi v osami enajst mesecev na leto, le v marcu je na voljo menihom in drugim, da se pogovorijo z njim o Dhammi. A če se zgodi, da je preveč ljudi izvedelo za njegovo skrivno bivališče, se potem kar kmalu odseli drugam v neznano. A vsak novi kraj postane še bolj odmaknjen in še bolj težak za prehodit, ne glede, kako so te poti nevarne.

In tu je še ena zgodba, ko že govorim o nevarnosti. Ko je č. Ānanda šel na svoj vsakdanji pohod po hrano, se je ta večinoma odvijal po slonovih poteh. Častiti zelo dobro pozna gozdove in slone, ki živijo v tem delu džungle. Nekega dne ga je presenetil vodja krdela. Ogromni slon se je zakadil proti menihu, a č. Ānanda se ni hotel umakniti. Slon obstane, se dvigne, udari po menihu, da je padel na tla ter stopi med menihove noge, tako, da mu je večji del stegnenice in medenice poškodoval. Slon se potem odmakne in tako pusti meniha ležati na tleh. Ležati na tleh sredi džungle, nobenega naokoli, ki bi lahko pomagal, seveda ni bila prijetna izkušnja. Temu bi ponavadi sledila smrt. Ko je obležal, je začel čutiti naslednjo nevarnost – dehidracijo. Č. Ānanda je imel nekaj sadja v svoji beraški posodi, tako da si je ožel nekaj tekočin iz sadja v svoja usta. A kmalu zatem je začel bruhati in s tem izgubil še več telesne tekočine. Vročina, bolečina, izguba krvi, ga je zelo izčrpala. Začel se je plaziti po gozdni poti, a ko človek misli, da je že dosegel mejo potrpežljivosti, so ga začele napadati zelo nadležne mravlje: te gredo na vse kar je organsko, posebno pa na kri. Menih je od izčrpanosti omedlel. Ne vemo, koliko dolgo je ležal tam, a ko se ozavestil, je nadaljeval svoje plazenje vse do naslednje onemoglosti, ko je ponovno omedlel. Ko so njegovi podporniki čez dva dni začeli sumiti, da mora biti nekaj zelo narobe z njihovim menihom, saj se že nekaj časa ni pojavil v svoji koči niti ne v vasi, so ga začeli iskati. K sreči so ga našli še živega na gozdni poti. Spomin na ta dan mu je ena noga, ki je ostala manjša od druge za dva centimetra, a kljub temu da šepa, še vedno živi sam, neodvisno, v globoki džungli.

Imel sem veliko srečo, da sem se lahko z njim srečal letos na moj rojstni dan v marcu. Pot je bila dolga in zelo težko dostopna, saj je bilo treba prehoditi džungelske poti, v kraju slonov. A videti živo legendo je zagotovo nekaj nepozabnega. To je bil človek čiste vrline in čistega srca. Tako srce nima neke sebične karakteristike, ampak tako srce deluje kot ogledalo. In v tem ogledalu sem videl kakšno je moje srce.

Vsi trije menihi so si zelo različni: prvi je bil zelo kontemplativne narave in nikoli ni zapustil svoje samotne koče; drugi je taval brez misli na prihodnost, brez lastništva, brez doma, a poln ljubezni; in tretji je velik slon džungle, neustrašen Budov sin. In kaj imajo vsi skupnega je to, da jih ne privlači bogastvo, imajo ljubezen do narave, ljudi in živali, ljubezen do samote in ljubezen do Resnice ali Dhamme. Kdor nima ničesar, nima izgube. Kdor spozna življenje, spozna smrt. Ko konča navezovanje, konča vse, življenje in smrt. To je neodvisna sreča.

Poklicanost vtako življenje je danes zagotovo bolj težko, saj živimo v lahkomiselnem svetu, v glasnem svetu, v svetu polno motenj. Danes je veliko težje slišati glas Dhamme. Zato pa potrebujemo še večji pogum in moč, da lahko prelomimo s popularno kulturo, ki je direktno v nasprotju z Dhammo.