(Sn 4:2) Guhaṭṭhaka Sutta — Osemkitično učenje o votlini

 

1.
Navezan človek je zelo skrit v votlini in
trdno pogreznjen v zbegano nevednost.
Takšen je daleč od samote,
saj se resnično ni lahko osvoboditi posvetne čutnosti.

2.
Osnovani v željah, vezani na užitke obstoja,
se ljudje s težavo osvobodijo, tudi medsebojnih vezi.
Z upanjem o tem, kaj sledi ali kaj je že minilo,
hrepeneči po sedanji čutnosti ali tisti prejšnji,

3.
so pohlepni, odvisni, zbegani v navezanosti,
skopi in tako utrjeni v krivi poti.
In ko zakrivijo neprijetnosti, objokujejo:
»Kaj bo z nami, ko bomo odšli od tu?«

4.
Zato naj človek vadi tukaj in zdaj —
ko uvidi v svetu pota, ki so kriva,
naj jim zaradi tega ne sledi.
Modri pravijo, da življenje res je kratko.

5.
V svetu vidim to človeško raso,
ki se ničvredno ukvarja s hrepenenjem po obstoju.
Slabiči jočejo v čeljustih Smrti,
saj jih hrepenenje po tem ali onem oddaljuje od osvoboditve.

6.
Le poglej! Premetavajo se v tem, čemur pravijo »moje«,
so kot ribe v osušenem potoku z malo vode.
Ko to vidiš, le sledi poti »ne-mojega«,
brez ustvarjanja navezanosti do obstoja.

7.
Z opuščenimi željami po obeh skrajnostih,
z jasnim razumevanjem kontakta, brez pohlepa po ničemer,
brez aktivnosti, ki bi si jih kasneje očital,
se modri ne oklepa ničesar, kar vidi in sliši.

8.
Modri, s popolnim razumevanjem zaznave,
bo prečkal to poplavo: ni pogreznjen v posedovanje,
z izpuljenim trnom in vedrim srcem,
si ne želi ne tega, ne drugega sveta.
 

Prevod: Bhikkhu Hiriko / marec, 2014, popravljeno oktober 2014